Recikliran beton in pigment iz podzemlja

Recikliran beton in pigment iz podzemlja

Dr. Mateja Golež in dr. Darja Rant, Zavod za gradbeništvo Slovenije

petek, 21. januar 2022

»Če nas prenova zanima in se v materiale poglobimo tudi na mikronivoju, lahko takšen omet brez težav pripravimo tudi na gradbišču,« prepričano odgovori dr. Mateja Golež, raziskovalka materialov na Zavodu za gradbeništvo Slovenije. Moje vprašanje se nanaša na recikliranje apnenih ometov, o kateri me je strokovnjakinja pravkar podučila. V zadnjih nekaj letih je s sodelavci uspela dokazati, da apneni ometi ustrezajo standardom za gradbene materiale tudi, kadar jih odluščimo s stene, dodamo novo apneno vezivo in znova nanesemo. Ideja ni nova, saj so podobne postopke domači graditelji razvili že skozi zgodovino, ponovna uporaba gradbenih materialov pa je prisotna že od samega pojava zidanih objektov. »V luči krožnega gospodarstva je bolj sprejemljivo uporabiti material, ki je v sami strukturi že na voljo, kot pa iskati novega,« meni dr. Golež in poudari, da je bil cilj njenega dela pokazati, da je recikliran omet v skladu  z  evropskim standardom za gradbene proizvode. »Obenem pa na ta način dobimo material, ki v večini primerov povsem ustreza zgodovinskim lastnostim stavbe in je za prenovo zaradi kompatibilnosti z originalnimi materiali  bolj primeren kot materiali, ki jih ponuja trg apnenih gradbenih materialov.«

Nahajališče sadre v Dovju nad Mojstrano, foto: arhiv ZAG
Priprava apnene maltne mešanice v laboratoriju ZAG, foto: arhiv ZAG

Mateja Golež je razvila tudi zanimiv material, ki je nekoč že obstajal, pa se je znanje o njem porazgubilo. Gre za apneni omet z dodatkom sadre – ko mešanico gasimo skupaj, visoke temperature apna vplivajo na sadro in spremenijo njene lastnosti, s tem pa dobimo apneno-mavčno suspenzijo, ki se na steno lahko nanaša v tankih slojih. »Takšen material je bil denimo uporabljen na fasadi dvorca Novo Celje, vendar so konservatorji najprej mislili, da je prisotnost sadre v materialu pripisati kislemu dežju. Zdaj vemo, da je bila sadra v omet dodana kot gradbeni material, da bi izboljšala njegove lastnosti,« pove dr. Golež. Spet me zanima, kako zahteven in dolgotrajen je postopek, in spet se izkaže, da je priprava mešanice relativno preprosta. Kaj pa proizvajalci naravnih gradbenih materialov, je kdo že ponudil apneni omet s sadro kot tržni prozivod? »Žal ne,« pravi dr. Golež, »saj se še ni pokazala ekonomska upravičenost izdelovanja takšnega ometa.«

Del njenega dela se ukvarja tudi z recikliranjem betona in iskanjem možnosti za restavriranje betonskih objektov 20. stoletja. Stavbe, grajene pred sto leti, so namreč danes že pošteno potrebne prenove, večina pa jih tudi ne ustreza današnjim energetskim standardom. Ohranjanje vidnega betona tam, kjer je na konstrukcijo treba dodati izolacijo, obenem pa ohranjati avtorski pristop arhitekta in splošno identiteto stavbe, je zato še prav poseben izziv. Dr. Mateja Golež je z ekipo razvila tudi strešnike iz recikliranega betona, pri čemer je osnovni postopek zajemal čiščenje in  mletje starih strešnikov v agregat, preverjanje lastnosti tega agregata, ročno oblikovanje novih strešnikov in končno še preverjanje njihovih mehansko-fizikalnih in obstojnostnih lastnosti. Tako kot pri recikliranem ometu so meritve pokazale, da strešniki v vseh pogledih ustrezajo evropskim standardom. Razmisleki o konserviranju dediščine 20. stoletja se je razširil v sklopu mednarodnega projekta MACC – Konservatorskega centra modernih in sodobnih umetnosti ter nastalega Laboratorija za raziskave arhitekturne dediščine 20. stoletja, pri katerem je ZAG združil moči s številnimi drugimi institucijami s področja umetnosti, arhitekture in konservatorstva.

Preizkus mehanskih lastnosti betonskega strešnika iz recikliranega betonskega agregata, foto: arhiv ZAG

Z zanimanjem opazujem sliko, ki visi na steni pisarne. Zaznamuje jo zamolkel, a poživljujoč odtenek globoko rdeče. O njej povprašam dr. Golež. »Avtorica slike je Anja Jerčič Jakob, gre pa za pigment, ki je pridobljen iz mineralov rudnika Sitarjevec pri Litiji,« razloži. V omenjenem rudniku zadnjih nekaj let trdo delajo, da bi ga oživili in ponudili kot zanimivo turistično destinacijo. K sodelovanju pri projektu so povabili tudi dr. Matejo Golež in pa dr. Darjo Rant, oblikovalko tekstilij in oblačil, ki si z dr. Golež deli pisarno in se nama zdaj pridruži v pogovoru. »Želeli smo zasnovati izdelke, ki bi pripovedovali zgodbo rudnika. Zato smo zasnovali kombinezone, ki jih ob vstopu v podzemlje nosijo rudniški vodiči, pa tudi obiskovalci. Vzorci na njih temeljijo na kristalnih strukturah, ki so v rudniku prisotni, na vzorcu razpok v sušenem pigmentu in na obliki odtisa fosile rastline, ki je bila najdena v bližini Predilnice Litija. Uporabljeni pa so samo pigmenti iz rudnika Sitarjevec, ki so jih na ZAG-u prepoznali kot odlične naravne pigmente. Ta rdeč pigment je najprej gorčično rumen, naravni oker, potem pa ob izpostavljenosti visoki temperaturi spremeni barvo, nastane žgani oker,« pojasnjuje dr. Darja Rant. Prikimam – takšen kombinezon sem si nadela tudi sama, ko sem preteklo poletje obiskala rudnik Sitarjevec. Na njeni mizi stoji tudi prikupen lonček za svinčnike iz filca, potiskanega z enakim vzorcem, kot ga najdemo na enem izmed kombinezonov. Tudi pri teh izdelkih so vsi materiali okolju prijazni in se jih da ponovno uporabiti.

Kombinezon za vodnike in obiskovalce rudnika Sitarjevec, foto: Matej Povše
Stanje v rudniku Sitarjevec pred prenovo in odprtjem za javnost, foto: Peter Škrlep

Pogovor znova nanese na ponovno uporabo stavb in prenovo. Z vsemi reciklažami gradbenih materialov in črpanjem naravnih virov za uporabo v umetnosti in gradbeništvu se približujemo bistvu trajnosti, ki je pravzaprav začasnost – oziroma možnost, da se vsaka stvar vrne na svoj začetek in postane nekaj drugega. Umetnost je v tem, da najdemo izvirne možnosti za to nenehno spreminjanje, ki bodo ustrezale sodobnemu svetu, prav kot to počneta dr. Mateja Golež in dr. Darja Rant.

Pogovarjala se je: Ajda Bračič

Radi bi vam poslali pismo!

Kajžin novičnik: praktični nasveti, zanimive nepremičnine, dobre prakse.