AVTOR: Andraž Keršič
Nit spremlja človeka od začetka do konca. Z njo povijemo novorojeno telo, ga zavijamo v plenice, zaščitimo pred mrazom in umazanijo; zaščitimo pred svetom. S povojem povijamo rane in telo , kjer je bilo poškodovano. Z mrtvaškim prtom prekrito telo ne potrebuje več zaščite:tkanina, ki je nekoč ovijala prve dni življenja, postane tančica njegovega konca.
Nit prepreda celotno človeško življenje. Tkanje, vezenje, šivanje, krojenje in krpanje so bili vedno razumljeni kot tiha domača opravila, ki izhajajo predvsem iz nuje ter vztrajnosti, pa tudi želje po domačnosti in lepoti. A v tem navidezno nevidnem svetu ritualov krpanja in ustvarjanja se skriva posebna moč. Z nitjo je mogoče nekaj povezati, utrditi, skriti, popraviti. Nit lahko tudi pregrizneš, strgaš in razparaš. Ročno delo ni enoznačna produkcija, temveč način mišljenja, pripovedovanja in upora.
Grška mitologija je polna pripovedi o ženskah, ki svojo moč izražajo prav skozi delo z nitmi. Filomela, ki jo je svak posilil, nato pa ji odrezal jezik ter s tem odvzel glas, je nasilno zgodbo stkala v tkanino in sestri Prokne skozi vezenino razkrila zločin. Ariadna je Tezeju z rešilno nitjo pomagala iz labirinta. Arahne je s svojim brezhibnim talentom v tkanju izzvala Ateno k tekmi in postala simbol umetnice, ki si drzne tekmovati z boginjo. Tri Mojre, Clotho, Lakhesis in Atropos, usodo človeškega življenja odmerijo v niti. Ena jo prede, druga jo meri, tretja pa prereže. Nit tako postane več kot sredstvo ustvarjanja: postane način pričevanja, upora in izražanja moči. Z njo je mogoče povedati tisto, česar ni mogoče izgovoriti, izzvati tistega, ki ima moč, in določati usodo. Kar je bilo razumljeno kot tiho žensko opravilo, se tako pokaže kot dejanje, ki ima moč govoriti, kljubovati in odločati.
Tkanina je tudi eden pomembnih nosilcev krščanskega obreda. Korporal, purifikatorij, pala in amikt niso okrasni dodatki, ampak specifični in posebni liturgični predmeti. Kvadratni prtič, ki ga duhovnik položi na oltar je poškrobljen, podolgem zložen na tretjine in dvakrat preganjen počez. Prostor razgrnjenega prtiča določi kartezični prostor obreda. Pala pokrije kelih, amikt obda vrat, humeral pokriva, zaščiti in varuje. Tkanina postane meja med svetim in profanim, med telesom in obredom. Tkanina meje izpostavi, pokrije ali pretrga. Pilat si pred ljudsko množico umije roke in se s tem odveže odgovornosti. Voda, prtič in dejanje brisanja rok postanejo podoba zanikanja krivde. Nasprotno pa je Veronikino dejanje milosti trpeči obraz, ki vtisnjen v tkaninopostane gesta spominjanja. Taka tkanina sledi ne briše, ampak jih ohrani.
Med tkanjem in paranjem je vedno prisotna napetost med kreacijo in destrukcijo. Šivati pomeni načrtovati, vezati in vztrajati; parati, prekiniti, razstaviti – in začeti znova. V krožnem procesu med ustvarjanjem in razdiranjem se ročno delo spremeni v emancipatorno dejanje. Nit ni omejena na material. Postane katalizator govora, spomina, zvijačnosti in modrosti – pa tudi za vprašanje, kdo sme določati našo usodo. Nit povezuje tisto, kar se zdi nezdružljivo. Rojstvo in smrt, nežnost in nasilje, začetek in konec.Med povezovanjem in razdiranjem je skrit prostor izbire in iskanja odgovornosti v nepopolnem svetu. Tkanina, ki jo lahko zašijemo, razparamo in ponovno sestavimo, je prispodoba možnosti, da tudi svoje odločitve vedno znova premislimo. Ne kot sprenevedanje, temveč zavest, da vsaka izbira nekaj poveže, nekaj prereže in za seboj pusti sled.
AVTOR: Andraž Keršič
