Nina Savič: Jugošik

Srečen konec pozabljenih kosov

četrtek, 2. december 2021

Ne gre le za obnovo pohištva! Arhitektka Nina Savič s starimi kosi počne nekaj več: pohištva ne rekonstruira, temveč različne stare elemente uporabi tako, da iz njih nastane nekaj povsem novega. Pa njene stvaritve ne delujejo nič frankensteinsko, kot himera levjo glavo in kozjim trupom, temveč skladno in uglajeno, igrivo in gosposko hkrati. Celo predstavljajo se z imeni – Edvard, Franc, Julijana – po Nininih starih starših in drugih ljudeh, ki jo navdihujejo. Njihova zgodovina in prepoznavna roka avtorice jim dajeta to, česar ni mogoče izdelati serijsko: značaj.

Kako je prišlo do tega, da si se začela ukvarjati s pohištvom?

Pravzaprav je šlo najprej za reševanje lastnih potreb. Med prenovo stanovanja, v katerem živim, sem shranila nekaj kosov, ki so prej stali v stanovanju, potem pa ob opremljanju razmišljala, kako bi jih lahko uporabila. Zdeli so se mi zanimivi in jih nisem hotela zavreči. V času lanske ustavitve javnega življenja zaradi epidemije sem se h kosom znova vrnila in začela resno razmišljati, kaj lahko z njimi napravim. Črna omarica, ki stoji v moji dnevni sobi, na primer – vedela sem, da si na tistem mestu želim omarico, in spomnila sem se na sestav dnevne sobe svojih staršev. Črno pohištvo tiste dnevne sobe mi sicer nikoli ni bilo preveč všeč, ampak sem bila kar nekako navezana nanj, sploh zato, ker je sestav še dolgo časa po tem, ko smo ga zamenjali z novim, stal v očetovi domači pisarni, dokler se je ni odločil lani prenoviti. Naenkrat je bilo v kleti veliko črnih omaric, starša pa nista vedela, kaj bi z njimi. Tiste kose sem nato prilagodila svojim potrebam in tako danes v moji dnevni sobi stoji košček spomina na dnevno sobo mojega otroštva. Tudi tako dojemam svoje pohištvo: kot nekaj, kar ima sentimentalno vrednost, kar nosi spomine, a so ti zdaj povedani na nov način.

Ker nisem želela, da omarica stoji na tleh, sem jo postavila na nogice, ki pa sem jih že prej našla na nekem kosovnem odpadu. Mizar mi je odrezal podstavek, pri kamnoseku sem naročila kamnito ploščo, zamenjala sem ročaje, ki sem jih tudi imela shranjene, in nov kos iz stare dnevne sobe je zaživel. Spominja me na dom, ki si ga zdaj urejam sama.

Torej ne ohraniš celotnega kosa, temveč uporabiš le dele?

Pogosto ohranim le tisto, kar je še mogoče uporabiti ali ni preveč dotrajano. Včasih tudi le tisto, kar se mi zdi zanimivo ali posebno.

To je pri tem, kar počneš, morda najbolj zanimivo. So druge prodajalne starin, kjer lahko kupimo cel kos, takšen, kot je bil ob izdelavi. Ti pa iz starih kosov sestavljaš nekaj novega.

Veliko ljudi me sprašuje, če obnavljam pohištvo, in načeloma rečem ja, čeprav me obnova kot taka ne zanima preveč. V večji izziv mi je, če kosu, ki ga dobim v obdelavo, nekaj manjka, ali pa če ni ohranjen v celoti. Ne gre za povračanje v prvotno stanje. Bolj zanimivo se mi zdi, da staro postane osnova za nekaj novega.

Dogovarjam se za prodajo svojih kosov na neki spletni platformi, in vprašali so me, ali naj moje izdelke kategorizirajo kot ‘vintage’ ali ‘nove’. Dejstvo je, da so oboje.

Kolikšen del nekega tvojega kosa je dejansko izdelan na novo? In koliko je starega?

Preden nek kos sestavim, sestavne dele najprej kombiniram in testno sestavim v živo, potem naredim načrt. To naredim tako, da kos v bistvu kar zmodeliram v virtualnem 3d programu, kar se dobro obnese tudi za predstavo o končnem izdelku, verjetno pa bo nekoč zanimivo tudi z vidika arhiva uporabljenega, morda celo evidence skladiščenja, če bi vse elemente zmodelirala že, ko jih dobim … Posamezne elemente nato zbrusim, če gre za manjša popravila, jih popravim, nato pa odpeljem k mizarju, pri katerem skoraj vedno naročim korpus, s katerimi povežem stare elemente – vratca, ročaje, nogice, včasih predale, vrhnjo ploščo, ipd. – v nov uporaben kos. Sestavljam tudi luči, pri katerih uporabim več starih elementov, le drugače sestavljenih, vsem pa zamenjam kable, grla in rozete z novimi in varnimi deli.

Ali ti pri tem pomaga modularnost dimenzij starega tipskega pohištva? Kako ugotoviš, kaj dejansko funkcionira skupaj?

Dimenzije starega pohištva pač so takšne, kot so, želje naročnika oz. dimenzije prostora, kamor želi kos postaviti, pa so ponavadi drugačne. Zato moram premisliti, kako povečati ali zmanjšati dimenzije, kako nov kos zgraditi tako, da bo ustrezal potrebam tistega, ki ga je naročil in ali je to sploh smiselno. Pred časom sem naletela na kopalniški sestav, ki je imel ogromno kvadratnih vratc različnih dimenzij. Danes so ta vratca del velike sestavljene omare, pri kateri je bilo ravno zaradi oblike vratc mogoče zelo lepo nadzorovati dimenzije in kompozicijo.

Kose, posamezne dele in druge elemente torej navadno najdeš na kosovnem odvozu?

Pogosto, ja. To pa sem pravzaprav počela že dolgo preden sem se lotila sestavljanja pohištva: če sem naletela na kos, ki se mi je zdel zanimiv, sem ga ponavadi shranila brez dobrega namena, le z bežno zavestjo, da mi bodo ti kosi nekoč morda prišli prav. Sledim nekaj skupinam na socialnih omrežjih, kjer se ljudje med seboj ažurno obveščajo o lokacijah kosovnih odvozov ali objavijo kose, ki jih več ne potrebujejo in jih želijo podariti ali zamenjati. Spomladi sem v eni od skupin objavila poziv, kjer sem iskala luči v zameno za potaknjence monster. Veseli me, da se vedno bolj pogosto name obračajo kar ljudje sami in mi ponujajo svoje staro pohištvo ali luči. Na podstrešjih in v kleteh po Sloveniji stoji ogromno starega pohištva, ki se ga ljudje od časa do časa odločijo znebiti. Tudi ob prenovah stanovanj večinoma prevladuje miselnost – dajmo vse zamenjat! Tudi bolj enostavno je, ker gre pač vse naenkrat ven. Pa je velikokrat v takšnih stanovanjih veliko potencialnih kosov in še več delov za kakšen star-nov kos.

Misliš, da bi bilo mogoče podobno, kot ti počneš s pohištvom, početi tudi z gradbenim materialom? Torej vzpostaviti servis ali posredovalnico, ki bi skrbela za to, da se ob rušitvi ali prenovi objekta gradbeni material previdno odstrani in potem vgradi kje drugje?

Podobne storitve v tujini že obstajajo. Pri vsem skupaj se mi zdi največji izziv skladiščenje – da bi ohranil material od takrat, ko je pridobljen, do takrat, ko bi ga želel uporabiti nekdo drug, ga je treba nekje skladiščiti. To pa zelo hitro zavzame zelo veliko prostora. Sicer pa bi seveda pozdravila idejo, če bi pri nas prišlo do njene realizacije.

Pogosto razmišljam tudi o tem, da so vsi moji projekti do sedaj potekali v zelo majhnem merilu. Večinoma gre za unikatne kose, za merilo enega stanovanja, hiše, kar mi je super, ker se jim lahko res posvetim. Vendar pa bi se mi zdelo zanimivo vzpostaviti tudi nekakšno obveščanje o večjih prenovah – kjer bi lahko na primer ob prenovi hotela ali večje stavbe pridobila veliko količino enakih kosov pohištva ali luči naenkrat, te pa bi lahko potem uporabila ob prenovi zgradb z nekim drugim programom, npr. študentskim domom. To bi celotnemu projektu dalo povsem drugo dimenzijo in v tem vidim veliko možnosti sodelovanja z arhitekti, ki se lotevajo prenov večjih zgradb, tako v smislu obveščanja kot ozaveščanja. Vsi se namreč trudimo živeti okolju prijazno, trajnostno, vendar to vsak zase lahko počnemo le v zelo majhnem merilu, skupaj pa v veliko večjem.

Si pri tem, ko izbiraš kose, pozorna na to, ali so ‘oblikovalski’, ali imajo neko vrednost na trgu?

Ne, nisem. Prav to, da ustvarim neko vrednost tam, kjer je morda objektivno ni, se mi zdi največji izziv. Rada imam anonimno pohištvo, ki pa mu s sestavljanjem vdahnem karakter.

Zadnja leta so velik hit postale Meblove luči. Ljudje so se naučili, da so ti kosi nekaj vredni, in le redko jih še srečaš na kosovnem odvozu, kar je sicer super, so pa tudi njihove cene na Bolhi in v starinarnicah zelo zrasle. Seveda bi bila srečna, če bi mimogrede na ulici našla Meblo luč, vendar se mi zdi večji izziv uporabiti lestence, ki jih dejansko nihče več noče, saj so preveč kičasti ali povsem iz mode. Rada uporabljam kose, v katerih sama prepoznam neko kakovost, ali pa opazim, da bi lahko zasijali v drugačni kombinaciji, v drugačni vlogi.

Morda pa bi bilo smiselno za reciklažo pohištva navdušiti tudi te ljudi, ki se znajdejo pred zaprašenim podstrešjem, polnim pohištva. Kaj bi priporočila nekomu, ki bi želel sam obnoviti svoje pohištvo?

Če gre za prebivalca hiše, zadeva ni tako zapletena. Bolj problematično je pohištvo obnavljati v mestu, v majhnih stanovanjih. Ko sem se jaz lotila obnove, sem delala na dvorišču, na balkonu, tudi v svoji spalnici. Vsekakor bi se mi zdelo smiselno, da bi v Ljubljani obstajal prostor, kamor bi ljudje lahko prišli popravljat in obnavljat zadeve. Nekakšna delavnica, kjer bi bilo dovolj prostora za večje kose, in kjer bi bilo na voljo orodje. To si je sicer že mogoče izposoditi npr. v Knjižnici reči v Savskem naselju, vendar pa za človeka, ki živi v stanovanju, obnova pohištva ni najlažji podvig. Mislim, da ima veliko ljudi interes kaj popraviti in tako stvari ponovno uporabiti, pa enostavno nimajo časa in volje, predvsem pa primernega prostora ali orodja. Nekateri pa potrebujejo samo nasvet, kako se stvari lotiti. Tudi sama si želim, da bi mi takšen prostor – mestno popravljalnico – nekoč uspelo vzpostaviti. Tja bi lahko ljudje prinesli svoje pohištvo in ga očistili, obnovili, ali pa bi se v tem prostoru srečevali na delavnicah in druženjih.

Držimo pesti za mestno popravljalnico! Del svoje vizije Nina že uresničuje v večnamenskem prostoru na Prisojni 1 v Ljubljani. Tam bo med 10.12.-12.12. ter 17.12. -19.12. potekal pop-up shop, kjer se lahko z Jugošik kosi v živo spoznate in jih tudi posvojite.

Več na fb dogodku: https://www.facebook.com/events/2988087614763774