Janja Šušnjar: Hiperlokalno na Kraljevi akademiji
torek, 21. februar 2023
Konec novembra sem na vabilo kuratorke lanskega ljubljanskega bienala oblikovanja (BIO27) Jane Withers odpotovala v London. Na Royal Academy of Arts so namreč gostili študijski dan, ki ga je motivirala tokratna tema bienala: Supervernakularno. Kot članica kolektiva Robida sem bila pred tem približno eno leto aktivno vključena v razmisleke in pogovore, raziskovanja in odkrivanja na področju vernakularne arhitekture, regenerativnih sistemov in kultur, dediščine ter morda nekoliko pozabljenih modrosti.
V rdeči sobi, polni štukatur in velikih platen v izrezljanih okvirjih, smo sedli za dolgo mizo, da bi razpravljali o terminu supervernakularno in o principih, ki jih je navdahnila vernakularnost tako v arhitekturi kot v oblikovanju. Kljub vzvišenemu, formalnemu in skoraj hladnemu prostoru te pomembne londonske ustanove je beseda gladko stekla, zahvaljujoč predvsem skrbno kuriranemu sosledju tem, vnaprej pripravljenim vprašanjem in za pogovor odprtim posameznikom, predvsem arhitektom in raziskovalcem iz Londona in okolice ter nekaj slovenskim predstavnikom, ki so sodelovali na BIO27. Razpravo o posameznih supervernakularnih načelih oz. usmeritvah so odprle krajše predstavitve: Paloma Gormley, ustanoviteljica nevladne organizacije Material Cultures, nas je uvedla v diskusijo o alternativnih materialih ter o njihovi uporabi v regenerativnem oblikovanju, kuratorka Beatrice Leanza se je v razpravi o potecialih supervernakularnosti dotaknila uporabe novih tehnologij in umetne inteligence, meni pa je pripadla tema vzpostavljanja novega hiperlokalizma.
S tem pojmom se pred tem nisem pogosto srečala, kar me je najprej spodbudilo k etimološkemu razčlenjevanju same besede. Domnevala sem, da najverjetneje povzema moje interese in delovanje, a vendar me je prevzelo večerno brskanje skozi literaturo, ki je omenjala novo osvojen izraz. Kot veliki ljubiteljici jezikov mi je odkrivanje novih besed posebno zadovoljstvo, še bolj pa me zanima distinkcija posameznih izrazov v odnosu do morda splošno bolj uporabljenih sopomenk ali pa prevodov.
Oksfordski slovar navede razlago pridevnika hiperlokalno (ang. hyperlocal) kot nekaj kar se nanaša na vsebino, povezano z določeno skupnostjo ali definiranim geografskim območjem. Po začetnem spoznavanju besede mi je kmalu postalo jasno, da se za lokalno specifične kvalitete in značilnosti ogrevajo na kar nekaj področjih: denimo v novinarstvu, kulinariki in prehrambeni industriji, vedno pogosteje pa se omenja tudi v arhitekturi in oblikovanju. Oblikovalci, ki se soočajo z izzivi današnjega časa, se sprašujejo, ali je rešitve za okolje mogoče iskati s kakšnimi drugimi orodji kot le z globalnimi intervencijami in mednarodnimi konvencijami. V svojem delu ne sledijo le klasičnim, na trgu prisotnim rešitvam, temveč ponovno prebujajo idejo kritičnega regionalizma ter naslavljajo globalna vprašanja degradacije okolja s pomočjo hiper lokalnih in hiper specifičnih raziskav in projektov. Poleg samega konteksta, ki vpliva na oblikovno govorico, se zanimanje oblikovalcev poglablja in širi na vzroke, ki so vplivali na vernakularno oblikovanje, na skupnost, ki je v prostoru prisotna ter na potrebo po ponovnem povezovanje s krajem, da bi osvojili občutek pripadnosti. V arhitekturi se kontekstualizem pogosto enači z nostalgičnim regionalizmom, težnje hiperlokalizma pa to definicijo širijo. Znotraj polja razumevanja se poudarjata unikatnost in specifičnost določenega prostora, ki nudita osnovo za ustvarjanje sodobnega koncepta. Ne gre samo za skladno prileganje kraju, temveč za aktivno odzivanje nanj z namenom dolgoročnega izboljšanja, regeneriranja in vzdrževanja. Vse to pa seveda z močjo orodij, ki jih nudi sam kraj.
Po razmisleku ugotovim, da pri hiperlokalnem delovanju vernakularno znanje ni okras, temveč dejansko sredstvo za reševanje potreb kraja in njegovih prebivalcev, osnovni pripomoček pri soočanju z vizijo regenerativnega oblikovanja in predvsem skupni jezik, način sporazumevanja znotraj določene skupnosti.
V tem zanosu se vračam v dvorano, le lučaj proč od Piccadilly Circusa, kjer se je pogovor razvil v živahno debato o ustvarjanju skupnosti, o ponovnem vzpostavljanju odnosov do obstoječih krajev, o pomenu prenove, o ustvarjanju novih pomenov znotraj obstoječih struktur in o tistem, kar me osebno zelo navdušuje – o pomenu skrbi in vzdrževanja za sobivanje…
Kljub odprti razpravi je prostor prestregel nekaj skeptičnih pogledov in izraženih dvomov v strahu pred posledicami takšne vizije v oblikovanju. Zakaj bi bilo arhitektu mar za generiranje skupnosti, zakaj bi mu bilo mar za zgodbe pozabljenih krajev, zakaj bi bil navdušen nad že odkrito toplo vodo? Kaj to pomeni za figuro vsemogočnega razločevalca dobrega in slabega v dimenzijah prostora, za figuro genialnega posameznika, ki morda pozablja, da je njegovo poslanstvo v razdajanju in razvijanju talenta v dobrobit sopotnikov na planetu? Morda je v tistem trenutku kontekst kraljeve dvorane nekoliko bolj jasno prišel do izraza.
Večina nas ne živi več v manjših družbah, polnih velikodušnosti, skrbi, medsebojnega spoštovanja in skupne želje po sobivanju. A to ne pomeni, da tako življenje ni več mogoče. Kot piše Robin Wall Kimmerer v svojem nedavnem eseju The Serviceberry: “V naši moči je ustvariti takšne mreže soodvisnosti (…) Izbrane skupnosti, ki temeljijo na vzajemnosti in zaupanju, so val prihodnosti, njihova valuta pa je darežljivost. Pri prehodu na lokalno živilsko gospodarstvo ne gre le za to, da je hrana ob nakupu sveža, ne gre le za količino kilometrov, ogljični odtis in organske snovi v tleh. Seveda, gre za vse te stvari, a tudi za globoko človeško željo po povezanosti, biti v vzajemnosti z darovi, ki so nam dani.”[1]
[1] https://emergencemagazine.org/essay/the-serviceberry/
Janja Šušnjar je arhitektka, ki v svojem delu raziskuje možne načine sobivanja in vzpostavljanja novih pomenov v obstoječih strukturah. Vzporedno z zanimanjem za robove in nekoliko pozabljene kraje, poskuša izpostavljati pomen skrbi in razmisleka o vzdrževanju v oblikovalski praksi. Trenutno živi in dela v Ljubljani, občasno tudi izven nje. Je del kolektiva Robida.
