-
Dimitrij Mlekuž Vrhovnik: Anomalije
Dediščina ni skrita v kamnih, stavbah ali predmetih; dediščina ne čaka, da jo odkrijemo; dediščina ni nekaj, kar stvar preprosto ima ali nima. Dediščino tkemo; postopoma, ko okoli stvari pletemo obiske, raziskave, zgodbe, institucije, pravila, investicije in oblike skrbi. Dediščina je tkanina teh odnosov. Več kot jih je, bolj ko se med seboj prepletajo in…
-
Nesnovnost snovnosti: pristopi k obnovi lesene stavbne dediščine
AVTOR: Tim Mavrič Prenova stare stavbe je izrazito snoven podvig. Ko vstopimo v opuščeno kmečko domačijo nas materiali nagovorijo s svojimi teksturami, oblikami, površinami, barvami, pa tudi z vonji in zvoki. Takšno kaskado dražljajev, ki preplavi naše čute, lahko interpretiramo kot atmosfero, ki preveva stavbo. S takšno atmosfero nato vzpostavimo oseben odnos, jo vzljubimo, jo…
-
Mnenje: Krivda dediščine
Kjer se dediščina uporablja za očitke in metanje polen pod noge, se ne bo zrušil politični nasprotnik, pač pa bodo padli zidovi neprecenljive vrednosti.
-
Neizbežno življenje v skupnosti
V času starajoče se populacije bi bilo zato nujno čimprej vzpostaviti medgeneracijske bivalne skupnosti, ki bi lahko hkrati rešile stanovanjsko stisko mladih in starejših ter spodbudila izmenjavo pomoči in izkušenj med tema dvema generacijama. Sobivalne skupnosti ponujajo tudi izjemno alternativo preobremenjenim in cenovno težko dostopnim domovom za stare.
-
Trajnostna dediščina: poziv k akciji za današnji čas
Dediščino spoštujemo in ohranjamo, takšna je vsaj narativa, ki jo slišimo v javnosti. Vendar pa brez osebne navezave na pojem dediščine in brez poglobljenega razumevanja, kaj dediščina v resnici je, prihaja do številnih zlorab, zanemarjanja in škodljivih posegov.
-
Oda odročnosti
Zadnja leta se mnogo govori o obnavljanju planinskih koč po slovenskih gorah, ob čemer se čedalje bolj pogosto slišimo tudi o ‘sodobnem udobju’, ‘ lažji dostopnosti’, ‘enovitosti’ ter ‘zadovoljevanju potreb današnjega gosta’.
-
-
Janja Šušnjar: Hiperlokalno na Kraljevi akademiji
Večina nas ne živi več v manjših družbah, polnih velikodušnosti, skrbi, medsebojnega spoštovanja in skupne želje po sobivanju. A to ne pomeni, da tako življenje ni več mogoče.
-
Kajžarstvo kot način življenja
Zato predlagam kajžarstvo kot način življenja – ne na način, ki ga narekujejo smernice s spletnih kanalov ali bleščečih strani revij, temveč na način, ki poglobljeno razmišlja o svojem delovanju in se iskreno sprašuje: koliko vsega zares potrebujem in koliko lahko namenim skupnosti?
