Javno dobro med človeškim in naravnim
ponedeljek, 5. september 2022
Da je ločnica med naravnim in umetnim oziroma grajenim presežena, je jasno že nekaj časa. Danes bomo kjerkoli na svetu že težko našli naravno pokrajino, v kateri človeška dejavnost še ni pustila dolgotrajnih odtisov oziroma je ni drastično preoblikovala. Celo tam, kamor fizično ‘človeška noga še ni stopila’ so zaradi podnebnih sprememb, spremenjenih zračnih tokov, onesnaženja atmosfere, prsti in dežja vidna odstopanja od predhodnega stanja, ki so nastala zaradi človeka. Narava ni več le tisto, kar je od človeka ločeno, na kar človek teoretično nima vpliva, niti ni umetno tisto, kar je gol in enostaven plod človeške dejavnosti. Navidezna dvojnost je pravzaprav že ves čas prepletena in podvržena nezadržnim medsebojnim vplivom, pred nami pa se razprostira nova era ne le v človeški, temveč tudi planetarni zgodovini: antropocen. Za dobo, ki naj bi se po nekaterih teorijah začela že pred stoletji, po drugih pa šele tako pozno kot v drugi polovici dvajsetega stoletja, je značilno predvsem to, da so učinki človeškega življenja na planetu nepovratni in zaznamujejo Zemljo na globalni ravni.
A če bi vso človeško dejavnost zvedli na pretirano in nepremišljeno poseganje človeka v naravni svet, ki na tem pušča neizbrisne posledice, bi bilo to poenostavljanje in banaliziranje. Človeška in naravna dejavnost se namreč prepletata že tisočletja, ob tem pa sta ustvarili ne le človeku prijaznejša ali bolj prikladna okolja, temveč tudi edinstvene biotope in življenjska okolja, v katerih so se naselile in razvile nove vrste živih bitij. V Sloveniji in svetu lahko opazujemo kar nekaj primerov tovrstnega prepletanja in sooblikovanja krajine, pri nastanku katere sta sodelovala tako narava kot človek. Takšen primer so denimo soline na Sečovljah, kjer je prav zaradi človeških posegov in oblikovanja solnih bazenov nastal edinstven biotop, v katerem danes gnezdijo redke ptice in je dom številnim vrstam rastlin, ki jih v okolici ne bomo našli. Še en primer, ki ga zagotovo vsi poznamo, najdemo pa ga lahko ne le pri nas, temveč tudi drugod po svetu, so pasovi žive meje oziroma nizkega grmičevja, ki človeštvu že dolgo služijo za naravno razmejitev krajine, sami od sebe pa zaraščajo tudi neobdelane pasove med polji. Brez človeških posegov v krajino in njenega preoblikovanja v obdelovalne površine teh edinstvenih ekosistemov ne bi bilo.
V strokovnih besedilih tu in tam naletimo na izraz ‘kulturna krajina’. Kulturna krajina je skupek vseh naravnih, človeških in drugih lastnosti, procesov in zakonitosti v nekem prostoru, ki določajo identiteto tega prostora. V Zakonu o varstvu kulturne dediščine je kulturna krajina opredeljena nekoliko drugače: kot »nepremična dediščina, ki je odprt prostor z naravnimi in ustvarjenimi sestavinami, katerega strukturo, razvoj in uporabo pretežno določajo človekovi posegi in dejavnost«. Opredelitev torej znova nakazuje na preplet človeškega in naravnega, ki bistveno določa vsako kulturno krajino. Vendar ob raziskovanju pojma kulturne krajine zelo hitro naletimo na nekaj vprašanj, ki si jih strokovnjaki ves čas zastavljajo in na katera očitno ni jasnega odgovora. Kaj pravzaprav ščitimo, ko ščitimo kulturno krajino? Kateri so dejansko tisti kriteriji, po katerih jo prepoznavamo in vrednotimo? Kulturna krajina je namreč ves čas spreminjajoč se sistem, ki se bo dolgoročno zagotovo organsko spremenil – tako kot se bosta vsaka zase spremenila njena naravna in človeška komponenta.
Da je izraz kulturna krajina vpisana v Zakon o varstvu kulturne dediščine, pomeni, da kulturno krajino ta zakon ščiti. Kulturna krajina ni ena sama, ampak jih je več – ravno raznolikost teh krajin na geografskem območju Slovenije je tisto, kar lahko smatramo kot še dodatno vrednost, ki jo moramo skupaj ohranjati. »Varstvo dediščine,« pravi Zakon v uvodnih členih, »je v javno korist.« Ta javna korist pa obsega identificiranje dediščine, njeno dokumentiranje in preučevanje, ohranjanje in preprečevanje škodljivih vplivov nanjo, omogočanje dostopa do nje, izobraževanje o njej in še nekaj drugih postavk, ki jih najdemo v drugem odstavku drugega člena Zakona. Zanimivo je, da je javna korist tukaj ne le omenjena, temveč tudi utemeljena v celem členu – zdi se, da je za varstvo kulturne dediščine in posledično kulturne krajine pomembno prepoznati njeno usmerjenost v javno dobro. Zanimivo pa je, da je med spremembo zakonodaje o gradnji, ko je leta 2018 Zakon o graditvi objektov nadomestil novi Gradbeni zakon, iz njega pojem javnega dobrega povsem izginil. Če je v ZGO-1 grajeno javno dobro urejal 212. člen, pa takšnega člena, niti omembe termina ‘javno dobro’ v GZ ne najdemo.
Zdi se torej, da je javno dobro, prepoznano v varstvu kulturne krajine, kvečjemu stvar ščitenja obstoječega, ne pa tudi toliko graditve novega. To ima nekakšen smisel, saj je povsem jasno, da se arhitektura v zadnjih desetletjih vedno bolj zaveda potrebe po manj novogradnjah in več posegih v obstoječe objekte, več prenovah, obnovah, sanacijah, spremembah in prilagoditvah. Pa vendar – tisto, kar že desetletja posega v kakovost naših kulturnih krajin, ima prav gotovo največ opraviti prav z graditvijo novih objektov. Že od druge polovice dvajsetega stoletja dalje in razmaha samograditeljstva se slovenska pokrajina spreminja v stihijsko pozidano mrežo med seboj nepovezanih enodružinskih hiš, ki so po prostoru posejane brez pravega razmisleka in dolgoročne urbanistične logike. Danes, petdeset let po velikem valu takšne gradnje, se že pošteno zavedamo vseh pomanjkljivosti, ki jih je prinesla takšna gradnja: hiše so prevelike za stare prebivalce, nimajo dostopa do potrebne infrastrukture, so drage za vzdrževanje in neprivlačne za naseljevanje, povrhu vsega pa so dodobra degradirale slovenske kulturne krajine. Kot se sprašuje Živa Deu v članku Montažna gradnja in vidna podoba slovenskih mest in naselij: »Slovenci se radi pohvalimo, da je ni lepše dežele kot je naša. Toda ali je lepota naše dežele, njenih raznolikih naravnih in kulturnih krajin, večna in sama po sebi umevna? Ali res lahko počnemo s prostorom karkoli, pa bo ta trditev še vedno držala?« Avtorica še v isti sapi odgovarja: »Gotovo ne.«
Kot vedno gre tukaj za večno dilemo o tem, kje zarisati mejo med pričakovanim organskim spreminjanjem kulturne krajine in med preostrimi spremembami, ki povzročijo njeno degradacijo. Kaj ščititi? Odgovor je glede na ideološke predpostavke moč zastaviti različno, a v danih okoliščinah najbrž blizu temu: v trenutku, ko se oblikovanje kulturne krajine odvrne od upoštevanja lokalnih danosti, uporabe lokalnega znanja in surovin ter upoštevanja vernakularnih veščin proti globalistični, ceneni gradnji brez premisleka. Kulturna krajina ni javno dobro le zaradi ohranjanja identitete, likovne podobe ali arhitekturne skladnosti. Gre za javno dobro tudi v smislu vzdrževanja ravnovesja med naravnimi in človeškimi faktorji, ki sooblikujejo naš skupni prostor, za spodbujanje lokalne samooskrbe in ohranjanje vernakularnih pristopov. Gre za ščitenje soobstoja vrst in varovanje interesov javnosti, ki v tem prostoru živi v prepletenem, kompleksnem sistemu: javnosti, ki morda niti ni zgolj človeška.
Kolumna je bila v razširjeni obliki februarja 2022 prvotno objavljena v reviji Hiše v okviru stalne Kajžine kolumne.
Napisala: Ajda Bračič
Foto: Wikipedija
