dr. Živa Deu: Hiše za boljše življenje
Izšla je nova monografija arhitektke in konservatorke dr. Žive Deu, ki je z že nekaj knjižnimi izdajami priljubljena in strokovna avtorica na področju prenove starih hiš. Avtorica predstavlja enaindvajset prenovljenih ali na novo zgrajenih hiš, ki so ohranile značilno arhitekturo svoje pokrajine in so nevsiljivo prilagojene današnjemu bivanju.
Ob tem poobjavljamo spremno besedo Ajde Bračič (Kajža).
Boljše življenje je boljše za vse
»Hiše govorijo ljudi, ki prebivajo pod njihovo streho. Posebej govorijo veselje, v oknih ga vidim.«
Dane Zajc: Voranc
Kaj je dobra arhitektura? Vsaka doba jo poskuša ocenjevati po svoje. Ambivalenca do preteklosti je stalnica človeških družb, zamisli o tem, kakšno naj bi bilo dobro življenje, pa se z vsako generacijo spreminjajo. Temu sledijo hiše, sledi naš prostor; kar gradimo danes, ne odseva le našega trenutnega načina življenja, temveč tudi naše sanje in vrednote, odseva to, kakšni si prizadevamo postati.
Pričujoča knjiga ponuja enaindvajset odgovorov na vprašanje, kakšna je hiša za boljše življenje, s tem pa že ponuja tudi nekakšen prerez teh sanj, vrednot in prizadevanj, ki veljajo danes. Ti odgovori, četudi vsak zase edinstveni in vedno uglašeni s svojo neponovljivo situacijo, sledijo nekaj preprostim načelom, ki jih bomo zlahka prepoznali tudi v kakovostni arhitekturi preteklosti in – upajmo – prihodnosti, torej v tisti točki, na kateri je vsakokrat mogoče loviti ravnovesje: to so spoštljivost do obstoječih zgodb in pomenov, odgovornost do materiala in energije ter aktivna podpora družbenemu blagostanju prebivalcev in okolice. Trojico načel morda lahko povzamemo takole: hiša za boljše življenje je širokogrudna in se zaveda svoje vpetosti tako v prostor kot čas.
Zato hiša za boljše življenje ni nujno hiša za življenje, kakršnega živimo zdaj. Hiša za boljše življenje od nas zahteva razmislek o ciljih in vrednotah, tako tistih, ki jih gojimo kot posamezniki, kot tistih, ki jih želimo odsevati na družbeni ravni. Včasih nas hiša za boljše življenje prigovarja k prilagoditvi, kompromisu, celo odrekanju, saj zanj ponuja daljnosežnejše povračilo. Hiša za boljše življenje predpostavlja tudi, da ne bo izboljšala življenja le lastnim prebivalcem, temveč tudi njihovim sosedom, tako človeškim kot nečloveškim. Hiša za boljše življenje upošteva svoj okoljski odtis vse od pridobivanja materiala prek gradnje in uporabe do spremembe namembnosti ali rušitve. Hiša za boljše življenje udobja ne enači s srečo; namesto visokotehnoloških metod ločevanja notranjosti od zunanjosti se zaveda, da je del velikega in povezanega planetarnega sistema, ki je pri opravljanju funkcij lahko njen zaveznik. Morda najpomembnejše: hiša za boljše življenje – kot pravi Dane Zajc – »govori veselje«.
Ob začetku mojega študija na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani so bile predavalnice polne besed o oblikovni inovativnosti in avtorskem pristopu, na predavanjih pa so se pred študenti vrstile podobe ikoničnih stavb zvezdniških arhitektov. Veseli me, da je dobro desetletje zatem zamisel o dobri arhitekturi v stroki dodobra spremenjena. Zdaj čedalje širša skupina prostorskih načrtovalcev, arhitektov, konservatorjev, gradbenikov in oblikovalcev prepoznava spoštljivost, skromnost in zmernost kot vrednote skupne prostorske prihodnosti. Ob tem se je torej nujno vprašati ne le o tem, kakšne hiše bi radi gradili, da bi te hiše »govorile veselje« — tu se nam javni diskurz o arhitekturi vse prevečkrat zatakne — temveč tudi o tem, kakšni ljudje bomo morali zato postati.
Ajda Bračič
