Oda odročnosti
sreda, 2. avgust 2023
Kadarkoli govorimo o gorski arhitekturi pri nas, še posebno pa o izjemnih osebnostih, ki jih zaznamuje preplet gorniških in arhitekturnih zanimanj, se težko izognemo arhitektu in navdušenemu gorniku Vlastu Kopaču. Plečnikov učenec, ki je dolgo dvajseto stoletje med drugim preživljal v zaporih kraljevine Jugoslavije, socialistične Jugoslavije in v koncentracijskem taborišču Dachau, je vseskozi ohranil svojo ljubezen do gora, posebno še do Velike planine, kjer je med vojnama kot študent arhitekture preživel poletje in stkal prijateljske odnose s tamkajšnjimi pastirji, potlej pa se vse življenje vračal. Poleg spomeniške zaščite Velike planine, za katero mu gredo zasluge, in s katero je po požigih preostale avtohtone pastirske stanove rešil pred zagotovim uničenjem, nam je zapustil tudi izjemen nabor esejističnih in polliterarnih besedil, danes zbranih v knjigi Iveri z Grintovcev. »V gore prodira napredek počasneje kot v doline,« ugotavlja Kopač v svojem besedilu Nekaj etnografskega drobiža iz Kamniških Alp, in še: »Nazori gorjanca, šege in pojmovanja pastirja in drvarja, ki slone še na preteklosti, izginjajo v svežem vetru napredka. S tem pa postajajo odveč tudi ročni izdelki ljudskih obrtnikov in umetnikov, ki so vezani še na stare šege in potrebe gorjancev.« Pa vendar je v njegovem pisanju zaznati izjemno občutljivost, spoštovanje in iskreno radovednost do tradicionalne planinske arhitekture (»Priznati moramo starim tesarjem domiselnost in iznajdljivost,« občudujoče piše v Iverih), ki jo nenazadnje najlepše izpričuje s svojimi posegi v zaščitenem okolju Velike planine in z izvrstno interpretacijo stanov v tamkajšnjem turističnem naselju.
Gorska okolja zaznamuje njihova odročnost, vendar je vrednostna sodba o tej lastnosti že davno presežena. Ko smo jeseni 2022 s stičiščem za prenovo in trajnostno bivanje Kajža na domačiji Pr’ Lenart na Belem na obronkih alpskega sveta postavili razstavo stanovanjskih prenov v Alpah, smo odprtje pospremili z okroglo mizo Živeti v Alpah. Soorganizator projekta je bilo Ministrstvo za okolje in prostor, ki je pri nas tudi nosilec mednarodnega projekta Constructive Alps (Konstruktivne Alpe), v okviru katerega strokovna žirija vsaki dve leti izbere najboljše arhitekturne projekte na območju Alpske konvencije. Kako živimo v Alpah danes, smo se spraševali na okrogli mizi, in ali nam je opisana odročnost lege danes bolj v napoto kot je bila gorskim prebivalcem nekdaj? Je kakovostna gorska arhitektura, ki se napaja iz svojega neposrednega lokalnega konteksta in napaja s tradicionalnimi znanji, že ‘izginila v svežem vetru napredka’, kot bi se morda izrazil Kopač? Ena izmed gostij omizja, konservatorka na Zavodu za varstvo kulturne dediščine Slovenije Saša Roškar, je ob tem opozorila, da Alpe v zgodovini nikakor niso bile odrezane od sveta in da odročnost tam ni nujno tudi miselna kategorija. Alpski svet je bil zaradi svoje lege v srcu Evrope in obkroženosti s številnimi kulturno, geografsko in arhitekturno raznolikimi regijami pravzaprav vrveče križišče, vetroven in odprt prostor izmenjav in prepletanj. Popotniki z vseh smeri neba so tukaj puščali svoje sledove in sejali semena idej, ki so v z ostrimi zimami in težko dostopnih okoljih dozorela v svojevrstne arhitekturne tipologije, obrtniške in umetnostne izdelke. Odročnost je idejam dopustila, da so se med seboj oplajale, obene pa nemoteno razvijale na sebi lasten način. Prav ta svojevrstnost je tisto, kar si danes v sklopu varovanja alpske in gorske dediščine nasploh prizadevamo zaščititi tudi pri nas.
Vlasto Kopač je bil torej s svojo zasnovo naselja počitniških hišic na Veliki planini več kot vizionarski. V panogi, ki je lahko za lokalno naravno in kulturno okolje izjemno kvarna – pomislimo na zahteve po množičnosti, luksuzu in poustvarjanju avtentične izkušnje, ki jih perpetuira sodobni turizem, medtem ko na drugi strani za seboj pušča gore odpadkov, megalomanske energetske izgube spričo logistike in cenenega razkošja, pa tudi hitro prebavljivo in stereotipizirano verzijo lokalne kulture – so počitniške hišice na Veliki planini zgled pristopa k gorski arhitekturi, ki bi mu bilo smiselno slediti še danes. Zadnja leta se mnogo govori o obnavljanju planinskih koč po slovenskih gorah, ob čemer se čedalje bolj pogosto slišimo tudi o ‘sodobnem udobju’, ‘ lažji dostopnosti’, ‘enovitosti’ ter ‘zadovoljevanju potreb današnjega gosta’. Naj bo podoba slovenskih gora, preplavljenih s tujimi turisti polnih denarnic, za priložnostne zaslužkarje še tako mikavna, sta prav odročnost in težka dostopnost nekaterih lokacij zadnji branik, ki alpsko arhitekturo in okoliško naravo varujeta pred gomazenjem množic in njegovimi stranskimi produkti. Prenove gorskih koč pa tu in tam rade prerastejo tudi v razširitve cest, asfaltiranje grebenov in izpodkopavanje gorskih habitatov.
Vrhovi nam še vedno govorijo o tem, da se je za nekatere reči treba in vredno potruditi, da čisto na vsak kraj zemeljske oble ne moremo priti le v enem popoldnevu, morda tudi ne v enem koncu tedna, da se čisto vsakega življenjskega sloga ne da hitro apropriirati in iz njega napraviti simpatičnega insta posnetka. O odročnosti moramo torej misliti tudi kot o kakovosti, ki jo specifično gorsko okolje ponuja, ki je obenem njegova temeljna karakteristika in zavetje, v katerem se nekatere reči še da početi, graditi in misliti počasi, po starem, s spoštovanjem in radovednostjo. Tako, kot je to počel Vlasto Kopač.
Napisala: Ajda Bračič
Članek je bil prvotno objavljen v reviji HIŠE aprila 2023