Kako iskrena je iskrena arhitektura?
ponedeljek, 28. november 2022
Pretekli konec tedna se je po uvodnih dogodkih, ki so se zvrstili v novembru, odvil veliki finale Piranskih dni arhitekture, mednarodne arhitekturne konference z enim najdaljših stažev v svetu – letošnja ponovitev je bila namreč že devetintrideseta po vrsti. Konferenca je tokrat potekala pod krovnim naslovom Iskrena arhitektura. Koncept je v kratkem nagovoru opredelila selektorica, arhitektka Mojca Gregorski: »Kako naj bo v tej kompleksni družbi arhitektura še sploh iskrena v svoji pripovednosti, materialnem izrazu, kontekstu, namenu, interpretaciji zgodovinskih plasti? Kakšna je iskrenost arhitekture, ki je neodvisna od politike, kapitala, globalnih trendov? Se lahko njena iskrenost zrcali že v procesu načrtovanja, skozi odkritost arhitektove misli in njegovega pogleda na svet?« To so le nekatera izmed vprašanj, ki si jih je Gregorski zastavljala v uvodnem sestavku, ki ga lahko beremo na spletni strani konference.
V program sobote, osrednjega dne konference, je obiskovalce uvedla filozofinja Mateja Kurir, ki je v svojem predavanju po kratkem pregledu filozofske misli o iskrenosti izpostavila preprosto tezo: vsakokrat, ko se v družbi vzpostavi obsežna diskusija o iskrenosti v arhitekturi, se napoveduje opazna prekinitev s preteklostjo. Kot primere tovrstnih prekinitev je Kurir omenila prehode iz srednjega veka v renesanso, obrat od klasicizma k neoklasicizmu, pa prelom ob začetku modernizma in znova ob začetku postmodernizma, nazadnje pa se je vprašala, kakšen prelom nas morda čaka v sodobnosti. Ob zgodovinskem pregledu je postalo jasno, da je pojem iskrenosti izjemno zaznamovan z vsakokratnimi družbenimi okoliščinami in da lahko v različnih trenutkih pomeni različne reči. Iskrenost je kratkomalo skrajno selektivna. Kadar se arhitektura poskuša približati iskrenosti in se z njo legitimirati, pa se to v praksi lahko manifestira na raznovrstne, celo nasprotujoče si načine. Če se je v neoklasicizmu iskrenost v arhitekturi sklicevala na zvestobo tektonski in konceptualni logiki Laugierjeve primitivne koče in je v modernizmu iskrenost v arhitekturi opredeljevala denimo iskrenost materiala in konstrukcijske logike, je postmodernizem, na katerega najprej v kontekstu iskrenosti bržkone ne bi pomislili, izpovedoval nekakšno iskrenost družbenega stanja. Kurir je kot možno dojemanje iskrenosti v sodobnem predlagala pojem odrasti (ang. degrowth) in s tem intonirala nadaljnji ton konference.
Letošnji nabor predavateljev je bil usmerjen predvsem v projekte manjšega merila, k prenovi in snovanju arhitekture s participacijo javnosti. Češki Atelier111 so predstavili projekte v Pragi in na češkem podeželju, med drugim Hišo Kozina, o kateri smo že pisali tudi pri Kajži. Ob tem so izpostavili pomembnost iskrenosti že v samem procesu načrtovanja – tudi iskrenost arhitektov samih do sebe, do lastnega načina dela in zmogljivosti. Majda Kregar iz ateljeja Ambient je v izjemno zanimivem predavanju pripravila pregled več kot pet desetletij dolgega projekta prenove Ljubljanskega gradu, ki je iz dotrajane ruševine postal ena izmed osrednjih točk naše prestolnice. Francozomarinelli iz italijanske pokrajine Trentino so govorili o svojih projektih v alpskem svetu, med katerimi so izpostavili novogradnjo družbenega centra v Caltronu in pa dve intervenciji v javni prostor v vaseh Bolciana in Castelfondo. Hrvaška pisarna Roth Čerina se ukvarja z gradnjo vrtcev in šol, predavateljica Mia Roth Čerina pa je izpostavila vprašanje spreminjanja odnosa do iskrenosti v času aktivnega delovanja enega samega biroja oziroma od začetka do konca kariere, pa tudi iskrenosti do drugih živih bitij izven človeške vrste. Innauer.Matt arhitekti iz Avstrije so znova naslovili alpsko arhitekturo in med drugim predstavili projekt alpske kapele, ki so jo gradili skupaj z lastniki okoliških kmetij, s tem pa dosegli popolno transparentnost procesa izvedbe. Katalonski Nua Arquitectures na z zgodovino prežetem območju Tarragone veliko prenavljajo in revitalizirajo, predstavili pa so tudi projekt Mediona, ki je bil nedavno objavljen na kajza.si. Videli smo še predstavitve prenov enodružinskih hiš po Sloveniji, s katero so se v prejšnjem študijskem letu ukvarjali pri seminarju Jurija Sadarja na Fakulteti za arhitekturo, in izbor projektov mlade slovenske pisarne Elementarna, ki je svoje rešitve vzporejala s primeri vernakularne arhitekture z vsega sveta.
Popoldanski program je sklenila kratka in nekoliko splošna diskusija z vsemi sodelujočimi, na kateri pa žal ni bilo časa za vprašanja iz občinstva, ki bi morda pripomogla k usmerjeni in bolj vključujoči debati o iskrenosti v arhitekturi. Ob precejšnjem poudarku na trajnosti in sonaravnosti, ki je prevevala večino predavanj, je nujno izpostaviti tudi dejstvo, da je bila v prikazanih projektih prisotna precejšnja količina betona – tudi tam, kjer se zdi, da bi beton zlahka nadomestil kakšen drug material. Zdi se, da smo arhitekti iskrenost današnjega dne, ki je neobhodno zvezana z ozaveščenostjo o okoljski problematiki, družbenih neenakostih in komodifikacijo prostora, vsaj v teoriji do neke mere že osvojili, praksa pa vse prevečkrat razkriva sledenje obstoječim, uveljavljenim vzorcem snovanja objektov. Paradigma nove iskrene arhitekture se mora nujno vzpostaviti tudi skozi priznavanje odgovornosti, bolj eksperimentalen in vključujoč proces načrtovanja, odprtost do naravnih materialov in pripravljenost na odmik od enostavnih, a energetsko potratnih konstrukcijskih metod, ki so oblikovali arhitekturo zadnjega stoletja. Ob tem bi bilo najbolje najprej razmisliti o svoji lastni praksi in načinu delovanja – tudi, denimo, o tem, ali na konferencah vodo raje pijemo iz steklenice ali plastenke.
Zvečer je v razstavišču Monfort potekala še slovesna podelitev mednarodne arhitekturne nagrade in odprtje mednarodne arhitekturne razstave. Žirija je nagrado piranesi letos dodelila arhitektom iz ateljeja Medprostor za nadkritje ostalin cerkve sv. Janeza Krstnika in začasni lapidarij v Žički kartuziji. Posebni priznanji sta pripadli projektom Hiše MM slovenskih a2o2 arhitektov ter rekonstrukciji romanskega gledališča v Pulju arhitekta Emila Jurcana.
Tudi glede na podeljene nagrade se zdi, da je iskrenost arhitekture današnjega dne vezana predvsem na iskrenost do lastnega mesta v času in upoštevanje obstoječega konteksta. Iskrena arhitektura je iskrena v zavedanju arhitektovih lastnih sposobnosti in omejitev ter v njegovi pripravljenosti na vstopanje v dialog. Veliko vlogo igrajo zavedanje okolja, ponovna uporaba obstoječe stavbne materije in – čedalje bolj – družbena pravičnost. Vendar pa so tudi ti kriteriji med seboj pogosto v konfliktu in arhitektura se takrat zateka k iskanju kompromisov. Kljub temu, da ti kompromisi kdaj postanejo priložnost za izgovore in izbiranje manjšega zla, se na obzorju vse jasneje izčrtuje arhitektura, ki ne popušča, temveč namesto izbire med obstoječimi ustvarja tretjo pot, ob tem pa premika svoj lasten miselni okvir, da bi lahko zadostila vsem kriterijem hkrati.
Napisala: Ajda Bračič
Naslovna fotografija: NUA Arquitectures: Urbano skladišče
