Vlasto Kopač: “Vse zgodbe je temeljito dopolnil ali napisal na novo.”
V ciklu esejev ‘Vedno znova prenova’ obravnavamo pretekle poglede na dediščino skozi raziskavo prakse kanoniziranih slovenskih arhitektov ter zgodovinskega konteksta njihovega ustvarjanja. O Vlastu Kopaču piše arhitektka Manca Košir.
Opažanje te Kopačeve lastnosti se je v pripovedi enega od mojih sogovornikov nanašalo na kontekst beleženja krajevnih imen v “prisojnih Grintovcih”. Na prostor gora, ki ga določajo navidezna brezčasnost, prostranost in porogljiv odnos njegove dvoličnosti. Kraj, ki svojemu gostu nudi le konkretne in figurativne skrajnosti. Kako primerno se zdi, da nekdo v napetosti med takšnimi intenzivnostmi prepozna edinstven prostor miru in najde občutek varnosti? Ta skrajnost pušča globoko sled skozi življenje Vlasta Kopača. Razvije se v redkega človeka, za katerega pravijo, da mu je bilo “enako blizu razumevanje visoke umetnosti kot malega človeka” – in to lahko izrečejo povsem iskreno in nenarejeno.
Vlasto Kopač (1913-2006) je bil alpinist, gorski reševalec, risar, arhitekt, likovni opremljevalec knjig, grafik, oblikovalec, konservator, kartograf, varuh naravne in kulturne dediščine. Pri pregledovanju njegovega obsežnega ustvarjalnega opusa se je zelo kmalu izrazil vzorec prepoznavnih osebnih vrednot, ki jih je skozi risbo prenašal v prostor: temeljitost, vsestranskost in jasna sporočilnost, ki jo je zaradi širine svojih dejavnosti, znanja ter obrtniških talentov na videz zlahka izražal v svojih projektih. Zdi se, da je njihova materializacija vedno sledila trpki nežnosti in hrabri zavzetosti, v katero ga je pritisnil zahtevni niz življenjskih preizkušenj vojne, manka denarja in povojnih procesov.
V času študija, na katerega se je vpisal leta 1934, je leta 1937 začel delati pri profesorju Jožetu Plečniku, kjer je sodeloval pri mnogih njegovih projektih. Povabljen je bil k udeležbi pri različnih delih, kjer je bil pretežno zadolžen za reševanje detajlov izvedbe ter nadzor gradnje. Največ časa je preživel z načrtovanjem in nadzorom Vrta vseh svetih (Žale) in zapornic na Ljubljanici. Vzporedno se je usmeril na izris različnih detajlov umetniško-obrtniških izdelkov in grafično opremo knjig. Med vojno je kot član Komunistične partije deloval v grafičnem sektorju, kjer je ustvarjal podobe za partizanske letake, ročno pa je prepisoval in ilustiral knjižice partizanskih pesmi, ki še danes veljajo za pomemben del zgodovinske dediščine. Oktobra 1943 je Kopača v Ljubljani aretirala Domobranska policija, v začetku leta 1944 pa je bil deportiran v koncentracijsko taborišče Dachau. »V delovni zapori sem imel dostop do papirja, peresa in malo črnila. Začel sem risati prizore, predvsem tiste, ki sem jih videl v taborišču, ko smo stali na appelplatzu. Ko smo v urah prostega časa hodili po taborišču, sem opazoval in risal prizore izven zapora. /…/ Skupaj z dvema ali tremi drugimi zaporniki smo vse organizirali. Risali smo portrete drugih zapornikov. Risbe so bile namenjene za spomin.« Rešil je sveženj oseminsedemdesetih risb, ki jih hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije. Po vrnitvi domov je bil Vlasto Kopač jeseni 1947 aretiran in v okviru dachauskih procesov obsojen na smrt, kar je bilo kasneje spremenjeno v 20 let zapora, iz katerega je bil pogojno izpuščen leta 1952.
Njegova poklicna pot se je leta 1957 začela v Referatu za spomeniško varstvo okrajnega ljudskega odbora Ljubljana, kjer je leta 1962 prevzel vodenje Medobčinskega zavoda za spomeniško varstvo Ljubljana. S svojo predanostjo je zavod uspešno vodil do upokojitve, pri čemer je skrbel za ohranjanje kulturne dediščine in zaščito naravnih vrednosti. Aktivno je sodeloval pri obnovi številnih zgodovinskih objektov ter oblikoval načrte za srednjeveške stavbe, cerkve in mestna jedra. Po upokojitvi je svetoval pri prenovah Plečnikovih Žal (1985–1992) in tržnice (1994–1995), za kar je prejel Plečnikovo medaljo leta 1992 in Steletovo nagrado leta 1996. V času njegovega delovanja je bila razvita metodologija za revitalizacijo mestnih jeder, ki je pripomogla k uspešnim urbanim prenovam, kot je prenova mestnega jedra v Kamniku. Posebno področje njegovega dela so bila spomeniška obeležja. Načelno se je zavzemal za dostojno predstavitev obeležij, sam jih je oblikoval prek 120. Po vojni je pogosto zahajal v Kamniške planine, kjer se je družil z alpinisti, lovci in pastirji. Ta srečanja so mu nudila dragocen navdih za delo. Aktivno je sodeloval pri obnovi planinskih domov, ki so bili med vojnami poškodovani, zasnoval je zavetišče v Krnici in bivak pod Skuto, pri čemer je skupaj s svojimi planinskimi tovariši tudi prenašal gradbeni material na vrh gore.
Oseben slog arhitektka je narekovala risba, njegov nesporen medij izražanja. Enako določujoč pa je bil tudi njegov izrazit občutek za prostor. Kopač je vedno začutil pokrajino, po kateri se je gibal. Tudi zaradi tega je vložil toliko energije v Veliko planino, verjetno obče najbolj znano delo, ki je imela zanj poseben pomen. Po vojni je bilo načrtovano rušenje vseh pastirskih koč in njihovo nadomeščanje z zadružnimi hlevi. Kopač je vso energijo usmeril v upor proti temu in dosegel, da so se pastirske koče spomeniško zavarovale in obnovile.
Pastirska arhitektura in način življenja tamkajšnjih prebivalcev sta ga pritegnila že ob prvem srečanju s planino. Prevzet je bil nad njeno lepoto, vernakularnostjo ter načinom življenja. Očarala ga je odprtost pastirskih koč – brez ključavnic na vratih – ki so takrat poosebljale gostoljubnost in skupnost. Kopač je skrbno opazoval in fotografiral pastirje pri njihovem delu, pri čemer so ga še posebej pritegnili portreti ljudi. Zanimivo je, kako zavzet je bil pri ohranjanju etnografske dediščine tega območja. Prenovo in spomeniško varstvo je vedno obravnaval skozi prizmo humanizma in pragmatizma. Avtentičnost prostora in projekte obnove je vrednotil zelo poglobljeno in s tem odstopal od običajne prakse. Razumel je, kako soodvisne so lahko tradicije in socialne strukture nekega prostora v odnosu do njegove arhitekturne vrednosti. Kopač se je osredotočil na ohranjanje in revitalizacijo tradicionalne arhitekture, ključne za ohranjanje kulturne identitete in zgodovinske dediščine. Njegovo delo je bilo usmerjeno v zaščito značilnih elementov lokalne kulture, kar je bilo pomembno za skupnost in njeno prepoznavnost. Njegova sposobnost sodelovanja z lokalnimi prebivalci, pastirji in alpinisti je omogočila boljše razumevanje potreb in želja skupnosti, kar je doprineslo k ustreznejšim in bolj uporabnim rešitvam. Ta participativni pristop krepi vezi znotraj skupnosti in prispeva k trajnostnemu razvoju. S svojim delom je domišljeno preoblikoval tradicionalne elemente pastirske arhitekture in jih prilagodil sodobnim potrebam, kar kaže na njegovo sposobnost in odprtost do usklajevanja tradicije z modernostjo.
Kot referent Zavoda za spomeniško varstvo Ljubljana je predlagal razglasitev območja Velike Planine in Kamniške Bistrice za narodni park, kar je s poznejšim odlokom Občinskega ljudskega odbora v Kamniku preprečilo rušitve, vendar ni zagotovilo popolne zaščite. Občinske želje po gradnji in revitalizaciji planine zunaj pastirske dejavnosti so bile izrazite in neizogibne. Kopač je s svojim načrtovanjem počitniških naselij in gondolske žičnice uspešno usklajeval turistični razvoj z ohranjanjem lokalne identitete ter kulturne dediščine. Njegov prispevek je ključen za trajnostno integracijo turizma v obstoječe okolje, saj je pri oblikovanju upošteval avtohtono pastirsko arhitekturo in omogočil organsko vključitev novih objektov. Leta 1954 je tudi sam zgradil pastirsko bajto in s tem ohranjal (zimsko) tradicijo Velike planine, ki je zanj predstavljala simbol povezanosti z naravo, kulturo in arhitekturo. S svojim delom je zagotovil trajen spomenik življenju na planini in ljudem, ki so jo oblikovali skozi stoletja. Za prebivalce Kamnika je to verjetno njegovo to največje delo. Zame, Ljubljančanko, je verjetno enako na vso moč pomembna Pot spominov in tovarištva.
Od januarja 1942 do septembra 1943 je Ljubljano obdajalo 33 kilometrov bodeče žice in 102 bunkerja. Po osvoboditvi je žica izginila, zaklonišča so bila porušena, in v manj kot letu dni so fizične sledi ograje skoraj povsem izginile. Leta 1958 je bil z odlokom o varovanju kulturne dediščine zaščiten le peščica preostalih betonskih ostankov. V naslednjih korakih je Kopač prikazal odličen primer sistematične in domiselne obravnave temeljnih konceptov prenove, ki so ključni za arhitekturo in družbo. Njegovo delo temelji na zgodovinskem okviru Ljubljane in njegovih osebnih izkušnjah kot arhitekta. Določil in označil je celotno traso na terenu ter zasnoval in pripravil načrte za postavitev 102 spominskih stebrov z napisi ter šestih figurativnih obeliskov ob glavnih mestnih vpadnicah. Kot idejni vodja je uresničil zamisel o spomeniku okupirani Ljubljani, znanem kot Pot ob žici okupirane Ljubljane.
Na primeru Poti ob žici je Kopaču uspelo oblikovati prodorno analizo prostorske realnosti, ki je v določenem obdobju nosila temen pečat nasilja in okupacije. Po vojni so občinski predstavniki in prebivalci pogosto razpravljali o tem, kako izbrisati spomin na vojne tragedije. Z razumevanjem izrazito večplastnih izkušenj, ki so izhajale iz pogubnih obdobij, je Kopač k nalogi pristopil povsem drugače. S predlogom Poti je izzval pogosto naivno ali pretirano idealizirano samoumevnost arhitekturnega sveta. Njegovi projekti so izražali temeljito in neomajno razumevanje družbene in kulturne resničnosti, ki se lahko odraža v arhitekturi. To spoznanje in pristop sta verjetno temeljila na negativnih izkušnjah, obrambi, ki jo je nosil v sebi. V tem primeru je bil upor proti morečim občutkom tudi upor za prostor, v katerem je prepoznal potencial, da postane nekaj drugačnega, nekaj dostojnega in novega.
S kritično in transformativno prakso je Kopač razumel, da prostor obupa lahko hkrati postane prostor upora in, potencialno, končne osvoboditve. Mejni prehodi v žičnatem obroču so se z vsako uporabo ponarejenih dokumentov, skrivnim prečkanjem meje ali tihotapenjem prepovedanih dobrin postopoma oblikovali v prostor tajnega nasprotovanja sistemu. Na nek način je območje represije postalo logičen arhitekturni objekt odpora – nekaj, kar arhitektura v svojem bistvu ustvarja. Na prvi pogled se je zdelo, da ohranitev prostora, današnje Poti ob žici, z enostavno spremembo njegovega pomena ni mogoča. Toda prav v tem trenutku lahko govorimo o arhitekturi kot dejavnosti prenove in reinvencije, kjer njena strukturna logika omogoča, da se ravna drugače, in ne zgolj v skladu z obstoječimi okoliščinami in logiko očitnega. Univerzalna arhitekturna prenova ne obstaja; vedno gre za specifičen proces, ki se odziva na edinstvene značilnosti kraja in časa. Da bi o tem pisali, jo zagovarjali ali jo ustvarjali, je treba prostor in situacijo razumeti na način, ki ga je v arhitekturi poosebljal Kopač.
Arhitektura upora se začne z arhitektom, ki se upira. Vlasto Kopač je s svojimi projekti, delovanjem in sodelovanjem v prostoru na edinstven način nasprotoval prevladujočim vrednotam, praksam in težnjam, ki skrbijo za ohranitev duhovne kulture določenega prostora. Njegova arhitektura je bila drugačna. Ni verjela v napredek kot aditivno, kumulativno, linearno napredovanje zgodovine ali kot nekaj neizogibnega. Namesto tega je želela biti učinkovita v sedanjosti, v dobro tistih, ki ustvarjajo vrednost umetnosti ljudske ustvarjalnosti. Kopačeva arhitektura je bila arhitektura manjšin, ne glede na to, na kakšni osnovi manjšina obstaja in kako vrednotimo interese večine – bodisi na ravni velikoplaninskih bajtarjev ali določenega naroda. Manjšine so prepuščene same sebi, prav tako pa je človek v gorah prepuščen sebi. Upira se ustaljenim predstavam o tem, kaj prostor je in kaj lahko v njem počne. Razume, da je odpor v prostoru minljiv, saj se s spreminjanjem okoliščin spreminja tudi potreba po odporu. Ključno je le preživetje. Preživeti morajo prostor, kultura in človek.
Za pogovor, pomoč in usmeritev pri pridobivanju gradiva se iskreno zahvaljujem Martini Malešič, Tomažu Štoka, Neli Grafenauer, Ani Porok in Andreji Humar Gruden.
Naslovna fotografija: Kopačev načrt počitniške hiše za Veliko planino, tip A5, nedatirano. Dokumentacija MAO.
Viri:
Kopač, Vlasto. Iverí z Grintovcev. Ljubljana: Planinska zveza Slovenije, 2006. ISBN 961-6156-67-5. COBISS.SI-ID: 226856704.
Kopač, Vlasto. Oblikovanje počitniških zaselkov na Veliki planini: diplomska naloga. Ljubljana: [V. Kopač], 1995. COBISS.SI-ID: 499076.
Železnikar, Janja in Humar Gruden, Andreja. Dokumentarni film VLASTO KOPAČ.
PST, POT, Ljubljana, 1957-1962, 1972-1985, 1985, 2016: Vlasto Kopač, Božo Pengov, Mitja Omersa, Franc Kastelic, Jože Štoka, Janez Koželj.
Zamenjani pogled: risbe Vlasta Kopača iz koncentracijskega taborišča Dachau (1944-1945): razstavni katalog ob 100-letnici rojstva Vlasta Kopača. KZ-Gedenkstäte Dachau, Dachau, 27. april – 2. september 2012, Muzej novejše zgodovine Slovenije, Ljubljana, 1.-30. junij 2013.
Mladinska delovna akcija na trasi Poti Brdo – Koseze. Mestna knjižnica Ljubljana, 1980. COBISS.SI-ID: 261090816.
Razglednice: dokumentacija MGML, Plečnikova zbirka.
Bubnjič, Doris. “Vlasto Kopač: varuh slovenske kulturne dediščine.” Domžalec, 1. september 2023.
Manca Košir je arhitektka, ki se ukvarja z načrtovanjem projektov in mediji. Študirala je na Univerzi v Ljubljani in Keio University v Tokiu, izkušnje pa je nabirala v slovenskih in japonskih arhitekturnih studiih ter na Zavodu za varstvo kulturne dediščine Slovenije. Bila je članica uredniškega odbora revije Outsider Magazine. Bila je tudi raziskovalka v Centru za arhitekturo Slovenije in galeriji Dessa. Leta 2023 je bila mentorica in predavateljica na mostarskem simpoziju o poteh Unescove dediščine, organiziranem s podporo Europa Nostra in European Heritage Hub. Trenutno Manca sodeluje s platformo Kajža, kjer svetuje v zvezi s prenovo in ponovno uporabo dediščine. Je sopartnerka arhitekturnega studia /KK, ki se osredotoča na projekte prenove, sodeluje pa tudi v ekipi 28. bienala oblikovanja v MAO.
Partner projekta ‘Vedno znova prenova’ je Zbornica za arhitekturo in prostor Slovenije.
