Andraž Keršič: “Treba je celovito razumeti kontekst”
petek, 10. februar 2023
Andraž Keršič predstavlja eno četrtino uspešnega mladega arhitekturnega biroja a2o2, ki ga poleg njega sestavljajo še Klara Bohinc, Žiga Ravnikar in Eva Senekovič. Njihova odmevna prenova hiše MM v Domžalah je bila nominirana za Plečnikovo nagrado, nagrajena pa z OHS Award, Zlatim svinčnikom ter mednarodnim priznanjem Piranesi. Andraž Keršič poleg projektiranja deluje tudi kot sodelavec v seminarju Maruše Zorec ter pri predmetih Asanacije in adaptacije ter Prenova in konservatorstvo na Fakulteti za arhitekturo. Z Natalijo Lapajne in Matevžem Čelikom je leta 2019 kuriral razstavo Prenavljamo!!!, ki je izpostavila uspešne prenove javnih objektov v zadnjih desetletjih. Njegovo delo prevevajo spoštovanje do dediščine, poglobljeno znanje in neutrudna radovednost.
Ali meniš, da je ljubezen do starega, do dediščine, lahko privzgojena? Ali lahko spoštovanje do preteklosti naslednjim rodovom predamo kot vrednoto?
Včeraj sem poslušal prispevek Miklavža Komelja o Pasolinijevi Medeji. Nekje se sklicuje na Pasolinijeve filme in navaja, da ima zgodovina sama na sebi neskončno moč avtokracije. Tako močna je, da predestinira človekov pogled na svet in nase samo. Kako to človeka izoblikuje? Če si do neke mere pripravljen sprejemati impulze iz okolice in opaziti nekaj, kar je presunljivo lepo, znaš to tudi ceniti. Nekateri imajo že kot otroci izjemno moč opazovanja in zaznavanja lepote, vendar smo si med seboj različni, zato vsak v prostoru okoli sebe prepozna svoje zakonitosti, svojo lepoto. Zato mislim, da na to vprašanje pravzaprav ni enoznačnega odgovora.
Dediščina pravzaprav tudi ni enako kot zgodovina. Dediščina je nekaj, kar nastaja, kar soustvarjamo s tem, ko reagiramo v času. Jo pa vsak na nek način razširja tudi izven materialnega s tem, kako deluje in pomenom, ki jo v njej prepozna. To se mi zdi prebojna moč dediščine: da jo lahko vsakič na novo odkriješ.
Torej meniš, da tukaj ni zunanjih, objektivnih kriterijev za prepoznavanje kakovosti, gre za subjektivno prepoznavanje vrednosti, lepote?
Subjektivno prepoznavanje je le nadgradnja znanja, tega, da mora človek najprej ogromno vedeti. Treba se je izobraziti, spoznati pojme in koncepte, s katerimi operiraš, preden lahko začneš o njih soditi.
Čut za estetiko, pa tudi za ohranjanje preteklosti, je treba torej najprej izmojstriti, skalibrirati?
Ali pa razvijati svoje talente. Dar opazovanja se mi zdi ena najpomembnejših stvari pri arhitektu – da se med sprehodom po mestu oziraš navzgor, da znaš prepoznati delo nekoga, ki je bil tu pred tabo. Če ne znaš ceniti prostora v katerem si, v katerem deluješ, tudi tvoja arhitektura ne bo v sozvočju z njim, tvoje delo ne bo harmonično. Najprej pa moraš razumeti, kaj sploh gledaš – zato pa je potrebna neka predhodna akumulacija znanja.
Morda še razširim prvo vprašanje: ali je z razširjenim izobraževanjem in osveščanjem pri ljudeh, ki se z arhitekturo in stavbno dediščino ne ukvarjajo profesionalno, mogoče vzbuditi afiniteto do njenega ohranjanja?
Mislim, da je naloga arhitekta tudi to, da izobražuje. Pri dediščini je največji problem ravno to, da javnost ni dobro ozaveščena. V odnos do dediščine moramo vlagati delo, znanje, trud, tako kot takrat, kadar spoznavamo novo osebo ali pa se učimo nov jezik. Vsakdo lahko prepozna vrednost v dediščini, če je le opremljen z znanjem, če mu nekdo v roke potisne slovar, da lahko razume, s čim ima pravzaprav opravka. Da razume, zakaj so reči narejene točno tako, kot so. Zakaj so baročna okna točno taka, zakaj jih ne moremo zamenjati s tistimi s plastičnimi okvirji. Še vsako stranko smo poskušali prepričati, naj ohrani škatlasta lesena okna – redko nam uspe.
Ti deluješ izobraževalno – si tako pedagog, projektant kot raziskovalec. Kako se te tri dejavnosti dopolnjujejo, kako loviš ravnovesje med njimi?
Pri združevanju teh vlog obstajajo tako prednosti kot slabosti. Imam veliko srečo, ker delujem v kolektivih, ki jim lahko zelo zaupam, tako da sem lahko na vseh treh področjih samo en del ekipe. Sicer pa mislim, da je vsak projektant tudi razmišljujoča oseba, to pa se lahko izraža na različne načine: morda s pisanjem, kuriranjem, s pedagoškim delom ali čim tretjim. Poleg tega, da je naloga arhitekta, da izobražuje, menim, da je njegova prva naloga tudi, da se uči.
V tvojem delu sem zaznala rdečo nit, ki bi jo lahko poimenovali identiteta: tako odkrivanje in ohranjanje obstoječe identitete prostora kot tudi plastenje in gradnja nove identitete. Kako gledaš na to ugotovitev?
Identiteta je zelo krhka. Zlahka jo razbiješ in zelo težko ponovno zgradiš. Menim, da nanjo premalo pazimo. Ko se v mestu zamenja barva fasade, ko se spremeni vsebina neke hiše, ko zapre trgovino nekdo, ki jo je imel v lasti petdeset let – takrat se identiteta spremeni in nikdar več ne bo enaka. To je seveda organski proces. Pri prenovi je nekoliko drugače, ker identiteto pravzaprav ustvarjamo na novo; oziroma je ne ustvarjamo mi, arhitekti, temveč uporabnik. Mi mu damo okvir za bivanje, pokažemo možnosti in jih odpremo, vendar pa jih vedno razvije in gradi nekdo drug. S svojimi posegi odpremo vrata za delovanje nekoga, ki ni prvotni uporabnik stavbe. Na neki točki pa moramo ‘svoj’ projekt znova prepustiti toku zgodovine. V tem vidim blazno lepoto našega poklica, ki jo najbrž marsikdo ne jemlje tako.
Zanimiva se mi je zdela misel o tem, da s posegom prenove novemu uporabniku odpremo vrata, da pravzaprav omogočimo vstop v zgodovinsko substanco. Brez tega posega, tudi če je minimalen, morda življenje v popolnoma ohranjeni, popolnoma restavrirani zgodovinski stabi najbrž ne bi bilo mogoče – identiteta je lahko tudi zelo omejujoča.
Prav gotovo. Mislim, da je naslabša prenova tista, ki stavbo obsodi na usodo deponirane umetnine. Kot pravi Svetozar Križaj: “Če stavbo s prenovo ubiješ, z njo ne moreš vzpostaviti dialoga.” Če stavbo odlično konserviraš, pa jo na ta račun odtujiš, življenju, odtujiš splošni javnosti, potem si naredil težko popravljivo škodo.
Kje se po tvojem mnenju prekrižata vlogi konservatorja in arhitekta? Kako se lahko stroki dopolnjujeta?
Menim, da je na tem področju v zadnjih desetletjih prišlo do ključnih sprememb. Arhitekti se nagibajo v smer ohranjanja. Ko tudi Rem Koolhaas začne govoriti o tem, da je prenova priložnost za ohranjanje dediščine, se je treba vprašati, kakšno je danes stališče arhitekture kot stroke. Konservatorji na drugi strani iščejo kreativne poti za promocijo in upravljanje dediščine, je ne le ohranjajo, temveč promovirajo in izobražujejo. Mislim, da imamo arhitekti in konservatorji zelo podobne cilje in se v ključnih stališčih strinjamo. Želimo, da se dediščina ohrani, ohranila pa se bo tako, da bo dobila novo življenje. Naša skupna naloga je, da v tem novem življenju zaščitimo in ohranimo tiste elemente, ki so pričevalno najmočnejši, da je integriteta spomenika neokrnjena.
Konservatorji in arhitekti lahko eni drugim zelo pomagamo pri vzpostavljanju novih vidikov. Menim, da je pomembno, da smo oboji odprti za dialog. Pri nas na Fakulteti je, denimo, bistveno premalo poudarka na umetnostni zgodovini, na kompoziciji, klasični literaturi, dialektiki in zgodbah preteklosti, v čemer so konservatorji bolje podkovani. Smo pa zelo dobri v reševanju problemov. Bistvenega pomena je, da v dialogu prepoznamo sogovornikove kakovosti in dopustimo, da nam odpre nove poglede, nova mišljenja. Nujno bi bilo, da je takšnih medstrokovnih sodelovanj vedno več, ne le s konservatorji, temveč denimo tudi s krajinskimi arhitekti.
Zdi se, da se s popularizacijo prenove, ki pronica v medije in postaja trend, vzpostavlja tudi svojevrstna estetika prenove, ki pa ni vedno dobra ali smotrna. Ni vedno avtentična, čeprav se za takšno izdaja. Pogosto projektanti izbirajo elemente, ki naj bi poudarili ‘zgodovinskost’ objekta, denimo neometane kamnite stene, čeprav je bila mogoče stavba večino svojega obstoja ometana.
Treba je celovito razumeti kontekst. Pri nas v biroju se vsake naloge lotimo tako, da temeljito raziščemo kontekst, se poglobimo daleč v zgodovino, da bi razumeli, zakaj neka prostorska tvorba danes obstaja na točno takšen način. Potem pa je s tem znanjem in z orodji, ki sva jih omenjala na začetku, treba presoditi, kaj je za pričevalno vrednost stavbe najbolje. Če gre za baročno stavbo, denimo, ki je bila od začetka ometana – je za njeno življenje danes več vredno to, da ostane takšna, kot je bila v baroku, ali da razgali svoje stene v nekem novem kontekstu današnjega dne? Oba odgovora sta mogoča. Ne bi rekel, da se je nujno postaviti na okope, temveč je bolje presojati vsak primer zase.
V veliko primerih pa je glede tega doktrina zelo jasna. Pravila glede ohranjanja stavb so jasno zapisana in tudi pri nas bi jih morali dosledno upoštevati, ter se namesto na osebno mnenje bolj pogosto sklicevati na preverjena dognanja stroke.
Kako meniš, da bi bilo treba spodbujati prenovo ne le med končnimi uporabniki, za kar se vsi skupaj zelo trudimo, temveč tudi med arhitekti? Zdi se, da kljub splošni osveščenosti stroke številni posamezniki še zmerom operirajo po liniji najmanjšega odpora, predlagajo rušitve, se zatekajo k vprašljivim novogradnjam.
Zakaj so v Veliki Britaniji, recimo, videti stvari urejene? Zakaj so v Švici videti stvari urejene? V prvi vrsti za vsem skupaj gotovo stoji zelo strog urbanizem, stroga pravila, kjer je vsak poseg v prostor stvar dialoga. Ne temelji pa vse na zakonodaji, gre prav gotovo za stvar mentalitete. Mogoče gre tu del zaslug za naše stanje pripisati izobraževalnim institucijam, ki pri nas vzgajajo arhitekte. Konec koncev vse te stavbe, ki kazijo pokrajino, sprojektirajo arhitekti. Se pri nas v izobraževalnem procesu morda še zmerom preveč poudarja nujnost tega, da arhitekt postreže z novo, inovativno, svežo rešitvijo, da doda svoj avtorski pečat? Morda, čeprav se mi osebno to sploh ne zdi pomembno. Mislim, da je ob vstopanju v dialog z dediščino in obstoječim kontekstom včasih nujno ostati zelo skromen in spoštljiv.
Pogovarjala se je: Ajda Bračič
Fotografija: Uršula Novak
