Globoko v sebi verjamem, da na tem svetu v svojem bistvu nihče, ali bolj verjetno (ker nekaterih ljudi res ne zmorem zagovarjati), skoraj nihče, ni zares zloben. Zakaj torej svet ni boljši? Marsikateri prizor, ki sem mu priča na poteh svojega vsakdana, mi sicer vero v obstoj dobrega znotraj vsakega izmed nas vedno znova močno zamaje, a občutek, da večina ljudi ne želi delati slabega drugemu čutečemu bitju zaenkrat vendarle še ostaja. So naša (zla) dejanja le posledica naučenih in nato še ponavljajočih se vzorcev, za katere verjamemo, da so pravilni? Morda se zato med človekom, ki je v sebi dober, in njegovimi dejanji znotraj družbe, za katero se zdi, da vedno bolj podpira slabšo možnost, ustvari razpoka. In znotraj te razpoke manjše zlo, ki postane odločitev, pri kateri izbiramo najmanj slabo možnost izmed slabih.
Življenje nam redko ponuja popolne scenarije. Pogosto se znajdemo v situacijah, znotraj katerih idealen razplet ni mogoč, občasno je razplet celo popolnoma izven našega vpliva. Takrat sprejemamo kompromise, ker nekaj pač že moramo narediti, in se zato, da ne naredimo največjega zla, sprijaznimo s tistim malo manjšim. Včasih je to celo najboljša stvar, ki smo jo v danem trenutku sposobni narediti in je v kontekstu širšega pogleda celo veliko boljša gesta, kot če ne bi naredili nič. V tistem trenutku manjše zlo celo postane občasna nujnost in izstopi iz spektra slabega.
Poseg po malo manj idealni opciji in iskanje kompromisov, v luči takšnega dojemanja torej sama po sebi nista nujno vedno slaba, včasih sta celo neizogibna, vendar le dokler ostajata občasna. Na daljici med dobrim namenom in realiziranim dejanjem se zgodijo manjši koraki, drobne odločitve in njihove posledice, ki jih (pre)večkrat, ko se nekje vmes pretvorijo v manjše zlo, opravičujemo z izgovori udobja, (ne)zmožnostmi ali pomanjkanjem časa. V tem trenutku celoten diskurz postane problematičen. Meja med nujnim kompromisom in priročnim izgovorom je namreč veliko tanjša kot se zdi. Posamična odločitev sama po sebi redko spremeni svet, toda tudi svet se ne (pre)oblikuje prek velikih in nenadnih prelomnic temveč prek neštetih drobnih odločitev. S ponavljajočim se poseganjem po izgovorih smo sposobni tiste malo manj priročne a zato toliko udobnejše opcije vedno bolj normalizirati, dokler ne postanejo ustaljena praksa večine. Te so del vsakdanje rutine, tako neviden, da jih družba ne postavlja več pod vprašaj. Vprašljivi kompromisi niso več občasna odločitev posameznika v izrednih razmerah, skrajni izhod v sili, ko ideal postane utopičen in si prisiljen izbirati najboljše med slabimi ter nato izbrati možnost, ki je drugače ne bi izbral, temveč že kar zakoreninjeni mehanizem družbe. Takrat postanejo (ne)kultura vsakdanjega življenja. Manjše zlo ne postane slabo zato, ker je že s svojo majhnostjo lahko problematično, niti ne, ker je v svojem bistvu, kljub vsemu, še vedno zlo, temveč takrat, ko postane običajno.
Ko postane običajno, namreč začne oblikovati družbo in prostor, sedanjost in prihodnost.
Najprej se prikrade v naše vedenje, nato med vrednote, s časom pa se spremeni tudi naš odnos do prostora. Prostora namreč ni mogoče ločiti od družbenega konteksta, od ljudi, ki ga mislijo in od časa, znotraj katerega nastaja z vsemi omejitvami in priložnostmi vred, tako političnimi, ekonomskimi, zakonskimi, trajnostnimi, materialnimi in tehnološkimi. Predvsem pa prostor lahko razumemo kot običajno nenameren, a zato nič manj iskren, zapis odnosa družbe do prostora. Njen odsev. Hrani odločitve ljudi, materializira njihove prioritete in opominja na njihovo spoštovanje do skupnega. V prostoru so, če jih le znamo razbrati, zarezane vrednote družbe, ki ga je ustvarila. Arhitektura nikoli ni zgolj le vprašanje estetike, forme, uporabnosti, trajnostni in tehnologije, temveč tudi etike neke družbe. Če torej živimo v družbi, ki podpira odločitve manjšega zla, se le to neizogibno odraža tudi v prostoru. Manjše zlo se pod krinko dandanašnjih trendovskih praks urejanja prostora vztrajno zajeda v hiše, mesta in krajino. Posledično pa (pre)oblikuje tudi naše dojemanje prostora, posredno podpira ali odklanja način življenja, ki je vedno vezan na nek prostor in vpliva na naše delovanje v širšem okolju.
Če torej živimo v družbi, ki nagrajuje kapital, učinkovitost in lastno korist, se bodo te vrednote neizogibno zrcalile v prostoru. Mesta prilagajamo interesom kapitala, prebivalce, ki v njem živimo, pa postavljamo na stanski tir in jih prikrajšamo za mestotvorne vsebine ter dostopnejša stanovanja, medtem ko bodo okoli njih rasle stolpnice, namenjene tujim bogatašem. Obstoječo hišo pustimo propadati in ji kdaj celo, če sama po sebi ne propada dovolj hitro, podtaknemo nesrečo, zato da se lahko naslonimo na argument, da ni več primerna za sanacijo – kdo bo le ugovarjal varnosti življenja? Hišo lahko porušimo in na njeni ugodni poziciji končno lahko nastane nekaj modernejšega in bolj dobičkonosnega. Gradili bomo tam, kjer je priročno in lažje, in ne tam, kjer bi bilo bolj prostorsko občutljivo, tudi če bo zato nastradala naravna krajina. Dragocene poljedelske površine prodajamo in odkupujemo po nizki ceni, spreminjamo njihovo namembnost ter pridobivamo gradbena dovoljenja, zato da bo na njih zrasla stanovanjska soseska identičnih stavb, katerih cilj je bolj kot zagotovitev kakovostnih življenjskih razmer bajni zaslužek. Staro a še vedno kakovostno stavbo porušimo in zgradimo novogradnjo, ker si želimo velikih steklenih površin, ker je prenova nepredvidljiva in težka, ker je material že dotrajan in ker ne moremo urediti točno takega interierja, kot je zdaj moderno. Če se že odločimo za prenovo, ker je ta v diskurzu manjšega zla nepremagljiva zmagovalka proti novogradnji, bomo tehtali, koliko privarčujemo z vgradnjo plastičnih oken namesto lesenih in z nekim izgovorom obrazložili, zakaj smo le malo obnove potreben hrastov parket zamenjali z vinilom.
Osamljena (nekakovostna) poteza v urejanju prostora sama po sebi še ni največje zlo. Zaradi naših navad in privzgojenih vrednot vezanih na prostor, jo le (pre)majhen del družbe sploh dojema kot negativno. Mnogi se sploh ne vprašajo o problematiki, ko se s prostorom ne ravna najbolje. Malo zato, ker smo se že navadili, da je tak pač prostor današnje družbe in se nam je že vcepil v podzavest. Malo zato, ker se ob medsebojnem seštevanju fragmentov raznih kompromisov sestavlja podoba prostora, ki (zaenkrat) bolj poredko kaže na preobrat vrednot, po katerih je ustvarjen. Nekateri pa ob pogledu na stanje prostora še vseeno upajo na to, da se tokrat navade, ki se prikradejo v družbeni ustroj, ne rodijo iz kompromisa manjšega zla, temveč iz dobrega namena. Malo zato, ker si prostor navsezadnje le zasluži več. Malo pa zato, ker arhitektura sama po sebi navsezadnje res da ne more spreminjati družbe, ima pa moč, da s svojim oblikovanjem podpira, omogoča ali pa spodbuja nek določen način življenja in obnašanje ljudi v nekem določenem prostoru. In mi vsi, od ljudi, živali, rastlin, vode, zraka in zemlje, si zaslužimo mnogo več.
Morda cilj vseh upajočih in čutečih duš niti ni popolni izogib manjšemu zlu, v marsikaterem pogledu ta navsezadnje velikokrat niti ni mogoč. Morda se gre zato, da se naučimo razmišljati, živeti in delovati v prostoru tako, kot nas vodi dobro, ki še vedno vztraja nekje v nas. Če bomo pri svojih odločitvah znali pogledati malo dlje od le lastne koristi, proti prostoru, naravi in ljudem, ki so že in ki še bodo na tem svetu, bi morala biti odločitev, da je manjše zlo to, kar bi moral biti že od vedno, skrajni kompromis in ne temelj naše vsakdanjosti, precej lahka.
Avtorica: Tinkara Ličen
Esej je prispel na odprti poziv festivala Razpoka 2026: manjše zlo.
