AVTOR: Tim Mavrič
Prenova stare stavbe je izrazito snoven podvig. Ko vstopimo v opuščeno kmečko domačijo nas materiali nagovorijo s svojimi teksturami, oblikami, površinami, barvami, pa tudi z vonji in zvoki. Takšno kaskado dražljajev, ki preplavi naše čute, lahko interpretiramo kot atmosfero, ki preveva stavbo. S takšno atmosfero nato vzpostavimo oseben odnos, jo vzljubimo, jo povežemo s svojo domišljijo in spomini. Materiali imajo še eno temeljno lastnost, in sicer to, da se starajo in znake svojega staranja jasno tudi izkazujejo. Ko ti znaki ne ogrožajo njihove funkcije, gre- za patino. Posivel omet, z lišaji preraščen kamen, zglajeni robovi kamnitih stopnic, razpokani leseni tramovi so tako znaki, ki kažejo, da nek določen gradbeni element svojo nalogo uspešno opravlja že zelo dolgo časa. Patina se vpisuje med dražljaje, prek katerih nas materiali nagovarjajo. Prispeva k temu, da v materialih zaznamo globino zgodovine stavbe. Za ohranjanje atmosfere in patine moramo torej ohranjati snovnost stavbe – materiali nastopajo kot nosilci senzoričnih dražljajev. Zato sta praksa prenove in konservatorska stroka usmerjena predvsem v ohranjanje čim večjega obsega obstoječih materialnih gradnikov. Ta osredotočenost je skozi desetletja prerasla v vsesplošno samoumevnost, ki bi jo lahko označili skoraj za fiksacijo – naučeni smo arhitekturno dediščino gledati le še skozi materiale. Zaradi ohranjanja materialov dojemamo, da stavba ostane lepa, zgodovinsko relevantna, avtentična!
Staranje ne prizadene vseh materialov z isto hitrostjo. Les je med najpogostejšimi gradbenimi materiali najbolj minljiv. Nastaja z rastjo dreves, ki so del biosfere in s tem je tudi del naravnih krogotokov snovi in energije, ki so v naravnem okolju podvržene neprestanemu kroženju. Les, ki tako nastaja prek metabolizma rastlin je tudi sam podvržen temu, da postane hrana drugim živim bitjem, ki se prehranjujejo s kalorično bogatimi organskimi spojinami v njem. Gre predvsem za številne glive in žuželke, ki lahko les napadejo, ko imajo primerne pogoje za naselitev in rast. Te les presnavljajo tako, da ta postopoma strohni, razpade in se upraši. Od okolijskih pogojev je odvisno, ali se bo ta proces odvil bliskovito hitro, ali pa bo možno les ohranjati v funkciji desetletja in tudi stoletja. Les je torej material, ki je izrazito začasen. Na zgodovinski časovni skali, bi lahko celo rekli, da je efemeren – obstaja le kratek čas in nato izgine.
Kako torej prenavljati stavbe, ki vsebujejo večjo količino lesa? Avtomatičen refleks vodi v ohranjanje lesa kot materialne tvarine, kar ohranja tudi njegovo patino. Potemnjena in razbrazdana površina, vzdolžne razpoke in manjše deformacije so lahko znaki, ki nam jasno sporočajo starost lesa – ne pomenijo pa zmanjšane sposobnosti opravljanja nosilne funkcije. Za podaljševanje življenjske dobe lesa moramo poskrbeti za čim manjšo vlažnost, prezračevanje in zaščito pred padavinami ter neposredno izpostavljenostjo sončni svetlobi. Kljub rigorozni skrbi zanj ni pa mogoče preprečiti, da bi les prišel do konca svoje življenjske dobe neprimerno hitreje kot kamniti in opečnati deli stavbe. Celo takrat pa lahko les ohranjamo še naprej, če smo pripravljeni v stavbo vnesti dodatne materiale in strukture (npr. armiranobetonske ali jeklene), ki prevzamejo njegovo vlogo in leseno konstrukcijo razbremenijo nosilne funkcije. Les seveda v takem primeru ohranimo, vendar zgolj kot nefunkcionalno strukturo namenjeno ohranjanju videza, ohranjanju atmosfere, kot jo dojemamo prek vizualnih dražljajev. Ali lahko rečemo, da je stavba v takšnem primeru še vedno avtentična?
Avtentičnost je najbrž en izmed najbolj kontroverznih teoretskih pojmov na področju dediščine. Desetletja že potekajo debate o tem, kaj avtentičnost sploh je, kako bi jo definirali in ali je konec koncev sploh uporaben pojem. Te debate je sredi 90. let zaznamovala zgodba iz Japonske. Kakih 100 km južno od mesta Nagoya se nahaja šintoistično svetišče Ise, ki je v celoti izdelano iz lesa in krito s slamnato streho. Vsakih 20 let se začne ritual imenovan Šinken Sengu, ki vključuje ritualen umik relikvij iz svetišča in nato postopno dekonstrukicijo in rekonstrukcijo celotnega svetišča v isti obliki in z enakimi materiali (novimi lesenimi elementi in slamo). Celoten postopek traja 8 let in vodi ga izbrana skupina rokodelcev in tesarjev, ki morajo doseldno uporabljati stare obrtniške tehnike. Niti uporaba električnega orodja ni dovoljena. Celoten proces spremlja vrsta verskih ritualov, ki se jih udeležujeta širša in ožja lokalna skupnost. Primer svetišča Ise je sicer le najbolj razvpit, takšna praksa periodne rušitve in ponovne gradnje pa je bila v praksi tudi pri številnih drugih japonskih šintoističnih svetiščih, ni bila pa tuja niti v budističnih. Značilne pagode slednjih so vsakih 150-200 let predmet delne demontaže, vsakih 300-400 let pa popolne demontaže s ciljem zamenjave najbolj poškodovanih konstrukcijskih elementov.
Ravno Japonski primer je tisti, ki je svetovno konservatorsko stroko zbrano leta 1994 v Nari usmeril v redefinicijo pojma avtentičnosti, ki jo od tedaj ne razumemo več kot izključno kot snovno kategorijo – avtentičnost je dobila nesnovne dimenzije. Ne moremo trditi, da so japonska svetišča kaj dosti manj avtentična, pa četudi je bil ves material v njih zamenjan. Avtentičnost torej ne leži v konkretnih kosih lesa, temveč v znanju, ki je potrebno zato, da se ti na primeren način izoblikujejo ter med seboj sestavijo v nosilno konstrukcijo. Avtentičnost ne najdemo zgolj v patini površine lesa starih tramov, temveč v roki obrtnika, ki je sposobna to površino obdelati na enak način, kot so to počenjali pred stoletjem in več. Leži v sposobnosti izdolbljenja in oblikovanja lesnih zvez, ki so potrebne zato da lahko več tramov spojimo med seboj. Leži v spominu, ki veleva na kakšen način je potrebno zasnovati posamezno leseno konstrukcijo, zato da bo uspešno kljubovala naravnim silam. Leži v znanju o izbiri pravilne vrste lesa za določeno rabo in o primernem načinu in času poseka drevesa. Avtentičnost lesenih konstrukcij je torej rezultat nesnovne dediščine – stoletja ohranjene tesarske prakse, ki se prenaša iz generacije v generacijo ter zahteva dolgotrajno učenje za izoblikovanje rokodelskih veščin. Ohranjanje tesarskega znanja in obrti je tako enako (ali še bolj) pomembno kot ohranjanje samih stavb.
Zaradi izrazito minljive narave lesa, je redno zamenjevanje dotrajanih lesenih delov nujno. Včasih to zahteva tudi razstavitev in ponovno sestavitev celotne konstrukcije, kot jasno pričajo japonski primeri. Takšna praksa rednega cikličnega razstavljanja lesenih stavb sicer ni doma v Evropskih tesarskih tradicijah, lahko pa najdemo podobne inačice. Dendrokronološke analize ostrešja cerkve sv. Jurija v Piranu so pokazale da lahko v njem najdemo lesene tramove, ki jih lahko povežemo z vsako izmed zgodovinsko izpričanih gradbenih faz oz. 14. stoletja do danes. To kaže na dejstvo, da so stavbarji ob vsaki prenovi cerkve razstavili ostrešje in ponovno uporabili stare tramove, medtem ko so dotrajane zamenjali. Podobne prakse lahko prepoznamo tudi drugod v Evropi, od zamenjevanja posameznih brun v skandinavskih brunastih gradnjah pa vse do razstavljanja, selitve in ponovnega sestavljanja kozolcev v Sloveniji.
Les nas zaradi svoje biogene in organske narave postavlja vedno znova pred dilemo, ko gre za njegovo ohranjanje. Odločimo se lahko za obstanek lesa kot materiala, kar lahko ohranja snovno istovetnost, patino in vizualni učinek. Taka odločitev pa pomeni, da reduciramo posamezen lesen konstrukcijski element na vlogo ornamenta, medtem ko njegovo vlogo prevzamejo sodobne nove strukture, ki so tuje logiki tradicionalnega tesarstva, brez katere stavba v izhodišču ne bi nastala. Če smo zavezani snovnemu razumevanju koncepta avtentičnosti, se tak postopek kvečjemu zdi kot nezaželen, a nujno potreben in neizogiben ukrep. Razumevanje arhitekturne dediščine manj v smislu stalne materialne prezence stavbe, in bolj v smislu dinamičnega procesa upravljanja s cikličnim izvajanjem prenove in vzdrževanja pa odpira drugačno pot. Z zamenjavo materiala ne žrtvujemo bistva dediščine, saj se ta nahaja predvsem v stalnem obnavljanju, prenosu in uporabi obrtniškega znanja. Postopnost zamenjevanja ohranja in pomaga obnavljati patino ter vizualni pečat stavbe. Zamenjevanje dotrajanih gradnikov z novimi enakimi postane del običajnega življenja stavbe in omogoči pobeg iz logike manjšega zla. Premika pa tudi meje dojemanja prenove: bistvo prenove je bolj v samem procesu kot v cilju, oz. kot je zapisal kitajski filozof Lao Tzu: »Dober popotnik nima začrtanih načrtov, in ne mudi se mu prispeti«.
Esej je prispel na odprti poziv festivala Razpoka 2026: manjše zlo.
