Najboljši med gradbeniki – za kakšno ceno?

Najboljši med gradbeniki – za kakšno ceno?

sreda, 24. november 2021

23. novembra 2021 smo obeležili dve leti od podpisa Leeuwardenske deklaracije, ki namesto novogradenj na evropski ravni za prioriteto postavlja ponovno uporabo obstoječih stavb s prilagoditvami. V času mednarodne konference, ki je obravnavala temo tranzicije dediščine in njene ponovne uporabe, je podpis deklaracije spodbudila evropska arhitekturna zbornica (ACE). Dejstvo je, da je stara celina prepredena z zgodovinskim stavbnim tkivom, ki tvori velik del vsega njenega stavbnega fonda. Po nekaterih podatkih je bilo na evropski ravni kar okoli 30% vseh stavb, ki so danes v uporabi, zgrajenih pred letom 1945, v njih pa živi skoraj 120 milijonov Evropejcev. Poleg prepoznavnega značaja, ki je ključen za identiteto prebivalcev, pa so zgodovinske stavbe pomembne še iz enega razloga: niso obremenilne za okolje, saj že stojijo. Če staro hišo pametno znova uporabimo in energetsko saniramo, bo ta za okolje bistveno manj škodljiva, kot če bi gradili na novo.

Ponovna raba obstoječih stavb s prilagoditvijo (proces, za katerega se pogosto uporablja nekoliko krajša angleška ustreznica adaptive reuse) je eden izmed bolj smiselnih načinov, kako o arhitekturi in grajenem prostoru razmišljati v prihodnosti. Dosedanji preizkusi kažejo številne pozitivne učinke, ki so tako kulturni, socialni, okoljski in ekonomski. Da, tudi ekonomski – kazalniki nedvoumno pričajo o tem, da lahko sprememba funkcionalnosti in prilagoditev neke starejše zgradbe, še posebno, če gre za javno stavbo ali zgodovinski spomenik, poveča privlačnost določenega območja ne le za turiste, temveč tudi za lokalno prebivalstvo. Identiteta območja, ki je vezana na arhitekturo, se ohrani, vendar zaživi z novo močjo, ob tem pa se ustvarjajo delovna mesta in stanovanja, medtem ko se območja urbanizacije zgoščajo, vse to pa prispeva h krajšim potovalnim razdaljam. Prenova, preprosto rečeno, se dolgoročno obrestuje – ne le za investitorja, temveč za celotno družbo.

Sprejetje takšnega dokumenta, kot je Leeuwardenska deklaracija, je seveda šele prvi korak; kako se njegova določila implementirajo na vsakodnevni ravni, pa je stvar vseh nas. Za Leeuwardensko deklaracijo je bržkone slišalo bore malo ljudi, čeprav si z nekoliko prepoznavnejšo, tisto iz Davosa, deli nekaj skupnih ciljev. Zavest o tem, da je prenova lahko v mnogo primerih bolj smiselna od novogradnje, postopoma pronica med stroko. Zunaj nje pa pogosto še vedno vlada prepričanje, da je bolje porušiti in zgraditi na novo. Vsekakor k temu prispevajo tudi močni lobiji gradbene industrije, ki spodbujajo porabo materialov, kot je denimo beton. V Sloveniji je gradbeni sektor skoraj povsem usmerjen v novogradnje – podjetja, ki se specializirajo za prenovo in imajo z njo tudi dovolj izkušenj, bi lahko prešteli na prste ene roke. V nekem trenutku v zadnjih desetletjih prejšnjega stoletja smo celoten segment ponudnikov in izvajalcev del povsem zanemarili, s tem pa izgubili tudi dragoceno znanje in ponudbo, ki bi lahko pomagala k vnovičnemu zagonu in popularizaciji prenove.

Vlada RS se je nedavno pohvalila s statistiko, ki kaže, da Slovenija prednjači pred drugimi evropskimi državami z najvišjo mesečno rastjo gradbeništva. V tej trditvi moramo seveda prepoznati sektor kot celoto, ki temelji predvsem na novogradnjah. Res je: ko se sprehajamo po mestu ali podeželju, nam vsakih nekaj korakov prekriža pot novo gradbišče luksuzne vile ali nadstandardnih stanovanj. Materiala primanjkuje in cene kvadratnega metra zgrajene površine se dvigajo v nebo, medtem glede na druge evropske države beležimo le zmerno inflacijo. Vse to seveda kaže dobičku gradbeništva v prid. Vendar uporabljeni kubični metri betona še niso kriterij za dejansko dolgoročno vzdržljivost in uspešnost sektorja, še najmanj pa so zagotovilo za njegov obstoj – podobne statistike so se namreč v medijih pojavljale pred začetkom krize leta 2007. Spodbuda tistemu segmentu gradbenega sektorja, ki se ukvarja s prenovo, bi lahko zagotovila domače izvajalce-strokovnjake, ki bi bili sposobni prevzeti tudi večja naročila za prenovo in jih kakovostno izvesti, obenem pa za gradbeništvo pridobila najcenejši material od vseh – tisti, ki je v stavbah že vgrajen. Kdo ve, kako smotrno bi bilo v času naslednje finančne krize, ki se zarisuje nad obzorjem, vlagati v prenovo in razmišljati o krepitvi domačih izvajalcev? Verjetno ne bomo nikoli izvedeli.

Leeuwardenska deklaracija kaže pot, vendar pa je to pot nujno tudi prehoditi. Za začetek s preusmerjanjem investicij v sonaravno gradnjo, prenovo in s tem povezano izobraževanje. S spremembo miselnosti, ki stare stavbe dojema kot breme in priložnost za nadomestno gradnjo, celotnega segmenta gradbenega sektorja pa sploh ne jemlje resno. Če bi namesto poplave hitro zgrajenih betonskih okvirjev v mestih in na podeželju nenadoma zagledali cel kup gradbenih odrov, postavljenih okoli kmetij, gradov in dvorcev, le kakšne bi bile posledice za slovensko uvrstitev na evropski gradbeni lestvici? Bi za ceno dobre uvrstitve morda pridobili dolgoročno kakovostnejše okolje in ekonomsko rast zaradi vseh prednosti, ki jih napoveduje Leeuwardenska deklaracija? Žal – verjetno ne bomo nikoli izvedeli.

Napisala: Ajda Bračič

Radi bi vam poslali pismo!

Kajžin novičnik: praktični nasveti, zanimive nepremičnine, dobre prakse.