Načelo skupnega: Srenje, komunele, agrarne skupnosti
sreda, 23. november 2022
Arhitektu Iri Zorku se imam zahvaliti, da je mojo pozornost pred časom usmeril proti pojmu srenje, ki sem ga do tedaj poznala zgolj v izrazito sodobnem kontekstu. A ob raziskovanju besede in njenega prvotnega pomena se mi je kmalu odstrla zgodovina družbene strukture in organizacijskih oblik, o kateri učbeniki povečini molčijo. Srenja je bila kot pravni termin opredeljena šele v 20. stoletju, zaradi njegove razširjenosti pa se za isti pojav uporabljajo številna imena: npr. skupnina, gmajna, srenja, komun, komunela, jus, soseska, soseščina, trška komuna, urbarijalna skupnost, zemljiška skupnost, meščanska korporacija. Kasnejša izpeljanka je tudi poimenovanje agrarna skupnost. Za kaj pravzaprav gre? Srenja je skupina posameznikov, družin, celo vasi, ki si delijo lastništvo nad določenim ozemljem in zanj tudi skupaj skrbijo. Definicije in praktične aplikacije so različne, zaradi starosti same organizacijske oblike (ta izvira iz predrimskih časov) pa se med seboj močno razlikujejo tudi še preostali ostanki srenj na našem ozemlju.
Beseda po eni strani označuje skupino ljudi, skupnost, po drugi pa tudi krajino, ki ji ta skupina pripada. Poudarek je na skupni skrbi, na skupnem varovanju zemlje in upravljanju z njo, ki se znotraj skupnosti deduje iz roda v rod. Srenja skupaj odloča o mejah, infrastrukturi, organizaciji dela in delitvi koristi, obenem pa s tem oblikuje skupni interes, ki ni interes posameznega člana, temveč celotne skupine. Vse od srednjega veka je srenja pravnoorganizacijska oblika, vezana ne na posameznike, temveč na primer na domačije ali kmetije in njihove zastopnike, in tako popolno nasprotje zasebnega lastništva zemlje. Vendar pa je z birokratizacijo in pravnimi ureditvami v sodobnem času tovrstno organiziranje postajalo vedno težje. V času državne in družbene lastnine so bile uradno agrarne skupnosti odpravljene, njihova zemljišča pa so prešla v last države. Vendar so v praksi za zemljišča še vedno skrbeli okoliški prebivalci. Kljub ponovni uveljavitvi izraza agrarne skupnosti po letu 1991 pa je danes lastništvo zemlje skoraj izključno vezano na zasebnika, posameznika.
V Sloveniji so srenje delovale na primer v Čičariji, kjer jih imenujejo komunele. Zgodba o njihovem nastanku razkriva izjemno podobnost z institutom zadruge, saj so v tridesetih letih 19. stoletja komunele nastale z združevanjem manjših kmetov zato, da bi lahko ponudili zadostno odkupno vsoto Habsburžanom in s tem pridobili posest nad skupnimi zemljišči. Srenje so bile pogoste v Tržaškem zaledju, tudi v alpskem visokogorju, na Boškem, pa tudi na Notranjskem in v bolj ravninskih predelih.
Problem, ki ga lahko kar takoj identificiramo v zvezi s srenjami, je možnost uveljavljanja posameznikovih interesov na račun skupnih. Kaj se zgodi takrat, ko eden izmed članov srenje zemljišče začne izkoriščati bistveno bolj kot drugi? Prav zato najbrž opažamo, da je večina zemljišč še obstoječih agrarnih skupnosti na strmem in težko dostopnem terenu ali pa ne razpolaga s posebnimi viri. Pravi izziv bi bilo v skupno lastništvo postaviti rodovitne obdelovalne površine ali z viri bogata ozemlja. Druga težava je povečanje števila uporabnikov in pretirano izčrpavanje zemljišča s strani vseh. V tem primeru bi bilo pričakovati, da srenja sklene dogovor o primerni in skrbni omejitvi rabe. Vendar so vsaj v teoriji tovrstne težave zlahka odpravljive ob rednem srečevanju in demokratični komunikaciji med člani srenje.
Kakšne pa so prednosti srenjske logike in kako bi lahko njihovo bistvo prenesli v današnji čas? Eno največjih prednosti prepoznavam v preprečevanju deljenja lastništva in delnega dedovanja zemljišč, ki na dolgi rok v krajini povzroči izjemno parcelacijo, s tem pa stihijskost. Številna zemljišča in stavbe na slovenskem podeželju so zapuščena, nevzdrževana in zanemarjena prav zato, ker jih ima v solastništvu neverjetno veliko število solastnikov, med katere je nepremičnina razpadla z dedovanjem, in ki pogosto med seboj sploh nimajo stikov ali pa živijo na med seboj in od nepremičnine zelo oddaljenih krajih. To ustvarja pat pozicijo, pri kateri ni mogoče učinkovito upravljati z zemljišči in stavbami, prav tako pa jih je nemogoče tudi prodati, saj je zbiranje soglasij vseh solastnikov sizifovo delo.
Srenjski model obenem vzgaja odnos tako do skupnosti kot do okolja, spodbuja osebno povezavo z zemljo in skrb zanjo. Predvsem pomembno se mi zdi, da je ta zemlja pogosto takšna, od kakršne si ljudje ne moremo obetati neposredne koristi (v smislu pridelka, zazidave ali izkoriščanja virov), je pa takšno okolje bistveno za ohranjanje biodiverzitete, naravnih ekosistemov in kakovosti življenja, za katerega smo odgovorni vsi.
Vir: Slovenske srenje kot izročilo in priložnost
Napisala: Ajda Bračič
Naslovna fotografija: Rotarji v Javorniškem rovtu, avtorske pravice Jože Noč
