Vernakularnost industrijskih hal
25. oktober 2022
Leta 2020, skoraj hkrati z začetkom epidemije, se je v muzeju Guggenheim v New Yorku odprla razstava zvezdniškega arhitekta Rema Koolhaasa, naslovljena Countryside. The Future (»Podeželje. Prihodnost«). Arhitekt, ki so ga vse od začetka njegovega delovanja navdihovali in vznemirjali predvsem urbani prostori, megastrukture in velemesta (spomnimo se le njegovega temeljnega dela Delirious New York), je s projektom skrenil v navidez povsem novo smer in se lotil raziskovanja tistega dela okolja, ki mu doslej ni posvečal pretirane pozornosti. Poteza je bila kontraverzna in je izzvala prenekatero kritiko, sploh zaradi načina, na katerega se je Koolhaas odločil podeželje koncipirati. Ob razstavi je izšla tudi žepna publikacija, v uvodu v katero Koolhaas podeželje – torej divja, odročna ali redko naseljena področja, ki zavzemajo veliko večino zemeljskega kopnega – imenuje ‘prezrto kraljestvo’. Nenadno spremembo v pozornosti, ki je arhitektov fokus iz urbanega preusmerila v ruralno, pa je Koolhaas v nekem intervjuju sam pojasnil približno takole: na poti skozi enega izmed ameriških puščavskih predelov so njegovo pozornost pritegnile ogromne proizvodne hale, umeščene v sredino praznega prostora, daleč od mest in naselij. S preostalo civilizacijo sta jih povezovali le cesta in železniška proga, po svojih oblikah pa so bile strogo utilitarne, napravljene z mislijo na varčnost in največjo možno učinkovitost. Arhitektu so se v svojih izčiščenih linijah in preprostosti nenadoma zazdele mogočne in lepe; zatrdil je celo, da prav takšne pravokotne montažne proizvodne hale, ki jih vsi dobro poznamo tudi s slovenskega podeželja, s svojo velikostjo in molčečo učinkovitostjo v človeku vzbujajo novo obliko sublimne lepote.
Podeželje, ki ga Koolhaas drzno razprostre kar čez 98% površine planeta, čeprav je to upoštevaje gladino oceanov in morij bistveno pretirana trditev, je, vsaj s stališča mesta, že od nekdaj obravnavano kot servisno območje za mesta. Mesta, kjer se praviloma zgoščata oblast in premoženje, se napajajo iz velikih pridelovalnih površin, ki ležijo na podeželju. Mesta se v svoje zaledje zatekajo po živino, poljščine, surovine, pitno vodo, na podeželje odhajajo po divjad in gradbeni material. Tradicionalno se k podeželju obračajo tudi takrat, ko zaradi zunanjih ali notranjih neravnovesij potrebujejo več ljudi – pa naj bo to zato, da bi jih oborožila v vojsko ali pa postavila za tekoči trak. Obenem mesta na podeželje umikajo tisto, za kar v mestih ‘ni prostora’ ali pa glede na družbene preference v središče ne spada. Takšni prostori so že od antike nekropole in pokopališča, bivališča marginaliziranih skupin in revnejših slojev ter potencialno nevarna območja, kot so na primer klavnice, strojarne in podobno. Danes so njihovo pozicijo na obrobju mesta zavzeli domovi za stare, industrijske cone in naselja neprofitnih stanovanj. Takšna izkoriščevalsko/odlagalniška narativa razmišljanja o podeželju se logično nadaljuje v to, kar v svojem razmišljanju o industrijskih halah izpostavlja Koolhaas. Podeželje danes ostaja servisni prostor mesta, produkcijsko območje, ki mesto tako rekoč proizvaja. Proizvodnja hrane in vsakovrstnih dobrin, pa tudi odlaganje odpadnega materiala iz mesta ostaja ena izmed funkcij podeželja. V tem pogledu industrijska poslopja in tovarniški obrati, ki na podeželju brezsramno zavzemajo velika območja, kakršnih si v zgoščenem prostoru mesta ne bi mogli prisvojiti, služijo podobnemu namenu kot nekdanje kmetije, polja in gozdovi, ki tradicionalno tvorijo podeželsko krajino. Vendar pa so se, enako kot mesta, ti novi obrati povečali in industrializirali: kmetije so postale velekmetije, njive so postale monokulturne plantaže in velikanska polja, gozdovi pa organizirane zasaditve, namenjene sečnji.
Da se podoba podeželja spreminja, je neizogibno. Oklepanje idilične podobe gričev in logov, sredi katerih na plano tu in tam pokuka kamnita zgradba kmetije ali lesen skedenj, je lahko za podeželje prav tako škodljivo. S tem fenomenom se na primer sooča veliko ruralnih območij v bolj razvitih evropskih državah, v katerih je podeželje postalo fantazma, oropana avtentičnosti in ohranjena le z namenom da služi še eni izmed potreb mesta: počitku. V iskanju mirnejšega načina življenja in stika z naravo se tisti mestni prebivalci, ki si to lahko privoščijo, na podeželje odpravljajo na počitnice. Skednji in vinske kleti so postali AirBnb-ji, lastniki domačij pa niso več kmetje, temveč poslovneži. Namesto letnim ciklom rodovitnosti in propada, rasti in odmiranja novo podeželje sledi ciklom turističnih sezon. Cele vasi se polnijo in praznijo v skladu z dopustniškimi termini meščanov, ki na podeželje prihajajo le zato, da bi jih za oknom pričakal drugačen razgled, medtem ko svojega načina življenja niso pripravljeni bistveno spremeniti in ne popustiti pri svoji zahtevi po sodobnem udobju.
Jasno pa je, da je tako v prostorsko-urejevalski stroki kot tudi v javnem diskurzu čedalje bolj otipljivo zaznavno zanimanje za prihodnost podeželja. Podnebno krizo, ki je že dodobra vstopila med silnice, ki oblikujejo svetovno mišljenje o podeželju, je nedavno nadgradila še kriza zaradi vojne v Ukrajini, zaradi katere se je ustavila globalna dobava številnih surovin, med drugim žita. Združeni narodi opozarjajo, da bi trenutna vojna lahko povzročila svetovno prehransko krizo, ki bi trajala več let. Zahteva po prehranski samooskrbi, s tem pa po močnem, avtonomnem in vitalnem podeželju je nenadoma stopila v ospredje ne le evropskih, temveč številnih svetovnih držav. Vračanje v mitologizirano preteklost majhnih kmetij in širnih polj, ki morda sploh nikdar ni obstajala, ni optimalna opcija. Zastavlja se morda največje vprašanje naše dobe: kako dobre prakse iz preteklosti, ki so še danes kontinuirane ali pa so bile pozabljene in znova odkrite, posodobiti in prenesti v današnji čas? Kako zagotoviti podeželje, ki bo obenem odgovarjalo na potrebe današnjih prebivalcev, obenem pa ne bo tonilo v historično potvorbo samega sebe?
S podobnimi vprašanji se ukvarja tudi pravkar odprti bienale oblikovanja BIO27, ki ga je kurirala londonska strokovnjakinja Jane Withers. Bienale nosi naslov Supervernakularno in raziskuje možnosti za prenos tradicionalnih in ljudskih znanj v sodoben kontekst in napredne oblikovalske procese. Vernakularnost je izraz, ki se največ uporablja v arhitekturi in antropologiji in označuje tiste prakse in izdelke, ki so skozi stoletja nastali med ljudmi brez očitnega avtorja. Gre za procese, ki so se izpopolnili z vedno vnovičnim izboljševanjem, v katerem je bilo malo prostora za napake. Zaradi težkih življenjskih pogojev na podeželju je moral vsak objekt kar najbolje izpolnjevati svoje naloge, vsaka stavba optimalno oskrbovati svoje prebivalce in vsak proces proizvesti kar najmanj odpadka. Na razstavi srečamo številne izdelke in prakse z vsega sveta, ki se v svoji zasnovi opirajo na tisočletna ljudska znanja in uporabljajo naravne materiale. Stremijo h krožnemu gospodarstvu in lokalnim verigam samooskrbe. Zdi se, da je prav koncept vernakularnosti, ki je seveda glede na okolje vsakokrat drugačen, tisti odgovor, ki ga podeželje prihodnosti išče in zahteva. V tem pogledu je vračanje h konceptu vernakularnosti nadvse smiselno – le vnovič bi mu bilo treba napraviti mesto v današnjem svetu oblikovanja.
Če razmišljamo tako, lahko Koolhaasu v njegovi fascinaciji nad proizvodnimi halami sredi ničesar do neke mere pritrdimo. Ti objekti so zares zasnovani po načelih najvišje funkcionalnosti, v svetu, ki mu vlada zaslužek, pa je vsaka napaka lahko usodna, in zato prav kot v tradicionalnih podeželskih skupnostih tudi v proizvodnih multinacionalkah ves čas poteka neumorna optimizacija procesov. Ali so torej industrijske hale današnja vernakularnosti? Seveda ne. Vselej namreč pogrnejo na izpitu trajnosti, lokalne samooskrbe in sonaravnosti. Če kot Koolhaas opazujemo današnje podeželje, lahko kvečjemu pravilno diagnosticiramo njegovo stanje, ne moremo pa ugotoviti, kakšne bi bile primerne alternative. Zato se je načelom, ki jih vnaša pojem vernakularnosti, vsekakor vredno posvetiti, četudi na predrugačen in spremenjenemu svetu primeren način. Med prvimi koraki k temu bi lahko bilo vnovično vzpostavljanje lokalnosti kot edinega smotrnega obsega delovanja – torej vzpodbujanje fizične vezanosti hrane, surovin in populacije na določen geografski prostor. Tudi pojem podeželja je v tem pogledu zavajajoč, saj je podeželje, kljub že omenjenim 98% zemeljske površine, ki naj bi jih obsegalo, vsepovsod drugačno. Da bi se izognili absolutizmu globalnosti, lahko morda začnemo že s tem, da pojem podeželja bistveno bolj lokalno opredelimo in se posvetimo specifičnim težavam in regeneraciji, ki jo zahteva vsako posamično lokalno okolje.
Kolumna je bila v razširjeni obliki februarja 2022 prvotno objavljena v reviji Hiše v okviru stalne Kajžine kolumne.
Napisala: Ajda Bračič
