dr. Sonja Ifko: »Tega, čemur pravimo dediščina, je vedno več«
četrtek, 18. avgust 2022
Dr. Sonja Ifko je arhitektka, predavateljica na Fakulteti za arhitekturo Univerze v Ljubljani, in predsednica združenja ICOMOS – Slovenskega nacionalnega združenja za spomenike in spomeniška območja. Osnovno področje njenega zanimanja je industrijska dediščine, katere pomena se, kot pravi, pogosto še vedno ne zavedamo. V okviru združenja ICOMOS se trudi za identificiranje ogroženih spomenikov in njihovo zaščito ter za raziskovanje vloge in pomena nepremične kulturne dediščine v današnjem času, prek številnih projektov na Fakulteti za arhitekturo, med drugim novoustanovljenega Interdisciplinarnega instituta Univerze v Ljubljani za trajnostno varstvo dediščine in novega študijskega modula, pa si prizadeva za izobraževanje nove generacije strokovnjakov s področja prenove in konservatorstva.
Od kod izvira človekova afiniteta do starega, do dediščine?
Verjetno je to nekaj, kar imamo preprosto v sebi: nekateri najdejo izziv v novem, druge bolj pritegne tisto, kar so že prekrile plasti časa. Mene zagotovo veliko bolj privlači slednje, še posebej tisto, kar ostaja na obrobju zanimanja. Verjetno sem se tudi zato se začela ukvarjati z dediščino, ki ni ravno konvencionalna: to je industrijska dediščina. To je bilo še v času, ko industrijskih objektov, razen redkih starejših stavb, sploh niso smatrali kot dediščino, ki jo je vredno ohranjati. Mene pa je industrijska dediščina zanimala, najbrž deloma tudi zaradi okolja iz katerega izhajam – to je Maribor, ki ima bogato industrijsko tradicijo, tudi moji starši so bili zaposleni v tovarnah. Hkrati mislim, da je vprašanje dediščine, vprašanje lastne preteklosti, vprašanje, ki si ga zastavlja vsak človek. Vsaj sama se vedno trudim razumeti zgodovinski kontekst določenega pojava, ne le tega kar je bilo zgrajeno, temveč nasploh.
Obenem pa se je, ko govorimo o dediščini in njenem ohranjanju, pomembno zavedati, da pretirana navezanost na tradicijo in nereflektirano ohranjanje vsega ni mogoče. Še manj je smiselno poustvarjati nekaj, kar smo izgubili, na način, da ne moremo jasno razbrati med novim in obstoječim. Dejstvo je bil tak pristop vzrok za marsikateri škodljiv poseg na dediščini v preteklosti. Vsako obdobje da svoj prispevek in to je temeljno vodilo sodobnega konservatorstva, ki ga je odlično povzela že Beneška listina pred skoraj šestdesetimi leti. Zato se mi zdi ključno stalno prevpraševanje odnosa do interpretacije dediščine, njeno celostno razumevanje in čim bolj demokratično vključevanje vseh, ki jih dediščina zadeva, ko govorimo o posegih v dediščino. To je tudi temelj prihodnjega uravnoteženega in pravičnega razvoja. Sploh kontekst industrijske dediščine, ki je skrajen primer nečesa, česar ne moreš oživiti na enak način, kot to lahko počneš s tradicionalno stavbno dediščino, se mi zdi zato še posebno zanimiv. Tudi na polju teoretskega razmisleka je industrijska dediščina pravzaprav utirala pot preoblikovanju odnosa do dediščine. ‘Adaptive reuse’, prilagojena uporaba stavb, je koncept, ki je bil živ praktično celotno zgodovino gradnje, vendar ga je industrijske dediščine in iskanja rešitev za njeno življenje po zaključku proizvodnje aktivno obudila in pomembno umestila v konservatorsko teorijo in prakso. Gre za koncept, ki je danes sprejet kot eden izmed najbolj perspektivnih načinov za trajnostno upravljanje z dediščino v prihodnosti.
Bistveno vprašanje je najbrž to, kaj smatramo kot dediščino. Kot pravite, je bila dediščina takrat, ko se je ta misel, ki jo pri nas še zdaj do neke mere živimo, torej v sedemdesetih in osemdesetih letih preteklega stoletja, oblikovala, nekaj povsem drugega kot to, za kar jo imamo danes.
V osnovi res, vendar je prav ta čas postavil temelje širšega pogleda na dediščino. Ohranjanje dediščine primarno izhaja iz skrbi za spomenike, še posebej za tiste, ki so bili opredeljeni kot vrhunec ustvarjalnosti. Po takšnem kopitu se dediščina še danes pogosto vrednoti. Koncept varstva dediščine je veliko širši in se pravzaprav z uvajanjem novih kategorij dediščine tudi nenehno širi. Nekaj ni pomembno le zato, ker je to naprimer zasnoval Plečnik ali Plečnikov učenec. Pomembno je zato, ker je vplivalo na življenje, formiranje družbe določenega časa, včasih žal tudi ne le na pozitiven način. Ključen kriterij, po katerem se mora odločati tudi stroka, je pomen dediščine za ljudi. Strokovno temu pravimo družbeni pomen dediščine ali spomenika. To pa je seveda težko opredeljiv pojem, naše vrednote se vedno hitreje spreminjajo, kar izpostavljajo številne raziskave. Seveda pa strokovni sistem kriterijev opredeljuje tiste vrednote, ki so ključnega pomena. Mislim, da bi na tem polju lahko še marsikaj razvili in da je tukaj potrebna tudi večja demokratizacija, ko govorimo o upoštevanju meril. Jasno je, dediščina živi le, če jo uporabljamo in tega sem moramo zavedati. Potrebno je iskati take rešitve, da maksimalno ohranjamo njeno pričevalnosti in jo prilagajamo sodobnemu življenju. To je najtežje, vendar zahteva poglobljeno raziskovanje in vključevanje širokega kroga deležnikov že v najzgodnejših fazah projektov.
Kaj pravzaprav pomeni, da nekaj definiramo kot spomenik? Kdaj se mi zdi, da se z ospomeničenjem nekega objekta tega popolnoma izvzame iz sveta, iz življenja, da se ga na nek način ohromi ali pa vsaj bistveno spremeni njegov vpliv na okolje.
Opredelitev dediščine za spomenik nastane na predlog strokovnega vrednotenja javne službe, odločitev o tem pa je politična, spomenike lokalnega pomena potrjujejo občinski sveti, državnega pomena pa parlament. Res je, da so pravila za poseganje v spomenike veliko strožja, saj je pomembno ohranjanje avtentičnosti in integritete spomenikov v čim večji meri in jih včasih konservatorji tudi zelo ozko razumejo in težijo celo k poustvarjanju delov ambientov, ki jih več ni. Vendar se tudi na tem področju stvari pri nas zelo spreminjajo. Je pa res, da zaradi posameznih preveč togih zahtev pri nas vlada miselnost, da se z zaščito nekega objekta investitorjem, ki bi radi kaj spremenili, zvežejo roke. Mislim, da bi tu lahko še marsikaj spremenili, sploh s stališča komuniciranja in spodbud. Nenazadnje je to naloga nas kot stroke, da s primeri dobre prakse opozarjamo, da se dediščino dejansko da oživiti na način, ki bo dober za vse vpletene. Tak pristop je nujen. V tujini je denimo tako, da novejša dediščina – dediščina modernizma dostikrat ni zaščitena, pa se šele skozi prenovo in smiselno ohranjanje kakovosti objekta prepozna njen pomen in se objekt vpiše v register dediščine šele po prenovi. Velikokrat šele prenova prinese spoznanje, da je lahko dediščina ne le simbolno, temveč tudi ekonomsko koristna. Tukaj bi lahko spodbujali bolj dinamičen odnos med javnimi službami in zasebnimi investitorji, tudi z oblikovanjem širših interdisciplinarnih skupin, ki bi bdele and posameznimi projekti.
Obenem pa se pri nas pogosto ne zavedamo, da smo ena izmed redkih držav, v katerih je mogoče prek javnega servisa pridobiti brezplačne nasvete, usmeritve in mnenja, ki lahko investitorjem močno pomagajo pri rokovanju z dediščino. Opažam pa tudi, da so konservatorji na ZVKD pogosto preobremenjeni, zato se žal ne uspejo posvečati vsem nalogam, ki jih javnost od njih pričakuje.
Strokovnjakov, ki bi se ukvarjali s prenovo, je nasploh premalo.
To je pojav, ki ga lahko zaznamo po vsej Evropi, predvsem v smislu ustreznih izvajalcev, pri nas pa tudi na področju načrtovanja prenov. V Sloveniji nimamo specializiranega študijskega univerzitetnega programa, ki bi izobraževal na področju prenove in konservatorstva, vendar se tudi to spreminja. Pomemben prispevek k izobraževanju bo prinesel prenovljen program študija na Fakulteti za arhitekturo, saj omogoča v zadnjem letniku študija izbiro različnih specializiranih modulov med katerimi je tudi modul Prenova in konservatorstvo. S prenovljenim programom pričnemo že letos. Na Univerzi v Ljubljani smo ustanovili Interdisciplinarni medfakultetni inštitut za trajnostno varstvo kulturne dediščine, v okviru katerega je letos potekala že druga mednarodna poletna šola trajnostnega varstva dediščine. Eden naših osrednjih ciljev je, da z dodatnim izobraževanjem predvsem s pomočjo uveljavljenih tujih strokovnjakov zagotovimo kvalitetno in kontinuirano vseživljenjsko izobraževanje na področju varovanja kulturne dediščine. Poletne šole so seveda namenjene tudi študentom magistrskih študijev, ki si želijo poglobiti znanj na področju. Tudi nekaj drugih pomembnih aktivnosti je že zastavljenih, denimo Šola prenove, ki je nastala pred časom in ima za sabo že več uspešnih programskih izobraževanj. ICOMOS kot nevladna organizacija na področju varovanja dediščine poskuša s številnimi posameznimi strokovnimi posveti prispevati k dodatnem usposabljanju strokovnjakov za varstvo in prenovo dediščine. Organizacijo poskušamo v zadnjih letih pomladiti saj si želimo, da bi se mladi strokovnjaki, ki jih področje zanima, lahko neomejeno strokovno razvijali in povezovali v mednarodnem prostoru. V ICOMOS Slovenija smo zato tudi spremenili statut in ob Plečnikovem letu zagnali mentorski program.
Morda je ta segmentiranost oziroma začasnost deloma odvisna tudi od projektnega načina financiranja – če je nevladna organizacija uspešna na razpisu, to pomeni, da dobi financiranje za čas izvajanja projekta, recimo za tri ali pet let, potem pa se vir dohodka znova ustavi in se tudi projektne dejavnosti prekinejo.
Seveda. To po eni strani omogoča dinamiko, zdravo konkurenčnost, vendar pa na področju varovanja dediščine zares potrebujemo kontinuiteto raziskovanja in seveda njenega financiranja. Dejstvo je, da tako pomembno področje ne more biti odvisno predvsem od nevladnih organizacij, saj kljub veliki angažiranosti ne moreš nadomestiti učinkovitega raziskovalnega dela. Raziskovanje same dediščine je do neke mere še ustrezno pokrito, na področju raziskovanja varstvenih pristopov, učinkovitih modelov upravljanja dediščine, njene interpretacije, skratka tega, kar je nujno za učinkovito vključevanje dediščine v razvoj pa opažam velik manko. Tudi naš inštitut je nastal zato, da to presežemo in upamo, da bomo uspeli pridobiti vsaj minimalna sredstva za učinkovito delovanje. Nenazadnje tudi Strategija kulturne dediščine Slovenije izpostavlja pomen raziskovanja na področju varovanja dediščine.
ICOMOS pa svoje delovanje vzdržuje že od leta 1965. Kakšni so vaši cilji v luči spreminjajočega se odnosa do dediščine?
ICOMOS je tisti, ki na mednarodnem nivoju ključno usmerja odnos do dediščine, zato je temeljni cilj organizacije strokovna odgovornost. Smo edina strokovna mednarodna nevladna organizacija s področja varovanja dediščine in tudi glavni konzultant organizacije UNESCO za svetovno dediščino. Organizirani smo nacionalne odbore in sistem mednarodnih znanstvenih odborov, ki se poglobljeno ukvarjajo z določenimi področji. V interdisciplinarnih skupinah in skozi široke strokovne razprave pripravljamo mednarodne priporočilne dokumente oziroma listine, ki se navezujejo na posamezna tematska vprašanja. Te listine usmerjajo strokoven razvoj in politiko na globalni ravni. Ob tem pa se glede na aktualne razmere osredotočamo na specifično aktualno problematiko, vse svoje raziskave objavljamo na spletnih straneh in so brezplačno na voljo vsem. Tako smo v zadnjem času objavili pomembne študije, vezane na vlogo dediščine pri implementaciji Ciljev trajnostnega razvoja 2030 ter priporočila za razvoj pristopov za povečanje odpornosti dediščine na podnebne spremembe. Naša prednost je tudi, da smo nad-državni, da nas pri sprejemanju odločitev ne vodijo partikularni interesi.
Obenem pa je ICOMOS tudi tista organizacija, ki nato na ravni nacionalnih odborov v posameznih držav spodbuja in skrbi za to, da se načela, sprejeta na mednarodni ravni, implementirajo v praksi v čim večji meri. ICOMOS Slovenija je aktiven pri prevajanju mednarodnih listin – vse so objavljene na naši internetni strani v zbirki Doktrina; in širjenju znanja, vsaka tri leta organiziramo mednarodne znanstvene simpozije, lanskoletni se je osredotočal na odpornost dediščine. Uspeli smo pridobiti nekatere od najpomembnejših svetovnih strokovnjakov na področju in zelo smo ponosni na to. Vsa predavanja so tudi na voljo na našem Youtube kanalu.
Pomemben prispevek ICOMOSa glede spreminjajočega se odnosa do dediščine je tudi dokument, ki je nastal ob letu evropske kulturne dediščine 2018. ICOMOS je namreč za Evropsko komisijo pripravil Evropska načela kvalitete za posege, ki jih financira EU in imajo vpliv na kulturno dediščino. Evropa namreč nima regulirane politike na področju kulture in kulturne dediščine, hkrati pa namenja velik del sredstev za prenovo dediščine in analiza je pokazala, da je kar velik delež projektov tak, ki ne ustreza mednarodnim standardom na področju varovanja. Evropska načela so pomemben, trenutno priporočilen, vendar kmalu obvezen dokument za vse projekte, ki bodo financirani iz evropskih sredstev. Zasnovan je tako, da vse snovalce projektov in udeležence v njih vodi do kvalitetnih rešitev, ki v prvi vrsti temeljijo na ustreznih raziskavah in znanju ter izvedbi, ki temelji na načelih kvalitete. Lani smo dokument prevedli v slovenščino in prizadevali si bomo, da bodo njegova določila postala merilo kvalitete tudi v Sloveniji. Upamo, da jih bo tako vlada kot vsi ostali deležniki, ki pripravlja razpise, uspešno vključeval na vse ravni projektnega vodenja, ne le v primeru evropskih investicij, saj so odličen usmerjevalec za uspešnost projektov. Vodilo načel ni togo varovanje, ampak predvsem premišljeno vključevanje dediščine v razvoj na vseh ravneh na način, da se ohranjajo njene kvalitete. To je ključno, saj dediščine pomembno prispeva h kvaliteti našega življenja.
Pogovarjala se je Ajda Bračič
