Gradnja brez odpadkov
sreda, 22. junij 2022
Gradnja brez odpadkov
Leta 1824 je znani francoski fizik Fourier izračunal, da bi moral biti planet velikosti Zemlje na enaki oddaljenosti od Sonca po vseh pravilih mnogo hladnejši. Predvidel je, da mora atmosfera na nek način delovati kot izolativna plast, ki pod sabo zadržuje toploto. Še nekaj let je minilo, preden so znanstveniki dognali, da je za ta pojav odločilna kombinacija ogljikovega dioksida in vodne pare v atmosferi, ki zadržuje uhajanje infrardečega valovanja. In le malo pred iztekom stoletja, leta 1896, je bil objavljen znanstveni članek švedskega fizika in kemika Svanteja Arrheniusa, v katerem je ta predvidel, da bi naraščajoče ravni ogljikovega dioksida v atmosferi zaradi procesa, ki ga je poimenoval ‘učinek tople grede’, dramatično vplivale na temperaturo Zemljine površine, s tem pa napovedal tisto, kar danes kroji življenje prav vsakega prebivalca našega planeta: podnebne spremembe.
Klimatska kriza danes ni več le grozeč obet neke neopredeljive prihodnosti, temveč otipljiva težava, s katero se spopadamo v sedanjosti. O njej se že nekaj desetletij vedno glasneje šušlja tudi v gradbenem sektorju. Stavbe na globalni ravni proizvedejo približno 40% vseh letnih izpustov CO2, za kar 11% od tega pa so zaslužni gradbeni odpadki. Predlog za zmanjšanje njihove količine je pravzaprav preprost: gradimo manj! A najpreprostejše zamisli so pogosto najtežje uresničljive. Vsekakor pa je ena izmed najbolj okoljsko zavednih potez, ki jih lahko napravimo v zvezi z gradnjo, to, da bodisi gradimo z naravnimi materiali, ki izvirajo iz lokalnega okolja, ali pa se namesto novogradnje lotimo prenove.
Naša vesoljska ladja, planet Zemlja
V sedemdesetih letih dvajsetega stoletja je arhitekt Michael Reynolds v ZDA začel razvijati stanovanjski projekt, danes globalno poznan pod imenom ‘earthship’ (zemeljska ladja). V času, ko je svetovna arhitekturna produkcija v veliki meri temeljila na betonu, teorija pa je zlagoma začela razmišljati o lokalni identiteti in sonaravnosti, je bil Reynoldsov koncept eden prvih, ki je vpeljeval popolno samooskrbnost in si prizadeval za čim manjši vpliv stavbe na okolje. Arhitekt je imel ob snovanju v mislih tri kriterije za izdelavo hiše: ta bi morala biti zgrajena iz obnovljivih in trajnostnih materialov, ki bi prihajali iz njene neposredne okolice, ali pa bi morali biti vsi uporabljeni gradbeni materiali reciklirani. Stavba, je predvideval Reynolds, bi morala biti neodvisna od zunanjih dovodov energije in biti tudi energetsko samooskrbna. Tretji kriterij pa je to, da bi jo morali znati zgraditi tudi posamezniki, ki z načrtovanjem ali gradnjo sicer nimajo bistvenih izkušenj. To je seveda precej drzna zahteva, ki v svetu arhitekture nikdar ni preveč dobro sprejeta – prepustiti gradnjo nekomu, ki zanjo ni usposobljen, je vedno veliko tveganje, ki v najboljšem od slabih primerov privede do povsem neskladne in neharmonične arhitekture, v najslabšem od slabih primerov pa do hiše, ki ni niti funkcionalna niti varna in ogroža svoje prebivalce. Pa vendar je to način, na katerega se je večina stanovanjske arhitekture reproducirala skozi tisočletja. Recikliranje materialov, nenehno povečevanje učinkovitosti arhitekturnih rešitev in gradnja z lokalno dostopnimi surovinami so bili stalnica skozi velji del zgodovine. Arhitektura brez arhitektov, vernakularna arhitektura, v nekoliko spremenjeni obliki v zadnjih letih znova pridobiva na zanimanju in zaletu. Upoštevanje tradicionalnih vzorov in vpeljevanje starega znanja o gradnji v sodobne projekte, ki temeljijo na najbolj inovativnih sonaravnih tehnologijah, pa je postalo vzor, ki mu sledi vedno več arhitektov.
Reduce-reuse-recycle v arhitekturi
Znani krilatici zmanjšanja, ponovne uporabe in recikliranja v čedalje večji meri sledi tudi gradbena industrija. Zmanjšanje v tem primeru pomeni razmislek o tem, ali nov projekt sploh potrebujemo, in kot v svoji praksi vztrajno dokazujeta lanskoletna Pritzkerjeva nagrajenca Anne Lacaton in Jean-Philippe Vassal, je včasih to, da ne naredimo ničesar, lahko najmočnejša arhitekturna poteza. Ponovna uporaba se v arhitekturi in gradbeništvu manifestira v pristopu ‘adaptive-reuse’ oziroma ‘prilagojeni ponovni uporabi’, ki stavbe, ki že stojijo, pa so bile iz tega ali onega razloga opuščene, naseljuje z novimi vsebinami. Velike industrijske hale druge polovice 19. stoletja, opuščeni gradovi, skednji in drugi gospodarski objekti, ki so zaradi sprememb v družbeni ureditvi in razvoja tehnologije izgubile svoj prvotni namen, se danes spreminjajo v razstavišča umetnosti, poslovne prostore, stanovanjske objekte in skupnostne prostore. Jasno je, da prilagoditve obstoječih objektov bistveno manj ogrožajo okolje kot rušitve in gradnja na novo. S premišljeno statično ter energetsko sanacijo in prerazporeditvijo prostorov glede na nove zahteve pa ti projekti pogosto postrežejo s patino in zgodovino, ki ju v novo zgrajenih stavbah ne moremo zaslediti. Na ta način stavbe dobesedno recikliramo – vendar pa je reciklaža mogoča tudi na ravni materialov. Tudi takrat, kadar je stavba že preveč dotrajana, da bi jo rešili v celoti, lahko še zmerom rešimo gradbeni material, iz katerega je sezidana. V Belgiji, denimo, deluje Rotor, organizacija, ki se poleg raziskovalnega, oblikovalskega in načrtovalskega dela razvija tudi mehanizme za ponovno uporabo gradbenih materialov v velikem merilu. Stavbno pohištvo, konstrukcijski materiali in oprema: vse, kar bi sicer postalo problematičen gradbeni odpadek, na ta način znova zaživi v sodobnem projektu. Omete je mogoče odstraniti s sten in iz njih pripraviti mešanico za nov nanos; tudi agregat iz odpadnega betona lahko postane osnova za nove konstrukcije.
V Sloveniji smo nedavno dobili projekt, ki zero-waste pristop k načrtovanju stavb popelje še korak dlje. Arhitektka Jona Rak Koceli in okoljevarstvenik Andrej Fideršek sta združila moči in zasnovala projekt Hiše brez odpadkov, ki je v preteklem letu prejel odmevno nagrado platforme Novi evropski Bauhaus.
Bistveno pri prehodu na bolj zeleno gradnjo je tudi to, da se sonaravne in nizkoogljične rešitve ne zapirajo v slonokoščeni stolp inženirske vednosti in ne opirajo zgolj na visokotehnološke rešitve. Veliko orodij, metod in materialov, ki bi nam omogočili zmanjševanje količine gradbenih odpadkov, je pravzaprav že na voljo v naši neposredni okolici. Razširjenost uporabe teh orodij in metod pa je stvar izmenjave znanj in povečevanja dostopa do informacij. Gre za novo vernakularnost, za opolnomočenje ter informiranje posameznika o sonaravnih možnostih, ki so že na voljo, in za celostno obravnavo vprašanj, na katera večino odgovorov pravzaprav že poznamo.
Kolumna je bila v razširjeni obliki februarja 2022 prvotno objavljena v reviji Hiše v okviru stalne Kajžine kolumne.
Napisala: Ajda Bračič
Naslovna fotografija: Earthship, Wikipedija
