Lucija Perko: Prenovljena domačija na Vipavskem
Je to zgodba o domačiji, ki je našla svoje ljudi — ali zgodba o ljudeh, ki so našli svojo domačijo? Vsekakor so se med seboj iskali in nikakor ni bilo odločeno, da se najdejo. Arhitektka Lucija Perko je svojega partnerja spoznala v Italiji, nato sta si življenje skupaj ustvarila na Tajskem, pred nekaj leti je tedaj že štiričlansko družino pot vodila v Vipavsko dolino, v vas Podraga. Če ne bi bilo ljudi, bi domačija danes ne bila topel, šarmanten dom, morda pa je sploh več ne bi bilo.
Osrednji prostor prenove je zaenkrat nekdanji skedenj, ki se je s postopnim luščenjem plasti spremenil v sodobno bivališče. Bivalni del v pritličju je bolj javen in se vrti okoli velike domače mize, na galeriji pa je prostor za bolj umaknjen spalni del. Z borjača je vhod tudi v srebrarsko delavnico in galerijo, kjer Lucija Perko danes ustvarja. Izbrani kosi pohištva pričajo o bogati zgodovini lokalnih krajev kot tudi o pestri in svetovljanski družinski zgodbi – vse to na podlagi beline in kamna, ki skupaj pričata o umetelnem iskanju ravnovesja med ohranjanjem in posodabljanjem.
Odgovarja: arhitektka Lucija Perko
Razgibana življenjska zgodba vas je vodila v Italijo, nato na Tajsko, zdaj ste se ustalili v Vipavski dolini. Kako bi primerjali odnos do prenove in dediščine v teh treh okoljih?
Če začnem z Italijo: njihov odnos do prenov in dediščine bi lahko povzela nekako takole: »zaščititi dušo za vsako ceno … nato pa jo skrbno prilagoditi, da lahko ljudje še vedno živijo v njej.« To je ponosna, zaščitniška (in pa tudi karseda birokratska) dežela – pa vendar je v vsem tem logika. Dediščina je vedno na prvem mestu. Italija svoje grajeno okolje vidi kot skupno kulturno dobrino, ne le kot zasebno lastnino, kjer so tudi skromne stavbe lahko zgodovinsko pomembne. Zgodovinska središča (centri storici) se obravnavajo kot muzeji na prostem. Najbolj pomemben (in v tem se tudi najbolj razlikujemo od naših zahodnih sosedov) pa je javni odnos do dediščine: mesta se močno identificirajo s svojo arhitekturo, slabe prenove so javno kritizirane, obstaja družbeni pritisk, da se nekaj “naredi pravilno”, ne poceni … Tudi majhne vasi se bodo borile za ohranitev svoje vizualne identitete. Javni odnos je nekakšna mešanica ponosa, zaščitniškega nastroja in navade. Večina Italijanov odrašča obkrožena s starodavnimi stvarmi, zato se dediščina zdi normalna, jim je pa seveda v veliki meri – za razliko od nas – tudi privzgojena. Pri nas je zaskrbljujoča predvsem splošna brezbrižnost, pa tudi neznanje, nepovezanost med sektorji, to naše predalčkanje – v smislu ”to ni naša domena” …
Tajska pa je zgodba zase. Tajski javni odnos do dediščine je spoštljiv, duhoven in pa zelo – pragmatičen, po tonu se zelo razlikuje od Evrope. Od dediščine se pričakuje, da sobiva s sodobnim življenjem, ne pa, da ga zamrzne v času. Manj se nanaša na stare stavbe kot artefakte in bolj na kontinuiteto kulture. Če neka struktura še vedno služi svoji duhovni ali družbeni vlogi, velja za uspešno – tudi če je obnovljena ali popolnoma spremenjena. Niso obremenjeni s tem, da nekaj izgleda staro; za razliko od zahodnega pogleda na dediščino, neka rekonstrukcija ne nosi velike stigme. Templje pogosto popravljajo, prepleskajo ali popolnoma obnovijo. Materiali se lahko spremenijo (beton nadomesti les, nove ploščice nadomestijo stare). Pristnost je opredeljena z obliko, simboliko in uporabo, ne s starostjo. Tempelj, ki je videti »nov«, je še vedno mogoče v celoti upoštevati kot dediščino – saj je to aktiven verski prostori, ne muzeji. To je seveda povezano s tem, da so zgodovinska najdišča vedno na tak ali drugačen način povezana z budizmom, monarhijo in skupnostnimi obredi. Najpomembnejši sta pomen in funkcija, ne pa stroga izvirnost.
V kakšnem stanju je bil skedenj, ko ste se prvič srečali z njim? Kaj vas je najbolj veselilo pri prenovi? Zakaj ravno ta skedenj?
Ta skedenj je bil do pred kratkim ena res neugledna, grda, zabetonirana – štala. Drži se preostalega dela domačije, vmes pa ju povezuje sicer očarljiv, a na žalost grdo zabetoniran borjač – en del hiše je že bil obnovljen, ampak nas čaka še veliko dela. Štala je bila kot samostojen objekt, brez kleti (hrama) in dodatnih struktur pač najbolj realističen kratkoročen cilj. Obnovljena je bila v grobem zelo hitro, detajli pa seveda zahtevajo svoj čas. Starih stavb se je potrebno lotiti počasi. Vsak poseg se bo šele naknadno v celoti pokazal za (bolj ali manj) pravega, se mi zdi, da je prav, da se spremembe malo ”uležejo”. Zelo malo je bilo spremenjenega, pravzaprav gre bolj za ”slačenje” nasilnih posegov povojnega obdobja, ko se je hitelo s cementom ”posodabljati” tradicionalne hiše, kot je naša. Tako smo npr. odbetonirali vhod v hram, spodaj pa so nas čakale čudovite stare kamnite stopnice. Počasi celo domačijo vračamo v prvotno stanje, s prilagoditvami in premišljenimi izboljšavami. V neizmerno veselje mi je vsak kos starega pohištva, ki ga izbrskam in ”poštimam”, včasih si počitnice organiziramo okrog takih najdb: stole sem privlekla iz vsepovsod, precej stvari je prišlo z nami iz Tajske, tudi tam smo pridno hodili po bolšjakih. Toliko je starih, kvalitetnih reči, ki čakajo na umestitev – neke sorte pohištvo iz zavetišča.
Vsak kotiček vašega doma izraža skrb in veselje do prostora. Kakšne prednosti ponuja življenje v prenovljeni hiši v primerjavi z novogradnjo?
Prenova je edinstvena v tem, da ohrani zgodbo in karakter, ki ju novogradnje praviloma težko posnemajo. Prostor deluje bolj topel in “domač”, ne pa serijsko. V smislu ohranjanja dediščine se tu pokaže priložnost, da naslednji generaciji podaš ne samo kako, ampak tudi zakaj je nekaj vredno ohraniti. Ne gre za nostalgijo, ampak tudi trajnostni način razmišljanja, ki lahko uči potrpežljivosti, odgovornosti in tudi spoštovanja dela. V širšem smislu je to seveda prispevek k kulturnem spominu, identiteti prostora in izboljšanju zavedanja pomembnosti kakovosti grajenega okolja.
Ime projekta: Podraga 18 – Prenovljena domačija na Vipavskem
Avtorica: Lucija Perko
Leto zaključka prenove in trajanje: 2021-2022, 14 mesecev
Izvajalci: Lucija Perko (zasnova, oprema, različna obnovitvena dela, restavriranje pohištva, detajli, itd.);
Brane Jaševec (izdelava stopnic, podesta, lesenih vrat, zaključkov); Giovanni Polistena Stucco Italiano (pastellone stenske in talne obloge v kopalnicah); Okna Šemrl (stavbno pohištvo)
Avtorji fotografij: Lucija Perko, Klemen Bizjak Adriafoto, Jana Jocif
