Maruša Zorec: “Za vsakih 20 kvadratov eno drevo”
Piše: Neža Kokol
Z Marušo Zorec, eno največjih sodobnih arhitektk, sva se pogovarjali po prejemu medalje Heinrich Tessenow, ki jo je maja letos prejela v Dortmundu. Za arhitektko stojijo številne vrhunske prenove zgodovinskih objektov pa tudi izjemne kreativne rešitve novejših urbanističnih zasnov. Ob priložnosti sva se pogovarjali o vračanju ljubezni do lokalnega, pomenu podeželja v odnosu do stanovanjske krize, potrebi po postavljanju pravil in o odgovornosti arhitekta do posameznika ter skupnosti.
Arhitektura je zmeraj manj vezana na fizične stavbe, kar je še posebej razvidno iz projektov, predstavljenih na večjih arhitekturnih festivalih, kot sta čikaški in beneški bienale. Obenem pa je zaradi prenaseljenosti zemlje zmeraj bolj vezana tudi na fizični prostor, ki je pa – kar radi pozabljamo – še kako omejen. Kaj arhitektura predstavlja za vas?
To je zelo zanimivo vprašanje. Mislim, da sta oba vidika zelo pomembna, čeprav je morda materialni prostor tisti, ki na človeku pusti najmočnejši prvi vtis. In vendar je v tem materialnem prostoru v resnici zelo veliko nematerialnega, ki pa pomembno pripomore k dojemanju prostora. Eden mojih trenutno najmočnejših vtisov je prvo jutranje kopanje na pomolu bohinjskega jezera, kjer je poleg materialnega sveta, s čimer mislim na gledališko pokrajino, ki jezero obdaja, tudi zelo močna in raznolika svetloba, ki pa se stalno spreminja. Brez nje tudi konkretnih elementov, ki jih najprej zaznamo, ne bi zares bilo. Četudi zveni morda arhaično, sta za vsako stvar že od nekdaj obstajala dva pola: naravni, v tem primeru svetloba, ter socialni moment, s katerim se zdaj v arhitekturi še posebej veliko ukvarjamo. Če ti materialni del nudi zavetje ali pa izpostavljenost v prostoru, predstavlja socialni del občutek samote, ki je v skupnosti prav tako zelo pomemben. Ta dvojnost je v resnici ključna. Če govorimo o gentrifikaciji, moramo na primer pomisliti tudi na prostor, na katerega je pojav vezan, in na njegove lastnosti.
Mnogo izmed arhitektov arhitekturo uporablja kot orodje, namenjeno puščanju lastnega pečata, napajanju potrebe po neminljivosti. Iz tega vidika je prenova izjemno etično dejanje. Ali mora arhitektura služiti človeku?
Mislim, da arhitektura v prvi vrsti služi posamezniku, ob tem pa seveda skupnosti, vsekakor pa ne arhitektu. Seveda je to proces, skozi katerega se tudi arhitekt kot človek razvija, navdušuje in čuti določen ponos, vendar se mi osebno zdi veliko bolj pomembno, ali sem ustvarila prostor, v katerem lahko neka skupnost zaživi oz. prostor, v katerem se lahko posameznik prepozna. Bolj kot v tem, da ga prepozna kot fizično, materialno ali formalno pojavnost v prostoru, se mi zdi pomembno, da mu deluje prijetno. V končni fazi igrata pri tem, da postane prostor nekomu dom, pomembno vlogo tudi praznina in atmosfera. Seveda arhitektura nagovori tudi s formo, npr. z obliko strehe, s tem, kakšna je fasada, iz kakšnih materialov je, tako da abstrakcija sama po sebi še zdaleč ni dovolj. Materialnost, ki verjetno najbolj predstavlja lastni pečat, ki ste ga prej omenili, vsekakor igra prav tako pomembno vlogo pri tem, kako se ljudje nekje počutijo, nikakor pa ne bi smelo izhajati iz želje po lastnem uspehu oz. pojavnosti.
Obenem je prenova veliko bolj ekološki proces kot so novogradnje, zaradi česar je na nek način celo bolj moderna! Kaj je vas poneslo v renovacijske vode?
Res je. S prenovo sem se začela ukvarjati pred približno tridesetimi leti in še to čisto po naključju. Nikoli prej si nisem želela delati česa specifičnega, kot so na primer stanovanjske hiše ali prenova, temveč sem bila zmeraj odprta za vse, kar mi je prišlo naproti. Začeli smo s Sečo pri Portorožu, kjer smo prenavljali neko staro vilo, sledilo je nekaj nerealizirnih projektov in nato Frančiškansko kapelo. Vsem pa je bilo skupno, da se ukvarjajo z že obstoječim, kar me je posebej pritegnilo že samo zato, ker me je že od nekdaj zanimala zgodovina. To izhaja še iz mojega odraščanja v Rušah, na katere sem prostorsko izjemno navezana. Zmeraj sem imela rada stare prostore in moram priznati, da me še vedno izjemno navdihujejo. Sčasoma pa seveda dobiš tudi določeno znanje in reference, čeprav se v resnici vsakega projekta lotimo prav od začetka, ne da bi sledili določenim pravilom. Sodelovanje z zavodi za spomeniško varstvo mi je še posebej intrigantno, saj dela projekte veliko bolj napete, bolj nepredvidljive, obenem pa postavlja določene omejitve, s katerimi se moraš naučiti delati. Morda je iz tega vidika celo zahtevnejše narediti čisto novo hišo – kako ji boš namreč vdahnil toliko karakterja, kot ga ima nek star, že obstoječ prostor?
Kako se v procesu renovacije odločite, kaj je treba ohraniti in kaj prilagoditi sodobni uporabi?
V resnici nimam neke metode, ki bi se je držala, saj je vsak objekt drugačen, ali pa vsaj v različnih stanjih obstoječega. Na začetku smo ciljali na to, da bi stari deli ohranjali vlogo neke čitljive celote, kar pa ni zmeraj izvedljivo, saj imaš včasih na primer samo dva uporabna zidova, vmes pa nič. Ali pa je, nasprotno, uporabna cela hiša, ki v projekt že od začetka prinaša neizmerno vrednost, kot je bilo na primer pri obnovi Švicarije. Na vsakem primeru posebej iščemo neko kohezijo starega in novega, neko sobivanje, ki je lahko komplementarno ali pa v določenem konstruktivnem dialogu, da se na primer novo napaja v starem, v materialnosti, barvi, strukturi ali pa artikulaciji.
Pri Švicariji kaj dosti novega sploh ni bilo mogoče dodati, zato pa smo še toliko bolj natančno preučevali, kako se novi elementi pogovarjajo z ritmom, z materialnostjo in z barvami starega. V Ormožu, kjer smo prenavljali grajsko pristavo, pa je bilo na primer veliko več prostora tudi za novosti. Tam smo se osredotočali predvsem na to, kako stari elementi ustvarjajo neke vrste nosilno strukturo ter kako z vnašanjem novih, vmesnih in nadomestnih objektov, sestaviti vse skupaj v neko čutljivo in organizacijsko logično celoto. Do neke mere pa igra pomembno vlogo seveda tudi intuicija. Ko sem bila nazadnje v Švici, so me na ETH-ju vprašali podobno vprašanje glede metode dela, pa nisem znala zares pojasniti drugače, kot da se prepustim, pustim da me nek prostor navduši. Seveda nato naredim bolj temeljito raziskavo, s katero pojasnim, zakaj je določene elemente vredno izpostaviti, vendar je to šele drugi korak. Pred nekaj leti smo se ukvarjali z gradom Viltuš in četudi mi kot objekt ni posebej ljub, pa v sebi skriva ogromno plasti zgodovine, ki smo jih našli šele med raziskovanjem. Interier je poln barv in vzorcev, dialoga materialov, kot ga ima tudi Švicarija in če se zdaj spomnim na ta objekt, imam pred očmi najprej tisto stopnišče, keramična tla in določene prostore … to so tisti vtisi, ki jih želiš potem nekako izpostaviti. Tukaj ne gre za racionalno vrednotenje od točke do točke, na primer starostno, vrednostno ipd., ampak gre za hierarhičnost, ki je deloma seveda tudi posledica neke intuicije in navdušenja, obenem pa tudi argumentacije, ki dokazuje, da je nekaj arhitekturno res neprecenljiv oz. ključen element v sami celoti objekta.
Kot mnoge države je tudi Slovenijo doletela stanovanjska kriza, obenem pa kljub pomanjkanju bivališč ostaja ogromno hiš praznih. Večkrat ste omenili, da je vaša najljubša arhitektura iz šestdesetih let, ki jo je danes zaslediti tudi v mnogih hišah na podeželju, v katerih pa največkrat prebivajo osamljeni starejši pari, vdove in vdovci. Zdi se, da bi lahko obe težavi rešili prav z renovacijo in spreminjanjem namembnosti teh za mnoge prevelikih in predragih hiš v večstanovanjske objekte.
To je zelo zanimiva ideja. Se tudi popolnoma strinjam; zmeraj me malce zaboli, ko se vozim po Sloveniji in vidim povsod te velike hiše, ki so prazne, čeprav je arhitektura prekrasna. Če se po podeželju voziš proti Goričkemu, je opazno, da so vasi napol prazne, obenem pa polne starih domačij, ki bi bile popolne za kakšne mlade družine. Boli me, da se to zapušča … prebivalci se selijo v Avstrijo ali pa v večje centre, s tem pa se posledično izgublja tudi nacionalna dediščina. Namesto, da bi poskušali uporabiti to, kar nam je že na voljo, raje intenzivo gradimo v že prenasičenih mestih in povrhu vsega še slabo arhitekturo. Sama sem proti trenutni stanovanjski politiki, ker se mi zdi, da ni dobro prostorsko zasnovana, saj sloni predvsem na uporabi betona in deluje bolj v korist gradbincem, ki imajo že tako ali tako ogromne profite, kot skupnosti, za katero bi naj bila v osnovi namenjena. Od vsega denarja, ki bo šel v socialna oz. neprofitna stanovanja, bo 50% še zmeraj šlo tistemu, ki jih gradi, kar se mi zdi nepošteno in slabo. Prvič, ker s tem bogatimo gradbena podjetja, drugič pa, ker hkrati ne rešujemo problema našega podeželja. Mislim, da je prav to eden večjih problemov, ki pa se ga nobena vlada do sedaj ni zares lotila. Smo na repu samooskrbe s hrano, slovenskega kmeta ne spodbujamo že od druge svetovne vojne, kot tudi ne življenja na podeželju. Namesto tega vlagamo v protifitabilne panoge, kot je gradbena, ki je mimogrede najbolj dobičkonosna panoga pri nas. Če bi vlagali več v razvoj podeželja, potem tudi ne bi potrebovali toliko stanovanj v Ljubljani, obenem pa deli države, kot je Goričko, ne bi počasi propadali zaradi pomanjkanja prebivalstva. Ne zdi se mi, da pretiravam, ko rečem, da s trenutno politiko podeželje načrtno siromašimo, s čimer pa mu na nek način odvzemamo tudi določeno spoštovanje. S tem mislim tako na ljudi, ki tam prebivajo, kot tudi na arhitekturno dediščino. Sploh se ne zavedamo, da življenje v mestu hočeš ali nočeš ponuja nižjo kakovost bivanja kot tisto izven mesta. In to ne samo v kontekstu kakovosti gradnje, temveč tudi življenjskega sloga, pa čeprav tudi sama bivam v Ljubljani. Ko pa grem na obisk v Ruše, od koder prihajam, opažam, da ljudje tam živijo veliko bolj izpolnjeno življenje, kot mi tukaj. Predvsem se ne posveča zgolj delu, saj je velik poudarek tudi na skupnosti, naravi in prostemu času.
Rekla bi, da je trenutna situacija v Sloveniji vendarle nek začaran krog, saj se daleč največ investira v Ljubljano, zaradii česar je tukaj več priložnosti tako za delo kot za druženje, mladim pa tako ne preostane drugega, kot da se preselijo v prestolnico, četudi si tega morda ne morejo več privoščiti. Obenem pa kot demografija niso zaželeni, saj ne omogočajo tolikšnih profitov, kot recimo investitorji, še posebej tuji …
Mislim, da bi bilo super organizirati moderiran pogovor s temi, ki so odgovorni za gradnjo stanovanj. Zdi se mi, da je trenutna ekipa vseeno razmeroma odprta za pogovor. Super je, da se nekaj dogaja v smeri stanovanjske politike, vendar si želim, da bi pobuda zajela tudi širše področje, torej že prej omenjenega podeželja, in da se ne bi ukvarjala zgolj z vprašanjem zagotavljanja strehe nad glavo. Demografsko sliko bi bilo na nek način treba spraviti v ravnovesje. Vprašanje torej ostaja, kaj narediti, da bodo tudi ljudje na Goričkem – ali pa v Beli krajini – živeli dostojno? Pred časom smo imeli z birojem delavnico v manjši osnovni šoli v Prekmurju, ki jo je pred približno desetimi leti obiskovalo 400 otrok, zdaj jih je pa 120, saj so se starši zaradi boljših delovnih pogojev preselili v Mursko Soboto, Maribor, Ljubljano ali pa v Avstrijo. Podobno je na Bledu, od koder se je v zadnjih nekaj letih izselilo več sto ljudi, saj je vse usmerjeno v turizem, nič pa v lokalno skupnost.
Rem Koolhaas je bil eden izmed mnogih zvezdniških arhitektov, ki so svoj pogled v zadnjem času usmerili na podeželje. Kljub temu bi težko spregledali, da je s svojim pristopom slednje kvečjemu eksotiziral, ko je poskušal mestne modele delovanja prenesti v okolje, ki govori popolnoma drug jezik. Zelo je treba biti previden pri tem, na kak način posegaš v obstoječe stvari, obenem pa premisliti, katera je zares neka dolgotrajna rešitev.
Se strinjam. Koolhaas je sicer zelo zanimiv, saj usmerja arhitekturo v določene teme, ki jim ljudje nato sledijo. Tudi David Chipperfield se na primer trenutno ukvarja s podeželjem Galicije, vendar obstaja vprašanje, do katere mere ti arhitekturni zvezdniki zares poznajo okolje, v katero posegajo. Saj tudi zase ne bi mogla reči, da podeželje poznam, čeprav od tam prihajam, vendar sem ga okusila na zelo svojevrsten način, ki pa ne odseva popolnoma njegove resnične celote.
Če vse že od začetkov modernizma podlegamo določeni futuristično obarvani ideji prekinitve s preteklostjo in malikovanju neke vrste tabule rase arhitekture, ki se najbolje odraža prav skozi t.i. white cube prostore. V zadnjih desetletjih pa se zdi, da je pod vplivom tehnokratske megalomanije poznega kapitalizma začelo šteti samo še tisto, kar je novo in tisto, kar je „več”. Kljub temu pa v zadnjem času paralelno na popularnosti vse bolj pridobiva tudi trend obujanja tradicije in iskanja avtentičnosti v lokalnem. Na kak način lahko ta dva ekstrema sobivata?
Modernizem je vsekakor prinesel neke vrednote, brez katerih bi mnogi izmed nas živeli slabše, kot živimo zdaj. Za primer lahko dam že okno, ki v moji dnevni sobi sega do tal, kar mi omogoča čudovit pogled na javor, v katerem neizmerno uživam. Teh kvalitet je več, tudi odprt prostor, četudi se je v primeru moje hčerke izkazalo, da so vrata izjemno zaželen element (smeh). Seveda pa živeti po načelih modernizma v mogih primerih ni (bilo) najbolj udobno, še posebej, kar se tiče domačnosti. Za nastanek dobre arhitekture je po mojem mnenju zmeraj najboljša kombinacija. Žal pa takih primerov ni veliko. Včeraj sem v Mostu na Soči fotografirala trgovino Mercator, ki je locirana v stavbi iz šestdesetih let in jasno je, da je arhitekturno dobro zasnovana. Od novejših projektov moram izpostaviti rezultate natečaja za hiše v poplavljenih območjih, ki so naravnost fantastični. Vsi nagrajeni projekti so naredili dvokapno streho z več ali manj podobnim naklonom in brez nepotrebnih frčad. Enostavna dvokapnica je po mojem mnenju najlepši urejevalec prostora; dolga, ozka streha, ki je podobno usmerjena, podobnih naklonov in barv, to naredi prostor resnično lep. Moji starši so to še posebej izpostavili ob ogledu dirke Tour de France, kjer sta v zračnih posnetkih izrazito opazni poenotenost arhitekturnega sloga in hkratna nerazpršenost objektov. Mislim, da bi bilo treba napisati preprosta, vendar obvezujoča pravila za prenovo in za novogradnjo, ki bi jasno zarisala, kaj je dovoljeno in kaj ne. Nič prizidkov! Moj predlog bi bil tudi, da je potrebno za vsakih 20 kvadratov zasaditi eno drevo, saj se vse prepogosto dogaja, da gradijo hiše popolnoma brez zelenja – veste kakšna vročina je to poleti? Najhuje pa je seveda, ko ljudje kupijo hišo, nato pa posekajo že obstoječa drevesa in po možnosti še zgradijo neko kvazi modernistično škatlo, oblečeno z esalom. Kljub velikemu trudu sem zelo razočarana tudi nad svojim angažmajem na fakulteti, ker se še vedno gradi res slabo arhitekturo … nekaj je seveda samograditeljstvo, nekaj pa je tudi vdanost kolegov v usodo, s čimer mislim, da jih vodijo določeni predpisi, na primer pohlep po ekološkem denarju. Študentom pogosto kažem hišo, ki je bila v reviji Delo in dom objavljena kot primer dobre prakse, čeprav je bila v resnici vse prej kot to. Neka gospa je kupila hišico poštarice Minke, čudovito dvokapnico z majhnimi okni, starimi vrati in frčado. Potem pa je predala projekt v roke mojstrom, ki naj bi jo prenovili. Študente rada vprašam, koliko menijo, da je razlik med stanjem pred in po prenovi, saj sem prepričana, da jih je več kot 50. Vse, kar je tej hiši dajalo značaj, je bilo odstranjeno. Tako je, kot da bi obrazu odvzel obrvi, si podaljšal ušesa, določene dele odebelil in skrajšal, nato pa ga poskušal primerjati s prvotnim. Edino, kar je pri tej hiši ostalo avtentičnega, so bila vrata. Mogoče je problem tudi v gradbenih firmah, ki preprosto ne vejo, da je mogoče tudi arhitektura iz šestdesetih nekaj, kar ima lahko vrednost.
Ko se ravno pogovarjava o pomenu pravil in svobode: četudi podpirate določene omejitve, pa zagovarjate svobodo prostora, miselni okvir, ki za razliko od modernizma, če na primer pomislimo na Corbusiejevih 5 pravil arhitekture, človeku vseeno ne diktira načina bivanja, temveč odpira možnosti svobodne in kreativne nastanitve ter uporabe. Sklepam, da ste, tudi ko pride do fluorscentno vijoličnih hiš na podeželju, bolj na strani meja?
Fasada hiše in njen zunanji prostor sta gotovo last vseh; tudi to bi moralo biti nekje zapisano. V resnici lastnina še ne pomeni popolne svobode. Če pobarvaš hišo v barve močerada, s tem v resnici raniš soseda, ki jo je primoran gledati, ne sebe. Ta neodgovornost do okolice se mi zdi grda, pravzaprav tudi nespoštljiva. Pravila, ki obstajajo, so premalo stroga, česar ne morem dovolj poudariti. Primer take prakse, ki deluje, je Triglavski narodni park, kjer je biro Bevk Perović na območju Bohinjskega jezera zgradil novo hišo z vsemi zahtevami, ki jih park postavlja. Ima dvokapno streho, napušče, leseno fasado … prišla je celo na naslovnico revije El Croquis, ene najprestižnejših revij v svetu arhitekture. Če znaš, se da še znotraj tako rigindnih pravil narediti res dobro arhitekturo, zato ne mislim, da bi pravila arhitektom nujno povzročala preglavice; naj se potrudijo, naj se učijo in trenirajo! Mi vlagamo v izobrazbo študentov zelo veliko napora, je pa res, da v nekaterih detajlih ne moreš tako daleč, kot bi morda želel, saj imajo nekateri že ob prihodu na faks zelo izdelano osebnost in gredo posledično v neko svojo smer, na katero pa pogosto nimamo zares več vpliva. Sicer sem bila zmeraj zagovornik ideje, da mora biti arhitektura zgrajena v duhu časa, v katerem nastane, da torej ne moreš danes graditi arhitekture tako, kot bi bila grajena pred 100 ali 200 leti, ampak glede na to, koliko slabih arhitektov imamo v Sloveniji trenutno, bi raje videla, da bi zgradili hišo, ki je na primer posnetek hiše iz 19. stoletja, kot da se posvečajo slabo zasnovanim novim hišam z ravno streho, če tega ne znajo zares in če s tem uničijo skladnost določenega področja, konteksta. Problem je, da pri nas nimamo nobene urbanistične komisije, temveč zgolj določila, ki pa so daleč preveč ohlapna.
Če se še malo pomudiva pri svobodi: sodelovali ste tudi na 16. beneškem arhitekturnem bienalu, ki je leta 2018 potekal pod naslovom Free space. Tja ste bili povabljeni osebno, torej mimo nacionalnih predstavitev, kar je še eden izmed mnogih dokazov, da je vaša arhitektura kljub svoji iskreni prizemljenosti prepoznavna ne samo v Sloveniji, temveč tudi mednarodno.
Mislim, da so določene vrednote dobre arhitekture univerzalne. O navezanosti na prostor in odnosu do zgodovine govorita tudi Grafton arhitektki, Yvonne Farrell in Shelley McNamara, pa tudi mnogi drugi uveljavljeni arhitekti. Priznati moram, da imam več kolegov oz. somišljenikov v tujini kot doma, saj nas povezuje predvsem skupna občutljivost do prostora. Četudi jih na primer zanima modernizem, iščejo prava razmerja med tem, kaj je to, kar je avtorsko in kaj tisto, kar je vredno spoštovati. Ta vrsta arhitekture ni tista, ki bi za vsako ceno želela biti zvezdniška, ampak želi v ljudeh prebuditi neko vznemirjenje, naklonjenost. Je arhitektura, ki opazi, vendar se hkrati tudi pogovarja s prostorom, s čimer služi tako kontekstu, kot tudi človeku.
Eden izmed teoretikov prostora, od katerega pogosto črpate navdih, je Christopher Alexander. Skupaj z Jane Jacobs in mnogi drugi pisatelji ter arhitekti zagovarja pristop mesta, namenjenega ljudem, o čemer se danes v času disneyfikacije in turistizacije mest ponovno vse več govori. Mesto je lahko namreč mrtvo tudi, če je polno ljudi.
Turizem ima več dimenzij, kot jih morda doživljamo. Tudi turisti sami se premalo zavedajo, da bi v neki kulturni izmenjavi lahko dobili veliko več kot samo to, da z vodičem obiščejo glavne znamenitosti mesta. Menim, da je prav to mešanje turistov in lokalne skupnosti tisto, kar je dobrodošlo. Sama iskreno rada srečam tujce in jih z veseljem peljem po Ljubljani, vendar pa na tej točki ne grem več rada skozi center mesta, če to ni nujno. Moti me, da se ne morem peljati domov vzdolž Ljubljanice, brez da bi se prebijala čez množice ljudi. Obenem pa je mesto prostor izmenjave, socializacije, inspiracije, navdiha, debat, ki rojevajo nekaj novega. Če tega sploh ni, si čisto izoliran, kar pa tudi ni dobro. Turizem bi v resnici lahko ponudil več v smislu izmenjave nekih specifik, ki jih vsak prostor ponuja: če gremo na primer na potovanje, je najlepše, če nas vodi po mestu nekdo, ki tam tudi živi. To je za mene absolutno drugačna in veliko vrednejša izkušnja. Že vrsto let hodim na morje v manjši kraj, kjer živim pri neki družini, s katero kuhamo, se pogovarjamo, do neke mere pa smo se tako prisiljeni tudi prilagoditi njihovemu ritmu življenja. To pomeni vstajati zgodaj, jesti kosilo ob 12. uri, nato počivati, se ob štirih ponovno zbrati ob kavi, sledi siesta, nato pa pogovori in druženje do sedmih. Morje v resnici sploh ni pomembno; kar šteje, je pravzaprav ta sprememba življenja, ki omogoča neke druge navade, vpoglede in izkušnje. Naš prostor lahko ponudi veliko, saj je blizu Balkana, od koder izvira sposobnost , da znamo biti gostoljubni, da imamo neke specifike, ki jih drugje morda ne najdeš. Zdi se mi, da je treba znati razločiti, kaj je prava mera, saj smo vendarle vsi veseli in ponosni, da pride toliko ljudi s takim veseljem v našo državo. Kljub temu pa niso vsi prostori namenjeni tovrstnemu vdoru, saj potrebujemo tudi prostore samote, ki se jih ne da kupiti in ne bi smeli biti naprodaj. Včasih izpade, kot da sami ne cenimo zares tega, zaradi česar ljudje prihajajo k nam. Zaslepljeni stremimo k spremembam in »napredku«, ob čemer spregledamo, da nekateri prostori ne rabijo nobenega posega. Naučiti se moramo ustaviti in oceniti, ali nekaj res potrebuje »izboljšavo«.
V zbirki esejev z naslovom Times Square Red, Times Square Blue, Samuel R. Delany prikazuje enega prvih primerov gentrifikacije. Govori o tem, kako je bila v devetdesetih živost in kompleksnost določenega predela New Yorka izbrisana v imenu “čistoče” in “družinskih vrednot”, kjer ni bilo več “prostora” za določene, četudi priljubljene komponentne mesta, kot so med drugim erotična kina.
Ljubljana je preveč čista. Kolegi iz Hrvaške so mi zaupali, da se tudi za našo arhitekturo govori, da je preveč lepa, preveč perfekcionistična – in seveda zelo draga, kar se mi zdi izjemno zanimivo. V resnici se mora vsaka skupnost, vsako mesto z županom oz. županjo na čelu odločiti, kaj so njihove vrednote. Mislim, da smo včasih vsi preveč v zaviti v lastne kokone, da bi se zavedali raznolikosti sveta okoli nas in obenem dojeli, da tam razvoj ni dober ne za nas, ne za naša etična stališča, kaj šele za naše otroke. Čedalje bolj izgubljamo občutek za empatijo, za razumevanje drugačnosti in za dejstvo, da je treba ljudem ponuditi čim boljše pogoje za življenje. Žalostno se mi zdi, da se raznolikosti tako bojimo, ko pa je v resnici prav ona tista, ki svet bogati.
Tudi v tem lahko najdemo zametke arhitekture nadzora, o kateri je govoril tudi filozof Michel Foucault. Sicer pa se danes izraža na različne načine, poleg porasta CCTV kamer in drugih neposrednih načinov nadzora, do privatizacije javnih površin in t.i. sovražne arhitekture (hostile architecture), ki določenemu delu prebivalstva onemogoča uporabo.
Zelo dobra knjiga, ki opisuje boj mest proti brezdomcem je Mesto za vse (A City for All, Jo Beall). Po mojem mnenju bi morala arhitektura izražati gostoljubje do vseh pripadnikov družbe: do starejših, gibalno oviranih in drugih skupin prebivalcev. Prostor bi moral biti svoboden in odprt, vsaj tako sama razumem koncept freespace. Je pa to tudi nekaj, kar ni nikjer zapisano. Noben investitor se s tem zares ne sooča, niti se za to ne bori bolj, kot je nujno. Počasi sicer dobivamo tudi določena zapisana pravila, vendar za javni prostor dvomim, da zares obstajajo, saj ga je bilo tekom časa veliko privatiziranega, še več pa tudi izgubljenega. Mogoče se je teh načel v resnici še najbolje lotila prav Ljubljana, ki je javni prostor resnično odprla za njegove uporabnike. Če se samo spomnim, kako je bil Kongresni trg parkirišče, polno avtobusov in avtomobilov, danes pa je to zame najlepši mestni trg, še posebej, ko je prazen. V smislu dostopnosti je Ljubljana zelo primerna tudi za invalide, občina pa veliko dela na dodatnem izboljšanju razmer in širjenju javnega zavedanja. Podobno je tudi z nekaterimi drugimi mesti, kot je na primer Radovljica, kjer je poleti tudi rokodelski festival in takrat se vidi, da to mesto res živi. Podobno je s Škofjo Loko, vse bolj pa tudi z Mariborom. Zdaj, ko se je območje ob Dravi na Lentu razširilo, je toliko bolj opazno, da je javni prostor nekaj, kar potrebujemo, da je to prostor srečevanja in gostoljubja.
Izmed Alexandrovih del še posebej izpostavljate knjigo Govorica vzorcev, v kateri avtor zapiše, da “večine čudovitih krajev na svetu niso ustvarili arhitekti, ampak ljudje.” Do katere mere je po vašem mnenju arhitekt v službi uporabnika? Kaj pa tisti značilen stave, da “uporabnik ne ve, kaj hoče?”
Strinjam se s tem, da je vloga arhitekta pokazati klientu, kako določeno idejo prenesti v prostor. Klient mora znati povedati, kaj želi, arhitekt pa mora poslušati, obenem pa prostorski okvir razviti tako, da bo dober za oba, za uporabnika in prostor, v katerem na primer hiša stoji. Arhitekt se mora tudi zavedati širšega konteksta: če želi klient imeti hišo z ravno streho in steklenimi ograjami, mora arhitekt razumeti, kaj se obstoječemu prostoru prilega, hkrati pa mora mu omogočiti balkon, če ga hoče imeti. Ali pa ga prepričati, če tako meni, da to tipološko ni sprejemljivo. Mislim, da arhitekti vidimo veliko več stvari, kot si jih znajo ljudje predstavljati. Privatnih projektov nisem delala veliko, vendar opažam, da imaš kot arhitekt pri njih manj možnosti lastne kreative, kot pri javnih, saj ti stranke ne pustijo pogosto veliko svobode. Imam pa sicer dve res dobri izkušnji, kjer smo se z lastniki skozi dolg dialog uspeli sporazumeti do mere, da je prišlo tudi do manj vsakdanjih kreativnih rešitev. Pri eni izmed hiš smo zasnovali krožni tloris v obliki osmice, zaradi česar lahko na različne načine prehodiš skozi celo hišo. Povedali so mi, da njihov dedek prihaja tja posebej zato, da se lahko sprehaja (smeh). Drug projekt pa je bila hiša, ki so jo želeli podreti, zaradi česar sem od projekta odstopila, ker bi jo sama raje pustila. Želeli so jo nadzidati, pa sem pojasnila, da je to tako, kot če bi si Frankenstein podaljšal glavo. Ker so resnično potrebovali večjo hišo, smo na koncu podaljšali streho, eno sobo porušili, stari del, vključno s fasado in dvokapnico, pa smo pustili. Čez nekaj časa me je lastnik poklical in mi povedal, da je izjemno hvaležen, da smo ohranili stari del hiše, saj se je nanjo neizmerno navezal. To so prav posebni trenutki zadovoljstva, namreč ko narediš nekaj, v čemer ljudje vidijo posebno vrednost, zaradi česar znajo prostor potem tudi naseliti. Arhitekti delamo nek prostorski okvir, ki zajema komunikacijo, organizacijo, poglede, svetlobo ipd., potem pa je na ljudeh, da najdejo načine, kako to izkoristiti. Vsem mojim projektom je na primer skupno, da se trudimo imeti povsod dnevno svetlobo, da ni treba prižigati luči. Tako je tudi s Plečnikovo hišo, vendar tam pogosto pozabijo odpreti polkna, s čimer se prekine ta krog svetlobe. Vloga arhitekta je tudi, da uporabnika nauči izkoristiti hišo v smislu možnosti in svobode, ki jo ponuja.
Poskrbeli ste tudi za obnovo Fichtenauove hiše na Glavnem trgu Novega mesta. Stanovanja, ki so namenjena mladim in mladim družinam, so pritegnila veliko pozornosti, saj se redko zgodi, da bi bil lokalnim prebivalcem, še posebej pa socialno šibkejsim, omogočen tak “privilegij”.
To je res čudovita stavba. Pobudo je dal župan, mi pa smo jo seveda takoj zagrabili. Občina je dobila to hišo kot darilo nekega zagrebškega gospoda, ki jo je podedoval. Hiša je bila v zelo slabem stanju, vendar so bila za projekt pridobljena določena sredstva, ki so bila, kolikor razmumem, vezana na mlade družine. Istočasno so v Novem Mestu prenavljali glavni trg, zato je župan predlagal, da bi v središče ponovno pripeljali mlade, kar se mi zdi zelo lepa misel. Ta hiša je imela izvorno v vsaki etaži dve stanovanji, kar smo nato razdelili v štiri, uredili pa smo tudi notranje dvorišče, ki bi lahko služilo druženju. Naša ideja je bila, da se lahko tam igrajo otroci, si naredijo piknik, grejo ven na trg … vendar je zdaj projekt od občine prevzel stanovanjski sklad, uredili naj bi še mansardo, tako da upam, da bo osnovna ideja ostala in bo resnično namenjeno mladim.
“Stvar tehtanja in premisleka je, kaj prostor zares potrebuje, da živi in da ima nek naboj. Včasih potrebuje samo malo črto, da pride iz njega novo življenje, da ga ljudje zaznajo,” ste nekoč zapisali. Že nekaj let so izjemno popularni lokalni skupnostni projekti, ki se radi pohvalijo s transparentnostjo in inkluzivnostjo, vendar jim pogosto primanjkuje časa za vzpostavitev globljih vezi in razvijanjem idej na podlagi potreb ljudi, za katere naj bi bil prostor namenjen. Tudi pri vašem projektu v Strojni na Koroškem ste ugotovili, da bi morali biti prebivalcem za dejanske rezultate fizično na voljo, jim pomagati in se do neke mere tudi vključiti v skupnost.
Čas si je potrebno vzeti. V okviru projekta, ki ga delamo na Dvořakovi ulici v Mariboru, smo obljubili, da bomo imeli s tam živečo skupnostjo pogovor; da bomo prebivalce vprašali, kaj dolgoročno potrebujejo, obenem pa bi izvedli tudi moderirano delavnico, kjer bi lahko iskali skupne rešitve. Sosedi so namreč zelo proti temu projektu, saj ne želijo sprememb v njihovem trenutnem okolju, zato sem obljubila, da se bomo skupaj pogovarjali o tem, kaj lahko ta projekt skupnosti da. Težava je v tem, da tudi sama ne bi želela rušiti obstoječe stavbe, vendar natečaj zahteva, da jo podremo, saj sicer ne bi bilo mogoče dobiti načrtovanih 65 stanovanj. Drug problem pa je vprašanje, kaj lahko s to hišo skupnosti ponudimo. Borimo se, da bi imeli tam stanovanja za Sonček in da bi v pritličju obdržali nek skupnostni prostor, ki bi ga lahko stanovalci vodili sami, na primer prirejali rojstnodnevne zabave in podobne aktivnosti. Vprašanje pa je, ali se bodo vlagatelji sploh strinjali z investiranjem v toliko prostora, saj bi imeli morda tam raje shrambo za svoje stanovalce. Ni zmeraj lahko, vendar smo imeli kljub temu do zdaj že več moderiranih delavnic z raznimi skupnostmi, ki so bile prekrasna izkušnja. Na Jezerskem smo imeli z občani delavnico, kjer smo dali najprej platformo otrokom, da povejo, kaj je njim na v njihovem kraju všeč, potem so svoje mnenje ter vizijo pojasnili še odrasli, nato pa smo svoja opažanja razložili še mi. Najtežje pri teh delavnicah pa je, da se z ljudmi pogosto strinjaš v rešitvah, ki pa jih je obenem zelo težko izpeljati. Tudi na Koroškem smo imeli delavnico s prebivalci Strojne, ki je bila zelo lepa in čustvena, ko pa so študenti izrisali predloge, so bili ti za ljudi preveč abstraktni in jih preprosto niso razumeli. Arhitektura je v procesu nastajanja precej neoprijemljiva, še posebej pa v načinu komuniciranja, zato se jo je pomembno naučiti predstaviti na način, da jo lahko razume tudi nešolan posameznik.
Ko ste ravno omenili študente: v zadnjem času je predvsem med mlajšimi generacijami vse večji porast t.i. doomerizma, tj. pesimističen pogled na prihodnost planeta in človeštva. Čeprav so mnoge težave še kako resnične in sveta žal ne moremo spremeniti, pa pogosto pozabljamo, da lahko s svojimi dejanji še kako vplivamo na prostor okoli sebe; to dokazuje tudi vaša arhitekturna praksa. Pred nekaj leti ste v intervjuju kot eno izmed prednosti pri študentih opisali njihovo neobremenjenost z realnostjo. Bi rekli, da to pri sodobnih generacijah še zmeraj drži?
To je resnično zelo zanimivo. Ko sem še sama študirala, se sploh nismo ukvarjali z realističnimi projekti, temveč smo predvsem eksperimentirali. Nasploh bi rekla, da nismo imeli veliko stika z realnostjo. Danes pa je to prisotno zgolj med študenti prvega letnika, nad katerimi sem zmeraj znova izjemno navdušena! Bližje kot so pa diplomi, bolj dolgočasne so njihove ideje, preveč so realistične. Obenem pa so si stvari med seboj dokaj podobne, kot da jim manjka poguma, nekega širšega in bolj poglobljenega uvida v odnosu do določenih problematik. Zato se strinjam, da med študenti mogoče ni dovolj tega vizionarskega aspekta, vendar je tudi res, da ta ni zmeraj dobro sprejet. Že pri nas so mnogi profesorji vztrajali, da je treba ideje upodobiti v določeni formi, vendar dejanska vizionarskost pomeni veliko več od same oblike stavbe, tako da mislim, da bi morali temu posvečati več pozornosti. Ne vem pa, kako bi šlo to sistemsko skozi, kako bi se realiziralo v praksi – še posebej v Sloveniji, kjer smo v marsičem na nivoju kamene dobe.
Če polistamo po katalogih trenutno najpopularnejših ponudnikov stanovanjskih objektov, opazimo, da so razlike v dizajnu modelov minimalne. Izgleda, da smo kljub bogati zgodovini in kulturi arhitekture trenutno v obdobju, ko sta udobje in varnost pomembnejša od avtentičnosti in drznosti. Porast želje po anonimnosti prostorov, ki naj bi obenem izražali domačnost, se še posebej močno izraža v t.i. airbnb dizajnu, opazen pa je tudi v drugih industrijah, kot sta npr. modna ter avtomobilska.
Mislim, da se je zelo pomembno osredotočiti na pojavnost hiše tako zunaj kot znotraj. In tukaj štejejo vsi detajli: od tega, kakšen ima hiša vhod, do tega, kako do njega pridemo, kakšno je okno, ki gleda na ulico, pa soba, skozi katero se vidi zunanjost. Glede tega je pisanje Cristopherja Alexandra res zanimivo, saj deluje kot neke vrste kuharska knjiga – za naročnike še toliko bolj kot za arhitekte. Kar pa se tiče teh poenotenih Airbnb dizajnov pa ljudem pomojem predstavljajo neko varnost. Čredni nagon se zmeraj znova izkaže za še kako resničnega, vendar se mi v zvezi s tem niti ne zdi zares smiselno polemizirati ali pa kritizirati, temveč je treba ljudem pokazati, kaj predstavlja resnično kvaliteto bivanja. Razmišljala sem, da bi arhitekte prosila za opise njihovih najljubših prostorov in jih nato zbrala v eno knjigo. Sama na primer rada sedim v svojem kotu in skozi okno opazujem drevo, ki je pozimi pokrito s snegom, spomladi pa na njem sedijo kosi, in opazujem, kako se prostor s spremembo tega pogleda spreminja tudi sam. To so morda majhne stvari, ampak hitro lahko vidiš, da prav te naredijo največ. Ko smo bili s študenti pred nekaj leti na Portugalskem, smo bivali v bivšem samostanu, ki ga je prenovil Eduardo Souto de Moura, vendar je ob tem pustil izvorno ruševino, kjer so danes sobe z restavracijo. Ko smo bili en večer vsi skupaj na večerji, sem odkrila koncept okrogle mize in moram priznati, da me je čisto obsedel. Za tako mizo je vsak enak, ker za razliko od naše klasične mize tukaj ni nikoga na čelu, zaradi česar so tudi pogovori veliko bolj naravni in organski. Na koncu je vse v detajlih, predvsem pa v tem, kako človek prostor naseli.
V vašem delu predstavlja pogled izjemno velik del in sicer ne le iz vidika estetike, temveč tudi moči in vrednosti vizualnega. Kakšno vlogo v vašem življenju oz. ustvarjalnem procesu igra umetnost?
Največjo vlogo ima verjetno literatura. Mislim, da se s predstavniki različnih kulturnih smeri premalo povezujemo, predvsem pa tudi premalo pogovarjamo, čeprav je med našimi deli veliko povezav. S kolegom Matjažem Bolčino sva že večkrat razmišljala, da bi organizirala pogovorne večere, na katere bi povabili na primer pesnika in arhitekta, ki bi se pogovarjala o neki temi, recimo o svetlobi in podobnih abstraktnih stvareh. Tudi v okviru beneškega bienala smo imeli podobne teme in tudi tja smo povabili različne ljudi, od pesnic in pesnikov, do filozofov in drugih, nato pa smo izbrali nekaj tekstov in se o njih pogovarjali. To bi v taki ali drugačni obliki z veseljem ponovila. Idej je ogromno, samo organizirati se je treba! In najti čas …
