V ciklu esejev ‘Vedno znova prenova’ obravnavamo pretekle poglede na dediščino skozi raziskavo prakse kanoniziranih slovenskih arhitektov ter zgodovinskega konteksta njihovega ustvarjanja. O Petru Fistru in Marjanu Mušiču piše arhitektka in raziskovalka Maša Ogrin.
Bolj kot je prostor skladen in celostno urejen, težje vanj posegamo z neprimernimi in neustreznimi posegi, kar se dogaja danes, ko parcialne, kapitalsko vodene ureditve prostorsko krajino vse bolj najedajo. Načrtovalci imamo v Sloveniji trenutno na voljo malo možnosti celostne obravnave prostora. Največjo moč imajo tako imenovani državni prostorski načrti oziroma občinski prostorski načrti, ki prostor obravnavajo tehnicistično, kot mrtev predmet in del katastrske razdelitve, zanemarjajo pa družbeno, simobolno in duhovno dimenzijo prostorskega oblikovanja. Najbolj se slednji približa del dokumentacije, namenjen prostorskim izvedbenim pogojem, vendar je tovrstno podajanje informacij o dovoljeni gradnji tehnicistično, v obliki predpisanih višin, naklonov in namembnosti. Manjka širša vizija razvoja območja z vsemi krajinskimi in socialnimi posebnostmi območja. Manjkajo smernice, vizija in navdihi, kar nemalokrat rezultira v kapitalskih špekulacijah z zemljišči. Po zglede celostne obravnave prostora bi se nemara kazalo obrniti v preteklost, k dosedanjim dobrim praksam koherentnega razumevanja prostora.
Prostor kot nedeljiva celota je lepo opisan v idealističnem zapisu Marjana Mušiča v članku Zaščita urbanističnih in arhitekturnih spomenikov, objavljenem leta 1948. V uvodu prof. Mušič nakaže, kako pomembna je “zgodovinsko-umetnostna vrednost sklopa arhitekturnih objektov, ki so ohranili historično naselbinsko kompozicijo”1. Članek zaključi z mislijo: “V notranjosti hiš odkrivajmo pristni tlorisni ustroj. Boljši je od tistega, ki ga je skrotovičil nezdravi poslednji čas. Imejmo posluh za odkrivanje najstarejših romanskih in gotskih fragmentov, ki so se ohranili predvsem v substrukcijah ter za odkrivanje renesančnih in baročnih arkadnih hodnikov v dvoriščih, ki so bili v zadnjem času zazidani. Ljudje se bodo v tako preurejenih hišah bolje počutili, lepota hiš bo znatno povečana. Odkrivajmo lepe kasetirane lesene ali mavčne strope, bodimo ponosni, da je na naših tleh zorelo visoko freskantstvo. Doba racionalizma je minula, pred nami je nova renesansa socialističnega realizma, ki se bo ubrano vezala z lepimi, pristnimi ostalinami stilno krepkih dob.”2 S tem vznesenim zapisom izrazi željo po izobrazbi o prostorski občutljivosti in posredovanju pravilnih informacij o določeni zgodovinski dobi.
V besedilu Vprašanje prenove slovenskih mest iz l. 1952, ki je posvečeno občutljivi temi arhitekturne in urbanistične prenove mest, se poleg razlage urbanističnih nastavkov slovenskih mest in priporočil za primerno prometno urejanje v času mehanizacije z občutljivostjo do obstoječih starih mestnih struktur dotakne tudi razlage tlorisov posameznih hiš. V prispevku Mušič izpostavlja večplastni pristop k prenovi mestnih središč, ki morajo hkrati zadostiti novim družbenim potrebam. Opozarja na nujnost asanacije mest in izdelave regulacijskih načrtov, ki bodo mestna središča po porušitvi ravnovesja, ki ga je v mesta vneslo obdobje divje industrializacije, povrnili red, mesto pa programsko in arhitekturno preuredili glede na zahteve sodobnega povojnega časa. Mušič opredeli tudi nujnost zmanjševanja poselitve v prenatrpanih mestnih središčih in selitev mestnega razvoja in tranzitnega prometa ob mestna središča, ter sanacijo slabo predelanih pomembnejših mestnih stavb s pomensko ustreznejšimi vsebinami. Celostno dojemanje s pozitivnim vrednotenjem prostorskih potez preteklih časovnih obdobij, nastavlja kot smer, v katero naj bi se razvijale prihodnje aktivnosti urbanizma in arhitekture. Projektiranje v povojnem času pa je, tudi zaradi potreb po časovni intenzivnosti gradnje, bolj naravnano k izgradnji nove infrastrukture socialistične republike Slovenije, kot pa k prenovi obstoječega stavbnega tkiva in ohranjanju krajinskih identitet. Tak pristop ubiramo še danes, kljub relativni stopnji gospodarske stabilnosti in kljub pozivom k trajnostno naravnanemu upravljanju s “prostorom kot omejeno naravno dobrino”.3
Poleg reševanja funkcionalnih zagat pri preoblikovanju mest, Mušič opredeli tudi pomen mestnih vedut in pomen skrbi za njihovo ohranitev, saj so le te zaradi topografske razgibanosti Slovenije za doživljanje prostora še posebej pomembne.
Opiše, kako je na primer vedutni pogled proti Ptuju z vodne strani ostal neprizadet, medtem ko je umestitev jeklenega mostu v Mariboru izničila njegovo mirno silhueto in prometno obremenila Glavni trg. V prispevku Krajina in urbanizem iz leta 1965 tudi Braco Mušič piše o pomenu previdnega umeščanja novih zazidav v krajino. Kot kakovosten poseg izpostavi vrstne bloke v Vipavi arhitekta Svetozarja Križaja, ki se premišljeno umeščajo v obstoječe krajinsko tkivo.5 Enaka prostorska občutljivost za regionalne značilnosti je opažena tudi v Počitniškem domu invalidov v Strunjanu arhitekta Eda Mihevca, ki z uporabo avtentičnega gradbenega materiala, strukturnih elementov in s klimo pogojenih meril objekt približuje enotnosti med pokrajino in objektom v primorski krajini, objavljenem v prispevku Draga Komelja v isti izdaji revije Sinteza.6 Našteti primeri prostorskih realizacij so plodovi arhitekturnih misli, oplajanih z razmišljanjem o arhitekturni in o naravni krajini kot o nedeljivi, povezani scenografiji, tako prostorski, kot tudi časovni.
Povezanost arhitekture in krajine je s svojim delovanjem utemeljeval tudi prof. Fister, najprej kot arhitekt konservator na Zavodu za spomeniško varstvo v Kranju, potem kot predavatelj na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani. Med vidnejšimi in obsežnejšimi projekti je uvedba enotnega sistema topografiranja arhitekture, ki uvaja enotno matrico dokumentiranja arhitekture s podatki o stanju stavbnega tkiva posameznih objektov v obliki topografskih kartonov za arhitekturo. “V letu 1975 je bil sprejet dokončni predlog kot dogovor za obliko projektne dokumentacije na zavodih za spomeniško varstvo SRS, nekaterih raziskovalnih ustanovah (SAZU, muzeji) in odd. za arh. geod. (FAGG) ter etnol. in umet. zgod. (FF) Univerze v Ljubljani, ki bodo študente seznanjali z načinom uporabe že v okviru študijskega programa.”4 Sistem dokumentacije arhitekture, tako tehnične kot opisne, je namenjena vsem strokam, ki se ukvarjajo z obravnavo naše stavbne dediščine, da bi s poenotenim sistemom omogočala lažjo uporabo in boljše sodelovanje med strokami pri sprejemanju odločitev ob prenovi. Tehnično dokumentacijo so izdelovali pretežno študentje in študentke arhitekture in tudi drugih strok, v enem letu je bilo popisanih tudi do 300 stavb. Podatki so bili zbrani na A4 kartonih in so vsebovali splošne podatke o obravnavanjem objektu, morebitno grafično gradivo (fotografije, slike, …) in pa načrte (situacijo, razvojne faze, tlorise, prereze, opis tehničnega stanja, ohranjenost materialov, prereze, podatke o strehi, fasadah, detajlih, opremi, posebnih funkcionalih elementih). “Korpus slovenske arhitekture”, ki je nastajal med leti 1966 in 2010, in v katerem je zbrano več kot 5000 objektov, hrani Arhiv Republike Slovenije in je dostopen širši zainteresirani javnosti.
Z izdelavo revitalizacijskih načrtov za mesta Tržič, Kranj, Radovljico, Kamnik in Izolo je Fister izvajal celostni pristop k prenovi mestnih središč. Načrti so bili narejeni v sodelovanju med strokami, hkrati pa je bila v načrtovanje obnove močno vpeta tudi javnost, ki je sodelovala pri pripravi posameznih faz načrta. Gre za način odprtega načrtovanja mest, ki sloni na zbiranju podatkov o stanju stavbne dediščine, od ohranjenosti, higienskih pogojev in anket prebivalcev o ustreznosti bivalnih pogojev, do celovitega dokumentiranja mestnih posebnosti, arhitekturnih vedut, fasadnih obdelav in drugih za prenovo relevantnih podatkov. Del načrta je tudi predlog pravilnika revitalizacijskega načrta in pa določitev odbora, ki bi skrbel za implementacijo načrta skozi čas.
Skozi svoje delo je prof. Fister ves čas izpostavljal tudi kontekstualizacijo vrednosti posameznega zgodovinsko pričevalnega detajla glede na prostor, v katerem se nahaja. Redek zgodovinski detajl na pročelju stare stavbe v pretežno novozgrajenem okolju je zaradi svoje redkosti še toliko bolj pomemben za zgodovinsko branje prostora in zato nujno potreben zaščite, še bolj kot detajl, ki se pojavlja kontinuirano, v mnoštvu drugih podobnih detajlov.
Podobno Marjan Mušič pravi, da “ne rešujemo nalog, iztrganih iz celote, temveč rešimo vsaj v glavnih obrisih celoto in vanjo postavimo detajl. Le na ta način bomo pravilno obvarovali urbanistične spomeniške vrednote.”7
Delo Petra Fistra tako kot predhodno delo Marjana Mušiča je izredne vrednosti za slovenski prostor. Tako v obliki študij in besedil, ki jih puščata za seboj, kot v obliki mentorstva številnim študijskim zaključnim delom, s katerim sta izoblikovala odnos do preteklih sledi v prostoru. Predvsem pa sta pionirja v utemeljevanju in javnem izpričevanju dejstva, da je uspešnost vzdrževanja okolja odvisna od mnogoplastnih dejavnikov, tako materialnih kot socioloških. Njuno delovanje postavlja ogledalo samopašnosti arhitekture (in urbanizma), ki premnogokrat ugledata le samega sebe. Za prostorski uspeh in zadovoljstvo pa je potrebno vedno videti širšo sliko s skrbno pozornostjo na vsak detajl.
Optimistična kapljica v morje prostorskega urejanja je zakonodajna novost iz leta 2023, ki občinam sugerira izdelavo Odloka o urejenosti naselij in krajine8. Ta predvideva izdelavo celostnega načrta občinskega urejanja, da bi izboljšali urejanje prostora na občinskih ravneh. Zgolj tehnokratski občinski prostorski načrt (OPN) je namreč kot podlaga za dobro urejanje prostora premalo, saj izpušča preveč dejavnikov v prostoru. Zaenkrat pa ni videti, da bi se za izdelavo odloka odločilo veliko občin, čeprav bi dolgoročno tako okolje, kot tudi ljudje, z izdelavo takšnih strokovnih podlag prosperirali, predvsem pa ne bi za seboj puščali prostorskih škrbin.
Kot piše Mušič: “Čim više se bo civilizacijsko vpenjala družba, tem bolj bo potrebovala kulturno vsebino in kulturno okolje; pri tem pa pripada pomembno mesto smiselnemu varovaniu in vključevanju naravnega potenciala, ki se bo v procesu preobrazbe vedno bolj krčil, ter humaniziranju naselitvenega prostora, pri čemer pa ima zelo pomembno mesto tudi ohranjevanje in vključevanje kulturnega izročila.”9
Viri in literatura:
1 Mušič, Marjan. (1948). Zaščita urbanističnih in arhitekturnih spomenikov. Varstvo spomenikov, Vestnik
zavoda za zaščito in znanstveno proučevanje kulturnih spomenikov in prirodnih znamenitosti
LRS, 1/1948, str. 16-18
2 ibid
3 Zakon o urejanju prostora (ZUREP-2), Uradni list RS, št. 61/2017 z dne 2.11.2017, 2. člen
4 Fister, P. (1975). O dokumentiranju. Varstvo spomenikov, XX/1975 (1976), str. 159 – 194.
5 Komelj, D. (1965). Pokrajina in arhitektura. Sinteza, 3/1965, str. 27-33.
6 Mušič, B. (1965). Krajina in urbanizem. Sinteza, 3/1965, str. 16-22.
7 Mušič, Marjan (1952). Vprašanje regeneracije slovenskih mest. Arhitekt : revija za arhitekturo, urbanizem in oblikovanje izdelkov, št. 7, str. 10-15.
9 Mušič, Marjan (1965). Spoznanja. Sinteza, 3/1965, str. 27 – 33
8 Nikšič, M. In drugi. Odlok o urejenosti naselij in krajine. Ljubljana : Ministrstvo za naravne vire in prostor, Direktorat za prostor in graditev; [Maribor] : Skupnost občin Slovenije, 2023
Naslovna fotografija: Značilnosti igrive a obenem enotne silhuete mesta so v južnem delu še skoraj v celoti ohranjene. K. Zaplotnik v Fister, P. (1977), Staro mestno jedro Kranja načrt revitalizacije. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, FAGG, VTO arhitektura, str.6
Maša Ogrin. Arhitektka. Sopobudnica in ustvarjalka več oblikovalskih in družbenih akcij (Pop-up dom, Ljubljana, Piran, Benetke, Milano, Dunaj, 2012–2015). Soavtorica stojala za vino Helga, izdelka, ki združuje spretnosti domačih obrtniških mojstrov z industrijskim oblikovanjem (Ljubljana, 2018). Soavtorica projektov in prejemnica nagrad na več mednarodnih arhitekturnih natečajih (leseni vrtec v Ohlstedtu – Hamburg, 2014, stanovanjska gradnja na mestu zlatarske delavnice – Kiel, 2016). Sooblikovalka, organizatorka in kuratorka iniciative na temo participacije (Altstadt für alle – Hamburg, 2020). Pobudnica in soavtorica projekta Slamnata streha (Prekmurje, 2022). Posveča se publicističnemu, raziskovalnemu in pedagoškemu delu (Trajekt, Outsider, Fakulteta za arhitekturo, UL).
Partner projekta ‘Vedno znova prenova’ je Zbornica za arhitekturo in prostor Slovenije.
Delo je nastalo v okviru projekta HEI-TARNSFORM, kjer sodeluješ kot asistentk raziskovalka v raziskovalni skupini Fakultete za arhitekturo Univerze v Ljubljani.
Zahvaljujemo se Javni agencija za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost Republike Slovenije, ki financira projekt v okviru pogodbe J7-4641.
