Dr. Živa Deu: Pogrešam prostorsko vzgojo in spoštljivejši odnos do dediščine
ponedeljek, 11. april 2022
Prof. dr. Živa Deu je ena izmed oseb, ki so za prepoznavnost lokalne stavbne dediščine in promocijo prenove naredile največ. Prva redna profesorica na ljubljanski Fakulteti za arhitekturo je v času svojega aktivnega ukvarjanja s temo arhitekturne dediščine napisala nebroj knjig in priročnikov, sodelovala v številnih strokovnih skupinah in vodila številne projekte. Obnavljala in prenavljala je tudi kot projektantka v praksi. Od leta 2015 sodeluje pri projektu Šola prenove, v katerem je združenih več institucij, ki se v slovenskem prostoru ukvarjajo s stavbno dediščino. Se je trud obrestoval? Kakšno je današnje stanje in ali se je odnos do dediščine v zadnjih letih spremenil? Pogovor z dr. Živo Deu odgovarja na ta vprašanja, še več pa jih odpira.
Šola prenove izvajalce in lastnike objektov informira o ustreznem ravnanju s starimi stavbami, zdaj se za promocijo prenove zavzemamo tudi pri Kajži. Je takšen način informiranja ljudi uspešen? Kaj bi še lahko storili?
Veliko posameznikov, ki se prvič srečujejo s prenovo, sploh manjših, zasebnih investitorjev, se hitro znajde v zadregi, saj jim izvajalci ponudijo le klasične storitve. Te pa pogosto ne ustrezajo specifičnemu objektu, s katerim imajo investitorji opravka. Zato bi se mi zdelo med drugim smiselno napraviti seznam zaupanja vrednih izvajalcev ali pa vzpostaviti nekakšno klepetalnico, v kateri bi si tisti, ki smo ob prenovi že naleteli na dobre strokovnjake za izvedbo, lahko izmenjali izkušnje.
Vendar pa imajo takšne klepetalnice in nemoderirani forumi tudi svoje pomanjkljivosti. Brez prisotnosti strokovnjaka se takšen projekt lahko hitro sprevrže v zbir neutemeljenih, strokovno nepodkovanih in škodljivih mnenj.
To je pravzaprav večno vprašanje: ali menite, da se da pri nas postopoma privzgojiti toliko prostorske kulture, da bi ljudem lahko zaupali samoprenovo?
V svojem popotovanju po slovenskem prostoru sem srečala zelo veliko izjemno kakovostnih prenov, ki so jih lastniki izpeljali sami. To pomeni, da so jih sami nadzirali ali pa tudi fizično sami izvajali. Vendar so bili ti lastniki ozaveščeni, imeli so nekaj izkušenj in so dobro vedeli, kaj želijo. Če dam banalen primer: nekdo je želel slamnato streho in je nato toliko časa brskal in raziskoval, da je prišel do strokovnjaka, ki mu je znal izdelati kakovostno slamnato streho. Če pa bi bil človek neozaveščen, neizkušen, bi mu prvi krovec, ki bi prišel mimo, lahko zabrusil, da je slamnata streha nesmiselna in draga in da naj raje uporabi sodobno kritino. Prenova bi bila povsem drugačna.
Absolutno sem pristašica tega, da se dela izvedejo tudi v lastni režiji. Vendar se mora v tem primeru lastnik izobraziti o tem, kakšno je bilo prvotno stanje, kako so se na stavbi dogajale spremembe, se s stavbo dobro spoznati. To lahko lastniki storijo sami, na to temo imamo kar nekaj knjig, člankov – nekaj sem jih napisala tudi sama. Pozdravljam samoiniciativnost lastnikov, vendar pa pogrešam prostorsko vzgojo, vzgojo o tem, da je stavbarstvo toliko del naše kulturne dediščine kot jezik, kot glasba. Na šoli, na kateri danes poučujem, me žalosti to, da je 80% študentov še zmerom mnenja, da naj se stara hiša poruši in zgradi na novo. Ne prepoznajo vrednot spomina, vrednot kulture.
Pa se vam zdi, da se odnos do stavbne dediščine spreminja? V zadnjem času je prenova postala skoraj trendovska, o njej se veliko več govori.
Ja, mislim, da se odnos obrača na bolje. Vendar pa med svojimi kolegi arhitekti opažam do konservatorsko-restavratorskega pristopa premalo spoštljiv odnos. Prevladujejo avtorske prenove, s katerimi se je zbrisalo in za vedno izginilo vse preveč dediščinsko vrednega.
Po drugi strani pa se mi zdi, da postaja popularna prenova, ki odstira, ali še bolje poudarja staro na napačen, nepravilen način. V slovenski Istri, Primorju in tudi drugod pri prenovah odstranjujejo omete s ciljem, da se pokaže kamnita, opečna ali lesena konstrukcija kot »potreben« dokaz starega. Včasih se doda še kakšen lesen tram, zato da se ustvari občutek nekakšne domačijskosti. Če listamo sodobne arhitekturne revije, je v njih vse preveč točno takih projektov, ki spomina na preteklost povezujejo z grobo in preprosto izdelavo. Nesmisel. Če se dotaknemo še enkrat ometov: v 16. je zidana gradnja izpodrinila leseno in vse stavbe, posebej stanovanjske hiše, so bile ometane. Zakaj? Omet ima svojo funkcijo, ščiti kamen ali les, zgladi in polepša steno, omogoča lažje čiščenje in vzdrževanje. Ali pa na primer trenutno modno »rustikalno« pohištvo iz lesa, ki se ga ob strani še vedno drži lubje – kakšna neumnost. Odkar človek dela z lesom, se je pri oblikovanju pohištva trudil, da je bilo le-to izdelano iz čim boljšega lesa, da so bile površine in robovi gladki, prijetni na dotik. Tu se mi zdi, da gremo morda v napačno smer.
Res je najpogostejši pristop arhitektov to, da konstrukcijo najprej očistijo do golega, ta konstrukcija pa naj bi nato predstavljala tisto poglavitno arhitekturno vrednost, avtentičnost nekega starega objekta. Kako pa presodimo, kaj odstraniti in kaj ohraniti? Kje v zgodovini je meja, ki predpisuje, da je nekaj ‘avtentično’?
Moje mnenje je, da se dediščina vedno preoblikuje, vedno se nalagajo novi sloji, prihaja do sprememb v bivanjski kulturi. Vse te spremembe so avtentične. Obstajalo pa je obdobje, približno v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je prihajalo do degradacije dediščine. In mislim, da je te posege, ki degradirajo predhodno stanje, smiselno odstraniti. V tistem času so, na primer, ladijski pod, krasen, zdrav, trpežen material, ki ga še danes kujemo v nebo, prekrili s cenenimi materiali tistega časa – tapisoni, linoleji. Mislim, da je jasno, da je takšne posege nesmiselno ščititi kot dediščino. Avtentično je tisto, kar je spodaj. Seveda pa je treba pri vsaki prenovi presojati na podlagi specifičnih razmer.
Prav to presojanje, kaj ostane in kaj ne, je najbrž najzanimivejša naloga pri prenovi.
Seveda obstaja razlika, če gre za denimo obnovo Plečnikove hiše, kjer je ohranjeno izvorno stanje, zadeva pa deluje kot muzej. Povsem drugače bi bilo, če bi tam notri nekdo želel dejansko živeti. Takrat gre za prenovo in je to razsojanje veliko težje.
Ena izmed zanimivih dilem se ponuja pri prenovi Prešernove rojstne hiše. Ta ni imela takšne podobe, kot jo ima danes, ko sta k njej pristopila Finžgar in Plečnik. Glede na to, da se po novem razstavni prostor seli v bližnji gospodarski objekt domačije, se odpira razmislek, ali ščititi njune posege ali domačiji povrniti nekoliko bolj izvorno stanje? Tukaj se krešejo mnenja in si najbolj vrhunski strokovnjaki med seboj niso edini.
Pri tem je pomembna tudi terminologija, ki jo uporabljamo. Med obnovo in prenovo, denimo, obstaja bistvena razlika, pa vendar marsikdo izraza uporablja izmenično. Spomnim se, da ste nam o tem predavali prvo uro pri predmetu Prenova in konservatorstvo na fakulteti …
Glede izrazoslovja moramo biti natančni, da vemo, o čem se pravzaprav pogovarjamo. Zato sem to pri svojih predmetih vedno poudarjala. Na šoli mi v resnici ni bilo lahko. Med kolegi sem dolgo časa pogrešala bolj spoštljiv odnos do prenove, za katerega se mi zdi, da je odšel s prof. Fistrom. Pogosto so bili moji predmeti potisnjeni ob stran, skriti pred študenti. Pa tudi prenova, kot se je poučevala na seminarjih, je vedno temeljila na tem, kako v staro hišo vnesti čim več novega, čim več avtorskega. Nihče pa študentom ni povedal, da so lahko njihovi posegi zelo subtilni, zelo neopazni. Zelo veliko kolegov z mojega področja se strinja, da je najboljša prenova tista, pri kateri se avtorja sploh ne opazi.
V zadnjem času se premiki glede prenove in obnove pojavljajo tudi na širši strateški ravni. Dobili smo Novi evropski Bauhaus, Leeuwardensko in Davoško deklaracijo. Menite, da so te direktive v Sloveniji dobro implementirane?
Mislim, da naša zakonodaja sledi svetovnim smernicam in ažurno vgrajuje cilje, ki jih sprejemajo razna mednarodna združenja in strokovne skupine. Pomembno se mi zdi, da smo na nacionalni ravni prepoznali, da ima prenova prednost že s stališča recikliranja in varstva okolja. V Strategiji prostorskega razvoja Slovenije jasno piše, da se mora vsaka nova gradnja prilagoditi obstoječemu. Vendar pa je žal v praksi s tem čisto drugače. Ne upoštevajo se značilnosti okoliških objektov, ne prepozna se pripadnosti prostoru, neki arhitekturni regiji ali krajini. Med stotimi dvokapnimi strehami vasi v ljubljanski kotlini še zmerom najdemo novogradnjo z izstopajočo ravno streho, ki je tam povsem brez razloga. Zdi se, da so arhitekti še vedno zastrupljeni s tem, čeprav gradbeniki že desetletja poudarjajo, da ravna streha ni primerna za tukajšnje podnebje. Za to imamo prevelike temperaturne razlike, hitreje pride do poškodb, pa še sanacija je pri ravni strehi bistveno zahtevnejša kot pri strehi z naklonom. Streha z naklonom poskrbi tudi zato, da sneg zdrsi čim dlje od ostenja in ga s tem ne obremenjuje, jasno je tudi, kako veliko vlogo igra napušč. Da ne govorimo o tem, kako streha določa in zaznamuje nek prostor.
Za to, da bi ljudi motivirali, da upoštevajo kontekst prostora, očitno niso dovolj le zakonska določila s predvidenimi kaznimi. Dvigniti bi bilo treba splošno prostorsko kulturo. Prenova pa sploh zahteva še dodatno motivacijo. Ali mislite, da je afiniteta do starega, do prenove, človeku položena v zibko?
V estetiki sta vedno prisotna ta dva pojma: lepo in grdo. Ljudje so se od nekdaj trudili razviti merila, ki bi jasno določila, kje je med tema dvema pojmoma meja. Kljub ugotovitvam stroke pa menim, da imamo vsi ljudje prirojen občutek za ocenjevanje: neka podoba, obraz, umetniško delo, arhitektura, te lahko v trenutku prvega srečanja prežame z navdušenjem ali pa z občutkom studa. Ta odnos do estetike je deloma vpisan v našo človeškost, deloma pa je seveda kulturno pogojen in privzgojen glede na okolje, v katerem nekdo odrašča. Jaz moram reči, da so imeli moji starši občutek za dediščino, za umetnost, za starine. Spomnim se, da je steno v jedilnici krasila zbirka panjskih končnic, na polici je bila urejena majhna zbirka starinskih likalnikov in drugo. Vendar pa se je ta moja afiniteta do starega v času študija nekoliko izgubila in na začetku svoje poti si nikakor nisem mislila, da se bom ukvarjala ravno s prenovo. Pravzaprav je bilo na začetku mojega študija večje vprašanje, kaj ženska v arhitekturi sploh počne.
Profesor Mihevc mi je predlagal, naj se usmerim v zunanje ureditve, saj naj bi mi bilo to kot ženski lažje. Upoštevala sem ga, zato so bila moja prva dela povezana z ureditvami parkov, vrtov. Kasneje sem padla v urbanistično načrtovanje, na Zavodu za družbeno planiranje smo pripravljali smernice za pripravo urbanističnih zasnov, in prek tega je čez čas prišla naloga, naj raziščem dediščino slovenskega prostora. Tako se je vse skupaj začelo. Po dvajsetih, tridesetih letih aktivnega dela na tem področju se mi zdi, da je pred nami vsekakor še veliko dela. Ogromno je tudi projektov v zvezi s stavbno dediščino na državni ali meddržavni ravni, ki so bili dobro zastavljeni, potem pa so ob vsakokratnih menjavah kadrov ali vodstev obstali.
Tudi sama pogosto naletim na res fantastične projekte, ki jih izvajajo slovenske institucije, in skoraj ne morem verjeti, da kaj takšnega pri nas obstaja. Vendar pa ti projekti navadno obstanejo v kakšnem predalu, ne dela se na promociji, na koncu so sami sebi namen. Zdi se, kot da gre – sploh ob vzponu evropskih usmeritev v trajnostni razvoj – v resnici samo za brezciljno črpanje sredstev …
Temu so bile namenjene knjige, ki sem jih napisala o primerih dobre prakse prenov in obnov, in nagivarjajo laičnega bralca. Mislim, da ni dovolj le ponavljati, da je dobra prenova mogoča, treba je to tudi pokazati. Za odklonilen odnos ljudi je kriva tista parola, ki je ostala iz povojnih časov: da je staro hišo bolje porušiti in začeti znova. To je prepričanje modernizma, ki je šlo dobro v korak s povojno ideologijo, da je s starim svetom treba prekiniti, ga izbrisati. Žal pa je to pomenilo, da je propadlo tudi zelo veliko zelo kakovostne stare arhitekture, in da še danes propada ravno zato, ker imajo ljudje v sebi globoko zakoreninjeno dogmo, da se prenova ne izplača.
Res je, stara hiša je pri dosti ljudeh povsem podzavestno povezana z vlago, umazanijo, revščino.
To je še ena krilatica: da se prenova nikoli ne konča. Prav vsaka hiša, tudi novogradnja, pomeni delo – treba jo je čistiti, vzdrževati, zanjo skrbeti. Tako kot pričeska, kot obleka. Nič ni večno. Če pa se prenove lotiš z napačnega konca, potem pa se res zna zgoditi, da se ne bo nikoli končala.
Obožujem dve knjigi, ki ju je napisal slavni finski arhitekt in teoretik Juhani Pallasmaa: Misleča roka in Oči kože. V slednji jasno pravi, da človek za kakovostno bivanje potrebuje povezavo s preteklostjo. To se zgodi ob dotiku stare, zlizane vratne kljuke, ob zvoku škripanja podnic, ob vonju jabolk iz kleti ali pečenega kruha. Zato se pogosto dobro počutimo tam, kjer obstaja povezava s spomini. Poleg tega pa je zdaj že povsem znanstveno dokazano, da naravni materiali, kot so glina, les ali kamen, ki so jih uporabljali tudi pri gradnji v preteklosti, omogočajo človeku bolj kakovostno in zdravo bivalno okolje kot pa neprodušno zaprte novogradnje današnjega dne, ki z jekleno armaturo ustvarjajo Faradayeve kletke.
Pogovarjala se je: Ajda Bračič
Portretna fotografija: Matjaž Deu
