Maša Ogrin: »Če sveta ne bo zaneslo s tečajev, se nam glede na znanja, ki jih imamo v našem prostoru, ne piše slabo«
Maša Ogrin je arhitektka, sopobudnica in ustvarjalka več oblikovalskih in družbenih akcij, med njimi odmevnega Pop-up doma, ki je pred leti sprožil val aktivacije med arhitekti in ustvarjalci vseh vrst. Pri oblikovanju lastne prakse na presečišču participacije, materialne odgovornosti in eksperimentalnega pristopa k ustvarjanju prostora jo vodi iskanje izzivov, ki jih najde tako v samostojnih, neodvisnih projektih, kot tudi pri delu na Fakulteti za arhitekturo, projektiranju, strokovni publicistiki ter, najbolj nedavno, kot vodja prihajajočega 29. bienala oblikovanja.
V svetu arhitekture smo trajnost še pred dobrim desetletjem razumeli kot gradnjo pasivnih hiš, vgradnjo sončnih celic in debele toplotne izolacije. Kako trajnost v arhitekturi in oblikovanju razumeš danes?
Še pred desetletjem nam je trg narekoval “boljšo, energetsko manj potratno gradnjo” s prodajo arhitekturnih industrijskih produktov, razvitih za širši trg gradbene potrošnje. Sistemi, ki so bili prej vgrajeni le v stavbe za posebne namene, kot na primer bolnišnice, pisarniške stavbe in podobno, so se implementirali tudi v stanovanjsko arhitekturo, ki predstavlja velik tržni delež v gradbeni industriji. Tovrstni gradbeni izdelki so omogočili gradnjo energetsko manj potratnih stanovanjskih hiš.
Pred desetletjem je koncept takšne “pasivne” hiše dajal zalet razvoju gradbenih elementov, katerih integrativni del je izolacija iz umetnih materialov, ne glede na to, da mnogih od teh elementov ni mogoče razstaviti in ponovno uporabiti, ter po rušenju predstavljajo odpadek. Velik trg se je odprl za izolacijske materiale iz umetnih mas, ki so predstavljali ugodno rešitev za zagotavljanje manjših toplotnih izgub in so uporabljeni na obsežnem stavbnem fondu starejših stanovanjskih blokov. Razmahnil se je tudi razvoj zunanjih sistemov, kot so npr. sončne elektrarne, toplotne črpalke, rekuperacijski sistemi, ki naj bi zagotavljali čim manjšo porabo stavbe v času njenega obratovanja.
Razumevanje trajnosti danes upošteva celotni cikel življenja stavbe, vključno z upoštevanjem energije vložene v proizvodnjo in razkroj oz. potencialno ponovno uporabo delov stavbe. Zaradi našega vedenja, ki je dnevno proizvaja velike količine nerazgradljivih odpadkov, smo namreč prisiljeni razmišljati tudi o tem, kaj se zgodi s produktom, v tem primeru hišo, ko je enkrat ne bo več.
Na to opozarja več iniciativ, najbolj glasna trenutno je npr. pobuda House Europe, ki vzpodbuja k prenovi, ne k rušenju in ponovni gradnji. Vse glasnejši pa s tudi razmisleki prepoznavnih (prostorskih) intelektualcev, ki kritizirajo prevladujoč način poučevanja o arhitekturi in prostoru, ki operira znotraj kapitalsko zastavljenih parametrov in s tem sledi korporativni logiki, ter namesto tega spodbujajo pogled na disciplino od daleč, vklopljeno v širši prostorsko-ekonomski kontekst. Obenem se študijski in raziskovalni programi vse bolj prepletajo z drugimi disciplinami, v projekte so vključena dognanja raziskovalcev z različnih področij, vanje se vpenjajo dognanja o razvoju novih (bio)materialov, fakultete se povezujejo z raziskovalnimi inštituti ali ustanavljajo svoje. S tega vidika je prihodnost – vsaj v izobraževanju – optimistična.
Soustanovila si Pop-up dom, sooblikovala portal Trajekt, sodelovala z različnimi arhitekturnimi mediji, organizirala delavnico slamokrovstva in pripovedovanja o dediščini, projektirala vrtec v Hamburgu, na Fakulteti za arhitekturo delovala kot raziskovalka, zdaj vodiš BIO. Kaj druži vse te zanimive projekte? Katera načela te vodijo pri delu?
Pri poklicu me vodi iskanje izzivov za delovanje v kontekstu omogočanja novih razmislekov in potencialnih aplikacij misli v bodisi realne, bodisi v konceptualne prostore. Najbolj zanimiv del kreativnega delovanja je ustvarjanje novih povezav in preskoki, ki se zgodijo na teh področjih, so največja nagrada. Pop-up dom, opremljanje praznega stanovanja z izdelki mladih oblikovalcev, ki smo ga leta 2012 prvič izvedli s kreativno skupino Rompom, je v času, ko je Slovenijo dosegel val gospodarske krize, predstavljal upanje. Projektu se je pridružilo več kot 170 avtorjev, arhitektov in oblikovalcev, kasneje pa še ustvarjalcev z drugih področij. Družbo je za trenutek zajel val optimizma in posredno je ta projekt pripomogel iniciativi Coworking Slovenija, da je vzpostavila Poligon, prvi prostor za kreativno sodelovanje v prestolnici, ki je botroval mnogim uspešnim “start-up” iniciativam. Pokazalo se je, da so sodelovanja možna, državne institucije so prepoznale moč domače scene in podprle še mnogo drugih iniciativ na področju oblikovanja.
Slamokrovstvo je bil manjši projekt, ki je nastal ob izzivu omejenih arhitekturnih znanj. S kolegico Nino Vidić Ivančič sva želeli izpeljati konkreten arhitekturni projekt, pa se je izkazalo, da arhitektom tovrstnega znanja primanjkuje, zato smo organizirali večdnevno delavnico, izdali priročnik, posneli kratek film, kar je vse pripomoglo k razširitvi znanj in tudi popularizaciji slamokrovstva. Ko smo prvič pristopili k gospodu Golnarju, slamokrovcu, je nasprotoval vsakemu snemanju, leto kasneje, po izvedbi našega projekta, pa je z veseljem sodeloval pri produkciji daljšega dokumentarnega filma. Lepo se je ozreti nazaj in videti, da so premiki imeli vzvod in da drug drugega lahko ves čas vzpodbujamo.
Veliko svojega dela si namenila tudi pisanju o arhitekturi. Se zate teorija in praksa povezujeta? Na kakšen način?
Vsaka poteza, ki jo v življenju storimo (ali ne storimo) je manifestacija neke misli. V prostorskem delovanju, pri arhitekturi, ko gre za manifestacijo arhitekturne misli, je ta prenos najbolj plastičen, otipljiv. Podobno pri oblikovanju. Vsi ti mehanizmi delujejo tudi v drugih človekovih praksah, pa naj gre za medicino, oblikovanje politik in zakonov, sisteme družbenega delovanja ali kaj povsem drugega. Vsaka naša poteza je determinirana z mislijo, zato je umestitev našega delovanja v širše kontekste vedno pomembna. V arhitekturnem jeziku gre za nekakšen “zoom-out”, ki se ne konča le z razumevanjem konteksta prostora, ampak s poskusom razumevanja delovanja celotne družbe. Tudi s tega vidika je izobraževanje o arhitekturi in prostoru vedno bolj pestro tudi na ljubljanski Fakulteti za arhitekturo. Ustvarja se več projektov, ki se prostora dotikajo mnogo plastno. Vesela sem, da sem imela možnost sodelovati pri projektu HEI-Transform, ki ga na Fakulteti za arhitekturo vodi prof. dr. Sonja Ifko, vanj pa je vpetih več raziskovalcev iz različnih strok in področij. Projekt poleg znanstvene obravnave dediščine v manjših mestih in krajih, vsebuje največjo družbeno vrednost predvsem v tem, da o vrednosti prostora osvešča odločevalce v lokalnih skupnostih in realne uporabnike prostora.
Kaj stoji za znamko Materially Based? Kakšni so cilji te iniciative?
Gre za pobudo, ki je pravzaprav bolj prostočasna, trenutno brezčasna. Nastala je v želji po oblikovanju raznolikih projektov, ki so vedno znova kreirani v sodelovanju z zanimivimi posamezniki in iniciativami. Predstavlja prostor za delovanje glede na izziv in navdih. Ime je poskus besedne igre, ki poskuša materializirati neulovljive izzive, se prostorsko vprašati o stvareh, ki nas obdajajo, vzpodbujati k aktivaciji in razmislekom v svobodni formulaciji, ki pa je še vedno podprta z osnovnim vodilom – pomembnosti dobrega oblikovanja, odprtosti in vlogi kolektivov, ki v danem času in prostoru skupaj želijo nasloviti določene izzive.
Bi lahko izpostavila nekaj najbolj zanimivih in perspektivnih oblikovalskih praks, ki te trenutno navdihujejo? Zakaj ravno te?
Redko iščem zglede v tako imenovanih referencah, saj le te ovirajo izvirno misel in nas omejujejo pri mišljenju. Poznavanje širšega oblikovalskega oz. arhitekturnega konteksta je kljub temu koristno. Gre za oblikovanje osebnega zemljevida vednosti, ki nam lahko pomaga pri oblikovanju lastne aktivnosti. Delujemo različno, nekateri vedo, kaj želijo, in svojo prakso aktivno udejanjajo v eni smeri. Inspirirajo me kreativci s popolno predanostjo. Navdihuje me večina ljudi, s katerimi sem v življenju sodelovala in še danes doprinašajo v zemljevid moje vednosti. Razsvetljujejo me posamezniki in kolektivi na katere naletim ob delu, tudi aznoliki pristopi k izzivom trenutnega časa. Z vidika arhitekturne misli sem nazadnje naletela na švicarsko-srbski kolektiv TEN, ki deluje interdisciplinarno in naslavlja teme trajnostne, dostopne in prilagodljive arhitekture. Njihov pristop je interdisciplinaren in več medijski, projekti in sodelovanja so odprta za različne profile sodelavcev, rezultati pa zajemajo tako spekulativne kot realne arhitekturne projekte.
Kje so po tvojem mnenju tiste ovire, ki jih moramo za širšo implementacijo trajnostnih prostorskih praks še premagati?
Nešteto jih je. Najprej se moramo dodobra vprašati, kaj trajnost v hitrem in (ne)povezanem svetu sploh pomeni. Je to lokalno delovanje v družbenih krogih, ki jih dosegamo ali globalno povezovanje enako mislečih, ki lahko preko teh povezav delujejo lokalno? Implementacija zakonodajnih vzpodbud, ki so prijazne do prostora in višajo vrednost celotni krajini, ne le posameznemu zemljišču oz. objektu? V zadnjih desetih ali dvajsetih letih je bilo npr. obnovljeno veliko javnih prostorov v mestnih jedrih, nastal je prostor za pešce in dejavnosti, ki se počasi oblikujejo in razvijajo, in to ne le v turističnem smislu. Cene nepremičnin v večjih mestih silijo mlade k selitvi v manjše kraje, kar vzpodbuja decentralizacijo in aktivacijo manjših krajev, kjer se ob dobri podpori lokalnih skupnosti lahko razvijejo lepe iniciative, ki bogatijo družbeni prostor. Navdih pa je za iskati v skromnosti, vedrini in pomenu, kar je zelo značilno za naš prostor in vsem skupno.
Tudi pri nas smo imeli nekoč infrastrukturo za dostopno in trajnostno oblikovanje – velika podjetja, vrhunske oblikovalce. V čem se situacija danes razlikuje?
Razlikuje se v tem, da je od takrat minilo že več desetletij. Slovenci se radi poslužujemo opija – nostalgije, kar ne velja le za področje oblikovanja. Še danes imamo ogromno dobrih oblikovalcev, le da so njihovi sistemi delovanja bolj raznoliki kot nekoč. Nekateri sami oblikujejo svojo znamko in skušajo prodreti na trg, drugi se pridružijo podjetjem, lahko tudi globalnim, s katerimi sodelujejo. Zgodovino, kakršna je bila, je najboljše ohraniti v treznem spominu, saj takšnih časov ne bo več, nostalgija pa je lahko škodljiva in v marsičem hromeča. Načrtovanje in proizvodnja se, v nasprotju z nostalgičnim časom, ki ga omenjaš, dostikrat ne odvijata več na eni lokaciji. Tu smo kot majhna država, razpeta med srednjo in južno Evropo, obviseli v žepu. Nismo ne preveč poceni, da bi proizvajali, ne dovolj močni, da bi naročali. Seveda bi bilo idealno, če bi dajali prednost lokalni proizvodnji, vendar je to, glede na komoditeto življenja, na katero smo se navadili s pretirano potrošnjo, brez konkretnega ponastavitve svetovne ureditve, nezamisljivo. Za naš prostor so značilne nišne industrije in manjša tehnološka podjetja, ki se dobro razvijajo. Če sveta ne bo zaneslo s tečajev, se nam glede na znanja, ki jih imamo v našem prostoru, ne piše slabo. Znotraj priprav za prihajajoči 29. bienale oblikovanja skupaj s kustosinjo raziskujemo prav to – iščemo akterje v slovenskem prostoru, tako na področju raziskovalnih inštitucij, kot na področju podjetij in industrij, najprej, da bi razumeli stanje, nato, da bi ga lahko z oblikovalsko veščino aplicirali na realne (ali spekulativne) izzive.
Kako meniš, da bi lahko drugače pristopali k izobraževanju in usposabljanju mladih oblikovalcev? Kako bi jih lahko strukturno bolje podprli?
Mislim, da imajo naše fakultete dovolj dobrih profesorjev, ampak so tudi vpete v okvire nekega časa, in takšne institucije in sistemi se spreminjajo počasi, toda vztrajno. Izmenjave s tujino so pri kompleksnejših študijih nujne, saj je pretok znanj tam zelo potreben. Država ima že dolga leta mačehovski odnos do izobraževanja oblikovalcev, porinjeni so tja nekam na zadek kulture in se ne morejo identificirati niti s kulturno stroko (ker so premalo umetniški), niti se ne vpenjajo dobro v trg dela (saj je študij oblikovanja, vsaj tako je razvidno iz obletne razstave, še vedno precej naslonjen na industrijsko oblikovanje). V nekaterih naprednejših državah se tekom študija študentje veliko bolj pogosto srečujejo s presečnimi praksami oblikovanja/umetnosti, oblikovanja/raziskovanja, oblikovanja/storitev. Oblikovanje je mnogo več od oblike končnega produkta, kakršna je podoba, ki je še vedno vcepljena v sodobno družbo. Vse je oblikovano, vsak odnos, vsak družbeni sistem, vsaka relacija, vsak zakon, vsak medicinski proces. Z interdisciplinarnimi pristopi k študiju (in k razvoju) bo morda oblikovanje spet zadobilo svoje družbeno mesto. Mora pa si ga tudi vzpostaviti, za kar je potrebna suverenost in neodvisna misel, ne glede na mentorsko oceno.
V čem je po tvojem mnenju vloga nevladnih organizacij pri promociji trajnostne gradnje? Kakšna je ta vloga v odnosu do državnih institucij in podjetij?
Vloga nevladnih organizacij, kot je na primer tvoja, je lahko raznolika. Največja prednost manjših pobud je ta, da so lahko eksperimentalne in agilne, ter da lahko dosegajo zelo raznolike kroge ljudi. Večje institucije imajo po navadi določeno občinstvo, ki je včasih tudi lokacijsko omejeno, manjše organizacije pa so v svojem delovanju lahko bolj svobodne in dosegajo tudi ljudi, ki na primer nikoli ne bi prišli v institucionalna okolja. Tako delujejo kot izobraževalna vozlišča na terenu, naloga družbe in podjetij pa je, da jih, v kolikor se strinjajo z vrednotami, ki jih nevladne organizacije zastopajo po svojih močeh podpirajo.
Kaj lahko pričakujemo od naslednjega bienala oblikovanja?
Predvsem izzive. S kustosinjo vstopamo v zanimiv proces odkrivanja znanj v Sloveniji, odpiramo vrata raziskovalnih inštitutov in trkamo na vrata industrij, vse z namenom, da bi ustvarili polja za potencialno aktivacijo in povezovanje. Muzej za arhitekturo in oblikovanje, v sodelovanju s Centrom za kreativnost, namreč omogoča prav to. Povezovanje med strokovnimi znanji, z namenom usmerjanja razvoja discipline v prihodnosti. Poleg drugih inštitucij, kot je npr. Akademija za likovno umetnost in oblikovanje, se trudimo za opolnomočenje potencialov stroke. Z letošnjim bienalom oblikovanja bo omogočeno, da izjemna znanja, ki se razvijajo za zaprtimi vrati, skrita pred očmi javnosti, postanejo vidna, otipljiva, berljiva, prepoznavna in uporabna. Uporabili jih bomo na skupni platformi bienala, ki se odpira v oblikovanje. Iz sodelovanj, ki jih bomo vzpostavili skozi proces, pa se bodo razvila nova, ki bodo trajanje bienala presegla.
Pogovarjala se je: Ajda Bračič
Foto: Amadeja Smrekar
Objavo intervjuja je podprla Zbornica za arhitekturo in prostor Slovenije.
