Ad hoc barok: Marcel Raymaekers in pred odpadom rešena arhitektura
četrtek, 22. februar 2024
Belgijski kolektiv Rotor že od leta 2005 spreminja evropsko arhitekturno in gradbeno stroko s svojim raziskovanjem in uvajanjem alternativ na področju uporabe materialov. Gre za oblikovalsko kooperativo, ki vzpostavlja kritične pozicije do sedanjih praks ravnanja z gradbenimi gradivi. Poleg arhitekturnih in oblikovalskih projektov njihovo delovanje zajema tudi pripravo razstav, knjig, ekonomskih modelov ter predlogov zakonodaje. Leta 2016 so pri Rotorju vzpostavili hčerinsko organizacijo Rotor DC – podjetje, v katerem je mogoče kupiti gradbene materiale in elemente iz druge roke.
Decembra je pri Rotorju izšla nova knjiga, naslovljena Ad Hoc Baroque: Marcel Raymaekers’ Salvage Architecture, ki se ukvarja z zapuščino tega spregledanega in neobičajnega belgijskega graditelja. Marcel Raymaekers je sredi 20. stoletja opustil študij arhitekture in ustanovil podjetje Queen of the South, ki se je ukvarjalo s preprodajo starin – obenem pa je Belgiji zapustil edinstven opus arhitekturnih projektov, predvsem enodružinskih hiš, ki v svojo zasnovo vključujejo številne reciklirane gradbene elemente. Ker Raymaekers ni nikdar dokončal študija, se je za pridobivanje gradbenih dovoljenj moral zanašati na izšolane kolege, kljub temu pa njegovi projekti pričajo o samosvoji in arhitekturno zanimivi osebnosti, ki je v vseh nivojih svojega ustvarjanja sprevračala ustaljene načine dojemanja lepote, učinkovitosti in primernosti.
Marcel Raymaekers s svojimi projekti in infrastrukturami, ki jih je pomagal vzpostaviti, predstavlja neposrednega prednika dela, ki ga danes opravlja Rotor. Vendar njegove prakse niso bile vedno popolnoma neproblematične: bil je zloglasen neplačevalec davkov, organizacijska struktura njegovega podjetja pa se je upirala vsakršnemu zdravemu razumu. Tudi izvedeni projekti so vsaj toliko dvoumni in polemični kot on sam: eklektične sopostavitve elementov in materialov iz različnih geografskih okolij in časovnih obdobij pod vprašaj postavljajo vse, kar favorizira Evropi ljub kritični regionalizem. Prav singularnost Raymaekersove arhitekture, ki izrašča tako iz nekonvencionalnega razumevanja materialnosti kot tudi iz neizogibne neponovljivosti vsakokratnega vgrajevanja pred odpadom rešenih elementov, pa je tista, ki presega svoj čas in prostor ter zastavlja še danes relevantna vprašanja.
