Prilagojena ponovna uporaba: Kako hiši zamenjamo srce
8. avgust 2021
Zapis je nastal na rezidenci Ministrstva za kulturo v Berlinu kot del projekta arhitektke Ajde Bračič z naslovom Palimpsestno mesto. Projekt se ukvarja z zgodovino prezidav in preobrazb Berlina in njegovih stavb ter v njej išče navdihe in zglede za ravnanje s stavbami pri nas.
“Kar je bilo nekoč, se ne more nikdar vrniti, pa vendar vse, kar je bilo nekoč, predstavlja nenadomestljiv in neizbrisen člen v verigi razvoja.”
Alois Riegl, umetnostni zgodovinar
Adaptive reuse je angleški termin, za katerega v slovenščini še ne poznamo uradnega prevoda. Ker je skrajni čas, da princip najde mesto tudi v našem besednjaku, pri Kajži predlagamo prevod ‘prilagojena ponovna uporaba’. Gre za princip ravnanja s starimi in dotrajanimi stavbami ali stavbami, katerih prvotni namen v sodobnosti nima več mesta oziroma se za to, za kar so bile zgrajene, ne morejo ali ne želijo več uporabljati. Prilagojena ponovna uporaba je eden izmed treh scenarijev, ki lahko pričaka takšne stavbe: druga dva sta lahko porušitev ali pa dosledno ohranjanje v obstoječem stanju. Preobrazba stavbe v nekaj novega bistveno razloči njen status od takšne, ki se ohranja v obstoječem stanju, najjasnejši primer česar so tisti spomeniki kulturne dediščine, ki so zaščiteni v celoti. Takšna stavba je izvzeta iz vsakdanjega življenja in postane pričevalka preteklosti. Prilagojena ponovna uporaba za ceno poseganja v zgodovinsko tkivo, ki tega neizogibno postavi v nov kontekst in mu spremeni pomen, čezenj nanese novo plast. Kakšne posege uporabiti na posamezni stavbi oziroma za katero izmed treh rešitev se odločiti, je odvisno od presoje posameznega primera. Vendar pa je najbrž varno reči, da je stavb, primernih za prilagojeno ponovno uporabo veliko več kot takšnih, ki zahtevajo popolno ohranjanje, in več kot takšnih, ki so primerne le še za rušitev.
V času, ko je v ospredje vsakodnevnega dogajanja stopil boj proti podnebnim spremembam in okoljski krizi, je prilagojena ponovna uporaba dobila še nov in pomemben pomen. Ljudje se čedalje jasneje zavedamo, da je gradbena industrija ena izmed najbolj okoljsko obremenjujočih panog na planetu. Zato je ponovna uporaba bodisi gradbenega materiala bodisi celotnih že obstoječih stavb bistvenega pomena za zmanjšanje ogljičnega odtisa v gradbeništvu in bolj trajnosten pristop k naseljevanju Zemlje.
Seveda pa prilagojena ponovna uporaba ni nov izum, ki bi predstavljal odgovor zgolj na sodobne težave. Ponovna uporaba obstoječih stavb je stara toliko kot človeštvo samo. Od pamtiveka so osvajalci svetišča zavojevanih narodov spreminjali v svoja lastna svetišča, se naseljevali v obstoječe stavbe ali pa ruševine uničenih zgradb na novo vgradili v svoje lastne stavbe. Prilagojena ponovna uporaba pomeni najbolj gospodarno uporabo materiala, saj zahteva minimalen vložek – ves material je že na lokaciji. Prav zato se je takšen pristop k starim hišam za mnoge zgodovinske kulture izkazal kot optimalen. Nove kulture so vedno znova gradile na temeljih starih, obstoječe strukture v nekem mestu pa so se s časom bolj ali manj brezšivno prepletle z novimi intervencijami.
V današnjem času do zgodovinskega tkiva gojimo drugačen odnos. Za preteklost nam ni vseeno, pomembne spomenike nekdanjih dni pa želimo ohranjati za prihodnost. Zavedamo se, da lahko z raziskovanjem zgodovinskega konteksta lažje opredelimo svojo lastno identiteto ter pozicijo v času in prostoru. Zato je prilagojena ponovna uporaba danes drugače vpeta v naš odnos do stavbne dediščine – ob spreminjanju namembnosti in ponovnem oživljanju stavb se trudimo ohraniti njihovega nekdanjega duha in s skrbno izbranimi posegi poskrbeti za to, da bi pretekla identiteta stavbe prosevala skozi novo plast, ki smo ji jo dodali. Paradoksalno lahko prav takšne vrste sprememba, ki določeno stavbo pripravi na uporabo in življenje v novem zgodovinskem obdobju, poskrbi za to, da se stavba ohrani, namesto da bi podlegla večni rušilni moči zgodovine.
V Berlinu je prilagojena ponovna uporaba del splošnega odnosa mesta do lastne zgodovine. Nemška prestolnica se je v času svojega razvoja soočila s številnimi prekinitvami v kontinuiteti, z drastičnimi spremembami ideologij, z rušitvami in megalomanskimi načrti za prezidave. Prav zato predstavlja izvrsten poligon za opazovanje različnih principov udejstvovanja prilagojene ponovne uporabe v praksi, pa tudi za opazovanje razvoja samega pristopa v zadnjih desetletjih. Tukaj se je del preobrazb obstoječih stavb dogajal spontano, iz ekonomske nuje in simbolne želje prebivalcev, da starim zgradbam podelijo novo identiteto. Po vojnem uničenju so celotni mestni predeli dobivali novo podobo, poškodovane in obnovljene stavne pa novo vsebino, po padcu zidu pa so se v izpraznjene industrijske stavbe naselili kulturni in umetniški centri, stanovanjske skupnosti in skvoti. Bogastvo velikega mesta se s tem ni zmanjšalo, niti ni bila oškodovana njegova dediščinska identiteta, temveč je prav zato postalo to, kar je danes: palimpsestno mesto.
O implementaciji prilagojene ponovne uporabe se lahko od Berlina naučimo marsikaj, obenem pa lažje identificiramo tudi pasti gentrifikacije in ekonomskega segmentiranja mesta, s kakršnimi se soočata tako Berlin kot Ljubljana. Mesto velikih zgodovinskih transformacij in odprte, svobodnjaške narave, ki je obstoječe stavbe preurejala glede na trenutne potrebe in z dobršno mero (pre)drznosti, danes v veliki meri obvladujejo interesi investitorjev in developerjev, ki v hip soseskah kupujejo poceni in prodajajo drago. Samoorganizirane skupnosti, ki zaznamujejo družbeno pokrajino Berlina, iščejo nove načine za naseljevanje in ohranjanje spreminjajočih se sosesk. Številne stavbe, ki so vztrajale skozi desetletja ali stoletja in večkrat spremenile svojo namembnost, pa so v zadnjih letih popustile pod pritiski in končale svoje življenje, da bi se umaknile novogradnjam.
Prilagojena ponovna uporaba je način, kako razmišljati o dotrajanih ali izpraznjenih stavbah tako v mestih kot na podeželju. Je tudi način, kako razmišljati o stavbah, ki jih gradimo danes: ali bodo v prihodnosti, ko potrebe po njih morda ne bo več, lahko našle nove vsebine? Vsekakor je prilagojena ponovna uporaba bolj ali manj drastičen poseg, je neustrašna poteza v zgodovini neke stavbe, ki pa prinaša tudi veliko odgovornost: s tem, ko zgradbi vdahnemo novo vsebino, postanemo aktiven del njenega življenja, njeni čuvarji, odgovorni za del njene zgodovine. Pogosto se izkaže, da lokalne skupnosti neko stavbo po spremembi namembnosti posvojijo in se z njo identificirajo, prav zato pa so pripravljene z njo tudi bolj odgovorno ravnati. Na nek način prilagojena ponovna uporaba spominja na presaditev srca – tudi če se najpomembnejši del stavbe, njen vsebinski program, zamenja, to še vedno ostane ista stavba. In njeno novo srce bije dalje.
Piše: Ajda Bračič
