Neizbežno življenje v skupnosti
sreda, 6. december 2023
V urbaniziranem svetu antropocena je vsako bivanje kolektivno. Ljudje bivamo v večjih ali manjših urbanih središčih, v bolj ali manj prepletenih skupnostih, kjer svoje vsakdanje življenje, svoj prostor, dobrine, stroške, pa tudi zidove in strehe delimo z drugimi prebivalci. Gradnja v organiziranih skupinah se je že od nekdaj izkazovala za bolj ekonomično, manj potratno z materiali, energijo in prostorom, pogosto je tudi učinkovitejša in hitrejša za izvedbo. Danes prostor postaja čedalje bolj cenjena in omejena dobrina, spričo drastičnih in naglih podnebnih sprememb pa smo ljudje prisiljeni premisliti o svojem razpolaganju z njim ter o alternativnih načinih naseljevanja svojih mest in naselij. Zato v tem prispevku o kolektivnem bivanju – in kolektivni gradnji – upoštevamo tako projekte organizirane stanovanjske gradnje, pri katerih je skupnost tistih, ki gradijo, organizirana na najširši ravni – ravni države, pa tudi tiste projekte, ki nastajajo samoiniciativno, kot pobude nekaj posameznikov, ki se gradnje lotijo skupaj in na ta način privarčujejo ali uresničijo svojo vizijo idealnega bivanja.
Ob pregledu organizirane stanovanjske gradnje desetletij po slovenski osamosvojitvi kmalu opazimo, da so javni stanovanjski skladi v tem času predstavljali praktično edine akterje, ki naj bi zagotavljali dostopna stanovanja za najširšo skupnost. Zasebni investitorji v stanovanjsko gradnjo so večinoma vlagali v tipske projekte večstanovanjskih objektov oziroma v zadnjih desetletjih izjemno popularnih vilablokov, medtem ko so stanovanjski skladi vsaj v nekaterih primerih ob preskrbi javnosti s stanovanji poskušali zagotoviti tudi arhitekturno izvrstnost. Stanovanjski sklad Republike Slovenije se je ob začetku novega tisočletja zlagoma začel preusmerjati proti gradnji za dolgoročni najem, začeli pa so tudi sami investirati v arhitekturne projekte, kar pomeni, da so pri uresničitvi novih vizij in zadoščanju spreminjajočim se potrebam na stanovanjskem trgu lahko začeli sodelovati neposredno z arhitekti. Da se organizirana stanovanjska gradnja prilagaja sodobnim okoliščinam, dokazuje lani dograjena soseska Pod Pekrsko gorco v Mariboru, ki so jo zasnovali Jereb in Budja arhitekti ter Arhitekti Dobrin. Projekt po vzoru modernistične soseske poudarja pomembnost kolektivnega bivanja in gradnje skupnosti znotraj mestne četrti. Poleg stanovanj je bilo veliko pozornosti pri načrtovanju posvečenih tudi oblikovanju skupnih prostorov in zunanje ureditve. Poleg soseske Pod Pekrsko gorco je veliko pridobitev za republiški Stanovanjski sklad predstavljalo tudi odprtje delov E2 in E3 soseske Novo Brdo v Ljubljani z okoli 500 stanovanji, katerih izziv pa predstavlja komunikacija s preostalim mestom. Objekte so zasnovali arhitekti iz pisarne Dekleva Gregorič.
Obetaven nov model partnerstva predstavlja tudi pilotni projekt stanovanjske zadruge za 21. stoletje na Rakovi Jelši, ki nastaja v sodelovanju Javnega stanovanjskega sklada Mestne občine Ljubljana ter zadruge Zadrugator. Stanovanjske zadruge so model kolektivne gradnje s izjemnim potencialom za doprinos k reševanju stanovanjske krize, ki pa je pri nas žal še neizkoriščen. Zato bi projekt na Rakovi Jelši v primeru uresničitve predstavljal pomemben premik proti opolnomočenju modela zadruge in drugih alternativnih oblik organiziranja manjših skupnosti pri gradnji.
Znotraj obstoječih formalnih možnosti organiziranja in kolektivnega bivanja so se že povezali denimo v ekovasi Mokri Potok sredi kočevskih gozdov. Na območju nekdanje vasi kočevarskih Nemcev je skupina navdušencev zasnovala in izvedla skupino objektov po vzoru koncepta ekovasi, ki tako v svetu kot pri nas že nekaj časa pridobiva na priljubljenosti. Gre za pretežno samooskrbno skupnost, ki poskuša zmanjšati vpliv svojega obstoja na okolje, poudarja pa tudi vrednote regeneracije, samoorganizacije in participacije. Podobnih načel se držijo nekoliko bolj jugozahodno, v skupnosti Sončni grič v slovenski Istri. Permakulturna posest okoli nekdanjega župnišča, ki je bilo obnovljeno z naravnimi materiali, ponuja zanimiv in učinkovit model kolektivnega bivanja – in upravljanja – s prostorom.
Kolektivno bivanje, bivanje v skupnosti, je izjemnega pomena za medsebojno bogatenje in skrb prebivalcev. V času starajoče se populacije bi bilo zato nujno čimprej vzpostaviti medgeneracijske bivalne skupnosti, ki bi lahko hkrati rešile stanovanjsko stisko mladih in starejših ter spodbudila izmenjavo pomoči in izkušenj med tema dvema generacijama. Sobivalne skupnosti ponujajo tudi izjemno alternativo preobremenjenim in cenovno težko dostopnim domovom za stare. Protoskupnost za stare se je pred nekaj leti že vzpostavila v vasi Davča na Gorenjskem, kjer se je v nekdaj turizmu namenjen objekt vselila skupina starostnikov. Za simbolično najemnino postanejo del skupnosti, v kateri lahko računajo na pomoč, družbo in bogato življenje, skupaj pa tudi skrbijo za vsakodnevna opravila v in okoli hiše. Skupnost je nastala na pobudo zasebnika in zdi se, da so tovrstne iniciative kljub očitnemu doprinosu h kakovosti bivanja svojih članov še vedno v veliki meri prepuščene aktivaciji in samoorganizaciji civilne družbe. V prihodnosti bi vsekakor morali razmisliti o tem, kako lahko večji projekti kolektivne gradnje, zadruge, ekovasi, sobivalne, sograditeljske in gospodinjske skupnosti vse postanejo del razgibane in pestre ponudbe stanovanjske preskrbe, ki lahko zadosti vsem potrebam prav tako raznolikih prebivalcev.
Prispevek je bil prvič objavljen v reviji HIŠE marca 2023.
Piše: Ajda Bračič
Naslovna fotografija: Študentska vas v Aarhusu
