Zavod ID20: “Da bi dediščino ohranili, moramo z njo živeti”
torek, 15. februar 2022
Slovenija je polna krajev, prežetih z zgodovino, v katerih bogata kulturna zapuščina in turistični vrvež skupaj s sodobnimi izzivi krojita vsakdan lokalnih prebivalcev. Med njimi je tudi Idrija, ugnezdena med strma pobočja in prepredena s številnimi sledovi preteklosti – pa naj gre za pročelja mestnih hiš, grad Gewerkenegg, industrijsko dediščino nekdanjega rudnika, zgodbe številnih nevsakdanjih meščanov, ohranjanje čipkarske ali kulinarične dediščine. Obiskovalec se praktično na vsakem koraku sreča z novim koščkom zgodovine, zato ni čudno, da se je zgodba zavoda ID20 začela tako, kot se je. Ko se je pred leti skupina prijateljev odločila, da začne organizirati dejavnosti za mlade in se aktivno ukvarjati z vprašanjem prihodnosti mladih v Idriji, je kaj kmalu ugotovila, da vse njihove projekte in pobude prežema ena skupna tema: kulturna dediščina.
Danes je ID20 zrela in močna organizacija, ki pa ji ne zmanjkuje svežih idej za prihodnost in ambicioznih novih ciljev. Domujejo v prenovljeni strojnici rudniškega jaška Inzaghi, v odprti in svetli pisarni, sredi katere kraljuje velikanska izvozna naprava s konca 19. stoletja. Ko se neke januarske srede pripeljem na obisk, se na mizi iznad sveže kuhane kave dviguje prijetno dišeča para, poleg nje pa me pričakajo dva Matevža in Drejc. Na kratko povzamejo zgodovino zavoda. »Ob začetku delovanja se nam je leto 2020 zdelo strahovito daleč, zato smo ga simbolično spremenili v ime: Idrija 2020. Zanimalo nas je, kaj lahko naredimo do takrat, kako lahko izboljšamo situacijo mladih v Idriji. Zdaj je leto 2020 minilo in stvari vsekakor niso takšne, kot smo pričakovali. So pa drugačne kot pred leti in zdi se nam, da smo kljub oviram, ki jih je pred nas postavila pandemija, veliko dosegli.« Res je, za člani ekipe je razburljivo leto, v katerem so dosegli nekaj novih mejnikov. Eden pomembnejših je vsekakor nakup povsem lastne idrijske rudarske hiše – to je hiša Giser, dobro ohranjena, a zadnjih nekaj let prazna predstavnica te avtohtone idrijske tipologije. Prav idrijske rudarske hiše so tudi razlog, da sem sama izvedela za zavod ID20. Kakšna je ta tipologija in kako se je ekipa začela ukvarjati z njo, me zanima.
»Vedeli smo, da obstaja posebna tipologija, ki pa je do zdaj še nihče ni vzel v resnejšo obravnavo, je raziskal in opisal,« povzemajo člani ekipe. »Odločili smo se, da zadevi pridemo do dna in popišemo vse rudarske hiše v Idriji. Pričakovali smo, da jih bo morda okoli dvajset, trideset.« Vendar je zadeva prerasla vsa pričakovanja. S pomočjo monografije slikarja Rafaela Terpina, ki je identificiral in po fotografskih predlogah naslikal okoli 300 primerkov iz preteklosti, so se pri ID20 lotili popisovanja in v Idriji našteli 102 idrijski rudarski hiši. Med njimi so številne prezidane in spremenjene do neprepoznavnosti. Kaj jih pravzaprav druži? »Glavne značilnosti idrijske rudarske hiše so, da imajo zidano pritličje, zgornja nadstropja pa so z izjemo zidanih kuhinj pretežno lesena . Streha je relativno strma, vhod je s strani, fasade so navadno simetrične in belo opleskane. V vsaki hiši je živelo več rudarskih družin: lastniki hiše v etaži nad kletjo, najemniki pa v višjih nadstropjih.« Poleg zanimive arhitekturne tipologije gre torej tudi za zanimiv in neobičajen družbeno-ekonomski model. Hiše so bile več kot le hiše, bile so tudi vir preživetja in bistven element oblikovanja specifične idrijske socialne krajine.
V Idriji, kjer danes tako kot marsikje drugod po državi vlada stanovanjska stiska, bi bilo smiselno razmisliti o ponovnem naseljevanju obstoječih hiš kot eni izmed možnosti za reševanje tega perečega vprašanja. Pri ID20 so v sodelovanju z ljubljanskim društvom prostoRož na pilotnem projektu hiše Trnovec zasnovali načrt za predelavo rudarske hiše v dve sodobni, prostorni, svetli stanovanji. »Razmišljali smo o potrebah, ki jih imajo sodobni stanovalci, in o standardu, ki si ga želimo doseči. Na koncu nam je uspelo hišo spremeniti tako, da sta stanovanji res vrhunski.« Pripravili so tudi priročnik za lastnike, ki vsebuje bistvene smernice za kakovostno prenovo idrijske rudarske hiše. V strojnici jaška Inzaghi si z ekipo ogledamo sestavljivo maketo, na kateri je mogoče jasno prepoznati vse značilnosti stare tipologije, pa tudi vse izboljšave bivalnega ugodja, ki jih prinaša prenova. V preteklem letu je občina Idrija za hišo Trnovec izdala gradbeno dovoljenje, zato je mogoče, da bo prav kmalu prišlo do uresničitve.
Dela pa so v preteklem poletju stekla tudi pri hiši Giser in ko spijemo kavo, se z obema Matevžema odpravimo na ogled. V mednarodnem projektu, podprtem z evropskimi sredstvi, so pri ID20 gostili skupino mladih prostovoljcev, s katerimi so v dobrih treh tednih očistili zaraščajočo se okolico hiše in pospravili notranjost. V prazne odprtine so namestili okna, hišo zaprli in jo tako zaščitili pred nadaljnim propadanjem. Zadnji prebivalec hiše France Zupančič je bil naklonjen zbiranju in ohranjanju zgodovinskih predmetov, zato hiša predstavlja tudi pravo zakladnico muzejskih kosov orodja, dokumentov in notranje opreme. Sonce zlagoma tone čez grebene idrijskih gričev, pa vendar je hiša kljub majhnim oknom prijetno svetla. Orumenela grafika device Marije na steni pogleduje nekoliko od strani, ko Matevž (eden izmed njiju) iz nahrbtnika potegne še eno idrijsko znamenitost: geruš. »Geruš je stara pelinova pijača idrijskih rudarjev. V resnici gre za pelinov čaj, zmešan z žganjem,« specialiteto, ki jo je menda priporočal tudi slavni zdravnik Scopoli, predstavita gostiteljain v nekdanji spalnici lastniške družine v prvem nadstropju hiše nazdravimo na prihodnost dediščine.
Kakšna bo ta prihodnost, povprašam Matevža, ko se skozi mestno središče počasi vračamo proti jašku Inzaghi. Pri ID20 so optimistični. »V letošnjem letu bomo znova gostili prostovoljce in nadaljevali s prenovo hiše Giser. Upamo, da se bodo tudi dela na hiši Trnovec, ki je sicer v lasti občine, kmalu začela. Mi pripravljamo precej zanimivih projektov v zvezi z dediščino, povezujemo se tudi s podobnimi organizacijami drugod po Sloveniji. Mislim, da nas čaka razburljivo leto, in da se bo v naslednjih letih vse več mladih začelo navduševati nad stavbno in drugo kulturno dediščino.« Vsekakor sta entuziazem in odgovornost, ki ju je zaznati pri delovanju ekipe ID20, lahko marsikomu zgled in spodbuda, da se tudi sam loti prenove – in ob tem ugotovi, da nikakor ni sam in da je stvar morda bistveno enostavnejša, kot se zdi na prvi pogled. Če so le razlogi pravi, je mogoče vse.
Po Idriji se je potikala Ajda Bračič
Naslovna fotografija: arhiv ID20
