Aleksander Ostan in Nataša Pavlin: Pognati korenine in se hkrati naučiti leteti
Z Aleksandrom Ostanom in Natašo Pavlin iz ateljeja Ostan Pavlin sem se nekega poletnega popoldneva pred Kinodvorom pogovarjala o celovitem pristopu k prenovi, o tem, kako je slednja kot veja arhitekture v zadnjih tridesetih letih pridobila na pomenu in kako vidita njeno prihodnost. Arhitekta stojita za številnimi vrhunskimi prenovami zgodovinskih objektov, pa tudi izjemnimi rešitvami novejših urbanističnih zasnov, med drugim za družinsko kapelo v Bovcu, koliščarsko naselbino z muzejem na Igu, kolesarsko potjo in brvmi na Rju v Bohinju, nagrajenim projektom prenove kamnoloma v Podutiku in drugimi. Obenem sta tudi organizatorja večih participatornih projektov, skozi katere povezujeta mlade arhitekte, strokovnjake z raznolikih področij ter lokalno skupnost. Ob koncu pogovora smo se pomudili še pri vlogi pedagoga, položaju mladih arhitektov in pomenu sodelovanja.
Pogovarjala se je: Neža Kokol
Vaš atelje je bil ustanovljen leta 1997 – kako sta se začela zanimati za prenovo v času, ko to še ni bilo aktualno?
Aleksander: Z Natašo sva atelje ustanovila ob koncu prejšnjega tisočletja, vendar smo že pred tem v okviru mreže prijateljev arhitektov in umetnikov, pa tudi znanstvenikov delovali kot neformalna skupina Odprti krog, Društvo Sestava idr. Z njimi smo organizirali tudi participatorne delavnice, ki smo jih preimenovali v dejavnice, saj pri njih ni šlo zgolj za delo, temveč osveščeno, dejavno držo v odnosu do prostora. Analogno sva jih na mednarodnih poletnih šolah arhitekture preimenovala v work-shares namesto le work-shops, saj niso imele nič skupnega z anglosaksonskim nakupovanjem. Leta 1994 smo imeli prvo tako dejavnico v Gornji Radgoni in zatem v Bovcu; za začetek se mi je zdelo najbolje, da gremo v kraje, kjer sem preživel del svoje mladosti, saj so me tam ljudje poznali in zato lažje sprejeli, kot mladi strokovnjaki smo se takorekoč vračali domov. Kasneje smo potovali še v mnoge druge kraje, na primer v Bohinj, Maribor, Črnomelj, s sabo pa smo zmeraj pripeljali tudi študente in mentorje, arhitekte, urbaniste, krajinske arhitekte, ekologe, arheologe, ekonomiste, saj smo se želeli projektov lotiti čim bolj celovito in interdisciplinarno. Porodil se je izjemno zanimiv živ laboratorij, v okviru katerega smo intenzivno sodelovali tudi z lokalnimi skupnostmi, tako z upravo, civilno družbo, kot tudi zainteresirano javnostjo nasploh. Po dogovoru z občinami smo imeli v vsakem kraju enotedenske delavnice, predavanja, okrogle mize in delo na terenu, kar je pomenilo predvsem spoznavanje geneze kraja in odkrivanje, kje in kdaj se je prekinila smiselna oz. logična kontinuiteta njegovega urbanega razvoja. Za razliko od novih so bila stara naselja v prostor namreč umeščena z neko modrostjo oz. notranjo logiko v navezavi na kulturno krajino in naravne danosti od topografije, vodnih elementov, stika geografskih sistemov, kot npr. Slovenskih goric in Panonske nižine pri Radgoni. To je bil zelo zanimiv poskus, pri katerem smo si kot neke vrste mantro zastavili misel, da se morajo mesta — namesto da bi se še naprej širila v odprti prostor — ponovno obrniti vase, v svojo zgodovino in v svoje izvorno urbano tkivo ter pričeti procese prenove oz. reurbanizacije. Ta sled začetkov se je predvsem po drugi svetovni vojni počasi pričela izgubljati in je vodila v postopno degradacijo prostora. Razlogi za to so bili mnogoteri: nekaj je bilo ideoloških, saj se je gradil »nov svet z novim človekom«, del Evrope je bil poškodovan ali porušen, prevladovala je modernizacija z odvodi poenostavljenega modernizma. Hkrati na provinci ni bilo osveščene stroke, svoje pa je dodala še neizobraženost in nekonsistentnosi ljudi na pomembnih položajih. Tudi prostorski akti so izhajali bolj iz papirja kot iz stvarnosti, večkrat so bili pripravljeni brez pravega posluha za naravne in kulturne danosti ter brez celostne raziskave prostora. Na dejavnicah smo skušali v sodelovanju odkrivati, kje so bile storjene ključne napake v razvoju kraja, od prometa do stanovanjskih tipologij, od kulturne dediščine do zelenega sistema, ter kako jih je mogoče sanirati oz. naselje najbolje celiti v odnosu do njegove morfologije in okoliške kulturne krajine. Iskali smo torej neke celovite dolgoročne scenarije oz. vizije, vse od ekološko trajnostnih pa do bolj realističnih, ki bi jih bile občine te velikosti zmožne postopoma izvajati.
V sodelovanju s prijatelji iz Odprtega kroga in društva Sestava smo v devetdesetih snovali tudi prvo res odmevno prenovo pri nas, namreč transformacijo bivših zaporov na Metelkovi v hostel in kulturni center. Dolgoletni »work in progress«, pri katerem je sodelovalo več kot 80 arhitektov, umetnikov in kritičnih intelektualcev, se je zaključil v novem tisočletju z mednarodno zelo uspešno realizacijo Celice, ki še danes predstavlja neke vrste elementarni manifest, kaj celovita prenova z zelo močno zgodbo lahko prinese v nek družbeni in konkretni prostor.
Nataša: Do dejavnic je lahko prišlo tudi zato, ker je po naši pobudi nekdo s širšo kulturo na občini prepoznal, da je za njihov kraj oz. naselje potrebno nekaj storiti. Predlogi, ki jih je Saša s prijatelji ponudil, so bili načeloma sicer dobro sprejeti, vendar se je bilo potrebno z njimi ukvarjati tudi po delavnicah, zato je bilo pomembno, če so imeli na občini nekoga, ki je s procesom urejanja mesta nadaljeval. Ljudi smo skušali izobraževati s svojim znanjem, pristopom, pogledom in entuziazmom, da bi tudi sami prepoznali kvalitete v svojih naseljih in tudi uvideli, da se da s krajem nekaj dobrega narediti. Hkrati smo se tudi mi učili od prebivalcev, ki so nam odkrivali značilnosti in skrivnosti svojih krajev. Le na način dialoga lahko mesto z ljudmi vred deluje kot primer pozitivne in skupnostne spremembe. A žal so se mnoge ideje po začetnem entuziazmu večkrat pospravile v predal in se v realnosti prostora in odnosu do njega ni mnogo spremenilo.
Aleksander: Mesta so, po mojem mnenju, najpolj kompleksni odrazi človeške kulturne zgodovine ter izjemni pričevalci preteklosti, seveda pa tudi zrcala sedanjosti! V okviru dejavnic se je nabralo ogromno interdisciplinarnega znanja, ki se je zlilo v bivalno posodo določenega kraja. To participativno »in-situ« metodologijo smo morali odkrivati in razvijati sami, saj fakulteta takrat še ni ponujala česa podobnega. Tradicija Fakultete za arhitekturo UL je bila predvsem modernistična, kasneje za kratek čas tudi postmodernistična, kar je oboje lahko zanimivo, vendar je modernizem zagovarjal oster rez s preteklostjo, postmoderna pa je zgodovino dojemala preveč površno kot nekritično ropotarnico stilov in arhitekturnih elementov. Naš povojni »regionalni modernizem« je bil v nekaterih aspektih zelo inventiven in zanimiv, a je za naselbinsko kulturo naših krajev večinoma ponujal historičnemu komplementarni urbanizem, ki je bil generiran iz arhitekture prostostoječih objektov, blokov, stolpnic ali individualnih hiš, ki so samostojno plavali v odprtem prostoru oz. niso več premogli tistega urbanega veznega tkiva, ki bi jih povezoval v pravo skupnost.
Naša ideja seveda ni bila, da naj mesta zasnujejo nek mimesis oz. kopijo srednjeveškega mesta, saj živimo v sodobnem času, ki ima druge potrebe in standarde, temveč da se iz razumevanja osnovne urbane ali ruralne matrice in njenih principov razvije nekaj novega, ki sveže reinterpretira staro. Ker je bil razvoj mest večkrat prekinjen in vedno znova noveliran, tako skozi razvoj prometne mreže, drugačne morfologije in urbanizma, nesorazmerij med javnim in zasebnim itd., smo se v raziskavah morali dotakniti mnogih nivojev in aspektov naselij. Med drugim se je bilo potrebno posvetovati z arheologi, ki so nam predstavili prve stratigrafske plasti mesta, s pomočjo katerih smo lahko razumeli in načrtovali, na kak način te plasti in njihove spremembe najbolje integrirati v obstoječi prostor. Prebivalci so bili nad odkritji in energijo, ki se je ob delavnicah sproščala, navdušeni, saj smo jim na ta način odprli določene registre v dojemanju okolice, ki so se jim sicer zdeli vsakodnevno samoumevni. Večina ljudi hodi skozi svoj okoliš samodejno in ga dojema kot danega, ne da bi se zavedali, da za vsako ureditvijo, stavbo ali trgom stoji kopica skrbno pretehtanih in načrtovanih odločitev. Ko ta spoznanja ozavestijo, v njih prepoznajo svojo zgodovino in identiteto, so ponosni nanje in iz njih črpajo veliko naklonjenost, zagon in tudi socialno kohezijo. Takrat projekte prenove svojega kraja podprejo tudi javno.
Sčasoma so te žive delavnice zaradi pomanjkanja podpore politike izzvenele, v nekaterih krajih pa tudi ni bilo dovolj močnega intelektualnega oz. kulturnega potenciala, ki bi zmogel peljati nastavljene zgodbe naprej, tako institucionalno, od zgoraj navzdol, kot tudi civilno-družbeno, od spodaj navzgor. Vsake toliko se zgodi, da kdo nov na upravi naleti na zbornike naših dejavnic izpred trideset let in bi jih rad pričel razvijati dalje ali posamezne projekte udejaniti. S svojim pristopom smo spremembe paradigme ponujali prezgodaj, saj smo v času, ko se za to ni še skoraj nihče zanimal, procese reurbanizacije in prenove poudarjali kot zavezo, ki bi morala imeti v zakonodaji prioriteto pred novogradnjami, vsaj v mestnih ali vaških jedrih, kjer bi to bilo vsekakor smiselno. Vendar so novogradnje za interese kapitala še vedno bolj zanimive, saj se taka gradnja zdi bolj enostavna, z manj komplikacijami v postopkih, profiti pa zato večji in hitrejši. Obstoječe zgradbe imajo namreč na videz več birokratskih ovir, med drugim lastniških problemov, omejitev iz prostorskih aktov, včasih s strogimi pogoji konservatorjev itd., zato se je investitorjem lažje usmeriti na nove, »greenfield« lokacije. Le redkokdo pa problematiko vidi bolj celovito in v kontekstu življenjskega ciklusa stavbe: prenova je načeloma namreč cenejša, pušča bistveno manjši ogljični odtis, stare stavbe so bolj zdrave, saj so narejene iz naravnih materialov, imajo večplastne spomine, večinoma pa so tudi doživljajsko bolj bogate in kompleksne od pretežno shematskih novih. Situacija pa se spreminja: pritiski zaradi stanja sveta, ki se nahaja v multiplih metakrizah (klimatska in ekološka, stanovanjska in socialna, migrantska in vojaška itd.), se zrcalijo tudi na našem, prostorskem področju, kar razbiramo tudi n.pr. pri različnih usmerjevalnih akcijah v Evropi, kot so n.pr. Novi evropski Bauhaus, pobude za t.i. Baukultur (kulturo gradnje), ki vse bolj poudarjajo tudi potrebo po visoki kakovosti bivanja v zelenih in inkluzivnih mestih z visoko kvalitetno arhitekturo.
Stanje v našem prostoru, če ga doživljaš kot senzibilen občan, kaj šele kot kritičen strokovnjak, te vedno znova zelo zaboli. Zaradi neverjetnega prostorskega kaosa, ki se je z liberalizacijo in privatizacijo po osamosvojitvi še dodatno zgostil, so značilnosti naših kulturnih krajin in naselij v njih ponekod popolnoma zabrisane. Sicer smo žepna država z izjemno diverziteto: od flore in favne, kulturnih in jezikovnih pa tja do naselbinskih in antropoloških vzorcev bivanja, a marsikaj od tega smo skozi recentno zgodovino zanemarili, zato smo se znašli v situaciji, ko rešujemo, kar se rešiti da. Zato je še kako pomembno, da se zavest o prenovi, ki je bila pred tridesetimi leti, ko sva z Natašo začela z ateljejem, popolnoma spregledana, čim bolj razširi, tako v laični javnosti, kot tudi v stroki. Za razliko od splošnega mnenja prenova namreč ni dražja, temveč glede na trenutno ceno novih stanovanj pogosto celo vidno cenejša. Kljub temu pa pri nas žal še zmeraj prevladuje mentaliteta, da je hišo lažje zrušiti in zgradit na novo.
To izhaja iz slovenskega privilegija prostora; marsikje si zaradi pomanjkanja slednjega tega ne morejo več privoščiti, kar gre posledično v prid prenovi kot dolgoročni rešitvi pomanjkanja stanovanj, s čimer se soočamo na globalni ravni.
Aleksander: Po zadnjih analizah imamo na ravni države nekaj več kot 150.000 praznih stanovanj. Manjša zgodovinska mesta, torej brez Ljubljane in Maribora, imajo v povprečju okrog 3000 stanovanj v javni lasti, torej v lasti občin in ne v zasebni, kjer jih je še veliko več. Občine se tega problema, ki je hkrati ustvarjalni in socialni izziv, zelo redko aktivno lotevajo.
Nataša: Mislim, da razlog v glavnem tiči v tem, da stoji za vsem tem zelo veliko dela, tako strokovnega, kot tudi administrativnega. Najprej je namreč potrebno urediti vse zakonske okvirje in podlage, šele potem lahko s temi praznimi stanovanji sploh nekaj narediš.
Aleksander: A zadnje čase kljub temu vidimo nekaj vzpodbudnih primerov, ki smo jih denimo doživeli v okviru Šole prenove in izbora najlepše prenovljenih hiš v Sloveniji: razen zasebnih lastnikov, ki se včasih sami ali skupaj s konservatorkami/ji z lastnimi sredstvi desetletja trudijo, da bi ohranili dediščino ter jo tudi z občutkom prenovili, smo videli premike tudi v nekaterih mestih. Novo mesto je denimo kakovostno prenovilo historično hišo na svojem Glavnem trgu za potrebe stanovanj za mlade, Koper pa je prenovil Servitski samostan za različne družbene skupine predvsem starejših, ki v njem danes lahko bivajo in ustvarjajo.
Za tovrstnimi projekti mora stati zelo etična oseba, saj je stvari veliko lažje predati v roke tujih investitorjev, kot razvijati skupnost.
Aleksander: Etični kriterij, ki ga omenjate, je ključnega pomena, žal pa se pri nas relativno šibko menifestira, tako pri naročnikih, kot tudi pri stroki. Namesto da bi odgovorne položaje pri odločanju zasedali ljudje, ki se zavedajo pomena kulture, umetnosti in zgodovine, te naloge pogosto izpolnjujejo ljudje, ki nimajo visokih kriterijev, niso iz stroke ali pa so v svojih pogledih zelo togi. Na občinah ni veliko arhitektov, urbanistov in krajinskih arhitektov, še manj pa je takih, ki so zares neodvisni, pokončni in vztrajni. Če pa kdo na začetku morda tak je, mu dajo hitro vedeti, da bo zamenjan, če ne bo »sodeloval«. Izberejo se tisti servilni, za katere se ve, da bodo podpirali ideje župana, četudi so te za mesto lahko škodljive. A pokončne drže te tudi fakulteta ne more naučiti, čeprav se nekateri trudimo v tej smeri, vse preveč je pragmatičnega oportunizma. Tudi društva in stanovska zbornica (ZAPS) premorejo svoj etični kodeks, a je lahko razlika med zapisanimi visokimi standardi in njihovo dejansko uporabo oz. aplikacijo ob nekem primeru zelo velika …
Nataša: Načeloma moraš najprej sam vedeti, do kam lahko greš pri kakšni dilemi, ki je etične narave. Sam se moraš znati zrelo odločiti, kaj je prav in kaj ne. Projektanti so večkrat pripravljeni storiti marsikaj spornega, da pridejo do projekta. Žal torej tudi znotraj stroke, kot povsod, obstajajo na eni strani načelne, na drugi pa oportune in servilne osebe ter podjetja.
Aleksander: Res je. Tekom dejavnic smo vsake toliko naleteli na županje in župane, ki so se zavedali, da s svojim krajem ne morejo razpolagati zgolj skozi interese hitrih profitov, kot z delniško družbo ali kot zagotavljanje novih mandatov ipd. S takimi se je dalo pogovoriti in iti globlje kot sicer. Če pa je bil na občini prisoten še kdo iz stroke, ki je razumel problematiko in je zanjo vodil projekte, se je dalo z majhnimi koraki občinskih proračunov, na primer z eno malo prenovo letno, priti precej daleč. Tak pristop se je potem manifestiral kot poskus celovitega delovanja v prostoru kraja.
Vzporedno pa smo poskušali ljudi ozaveščati tudi o naravi materialov. Stara naselja in hiše so bile zgrajene iz naravnih, avtohtonih materialov, ki so bili prisotni v regiji: pretežno kamnite stavbe na Krasu, kamnite in lesene na Gorenjskem, butane (grajene z zemljo) ali cimprane (grajene z lesom in zemljo) v Panonski nižini in tako dalje. Vsi ti materiali so občutno bolj zdravi od večine sodobnih, saj je situacija v hiši, ki ima 70 cm široke kamnite, opečnate ali zidove iz zemlje, energetsko precej boljša kot pa v tanki armiranobetonski hiši, ki deluje kot Faradayeva kletka, kaj šele, če je slednja obložena še s številnimi kovinskimi ali umetnimi oblogami ter spornimi izolativnimi materiali. Na ta način se zunanji svet težje poveže z notranjim, kar se ne kaže le pri respiratornih simptomih.
S temi temami se natančneje ukvarja disciplina »gradbene biologije«, ki bi jo morali vsaj malo poznati tudi arhitekti, sistemsko pa še posebej odločevalci na nivoju države. Slednji razumejo žal zgolj jezik ekonomije, zato bi bilo nujno, da bi ozavestili, da je merilo za kakovost bivanja med drugim tudi t.i. gradbena patologija. To pa pomeni, da na nekaterih območjih, v nekaterih zgradbah in materialih ljudje pogosteje zbolevajo, za kar ni kriv le azbest, temveč se v sodobnih zgradbah skriva cela vrsta sintetičnih veziv, lepil, izolacij in drugih snovi, ki so za zdravje lahko problematične. Seveda smo ljudje na te vplive različno občutljivi, nekateri imajo pač »debelo kožo«, ponavadi pa najprej zbolijo bolj senzibilni. Manj bo torej bolnih prebivalcev, manj bo treba investirati v državno zdravstveno blagajno!
Nataša: Kot vemo tudi iz drugih primerov, pa igrajo pri odločanju o zdravju žal veliko vlogo tudi različni lobiji, npr. farmacevtski, pa tisti korporativni iz gradbene industrije, trgovine itd., ki imajo vsi neke svoje partikularne interese.
Aleksander, letos ste bili tudi kurator arhitekturne konference v Portorožu, pri kateri je bila ena izmed osrednjih tem tudi preseganje monopola betona z gradnjo z zemljo.
Aleksander: Razumljivo dejstvo je, da se da skozi bolj alternativne, ne mainstream dogodke, samostojne ali v okviru večjih konferenc, lažje nakazati celovite scenarije in projekte, ki se ukvarjajo z reševanjem planeta skozi urbanizem, arhitekturo, krajinsko arhitekturo, skozi način gradnje, njeno materialnost, etično odgovornost ipd. Vsi ti aspekti so v kriznem času, v katerem živimo, ključni, če želimo preprečiti, da bi naš planet – in z njim človeštvo – nadaljeval pot proti distopični, katastrofični bodočnosti. V morju širšega gradbenega sektorja smo arhitekti v kapitalskem smislu zgolj male ribice, a smo nepogrešljivi in probleme, če smo odgovorni, rešujemo predvsem dogovorno, kreativno in celovito. To pa pri tistih odločevalcih, ki gledajo predvsem na svoje partikularne interese, seveda ni zaželjeno, opozarjanje na pereče problematike je vedno tudi družbeno pogojeno in se ne omejuje zgolj na praktikalije gradnje, njene finance ali na njene politične učinke. Kot stroka smo kritični arhitekti in urbanisti zato marsikomu trn v peti; seveda si investitorji bolj želijo servilnost na vseh ravneh, ne pa da jih opozarjamo na sporne aspekte nekega načrtovanega projekta. A kot arhitekt lahko tudi oportunistično poskrbiš predvsem za »gradnjo« svoje kariere in zanjo sklepaš tudi »faustovske pogodbe«, a običajno je takšna drža vsaj dolgoročno sporna tako v smislu etičnosti, kritičnosti, nenazadnje pa tudi idejne oz. konceptualne izpraznjenosti.
Če se še malce vrnemo k materialom: v svoji praksi starejše oz. osnovne materiale, kot sta kamen in les, kljub vsemu kombinirate s sodobnejšimi, npr. pločevino in betonom. Zakaj?
Aleksander: V osnovi nismo in ne moremo biti a priori proti sodobnim materialom: živimo tukaj in zdaj, v sodobnem svetu, ki se vsakodnevno in rapidno spreminja. Hkrati živimo tudi v Sloveniji, ne pa na Danskem ali v Švici, kjer so tako etični, bivalni in tehnični standardi, kot tudi arhitekturna in politična kultura ter zavest o okoljskih problematiki veliko bolj razviti. Kompromise moramo redno sprejemati še posebej pri gradnji novih stavb, saj dosti sodelujemo z manjšimi občinami, pri katerih je občinski proračun zelo omejen. Danes je v izvedbenem smislu na voljo malo morje izbir in možnosti, zato situacijo težko primerjamo s preteklostjo, ko je bilo število materialov izrazito okrnjeno, mojstri pa so zelo dobro vedeli, kako jih smiselno uporabiti. V ateljeju se veliko ukvarjamo z leseno gradnjo — les je velik ponor CO2 —, in sploh na območjih, kjer je lesa veliko, stremimo k temu, da les postane ali ostane osnovni okvir za bivanje. Dobro pretehtana kombinacija betona in lesa pa je tudi v estetskem smislu lahko zelo lepa in učinkovita.
Zelo blizu nam je tudi zemlja, ki je pravzaprav najbolj elementaren, pa tudi cenen material, saj ga lahko pridobimo kar na parceli, na kateri gradimo: v svoji hiši smo pred tridesetimi leti prvič izvedli glinene omete ter učinkovite in taktilne tradicionalne tehnike, kot je »tadelakt«, a na sodoben način. Vendar čas za naročnike še vedno ni bil pravšnji, niso bili dovolj pogumni, da bi tvegali, saj takšnim »eksperimentom« ni bila naklonjena niti zakonodaja: statika, požar in podobno so za varnost objektov občutljive teme. Takrat pa še ni bilo niti usposobljenih izvajalcev, pa še cene so bile primerjalno visoke.
Zato smo v stavbe pač integrirali tudi sodobne materiale in sicer na način, da je bila raba osmišljena, seveda tam, kjer je bilo to potrebno. Ponekod moraš staro leseno stavbo pač ojačati z jeklenimi nosilci, da lahko obstoji in zadosti sodobnim standardom.
Seveda pa je vse vedno odvisno tudi od konteksta: če snuješ bivalni objekt, je material bolj bistven, saj skupaj z njim prebivalci dihamo in vibriramo, obenem pa je hiša tudi elementarno zavetišče, kamor se umakneš pred hitrim tempom in kaosom sveta. Dom je pravzaprav — poleg narave, umetnosti in svetih prostorov — tudi edina takšna fizična in duhovna lupina, zato se pri njej, če je le mogoče, potrudimo za naravne materiale, za celovito prenovo ali vsaj za različne dodane plasti v lesu, zemlji, kamnu, opeki … seveda vse v dialogu in sodelovanju z naročniki.
Ko pa snujemo poslovni objekt, kjer ljudje preživijo le nekaj ur na dan, je pristop za odtenek drugačen. Običajno so tudi zahteve investitorjev in njihovi ekonomski pogoji bolj omejeni oz. definirani. A taki projekti so za nas pravzaprav redki, zdaj imamo že tako profiliran vrednostni sistem, da si lahko privoščimo delati skoraj le na temah, ki nas res pokličejo: to so predvsem naravna in kulturna dediščina, programsko izjemne stavbe ali kompleksi, celovite ureditve v odprtih prostorih, zanimive razstave ali socialne teme, kjer gre za povezovanje skupnosti ipd. V večini teh primerov je uporaba trajnostnih materialov zelo pomembna, seveda pa ne gre brez npr. stekla, ki nas v sodobnih zasnovah učinkovito povezuje z zunanjim prostorom, pa tudi brez betona in jekla, ki sta v pravi meri in rabi lahko tako estetsko, kot tudi taktilno zelo zanimiva materiala.
Nataša: Kontekst je pri vsem skupaj bistven, zelo pomembno je namreč, v kateri oz. kakšen prostor vstopaš, kaj je njegova vsebina, ali gre za prenovo ali novogradnjo itd. Pri premisleku o zasnovi izhajaš tudi iz vprašanja, kaj ti izbrani prostor oz. lokacija ponuja v materialnem smislu. V ateljeju se, kolikor se le da, držimo načel trajnosti, četudi je ta beseda v sodobnih časih precej zlorabljena. Uporablja se namreč kot pomoč pri argumentaciji vse sodobne arhitekture, tudi tam, kjer je le majhen del objekta zasnovan trajnostno, saj se takšna oznaka v promocijskem smislu lahko dobro obnese, ali pa je tudi bližnjica za prejem zelene luči za gradnjo. Mi pa se v projekte prenove podajamo z idejami odkrivanja plasti — če želite, lahko tudi na način plastenja čebule — v težnji, da bi ohranili čim več elementov izvirne strukture. Z betonom in jeklom vstopaš v staro stavbo res samo tam, kjer je to konstrukcijsko potrebno, kjer moraš utrditi neko starejšo strukturo, na primer iz kamna, opeke ali lesa. S plastenjem odkrivaš govorico prostora in objekta, zaradi česar lahko k prenovi pristopaš raziskovalno in to tako racionalno, kot tudi intuitivno. Sem zelo vizualen človek, zato si prostor projekta, njegovo materialnost in barve, najprej predstavljam v glavi. S Sašom zato lahko zelo dobro sodelujeva, saj se v pristopih dopolnjujeva, medtem ko je on najprej v konceptih, proporcih in kompozicijah, lahko jaz skozi zgodbo predstavim določene taktilne, materialne in teksturne aspekte zasnove, ki jih zna on predstaviti tudi v skici. To ne pomeni, da sama ne znam skicirati (smeh), risbo cenim in prakticiram že od nekdaj; najino skupno ustvarjanje se skozi sorodnosti in razlike postopoma izlušči v celoto.
Kar sem želela poudariti je, da nam, če smo dovolj senzibilni, prostor pri prenovi že sam po sebi pripoveduje, katere materiale naj uporabimo in katere detajle naj še posebej izpostavimo.
Interpretacijski center na Igu, ki prikazuje prazgodovinsko kulturo kolišč in naravo Ljubljanskega barja, je zgrajen ob stari kašči, ki ste se jo namesto rušitve raje odločili prenoviti. Na kak način se odločate, katere elemente pustiti kot vitalne dele stavbe in katere opustiti pri prenovi?
Nataša: Vse, kar stoji in je v gradbenem smislu manj poškodovano, lahko ohranimo. Za kaščo smo se res borili, saj so jo želeli porušiti. Precej časa in energije smo porabili, da smo jim uspeli razložiti, zakaj bi jo bilo smiselno ohraniti in prenoviti, kako lahko kombinacija starega in novega — prav ta dialog in preplet — predstavlja večjo kvaliteto kot zgolj vsak objekt zase. Med zasebnimi in javnimi projekti so ponekod skoraj diametralno nasprotna pravila igre: pri individualnem objektu se lahko na primer odločiš za stare lesene stopnice brez ograje, kar pa je pri javnem objektu nemogoče tako z vidika zakonodaje kot seveda z vidika odgovornosti in varnosti. Pri njih je zato k izvorni zasnovi pogosto potrebno dodajati določene nove elemente, ki za tovrstni objekt niso značilni. S takšnimi temami se v resnici kar precej ukvarjaš. Kreativnost rešitev se včasih odraža tudi v tem, koliko manevrskega prostora si uspeš ustvariti v okviru večkrat tudi togih pravil in zakonov.
Aleksander: Kašča ni bila spomeniško zaščitena, v lasti jo je imel zasebnik, ki jo je v preteklosti že precej predelal, tako da stavba ni več pričevala o svoji prvotni zasnovi. Kasneje jo je odkupila občina, a ko se je ugotovilo, da bo prav tam lokacija bodočega muzeja, so se odločili, da jo podrejo. In tu se prične prvo poslanstvo arhitekta, praviloma v plodnem sodelovanju s strokovnjaki/njami z ZVKDS: ohraniti čim več kakovostnih starih stavb, s tem pa tudi zgodovinski spomin v naših naseljih. Ko smo župana, ki je bil razumen mož, prepričali, da stavbe ne porušijo, smo jo skozi prenovo približali izvornemu stanju in dodali še nekatere detajle iz arhivskih referenc, s katerimi je objekt zaživel v avtentični luči dediščine. Ob tem pa smo takorekoč »zastonj« pridobili tudi tri nadstropja dodatnega prostora in jih povezali z novim objektom muzeja, pri katerem smo bili precej omejeni s kvadraturami. Nato pa se je pokazal problem, kako uskladiti različno stratificirane višinske razlike med sodobno in staro hišo, ampak kot je rekla že Nataša, so to tiste vrste arhitekturni in funkcionalni izzivi, ki nas pri prenovah prav tako zaposlujejo.
Ko ste ravno omenjali javne in zasebne projekte: pri prenovi mnogih občinskih stavb arhitekte izbere občina in sicer na podlagi cene, ne pa tudi primernosti. Mnogokrat slišimo, da upravljalci prostora, pogosto razne kulturne inštitucije, nimajo dovolj besede pri odločitvah o prenovi, njeni izvajalci pa niso podrobneje seznanjeni s samim kontekstom prostora, niti jih slednji nujno ne zanima. Koliko škode lahko naredi tovrsten pristop nosilcem kulturne dediščine?
Aleksander: S pravnega vidika javni natečaj za izbiro najboljše rešitve pri prenovi zaenkrat ni obvezen. Prenova ne pogojuje le določene senzibilnosti, temveč tudi znanja in izkušnje, kako k stari substanci pristopiti na način, da ne izgubi svoje pričevalnosti, ter kako v ta večplastni kontekst umestiti še sloj sodobnosti. Ta dialog je lahko izjemno zanimiv, vendar se ga je potrebno lotiti res previdno, le malo arhitektov je namreč dovolj izobraženih in občutljivih zanj. Če bi npr. prejeli natečajne rešitve za obstoječo stavbo in njeno prenovo, bi se razlike med elaborati — za razliko od novogradenj — lahko prepoznavale tudi v le minimalnih finesah, za branje katerih bi bilo potrebno imeti zelo občutljivo in kompetentno ocenjevalno komisijo. Verjetno ne bi potrebovali le nekega dodatnega izobraževanja, ampak tudi licenco za posege v dediščino, kakršne imajo v tradicionalno kulturnih sredinah. Kolikor vem, podobne teme, torej natečaje in licence za prenove, zadnje čase preizprašuje tudi naša zbornica.
Seveda pa je še pred omenjenimi prvi problem ta, da se na ravni lokalnih skupnosti, včasih pa tudi države, tako projektanta, kot tudi izvajalca za prenovo vse prevečkrat izbira le po kriteriju najnižje cene, kar lahko privede do bolj ali manj nestrokovnih odločitev na dediščinskih objektih.
Nataša: Reference igrajo tukaj še posebej pomembno vlogo, saj na podlagi njih lahko natančneje izvemo, kaj pričakovati, ko damo projekt v roke nekemu biroju. Ta način pa je lahko tudi problematičen za mlade arhitekte, ki se šele profilirajo, še nimajo potrebnih referenc in zato lahko tudi izpadejo iz konkurence. Odgovor na vaše vprašanje je, skratka, kar večplasten. Po eni strani so natečaji zaenkrat najboljši način, kako pridobiti najboljšo rešitev, po drugi strani se lahko tudi tam zgodi, da naročnik dobi za projektanta nekoga, ki v zelo občutljiv prostor vstopi s (pre)močno strukturo in potem tudi ni odprt za pogovor in usklajevanja z njim. To je potem lahko tudi izgubljena priložnost za kakovostno sodelovanje. Najbolje bi bilo- če bi to bilo seveda mogoče- od projekta do projekta natančno oceniti, kako pristopiti! Ampak časa za to ponavadi ni, običajno se zelo mudi za različne razpise in to takorekoč zadnje dni! Zelo dobro je, če je na občini zaposlen nekdo, ki je dovolj informiran in občutljiv za tovrstne projekte in ki ve, kateri biroji imajo primeren opus za pristop k tovrstnim prenovam. Potem se jih nekaj lahko tudi povabi za ponudbo in se s tem zagotovi, da se pridobi za temo ustreznega arhitekta.
Aleksander: Za takšne manjše primere na ravni lokalnih skupnosti bi bilo smiselno izpeljati tudi interni, vabljeni natečaj med denimo tremi za prenovo kompetentnimi projektanti. Ali pa izbiro rešiti v odprtem postopku s predlogi in pogovori: v Belgiji imajo na primer državnega arhitekta, ki pomaga organizirati posebne natečaje za na nacionalni ali mestni ravni pomembne projekte. Tako že v predselekciji izberejo arhitekte, ki so se sposobni spopadati s tovrstnimi projekti, znotraj teh pa se na odprt način skozi predloge rešitev in pogovore odločijo, kdo bi bil najboljša izbira. Če pa zgolj zaradi najnižje cene izberemo projektanta ali izvajalca, se to skoraj praviloma izkaže za slabo odločitev, še posebej, če je ponudba prenizka oz. na ravni nelojalne konkurence.
Take in podobne teme kažejo na nezavedanje, s kakšno dediščino razpolagamo in kaj nam ta v kulturnem in identifikacijskem smislu pomeni. Zelo zgovorne primere takšne mentalitete premoremo kar v Ljubljani, ki bi morala biti kot prestolnica, v kateri se nahaja tudi najvišja gostota kakovostnih strokovnjakov, zgled za ostale kraje v Sloveniji. Lahko naštejemo vsaj nekaj alarmantnih primerov povsem neustrezne prenove, ki pa jo kot tako mesto »piarovsko prodaja«: kronski primer je že leta projekt t.i. »prenove« Plečnikovega stadiona, ki ga nikakor ne moremo imenovati prenova in demonstrira izjemno invaziven pristop k zelo občutljivemu spomeniku. Mali paviljon oz. glorieta je edino, kar bi od Plečnika zares ostalo: razen množice garažnih etaž pod stadionom bi današnji prostor z novimi mega tribunami, stolpnicami in vilabloki postal povsem nerazpoznaven, tako v merilu, kot tudi v programu in arhitekturi. Podobno se je žal že zgodilo z novo, generično megastrukturo Ilirije, ki je pod sabo ne samo povozila delujoče, v merilu zadržano Bloudkovo kopališče, temveč je park Tivoli tukaj povsem odrezala od mesta.
Mestu in njegovim prebivalcem in obiskovalcem pa s strani mestne uprave že od leta 2006 grozi tudi garaža pod osrednjo ljubljansko tržnico, paradigmatsko že davno preživeli, banalni infrastrukturni projekt, ki bi spodkopal in ogrozil izjemno arheološko, arhitekturno in socialno dediščino na najbolj vitalnem prostoru znotraj srednjeveškega mestnega jedra. In čeprav je večina stroke in prebivalcev proti takšnemu razdejanju, ki bi verjetno trajalo mnogo let in med katerim bi tržnica lahko povsem zamrla, naročnik pri njem še kar naprej trmasto vztraja, seveda s svojo zelo partikularno agendo, ki pa nima nobenih prepričljivih strokovnih ali človeških argumentov. Že vsaj 30 let namreč obstaja tudi bistveno bolj celovita in občutno cenejša alternativa, radialna garaža pod grajskim gričem, ki bi napajala celotno mestno jedro. Le-ta ne le da ne bi posegla v območje UNESCO in druge vrhunske dediščine na in ob Vodnikovem trgu, temveč bi omogočila, da bi obstoječa tržnica — ob manjših, smiselnih prenovah, seveda brez garaže — s svojim polnim življenjem dihala še naprej.
Tovrstno invazivnost je mogoče zaslediti tudi med velikimi imeni. Rem Koolhaas je eden mnogih zvezdniških arhitektov, ki svoj pogled v zadnjem času usmerjajo na podeželje. Zelo je treba biti previden pri tem, na kak način posegaš v obstoječe stvari, obenem pa premisliti, katera je zares neka dolgotrajna rešitev. Kaj je torej nova paradigma?
Nataša: Koolhaas do vsega, česar se loti, prakticira precej »kolonialen« pristop. Tako vstopa v vse prostore, pred tem v globalno mesto na vseh kontinentih, zdaj še na globalno podeželje.
Aleksander: Koolhaas je zelo specifična figura, ki jo lahko spremljamo že vse od njegovih začetkov, od prebojne publikacije Delirious New York v poznih sedemdesetih, pa vse do danes, torej že skoraj pol stoletja. Je zelo hiter, elokventen in bister opazovalec sveta okoli sebe, predvsem pa zelo uspešen globalni arhitekturni »trendsetter«, ki je v polje arhitekture vstopil iz PR-ja oz. iz območja pisanja scenarijev. Vse njegovo delovanje je, gledano s stališča »trajnostnega ravnovesja stvari«, zato precej mejno in je do njegovih mobilizacijskih akcij priporočljivo ostati budno kritičen, saj mnoge med njimi generirajo predvsem marketinške pobude. V sistemu zvezdniških arhitektov so trendi večinoma pogojeni s kapitalom in njegovimi interesi: po padcu Berlinskega zidu v časih velike tranzicije in propulzivne globalizacije je Koolhaas trdil, da podeželja ni, da je ves svet eno samo mesto, da historično mesto ne obstaja in da so najboljša mesta pravzaprav letališča. Tudi urbanizma po njegovem mnenju ni bilo, omniprezentna je bila le arhitektura.
V začetku 2020 pa je s sodelavci iz AMO, na videz presenetljivo, v sami srčiki hiper urbanosti, v New Yorku postavil veliko razstavo »Countryside: The Future«, pri kateri je spoznal, da ima dovolj fiksacije na totalno urbanizacijo in da je zaradi nje svet takorekoč na robu kolapsa. Nenadoma je postalo podeželje bolj zanimivo in futuristično od vseh oblik mest, tudi od t.i. »smart city-ja«. Zdi se, da se je gospod malo umiril oz. da prihaja v zrela, bolj modra leta …
Rem je bil vedno velik zagovornik novega, v čemer je sodobni naslednik Le Corbusierja, ki je bil za svoje ideje pripravljen porušiti celo center Pariza. Tudi pri nas ni bilo pred leti kaj bistveno drugače: pri natečaju za veliko dediščino Tobačne tovarne, na samem robu mestnega središča, so, namesto da bi jo predvsem prenovili in s pravo mero nadgradili ter dopolnili s sodobnimi arhitekturnimi posegi, arhitekti in naročniki zagovarjali neke vrste carte blanche. Zmagala je rešitev s porušenim večjim delom Tobačne in z 9+1 nebotičniki, postavljenimi v regularni kartezijanski mreži. K sreči lastnikom doslej ni uspelo porušiti celotne Tobačne, le zadnji del, niti jim ni uspelo zgraditi hotela ali nebotičnikov. A glede na stanje duha v mestu še vedno ne moremo biti optimistični.
Nataša: Na letošnji konferenci v Portorožu je nastopil tudi mednarodno priznani predavatelj, ki se je odločil, da bo kot krajinski arhitekt sodeloval samo še z osveščenimi investitorji, ki v okoljih izjemnih, občutljivih kulturnih krajin sveta v resnici skoraj ne bodo več gradili ali kaj bistvenega spreminjali, ampak jih bodo z minimalnimi, sonaravnimi posegi ohranjali in kultivirali za zanamce. To bi v občutljivem, razumevajočem svetu lahko bila tudi moja mantra. Navsezadnje je vse odvisno od zornega kota: to, da nekaj kakovostnega ohraniš, ti lahko prinese ogromno dobrobiti po čisto drugih merilih vrednotenja, kot pa denimo to, da narediš nek tujek, ki sicer prinese dodatne kvadrature, a hkrati uniči vrednosti prostora. Skozi kakovostno prenovo se ozraža tako posebna občuljivost do prostora, kot tudi zavest o trajnosti iz vidika energije, ekologije, ekonomije, sociale, materialov, ogljičnega odtisa itd.
Aleksander: Seveda je tudi res, da prenova marsikje zares ni mogoča in da je treba zato odpirati tudi nadaljnjo pot smiselnim novogradnjam in njihovim inovacijam. In čeprav premoremo skoraj povsod ogromne zaloge obstoječih stavb, ki bi jih bilo vredno aktivirati v smislu prilagojene ponovne rabe, so socialne in stanovanjske stiske tako doma kot drugod še pereče in pogojujejo specifične, tudi temporalne odgovore, ki so danes, tudi v smislu modelov financiranja, drugačni kot nekoč. Zanimivo iskanje onkraj dveh skrajnosti, slumov/favel ali gated communities, je še posebej prisotno v t.i. »tretjem svetu«, kar je leta 2016 jasno demonstriral tudi takratni kurator Beneškega bienala, Čilenec Alejandro Aravena.
Kritični del stroke se že nekaj časa zaveda problematičnosti pristopa zvezdniških arhitektov, a tudi med njimi obstajajo različne stopnje ozaveščenosti o akutnih problematikah sveta. Kljub polikrizam, ki pestijo naš planet, je še danes v arhitekturi ključno vprašanje prave mere, ravnovesja in »genius loci-ja«, torej prostorske, programske in socialne občutljivosti, s katero se odzivamo na posebne danosti lokacije in njenega naravnega ter kulturnega konteksta. Ne moreš se na enak način odzvati na kontekst v Belgiji, Sloveniji, na Kitajskem ali v Afriki. Potrebno je znati razumeti in občutiti lokalno kulturo, prostorske in bivalne vzorce, v katerih bi radi snovali, šele nato se lahko senzibilno odzovemo z našo kreacijo. Čas, ko so tudi arhitekti izvažali univerzalne razvojne vzorce povsod po svetu in z njimi »solili pamet lokalnemu prebivalstvu«, je nepreklicno minil.
Nataša: Vloga arhitekta ni izkoriščanje, temveč dopolnjevanje in nadgradnja že obstoječega prostora, pri čemer je zelo pomembno tudi zaupanje naročnika vanj. Žal temu ni vedno tako, a šele v vzajemnem sodelovanju se lahko ustvarijo zelo kakovostne rešitve. Zelo pomemben pa je tudi drugi del ustvarjalnega procesa: po zasnovah, izrisanih in usklajenih projektih, ko naročniku oddaš svoje načrte, se skozi proces izvedbe delo na terenu in sodelovanje z njim in mojstri šele prav začenja.
Aleksander: Ozaveščanje je eden ključnih aspektov prihodnosti prostorske kulture in vseh vrst arhitekture in bi se, v smislu izobraževanja, moralo odvijati že na nivoju vrtcev. Začeti bi bilo potrebno zelo zgodaj s prostorsko vzgojo in jo skozi sistem izobraževanja nadgrajevati do fakultet in v vseživljenjsko učenje. Vzporedno bi potekale strokovne in civilne pobude osveščanja, kot so n.pr. Igriva arhitektura, Odprte hiše, Prostorož in drugi, ali pa ustvarjalne delavnice na lokalnih ravneh in v institucijah različnih muzejev ipd. Z njimi se dandanes predvsem arhitekti in ostali entuziasti trudijo osveščati javnost o pomenu kakovosti bivalnega prostora in vplivom, ki jih ima ta na formiranje osebnosti in skupnosti. Seveda ni univerzalnega recepta za zelo raznolike tematike o razumevanju in doživljanju prostora in časa, poti do njih so mnoge, a široko osveščanje je pri tem ključno. Pri nas, še bolj pa denimo na Balkanu, je lahko bil v preteklosti kdorkoli samograditelj, mnogokrat celo črnograditelj, kar zna sicer biti zanimiv socialni moment in korektiv, saj si sosedje pomagajo med sabo in s tem lahko formirajo celo neko operativno skupnost. Vendar taki posegi, ki niso strokovno preverjeni in senzibilizirani, potem večinoma gostijo nered v prostoru, kazijo naselja in pokrajine. Razumevanje prostora primarno izhaja iz njegovega globljega, neposrednega zaznavanja, njegova nadgradnja pa se lahko zgodi tudi iz abstraktnih idej ali estetskih teorij. Žal se zavest o pomenu prostora na nacionalni, predvsem na odločevalski ravni le počasi premika na bolje, a se zadnje čase vsaj v javnosti več poudarja skozi razne spletne platforme, revije, podcaste ali socialna omrežja. Prostor nas namreč določa v smislu samorealizacije: mi ga oblikujemo, potem pa on vzvratno oblikuje nas. Kakovostno okolje nas odpira in podpira pri kreativnih naporih v življenju, tako posameznika, kot tudi skupnost, medtem ko je ogromno energije potrebne za nevtralizacijo optičnega, hrupnega ali taktilnega kaosa, ki nas obdaja. To so stvari, ki bi jih morali ozavestiti na širši, tudi politični, ne le na strokovni ravni.
Nataša: Hkrati je pa zelo pomemben tudi socialni moment, trud in poznavanje ljudi, ki v nekem prostoru živijo, vprašanje, kakšen je njihov način življenja, kaj jih izpolnjuje in kako si predstavljajo svojo prihodnost… ta komunikacija je pri urejanju prostora ključna. Ravno danes sem od prijateljice izvedela, da si prebivalci iz poplavnih območij takšnih hiš, kot so bile za njih zasnovane, pravzaprav ne želijo zares, čeprav so nekatere tudi odlično zasnovane. Nekaj je torej šlo v tej komunikaciji narobe; morda jim niso dovolj prisluhnili ali jih vprašali, kaj si v resnici želijo, morda niso dovolj raziskali, na kakšen način se na nekem območju živi.
Eden izmed večjih pritiskov je pomanjkanje časa. Ko se ta združi s pomanjkanjem prostora, pride do porasta samogradnje. In vendar si ob stiski, ki zaradi pomanjkanja bivališč in previsokih življenjskih stroškov pesti predvsem mlade, česa drugega skoraj ne moremo privoščiti. Posledica tega je pomanjkanje posluha za bolj trajnostne rešitve. Zanimivo je, kako je v nekaterih drugih državah do tovrstnih težav in poskusov njihovega reševanja prišlo že pred desetletji, pri nas pa ne.
Nataša: Večkrat se dogaja, da se pomembne stvari sčasoma pozabijo in pridejo na plano ponovno, ko je malodane že prepozno. V resnici mi je zanimivo, kako pri nas neke najbolj osnovne stvari še zmeraj ne funkcionirajo, recimo železniške povezave. Izboljšanje le-teh bi bila namreč ena izmed možnosti za podporo decentralizaciji: javni promet in trajnostna mobilnost bi pomagala vrniti življenjski utrip na podeželje. Če pa danes v Sloveniji živiš izven mesta, še posebej v suburbiji, potrebuješ vsaj en, če ne celo dva avtomobila, z vračanjem mladih domov pa še več. Tega pa si večina ljudi ne more privoščiti, predvsem pa je ta slovenska avto-mobilizacija prostorsko in energetsko potratna in nasploh ne-vzdržna.
Naslednja stvar, ki se je po moje premalo zavedamo, tako posamezniki, kot tudi država, pa je tema samooskrbnosti. Če bi se — upajmo sicer, da ne — karkoli resnega zgodilo, večina ljudi verjetno ne bi imela hrane. Ukvarjanje s tem pa vzame veliko časa, ki ga, kot praviš, mnogo ljudi ob službah tudi nima.
Aleksander: Res je, kot pravite, da je za vse premalo časa. Delamo na mnogih, zelo različnih projektih hkrati in to po celi Sloveniji. Marsikaj poteka pod časovnim pritiskom, večkrat skoraj zadnjo minuto, zaradi česar so pogoji za načrtovanje, pa tudi za izvedbo, zelo oteženi. Še večje spremembe lahko pričakujemo tudi zaradi rapidnega razvoja umetne inteligence, tako zaradi dodatnega krčenja časa za delo, kot tudi z vidika razpršene hierarhije pomenov, nižanja cen ter občutka, da smo arhitekti vse manj potrebni ipd. A dejstvo je, da je ali da bo UI lahko le zelo učinkovita pomoč za nekatere faze in funkcije projekta, ne more pa nadomestiti naše ustvarjalnosti, zrele presoje, izkušenj in subtilnih nians pri snovanju v prostoru in času, v katerem živimo.
Nasploh pa se mnenje stroke v politiki vse manj upošteva, glede na devetdeseta, s katerimi smo pričeli naš pogovor, ko se je zdelo, da se še da kaj premakniti, je to zdaj vedno težje, tako na državni, kot tudi lokalni ravni … sami verjetno vidite, kdo postavlja ministre in kako kompetentni so. Če pa so morda malo tudi strokovni, pa gotovo niso avtonomni, da bi smeli neodvisno zagovarjati svoja stališča. Tudi v prostoru je skoraj vse neka igra večplastne politične in kapitalske aritmetike, ki krmari med zemljiškimi in gradbenimi špekulacijami, a ne razmišlja dolgoročno z vsemi možnimi posedicami, ki jih odločitve za sabo prinesejo. To je vedno znova očitno tudi pri velikih državnih projektih, kjer prevaduje zaveza koalicijskim pogodbam in pri katerih se prostor žrtvuje ali pa postane plen, od npr. neke Magne pa tja do drugega tira ali tretje razvojne osi.
Je pa slovenska politika jasen odraz dejstva, da še vedno ne znamo stopiti skupaj, kadar je to potrebno. Rane iz preteklosti bi morali globinsko zaceliti, da bi lahko sodelovali, kljub različnim svetovnim nazorom in ideologijam, še posebej pri projektih nacionalnega interesa. Upajmo, da mladi ne bodo dediči teh zgodovinskih travm in kulturnih bojev ter da bodo pametne politike v bližnji bodočnosti to tudi spoznale, vsi mi pa bomo s tem lahko ustvarjalno zadihali v povezovanju in z bolj polnimi pljuči.
Kot ustvarjalcu in arhitektu pa se mi zdi ključno, da ne glede na različne izzive in potencialne skušnjave ostaneš svobodnega duha in avtonomen, da za vsako ceno vztrajaš pri etični drži, da si pri projektih vedno strokoven, iščeš najboljše ravnovesje med vsemi silnicami v prostoru in da zagovarjaš to, kar prepoznaš kot ključno za nek uravnotežen razvoj.
Kako se v vsem tem kaosu znajdejo študentje? Kako vidita svojo vlogo pedagoga in kaj se vam zdi pomembno prenesti na mlajše generacije?
Aleksander: Študentje res niso v lahki situaciji, hud psihološki pritisk nanje ustvarja globalno stanje stvari, večplastnost in kompleksnost ekonomskih, humanitarnih in ekoloških kriz, kar seveda močno vpliva tudi na arhitekturo in na gradnjo. Stvari se spreminjajo s tako hitrostjo, da je težko predvideti, s čim se bodo naši študentje ukvarjali čez dvajset let. Upam samo, da bodo lahko s svojo kreativnostjo sodelovali najprej pri tem, da ta planet sploh izvlečemo iz vseh možnih kriz, vzporedno pa seveda tudi pri tem, da bodo imeli možnost ustvarjati čim boljše pogoje za kakovostno bivanje. Torej je pri vzgoji po eni strani potrebno še vedno nadaljevati s predajanjem temeljnih starih vrednot, ki jih je civilizacija vseskozi razvijala, a na odprt način. Kar pomeni neke vrste philosophio perennis: vzpodbujanje in razvijanje poštenosti in pravičnosti, spoštovanjem drugega, resnice in dobrote ter nenazadnje najbolj univerzalnega in najglobljega, a težko merljivega principa, odprte, večplastne ljubezni. Vse to se posledično prezrcali tudi v »večnostnih« principih arhitekture, torej v architekturi perennis, skozi katero spoznavajo tudi Lepoto kot tisti vitruvijanski »venustas«, ki je dandanes žal vse prepogosto žrtvovan.
Vzporedno s temi temeljnimi vrednotami, ki jih skušaš pri srečevanju z mladimi kultivirati, pa moraš po drugi strani biti z njimi tudi na polno tukaj in zdaj: vzpostavljati odprt, ustvarjalen dialog z njimi, se podajati v živahna raziskovanja in izvirna iskanja ter jim znati iskreno prisluhniti! Sam se jim skušam približati na sproščen način, večkrat tudi s pomočjo humorja, ki lahko razelektri sicer preveč akademsko, ex cathedra atmosfero.
Sodobni študentje se nam pedagogom večkrat zdijo bolj pragmatični kot smo bili mi, ki smo začeli kot idealisti, z upanjem, da bomo preko našega angažmaja, dejavnic in podobnih iniciativ spremenili svet na bolje. Sodobna pragmatičnost pa hkrati tudi ni nujno napačna, saj morajo v tem svetu z mnogimi odprtimi bitkami tudi preživeti, na frontah pa ni veliko prostora za sanjarjenje. Njihov pragmatizem je torej tudi način legitimnega postavljanja zase, če le ne izključuje prej omenjenih bistvenih človeških vrednot.
Pedagog mora biti pozoren tudi na to, da ne zapade v vzorec, ki trdi, da je bilo včasih vse bolje, čeprav se mu stvari lahko kažejo na ta način. Razumeti mora položaj mladih danes in njihovo držo v pesimističnem, distopičnem svetu brez iluzij, ter redno voditi dialog z njimi kot vir obojestranskih uvidov. Rekel bi, da jim še zdaleč ni vseeno, zato ostajam za mlade, ki prihajajo, optimist. Kot starejši nosiš s sabo modrost življenjskih izkušenj, oni pa energijo mladosti, prebojnost, tudi zavest, da živimo v zelo mejnih časih in vse to se mora vzajemno oplajati, da se lahko izsanjajo in izgradijo izjemne reči. Povezovanje med generacijami je po mojem mnenju ključno, saj bomo le tako lahko premostili razlike in skupaj prebrodili krize ter ustvarili boljšo prihodnost.
Nataša: Zelo pomembno vlogo na fakulteti naj bi imela tudi pedagogika kot veda, ki povezuje vzgojo in izobraževanje ter tematizira odnose med učiteljem in učencem, odraslimi in otroci, med močnejšimi in šibkejšimi itd. Skoznjo in skozi šolski sistem, ki ga moramo stalno izpopolnjevati in prilagajati sodobnim časom, se prepoznava, v kakšni družbi živimo. Mislim, da je pri tem ključno, kako predavatelj in pedagog zna delati s študenti, ne pa samo to, kakšno arhitekturo dela, kako znan je in kako ta tehnični know-how prenaša. V pedagoškem procesu se mora poskusiti najti maksimum študentovega potenciala in ustvarjalnosti, a za tega ni nujno, da odraža predavateljev okus oz. pogled na arhitekturo. Rezultat študentskega projekta ne sme biti delo profesorja, temveč študenta samega, četudi se morda ne strinjata v svojih pogledih.
Aleksander: Temelji znotraj strokovnega polja so objektivne narave; vse, kar se npr. učimo iz kulturne dediščine, se da prevajati v neke prostorske, kompozicijske, proporcijske in druge principe ter pravila. To naj bi bila po moje tista trdna osnova oz. tisto jedro vedenja, ki naj bi ga študent v času za ta poklic gotovo prekratkega študija moral absorbirati in absolvirati, preden vstopi v prakso.
Ni pa jih nujno obremenjevati z vsemi mogočimi tehničnimi detajli, ki se danes pogosto zahtevajo na faksu, saj se tehnologija gradenj zelo hitro spreminja in se s tem itak intenzivno srečaš ob delu. A načela detajliranja seveda moraš spoznati. Na to osnovno znanje pa vsak posameznik potem dodaja plasti subjektivnega in kreativnega, ki jim je lastno in na ta način lahko gradi tudi nek prepoznaven avtorski arhitekturni jezik. Ampak takšna nadgradnja je večinoma možna za tiste bolj talentirane, delovne in vztrajne, presežek, ki si ga vsi ne morejo privoščiti.
Hkrati pa bi študente morali izobraziti do te mere, da bi se zavedali, da se naselbinske, kulturne oz. arhitekturne dediščine vseh obdobij, vključno s sodobno, pač ne uničuje, lahko pa se jo dopolnjuje ali nadgrajuje. Da bi obvladali za svoj poklic osnovno abecedo in besedišče, sintakso in vsaj del semantičnih globin: kaj več se v petih letih študija težko doseže. Arhitektura je zelo kompleksna veda, pri kateri moraš po malem biti vse od filozofa do tesarja, od psihologa do zidarja, od slikarja do komunikatorja. Moraš se vsaj dotakniti oz. malo spoznati eno kopico poklicev, da imaš nek osnovni pregled nad njimi in nad svojo generalistično vlogo pri povezovanju različnih strok znotraj projekta. Arhitektura je torej način življenja in vseživljenjsko učenje tako v teoriji, kot tudi v praksi. Ali če povem metaforično: študentje naj med študijem poženejo globoke korenine, a naj se naučijo tudi leteti.
Naslovna fotografija: Nataša Pavlin in Aleksander Ostan; Atelje Ostan Pavlin; foto: Vid Rotar
Objavo intervjuja je podprla Zbornica za arhitekturo in prostor Slovenije.
