Janja Šušnjar: O tem je nekoč nekdo že pisal
sreda, 5. julij 2023
Kadar razmišljam o času, rišem spirale. Majhne s tesno stisnjenimi krivuljami ali pa široke, počasne in z veliko zavoji. Včasih se po dolgi hoji po razgibanih poteh znajdem na istem križišču ali pa odkrijem, da so pred petdesetimi leti v časopisih pisali o problemih podobnih današnjim, oblikovalci in arhitekti pa so se ukvarjali z reševanjem vprašanj, ki jim danes pravimo aktualna.
Ob pomladnem brskanju po plasteh rjave zemlje in z njo povezanimi bivalnimi vzorci, sem začela odkrivati gibanja, ki so v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja razvijala principe gradnje pod zemljo in z zemljo ter iskala tehnološke, pa tudi vernakularne načine zmanjševanja porabe
neobnovljivih virov energije ter vplivov na okolje.
Pojav navdušenja nad gradnjo pod/z zemljo ni temeljil le na nostalgičnem občudovanju jamskih bivališč troglogitov, temveč je nakazoval odziv na družbeno situacijo tistega časa.
V oktobru 1973 so namreč člani Organizacije arabskih izvoznikov nafte razglasili naftni embargo, usmerjen proti državam, ki so podprle Izrael med jomkipursko vojno. Te sankcije so v Združenih državah Amerike, kjer je poraba fosilnih goriv po vojni nenadzorovano naraščala, privedle do pomanjkanja nafte in znatnega dviga cen tako nafte kot ostalih stroškov energije ter posledično obsežnih gospodarskih motenj. Naftna kriza je imela pomemben vpliv na svetovno gospodarstvo, kar je privedlo do inflacije, visoke stopnje brezposelnosti in recesije v mnogih državah. Prav tako pa je privedla do povečanega zavedanja o pomembnosti varčevanja z energijo in obnovljivih energetskih virov, pa tudi do preusmeritve pozornosti na trajnostne prakse oblikovanja in gradnje. Veliki pretresi so se namreč dogajali tudi znotraj gradbene industrije, stroški konvencionalnih gradbenih materialov kot sta jeklo in beton so se znatno povišali, kar sprožilo odpiranja novih vprašanj, odzivov in raziskovanj s strani arhitektov po vsem svetu.
Sprožil se je razvoj pasivnega oblikovanja, ki je vključeval porabo sončne energije za ogrevanje in hlajenje brez mehanskih sistemov. Prav tako je zacvetel razvoj na področju toplotnih izolacij, ki bi znižale porabo energije in posledično njenih stroškov. Tehnologi so razvijali bolj energetsko učinkovite sisteme razsvetljave. Začelo se je uvajanje tako imenovanih ‘zelenih certifikatov’. Pospešila se je proizvodnja prefabriciranih elementov in modularnih gradenj, ki so omogočala manjšo proizvodnjo odpadnega materiala, nižala stroške gradnje in izboljšala energetsko učinkovitost stavb. Gradnja z zemljo je doživela ponoven razcvet. Ob iskanju novih oz. alternativnih materialov so tako gradbeniki kot arhitekti razvijali tehnike uporabe stisnjene zemlje in gline kot trajnostno in energijsko učinkovito alternativo tradicionalnim gradbenim materialom. Hkrati pa se je nekoliko radikalno sprožil val projektov z zemljo pokritih in vkopanih hiš. Naftna kriza je mnoge arhitekte in načrtovalce spodbudila k preučitvi vloge mest in urbanih območij pri spodbujanju trajnost, kar je privedlo do prizadevanj za revitalizacijo urbanih območij, spodbujanje javnega prevoza in alternativnih načinov prevoza ter spodbujanje mešane rabe prostora, da bi zmanjšali odvisnost od avtomobilov. Prav tako pa se je med orodji reševanja pojavila tudi prilagodljiva ponovna uporaba kot način preoblikovanja obstoječih stavb in zmanjševanja okoljskega vpliva nove gradnje. Ta pristop je vključeval preoblikovanje obstoječih stavb v nove namene, na primer preoblikovanje starih tovarn v stanovanja, pisarne ali kulturne centre.
Sočasno z ekonomskimi pretresi se je povečalo tudi zanimanje za naravo, selitev na podeželje, samooskrbo, regenerativno oblikovanje, gradnjo domov in skupnosti z naravnimi materiali. Pojav gibanj, ki je združeval ljudi s podobnimi interesi, je prav tako vplival na pojav miselnih tokov in spodbujal trajnostna načela (The Back-to-the-Land Movement,The Institute for Local Self-Reliance …).
Danes se ameriška naftna kriza v sedemdesetih letih priznava kot prelomna točka v svetovni energetski politiki, saj je privedla do razvoja novih pristopov k varčevanju z energijo, obnovljivi energiji in trajnostnim praksam oblikovanja.
Pogled v zgodovino je lahko dragoceno orodje za razumevanje sedanjosti in oblikovanje prihodnosti. Z učenjem iz uspehov in neuspehov preteklosti lahko pridobimo vpogled v načine reševanja trenutnih izzivov in ustvarjanja bolj trajnostnega in pravičnega sveta.
Historia magistra vitae.
Moj namen ni očitno poudarjanje vzporednic in analogij z dogajanjem zadnjih dveh let v Evropi, saj se bojim pavšalnih primerjav in poenostavljanj. Vseeno pa je nedavno dogajanje prav tako privedlo do ekonomske in politične nestabilnosti ter poudarilo pomembnost varčevanja z energijo, uporabo obnovljive energije ter trajnostnih načel pri oblikovanju in gradnji.
A bolj kot kdajkoli prej imamo danes na voljo znanje in tehnologijo, ki so jo spodbudili premisleki naših prednikov. Danes se bolj kot petdeset let nazaj zavedamo kakšne so lahko globalne posledice našega delovanja, motiv iskanja odgovorov je višji in nikakor ne temelji le na povišanju stroškov energentov. Danes je ključno, da se tudi ob stabilizaciji cen ne smemo vrniti nazaj in se čez petdeset let morda ponovno začeti navduševati nad samooskrbo in gradnjo z zemljo.
Na začetku poletja vedno nastopi najkrajša noč, le da je z vsakim naslednjim poletnim solsticijem svet bogatejši za spomin preteklega leta. 🌀
Janja Šušnjar je arhitektka, ki v svojem delu raziskuje možne načine sobivanja in vzpostavljanja novih pomenov v obstoječih strukturah. Vzporedno z zanimanjem za robove in nekoliko pozabljene kraje, poskuša izpostavljati pomen skrbi in razmisleka o vzdrževanju v oblikovalski praksi. Trenutno živi in dela v Ljubljani, občasno tudi izven nje. Je del kolektiva Robida.
