Mnenje: Krivda dediščine
»Arhitektura je prvi dokaz pri razvijanju teorije Zgodovine,« piše arhitekturni zgodovinar K. Michael Hays, »saj je arhitektura najbolj izpodbijana in pogajanjem podvržena izmed vseh kulturnih reprezentacij in izdelkov.« Ta izpodbijanja in pogajanja so predmet javnega diskurza, predmet skupnosti, kdaj tudi poligon merjenja moči in medsebojnega obtoževanja — predmet politike. Prostor odslikuje stanje v družbi, tudi njeno zmožnost ali nezmožnost sodelovanja ideološkim razlikam navkljub. V času slovenskih parlamentarnih volitev se je v medijih bralo tudi o arhitekturi in dediščini, ki sta v zadnjih letih tudi zaradi večjega medijskega angažmaja prostorskih strokovnjakov po pravici postala dve izmed glavnih torišč pogovorov o skupnem dobrem. Brali smo, da nekateri ključni projekti, kot so prenova Drame, gradnja NUK II in Plečnikov stadion še vedno stojijo, da jih aktualna vlada ni prednostno obravnavala, da kljub rekordnim sredstvom ni storila dovolj, da bi jih premaknila z mrtve točke. Brali smo tudi, da moramo kljub medijskemu hujskaštvu preseči nasprotja in glasovati s trezno glavo, pri čemer so prav takšna mnenja za lastno ‘trezno presojo’ uporabljali zgolj enostranske poglede in spretno prikrito manipulacijo.
Na številne uspešno začete ali končane prenove gradov, dvorcev in druge kulturne dediščine, ki jih je prinesel pretekli mandat, se je v času zagrizenih kampanj enostransko pozabilo. Veliki zgodovinski objekti, kot so gradovi, pa tudi odsluženi industrijski ali kmetijski objekti, ki danes zaradi sprememb v družbi in napredka tehnologije ne morejo več služiti svojemu prvotnemu namenu, so danes izjemen izziv za ohranjanje in posodabljanje. Z načelom prilagojene ponovne uporabe, enim najprivlačnejših sodobnih načel v arhitekturi, jim lahko najdemo ustrezno mesto v spremenjenem svetu. Vlaganje v prenove, ki jih je izvedla država, in ki so za majhne lokalne skupnosti, v katerih se takšni objekti pogosto nahajajo, je bil zato korak v pravo smer, ki se mora nadaljevati.
Nepremična kulturna dediščina je daleč od tega, da bi bila politično nevtralna. Ne izpričuje le političnih okoliščin svojega nastanka, kot pravi Hays, pač pa tudi vse plasti, ki so jo oblikovale zatem in jo sooblikujejo še danes. V današnji domači politični klimi ima to srečo, da sta ji vsaj na papirju naklonjeni tako leva kot desna opcija; ena morda bolj v kontekstu zelenega prehoda, druga ob sklicevanju na narodno identiteto in tradicijo. To bi dediščini moralo biti v prid in pričakovali bi, da bo vsaj na tem področju torej prišlo do sodelovanja. Dediščina bi zares lahko postala tisto presečišče interesov, kjer je mogoče – ne glede na prepričanja in čeprav morda iz različnih, celo nasprotujočih si razlogov – sesti za isto mizo.
A kjer sta arhitektura in dediščina poligon merjenja političnih moči, hitro postaneta tudi žrtev. Kjer se dediščina uporablja za očitke in metanje polen pod noge, se ne bo zrušil politični nasprotnik, pač pa bodo padli zidovi neprecenljive vrednosti. Ob zaostrovanju situacije na Bližnjem vzhodu smo priča neusmiljenemu uničevanju – ne le človeških teles, domov in življenjske infrastrukture, pač pa tudi neprecenljive dediščine, nosilca identitete, nenadomestljivih korenin. Palača Čehel Sotun v Isfahanu je poleg številnih drugih že utrpela nepopravljivo škodo. Na območju, ki predstavlja zibelko kulture in na katerem se nahajajo nekateri izmed najpomembnejših spomenikov naše civilizacije, ki jih, ko bodo uničeni, nikdar ne bo moč povrniti, divja megalomanska genocidna furija. O situaciji so se izrekli pri UNESCU, tudi pri združenju ICOMOS, a svarila so preblaga. Ne glede na izid bo za vojno vihro ostalo le pogorišče, nema pokrajina, opustošenje.
Dediščina je utelešena Zgodovina, ne le tista, ki pripada preteklosti, temveč predvsem tista, ki jo pravkar pišemo. Dediščina je Zgodovina, ki pripada skupnosti, a se tudi vedno zrcali v besedah tega, ki jo izgovarja. Je torej krivda dediščine, da nas je izoblikovala takšne, kot smo? Govori z dvojimi usti, s katerimi nagovarja z dveh strani? Vsak objekt bo, ko se mu bomo približevali, z dveh zornih kotov videti različno, toda ko bomo pri njem, ko bomo z dlanjo zdrseli čez razpoko, bo jasno, da gre za eno samo, nenadomestljivo sled preteklosti. Ko izbrišemo ali pustimo propasti to, pa ne izbrišemo le ene, temveč vse možne plati njene interpretacije.
Piše: Ajda Bračič
Naslovna fotografija: Vrt in palača Čehel Sotun, Pascal Coste, 1840
