Ne ponovitev, ampak ponotranjenje in nadgradnja: Anton Bitenc
V ciklu esejev ‘Vedno znova prenova’ obravnavamo pretekle poglede na dediščino skozi raziskavo prakse kanoniziranih slovenskih arhitektov ter zgodovinskega konteksta njihovega ustvarjanja. O Antonu Bitencu piše arhitekt Andraž Keršič.
V zraku je vlaga. Eno tistih prvih pomladnih juter je, ko se rosa lepi na obraz, da te zazebe. Ravno se dani in previdno vstopamo na čoln, ki nas bo popeljal preko vode. Mala družba je tiha, sliši se le pritajen klepet med ritmičnim pljuskanjem. Jezero je požrlo temino in gladina ima kovinski lesket. Iz rahle koprene meglic se vedno razločneje luščijo obrisi stavb, ki rastejo iz gmote otoka. Rahel trk, nato pa vidno polje zastre velikansko stopnišče, po katerem se vzpenjamo proti vrhu. Levo kapelica in figa, še pol stopnic. Prostor na ploščadi je spokojen in odprt kljub temu, da ga z dveh strani oklepa zid. Levo sta dve stari hiši, med njima pa strešica, pod katero je še zaprta kavarna. Na desni nizek zid, na katerem je ob mizici ravno pristala čopasta sinica.
Tri stopnice na koncu ploščadi kot šiv zarobijo gornji trg, na katerem stoji cerkev. Tlak se ovije okrog zelenice, kjer v bližini oreha pod zvonikom s posodico narde v rokah stoji Marija Magdalena. Dostojanstvena tišina pripoveduje, da “spominjanje preteklih stvari ni nujno spomin na to, kakšne so bile”.1 Na hruški so se že odprli prvi cvetovi.
Z opazovanjem Bitenčeve arhitekture sem se zavestno srečal pred nekaj leti. Takrat sem se po nenavadnem sklopu okoliščin z njegovim delom spoznaval v dveh različnih vidikih istega poklica. Raziskovanje zgodovine Blejskega gradu s sokustosoma ob pripravah na razstavo Prenavljamo!* v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje je sovpadlo s spoznavanjem in študijami ureditev na Blejskem otoku**, s katerimi smo se v biroju srečevali ob premislekih prenove obstoječih ureditev. V obeh primerih je bil rezultat branja prostora prepoznanje jasno razločne misli arhitekta o ohranjeni pričevalnosti zgodovinskih ambientov, ki jih je z avtorskimi posegi uspel oživiti v javne prostore in približati ter odpreti svojemu in našemu času.
Tone Bitenc je bil eden od študentov, ki so med drugo svetovno vojno po ukinitvi predavanj in vaj na fakulteti študij arhitekture nadaljevali v Plečnikovi hiši. Kot je v zapisu ob arhitektovem slovesu zapisal Peter Krečič, se je ravno Bitenc izmed vseh učencev najbolj zbližal s Plečnikom. Bitenc je bil zadnji tesnejši sodelavec svojega učitelja, njegov zadnji asistent in “v nekem posebnem pomenu besede kar njegov naslednik” 2. Pogosto nastopa kot tisti, ki je dokončal začeto delo mojstra in bil njegova podaljšana roka, ko ta ni več zmogla ali uspela dokončati črte na papirju. S Plečnikom je zasnoval domala vse spomenike NOB, ki so vedno kontekstualno občutljivo postavljeni v prostor. V pozni dobi Plečnikovega ustvarjanja je šlo pri tem za nekoliko bolj demokratičen načrtovalski proces, pri katerega je nemogoče točno opredeliti avtorstvo posameznih rešitev (kot v primerih Križank, cerkve v Gradu, cerkve Sv. Doroteje v Kostanju idr.). Posebej pomemben del opusa, ki ga je po svojem mentorju tako v konceptualnem kot dejanskem smislu nasledil Bitenc, pa je bila dograditev, prenova ali nadomestna gradnja v vojni in povojni vihri podrtih cerkva. Sodelovala sta pri številnih obnovah, pri čemer je za Bitenčev kasnejši opus pomemben predvsem prenos izročila prostorske organizacije bogoslužnega prostora, ki ga je davno pred Drugim vatikanskim koncilom demokratiziral Plečnik. Najbolj radikalna prenova, ki sta jo snovala, je idejni projekt za cerkev sv. Martina v Šmartnem v Tuhinjski dolini, kjer je nova velika streha pokrila ostanke stare baročne cerkve.
Plečnikove posege v obstoječe (poleg oblikovanja elementov) lahko beremo kot najprej prostorske intervencije. Prav zaradi produkcije prostora, ki ga ustvarjajo, so njegove zasnove javnih prostorov in prenove spomeniških struktur aktualne in sodobne. S stališč našega časa do zgodovinjenja in spomeniško varstvene doktrine so ti posegi predvsem v smislu ustvarjalnega odnosa do obstoječe substance nepredstavljivo drzni. Večino posegov v spomeniške strukture je Plečnik v dialogu in strokovno prijateljskem duhu snoval skupaj s konservatorjem, najprej s Francetom Steletom in kasneje z Nacetom Šumijem. Po Rieglovih in Dvořákovih smernicah, ki jih je kasneje v večini ponotranjila tudi sodobna doktrina, so v sodelovanju uspeli izluščiti in zaščtili najpomembnejše dele spomeniških kompleksov ter jih z novimi prepoznavno dodanimi intervencijami povezati v harmonično celoto, ki jih je uspela ohraniti, na novo osmisliti in odpreti uporabnikom.
V prvih samostojnih delih, ki jih je pred in po Plečnikovi smrti zasnoval Bitenc, je prisoten duh spremembe izraza njegove arhitekturne govorice in abstrakcija v oblikovanju, čeprav v prostorskih razmerjih in dialektiki prostora še ostajajo zvesta Plečnikovemu pristopu k prenovi obstoječega. Za njegovo zgodnje obdobje samostojnega ustvarjanja in ureditve javnih prostorov je ključna primerjava rešitev s prenovo Križank, prostorsko zasnovo povezanih dvorišč nekdanjega samostana, ki v bogato raščeno zgodovinsko strukturo vnaša ogromno površino novega, kar popolnoma spreminja doživljanje prostora in prevrednoti obstoječa prostorska razmerja. Ključna je nova organizacija programov in vzpostavitev poti med njimi. Bitenc je sodeloval pri prenovi in v večinski meri avtorsko dopolnil nedokončane dele kompleksa, ki nikakor ne zaostajajo za ostalimi. Motive, predvsem pa prostorsko pripoved in kadriranje gibanja skozi prostor časovno in oblikovno najlažje vzporejamo z ureditvijo Blejskega gradu (1953–55), določene prostorske sorodnosti pa je mogoče razbrati tudi pri ureditvi Blejskega otoka ali trga v Vipavi.
Bitenčev pristop k prenovi gradi na temeljih podedovane tradicije pristopa k obravnavi spomenikov. Pri tem ne gre za epigonsko ponavljanje, saj njegova arhitektura in prenova vedno pripadata tudi času, v katerem nastaja. “Izhajajoč iz Plečnikove šole si je z leti izoblikoval svoj lastni izraz, ki se še posebno kaže pri nalogah, kjer je potrebno s pretanjenim posluhom ohraniti historično in mu istočasno s sodobnimi prijemi omogočiti novo funkcioniranje.” 3 Ta izraz ni ponovitev, ampak ponotranjenje in nadgradnja konceptualnih premislekov. Poleg Plečnika je bil za Bitenčevo delo pomemben tudi Ravnikar, “njegov veliki sodobnik in prijatelj, ki je v sebi nosil istega učitelja, a je po drugi strani z veliko žlico zajemal tako francosko ‘kozmopolitsko širino’, kot v petdesetih pri intelektualcih tako priljubljeno racionalno skromnost in čustveno zadržanost nordijskega duha.” 4 Novi prostori, ki jih Bitenc oblikuje, so kljub ohranjanju historične narave zavezani modernističnim idealom, saj so prosto dostopni, pretočni, odprti in svetli. V korist kakovostni prenovi pa gre prefinjena zadržanost njegovih posegov. Kot je ob nagradi Prešernovega sklada o svojem procesu prenove zapisal sam: “Kaj je pri taki nalogi zame najteže? Kot arhitekt najti pravilen odnos do stare arhitekture in pravo merilo novi. Arhitektura pozna statiko, življenje ne.”5
Njegov pristop k prenovi lahko najbolje razložimo na primeru Blejskega otoka. Ta raščena spomeniška celota, ki jo predstavlja otok in stavbe na njem, je v petdesetih letih doživljala slabe čase. Poročila župnika o poškodbah, vandalizmu in zanemarjenosti so vzpodbudila napore spomeniškovarstvene stroke, da se otok celostno uredi in ob tem prvič celovito arheološko razišče. Bitenčev poseg v obstoječe razume in ponotranja Plečnikovo misel, da pri arhitekturi ne gre za ustvarjanje novega, ampak za to, da stvari na novo pokažemo.6 Blejski otok je eden najpomembnejših integralno ohranjenih identitetnih prostorov Slovenije in s svojo slikovito značilno podobo oblikuje kompleksno naravno-spomeniško celoto. “Končno podobo so tej celoti dali že oblikovalci iz baročne dobe in je takšna zasidrana v stoletnih predstavah našega ljudstva.”7 Razumevanje tega izhodišča je pomembno tudi za oblikovanje Bitenčeve, primerno zadržane intervencije.
Najpomembnejši poseg je nova organizacija prostora, ki obiskovalcu odpira možnosti zveznega gibanja skozi prostor s pomočjo poudarjenih sekvenc in odstiranja pogledov. Bitenc dosledno izpostavil historične mase baročnih stavb in zidov, ki jih olušči in na zunaj obnovi s konservatorskimi pristopi. Plast novega posega oblikujeta dve ploščadi trga, ki z mrežo betonskih tlakovcev povežeta vrh monumentalnega baročnega stopnišča na jugu in manjšega stopnišča na severu. Nižja ploščad steče med obstoječima hišama, Mežnarijo in Proštijo, in v vrzeli med stavbama oblikuje sodoben, z lahno strešico nadkrit paviljon s kavarno. V ta prostor skoz zastekljeno fasado steče zunanja gostinska terasa z mizicami v senci starih kostanjev. Na privzdignjeni ploščadi je vhod v Proštijo in v cerkev Marijinega Vnebovzetja, ki je srce otoka. V cerkveni ladji je Bitenc z novim tlakom pokril dostopno arheološko etažo v kleti. Ta odstira zgodovinske plasti različnih faz svetišča in skozi steklena okna v tleh kaže najstarejše grobne jame iz časa prvih sledi poselitve otoka. Tudi notranjost drugih stavb je bila prenovljena in prilagojena novi turistično muzejski funkciji. Novi konsistentni materiali poenotenih tlakov in pohištva v sozvočju z originalnimi elementi dopolnjujejo ambient celote. Bitenc se je posvetil vsakemu najmanjšemu detajlu, od držala žleba do koncepta osvetlitve, ohranjanja historičnih zunanjih svetil, ograj, do mizic in stolov na terasi, ki so bili oblikovani posebej za projekt. Vsi ti posegi omogočajo prostorsko izkušnjo te arhitekture, ki z jasno gradacijo ambientov in posegi v obstoječe odpira, zaslanja in odkriva fragmente starega. Ti segajo od stavb, trgov in umeščanja spomenikov in spolij v javni prostor. Tudi če gre za droben fragment, kot je del gotskega svetilnika iz Loke pri Mengšu8, ima zadržano oblikovan sodoben podstavek, s katerim ga arhitekt postavi na pravo višino, pozicija v osi med zvonikom in zakristijo pa osredišči pogled na Blejski grad. Kot je ob prvi Plečnikovi nagradi zapisala komisija, je pomembno kadriranje, prostorske sekvence in gibanje skozi prostor. “Bitenčeva arhitektura ni le funkcionalna, temveč tudi doživljajska, estetska vrednota”.9
Bitenc je kot asistent na Fakulteti za arhitekturo sprva nadaljeval Plečnikovo delo v seminarju, kasneje pa je postal profesor za predmet Asanacije in adaptacije. To mesto je dobil na podlagi številnih prenov sakralnih stavb (cerkev sv. Neže v Brezjah pri Tržiču10, v Kokrici, Idriji…), pomembnih grajskih kompleksov (Blejski grad, grad Strmol pri Cerkljah, grad v Begunjah na Gorenjskem, tehniški muzej v Bistri pri Vrhniki, dvorec na Zemonu pri Vipavi), “uredil je tudi Prešernovo rojstno hišo v Vrbi in restavriral mestno hišo v Kranju.”11 V času, ki je na podlagi družbenih sprememb pretrgal vezi s koreninami svoje zgodovine, gre tudi Antonu Bitencu velika zasluga za to, da je uspel prenoviti in oživiti številne pomembne ogrožene dediščinske komplekse, ki bi bili sicer izgubljeni. Premišljevanju o sobivanju z dediščino in njenem pomemben vplivu na kulturno identiteto je dodal: “Globoko sem prepričan, da je za današnji, prelomni čas, za vsak narod življenjsko pomemben njegov odnos do kulturne dediščine in da za naš slovenski to velja dvakrat.” Izredno zahtevno krpanje sledov preteklosti in v njihovo nevsiljivo vključevanje v mestni vsakdan središča Ljubljane je na nevsiljiv način odlično izpeljal z nizom številnih zgodovinsko bogatih ambientov (Plečnikov trg, prenova kompleksa Uršulinskega samostana v Ljubljani, arkade ob Slovenski cesti, Plečnikov podhod, lapidarij ob Ulici Josipine Turnograjske, Borštnikov trg in gostilna Pod Lipo), ki jih dojemamo kot zvezen prostor robov Trga Republike v središču mesta. Tu je z intervencijami povezal različna obdobja, od rimskih ostankov Emone, do baroka, Plečnikovih ureditev gimnazije in Ravnikarjeve urbitekture, ter “s celo vrsto posegov /… / ustvaril prijetno ambientalnost Ljubljane, ki jo /…/ pripisujejo zgolj arhitektoma Plečniku in Ravnikarju.”12
Dela arhitekta Toneta Bitenca srečamo pogosteje, kot jih morda opazimo, ali pa se nanje spomnimo. Gotovo je taka tudi tiha narava njegove nevsiljive arhitekturnega govorice in okolja, s katerim se staplja. Pomen dela tega pomembnega arhitekta, ki je nadaljeval tradicijo svojega učitelja in iz nje izhajal na avtorski način, še ni strokovno ovrednoten in čaka na podrobnejšo analitično obdelavo. Dolgoletno sodelovanje s Plečnikom in dobro poznavanju evropskih tokov prenove zgodovinskih kompleksov, dela njegovih sodobnikov Carla Scarpe in Sigurda Lewerentza ga umešča v časovni kontekst evropske generacije arhitektov prevojne dobe, ki je začrtala smernice sodobne prenove dediščine. Ob listanju Bitenčevih beležk, polnih skic, ogledov in sestankov na gradbiščih, so se mi v misli prikradle besede njegovega učitelja: “Arhitekt mora naravo samo dopolnjevati. Arhitekt mora biti neprenehoma na terenu. Arhitekt, ki ustvarja samo v svojem ateljeju, je slab arhitekt. Vi morate čutiti z ljudmi. Morate upoštevati vse tisto, kar je v naravi. Morate biti vpeti v celotno življenje.”13
1 Marcel Proust: V iskanju izgubljenega časa. V Swannovem svetu, 1913, prevod: Radojka Vrančič, Beletrina, 2022, str.
* Prenavljamo! kustosi razstave: Matevž Čelik, Andraž Keršič, Natalija Lapajne, MAO, Ljubljana 2018
**a2o2 arhitekti (Klara Bohinc, Andraž Keršič, Žiga Ravnikar) – Idejna zasnova prenove Blejskega otoka, 2018
2 Peter Krečič: Arhitekt Tone Bitenc (6. 1. 1920–14. 6. 1977), Sinteza, 41–42, 1978, str. 8.
3 Damijan Uranker: Profesor Anton Bitenc in prenova arhitekturne dediščine, Urbani izziv, 16–17, 1991, 104–106.
4 Jurij Kobe: Čar zadržanega : razmišljanje z nedeljskega izleta k sakralni arhitekturi Toneta Bitenca, Arhitektov bilten, 25, 1995, št. 126–127, str. 70–75.
5 Ustvarjalne dileme: Prešernovi nagrajenci in nagrajenci Prešernovega sklada, Naši razgledi, 3, 1966, št.3, str. 5
6 J. Plečnik – v Mario Perossa, Kontinuiteta stanovanjske gradnje v Istri, Annales, Znanstveno-raziskovalno središče Koper, 1998
7 Peter Petru, Blejski otok urejen, Varstvo spomenikov, XVII-XIX-1, 1974, str. 79—84
8 Prenovo Blejskega otoka so v sodelovanju z Narodnim muzejem (vodja arheoloških izkopavanj dr. Vinko Šribar) vodili na zavodu za spomeniško varstvo (član komisije z zavoda SRS, dr. Marijan Zadnikar, z zavoda Kranj dr. Cene Avguštin) pod taktirko arhitekta Bitenca. Kljub desakralizaciji cerkve in spremembi v muzej je prostor na pobudo arhitekta ohranil značilno pričevalnost cerkvenega prostora z oltarji, lestenci, orglami in večino v času obnove otoka ohranjene opreme cerkve. Odstranjene oltarne stopnice iz pisanega podpečana je Bitenc uporabil kot prostorske ločnice ob dostopih na privzdignjeno ploščad s cerkvijo, dele obhajilne mize je umestil v vogale novega preboja iz kavarne v stavbo Proštije. Po zamisli arhitekta je Blejski otok postal center predstavitve Baročne umetnosti z muzejem Baroka v stavbi Proštije (Bitenc je bil tudi avtor postavitve razstave), nanj pa so z različnih delov Slovenije priromali tudi ogroženi spomeniki, ki jim je grozilo uničenje. Prek subtilnih intervencij so ti fragmenti dodatno obogatili prostor ter postali prostorski orientirji na izpostavljenih točkah in vizurah (Hrenov križ, Marija Magdalena idr.). Več v: Marijan Zadnikar, Z mojih poti, DZS, Ljubljana, 1991.
9 Obrazložitev žirije ob podelitvi prve Plečnikove nagrade leta 1973, ki jo je Bitenc prejel za ureditve na Blejskem otoku. Komisijo so sestavljali Nikolaj Bežek (predsednik), Milan Černigoj, Grega Košak, Dušan Ogrin, Edvard Ravnikar in Savin Sever. Insert iz poročila komisije je bil objavljen v članku v Primorskem dnevniku. Komisija je med drugim zapisala: “Bitenc je eden izmed redkih naših arhitektov, ki se znajo s posluhom lotiti vitalizacije naših spomeniških ambientov; Med njegovimi ureditvami se še posebej odlikuje prenova Blejskega otoka z njegovimi naravnimi in kulturno zgodovinskimi vrednotami. Nekdanji romarski center se je pod Bitenčevim vodstvom spremenil v privlačen, muzejsko urejen, a vendar živo dihajoč kompleks…” Več v: J. H.: Prenova Otoka, Primorski dnevnik, 27. 1. 1973.
10 Bitenc je obstoječemu gotskemu zvoniku, edinemu ohranjenemu elementu uničene cerkve, dodal novo cerkveno ladjo z oltarjem. Ta je postavljena kot hiša z enostavno oblikovano dvokapno streho, ki je s cezuro prostorsko ločena od obstoječega zvonika, kljub temu pa je z njim oblikovno skladna. Oba dela zasnove poveže nizka peristilna lopa v merilu človeka (primerjava s Plečnikovo Staro cerkvijo v Šiški), ki obda zvonik in izkorišča nenavadno lego drobne cerkve na izpostavljenem razglednem pomolu. Jurij Kobe v članku o Bitenčevi sakralni arhitekturi v reviji AB zapiše misel, ki bi lahko veljala tudi za celoten opus arhitekta. “Vprašanje forme arhitekturnega objekta se Bitencu ne postavlja abstraktno, apriorno. Arhitekt je temo svojega oblikovanja slojil v več fazah. Najprej je bila vedno kompozicija celote, sestavljena iz razločljivih elementov. Torej moderna, odprta kompozicija; struktura, ki vprašanja predvsem zastavlja… njenim elementom je obliko skoraj dosledno luščil iz “danega””. Glej opombo 4.
11 Helena Seražin: Bitenc, Anton (1920–1977). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013
12 Bogo Zupančič: Arhitekt s prefinjenim občutkom za prenovo in detajl, Delo, 19. 2. 2005, str. 6.
13 Tone Gorjup: Graditelji (Tone Bitenc (1920–1977)), radijska oddaja, Radio Ognjišče, 19.1.2020
Andraž Keršič je študiral na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani ter Fakulteti za arhitekturo in oblikovanje, Aalborg na Danskem. Od 2013 – 2017 je sodeloval z arhitekturnim ateljejem Medprostor, med 2018 – 2019 pa z arhitekturnim birojem Maruše Zorec, Arrea arhitektura. 2018 je z nalogo Idejni načrt prenove Frančiškanskega samostana v Ljubljani magistriral na Fakulteti za arhitekturo. Za raziskavo Trajnostni pristopi za varstvo povojne arhitekturne dediščine 20. stoletja je prejel fakultetno Prešernovo nagrado. Za projekt Mestni park Rakova Jelša je skupaj s projektno skupino prejel Zlati svinčnik za odlično izvedbo. Je avtor večih razstav, z Natalijo Lapajne in Matevžem Čelikom je leta 2019 v MAO Ljubljana kuriral razstavo Prenavljamo!!!, leta 2021 pa z Ajdo Bračič, dr. Bogom Zupančičem in dr. Milošem Koscem razstavo Iščem stanovanje. Leta 2022 je prejel nominacijo za Plečnikovo nagrado, nagrado OHS AWARD, Zlati svinčnik in mednarodno priznanje Piranesi za projekt prenove hiše MM v Domžalah.
Partner projekta ‘Vedno znova prenova’ je Zbornica za arhitekturo in prostor Slovenije.
