Mateja Panter: “Prenarejanje v imenu namišljene estetike imenujem kič”
Mateja Panter je arhitektka, ki od leta 1998 deluje kot samostojna ustvarjalka na področju arhitekture, oblikovanja interierja, produktov in grafike, kreativnega svetovanja ter v strokovni publicistiki. Njeni projekti so pogosto interdisciplinarni, njen opus raznolik in pristop eklektičen. Sredi tega bogastva izraza tiči ljubezen do preizkušanja in izumljanja, kakršno je med drugim pokazala pri prenovah družinskega centra Mala ulica, stare hiše v Istri, kavarne Kafe FGG in v prenovi posestva v Dobu, kjer danes z družino tudi živi.
Kako močno in kako dolgo je v vaši praksi prisotna prenova?
Že na fakulteti za arhitekturo sem se odločila za prenovo, čeprav so me vsi spraševali, kaj počnem pri prof. Fistru – vedno sem bila malo izven okvirov, zanimala me je tudi moda, oblikovanje, odštekano sem se oblačila, bila sem nekako futuristična. Ampak zdi se, da je bilo to globoko v meni. Od nekdaj se mi je zdelo, da je kakovosten stavbni fond treba ohranjati, žal mi je bilo, če so ga pustili propadati. Na fakulteti sem se v drugem letniku odločila za seminar prof. Fistra – z mojo pojavnostjo to ni šlo skupaj, seminar je navzven deloval dolgočasno, ampak prepričana sem, da sem se odločila prav. Seminar kot kolektiv je bil bolj dinamičen, kot se je zdelo glede na njegovo vsebino; imeli smo veliko zabav, dobro smo se razumeli. Dr. Darko Likar je bil odličen asistent. Bil pa je prof. Fister tudi zelo načelen – če so drugi profesorji svojim študentom pomagali priti do dobrih fakultet za podiplomski študij (takrat spleta še ni bilo), je bilo Fistrovo stališče, da se mora vsakdo znajti sam, tako kot se je moral on. Po študiju sem dve leti preživela v Firencah, ki so mi tudi ogromno dale v smislu kulture bivanja. Bila sem navdušena nad lepoto mesta. Imela sem dobro družbo, s katero smo res veliko obiskovali dobro arhitekturo, vile, stanovanja. Mislim, da se to tudi močno pozna pri mojem delu.
Vaš pristop je zelo eklektičen. Kako pri prenovi dediščine kolažirate, mešate pristope, narative, zgodovinska obdobja?
Odvisno je seveda, ali imamo opravka z zaščiteno dediščino ali ne. Konservatorji razumejo zaščiten objekt kot spomenik, tako da delno razumem njihov drugačen pristop. Če ne obdelujem spomenika, imam bolj proste roke, ni potrebno prezentirati enega obdobja in lahko izrazim svojo ustvarjalnost. Predvsem pa se mi zdi pri prenovi pomembno, da ima vsebino, kajti ona ohranja objekt živ. Včasih imam opravka z naročniki, ki bi sicer obnavljali, vendar nimajo ideje, kaj bi imeli v objektu in kako potem živeti z njim. So pa tudi primeri, ko je potrebno sprevideti, da prenova ni smiselna. Prenova lahko pomeni, da se objekt ponovno vklopi v življenje – tako je bilo recimo pri našem projektu v Dobu, kjer hiš prej nihče ni opazil, zdaj pa so za vaščane zelo zanimive in so jih dobro sprejeli.
Kako pa je prišlo do zamisli, da se lotite prenove posestva na Dobu?
Vedno sem delala prenovo iz nekega notranjega vzgiba. Danes, ko je število prebivalcev in onesnaženje na Zemlji zelo naraslo, je še toliko bolj pomembno, da poskusimo obnoviti, preden uzurpiramo nov prostor in nove resurse. V naši družini se je pojavila potreba po več bivalnega prostora in smo ugotavljali ter računali, kako naprej. Cene nepremičnin rastejo in v Ljubljani moraš biti milijonar, da si lahko privoščiš stanovanje, kaj šele hišo, z dovolj prostora, kakovostno lokacijo in parkirnim mestom. Ko sva z možem opazila to posestvo v Dobu, z velikim očarljivim vrtom in ohranjenima hišama, sva se relativno hitro odločila za nakup. Posestvo se je prodajalo kot zemljišče, čeprav sta na njem stala dva dokaj dobro ohranjena objekta.
Najprej smo prenavljali stanovanjsko hišo, ki je danes namenjena oddajanju. Za posege na gospodarskem objektu, kjer danes živimo mi, pa je bilo potrebno gradbeno dovoljenje in sprememba namembnosti, zato smo morali počakati, da smo uredili vse formalnosti. Dob kot naselje je spomeniško zaščiteno urbanistično jedro, hiši pa nista pod varstvom kulturne dediščine. Tako smo vseeno morali pridobiti soglasje ZVKDS, sodelovali smo s konservatorji in uskladili zunanjost, predvsem prezračevalne opečnate line čelne fasade.
V kakšnem stanju so bili ti objekti pred prenovo?
Stanovanjska hiša je bila zelo dobro ohranjena, še petnajst let nazaj je bila naseljena. Zanjo so tudi kasneje, vse do prodaje lepo skrbeli, je pa bila prisotna vlaga, v hiši so bili tlaki v več nivojih in številnih materialih – od asfalta preko lesa do vinila; za lesene strope se je izkazalo, da so bili načeti. Hiša je bila vseljiva v smislu, da bi človek imel streho nad glavo, ampak bi v njej zelo težko kakovostno živel. Gospodarsko poslopje ni bilo namenjeno bivanju, bilo je brez nekaterih priključkov in skoraj brez oken.
Mateja Panter – Hiša 1797, foto: Miran Kambič
Pri snovanju interierjev in prenov torej zgodovinska ustreznost ni tvoje glavno vodilo. Se držiš kakšnih drugih načel ali pravil?
Nekatere stvari morajo biti sodobne, na primer kopalnice, sanitarije, kuhinje, ležišča. Izogibam se ustvarjanju generičnih prostorov ali prostorov, podobnim sobam v velikih hotelih. To poskušam preseči v komunikaciji s strankami. Če imajo kakšne kakovostne stare kose, jih poskušam vključiti in potem graditi na njih. Končna podoba je rezultat številnih vhodnih podatkov, omejitev in kompromisov, na koncu naj bi projekt izražal pristno doživetje, ki je tudi estetsko. To velja za vse projekte, tako za dom ali javni ali poslovni prostor … Vsem prostorom poskušam vtisniti individualen pečat. Vključujem naročnikove spomine, fotografije in predmete, ki izražajo naročnikove posebnosti in edinstvenost.
Ko delam zase, si upam več. Na srečo me pri tem družina podpira, radi imajo predmete, ki jih izberem in se strinjajo, da bodo živeli v takšnem prostoru. Oblikovanje pohištva mi je blizu, vedno sem spremljala, kaj se dogaja na sceni in tudi sama projektiram povsem nove pohištvene elemente, zbiram zanimive kose, čeprav se trudim, da ne bi preveč kopičila.
Eno od mojih pravil je, da naj bi bil ambient tudi malo igriv, to mu daje dodano vrednost. Ključna stvar v tlorisni zasnovi je tudi krožna komunikacija med prostori. In ni nujno, da je vse popolno. Če so reči malo postrani, malo okrušene, bo prostor deloval bolj živo, bolj naseljeno, bolj intimno.
Zdi se, da imamo pri nas sicer dosti ljubiteljev starih hiš, ki pa vzgajajo nekakšen domačijski slog, ki je mnogokrat vse prej kot avtentičen. Recimo umetni kamen na fasadi, ki naj bi poudarjal domnevno starost objekta.
Mislim, da je nujno, da se nekaj, kar ni staro, ne pretvarja, da je staro. In da so materiali pristni. Prenarejanje v imenu namišljene estetike imenujem kič.
Odnos do dediščine in do tradicije je povezan z odnosom do lastne identitete. Kako je to pri nas v primerjavi denimo z Italijo, ki jo poznate?
Pri nas starost enačimo z revščino, včasih celo z zatiranjem. V Italiji je normalno, da je človek lastnik starih stvari, da jih čuva in ohranja, da je to zapuščina, ki jo kombinira s sodobnimi elementi. V Sloveniji je v obdobju socializma prišlo do prekinitve kontinuitete in se še danes poskušamo tega otresti. A identiteta je prav v dojemanju avtentičnosti. V hiši, ki smo jo prenovili v Dobu, je bilo drugačno, netipično, novejše okno. Ozkega pokončnega okna tudi za svetlobo nismo potrebovali. Zato smo predvideli, da se okno zapre in naredi nišo za kip Marije. Zadnja prebivalka hiše je namreč poučevala verouk, vsa hiša je bila polna verskih slik, kipcev in križev. Ko je po prenovi šla mimo neka starejša vaščanka, se je ustavila in skoraj zajokala, da kako je to lepo, da smo celo Marijo vrnili na svoje mesto – kjer je sploh nikoli ni bilo! Gospa se je tako identificirala s hišo, da ji je pripisala več od dejstev – svoje intimno videnje. Prostorske ureditve, podobe vasi, ohranjene stare hiše ali detajli imajo močno vlogo in vpliv v zavesti ljudi, čeprav se morda sami ne zavedajo tega, dokler se kaj ne spremeni.
Omenili ste, da ste pri projektu sodelovali tudi z ZVKD. Kako je potekalo to sodelovanje?
Z zavodom oziroma konservatorji vedno dobro sodelujem.Odnos je odvisen od človeka do človeka in od območne enote do enote, ampak načeloma so bila naša sodelovanja vedno zelo konstruktivna. Skozi pogovor pridemo do optimalnih rešitev, res pa je, da tudi sama pogosto predvidim, kdaj je kakšen predlagan poseg pretiran in ga nikoli ne bodo odobrili. Lahko jim ga predlagam a si pustim manevrski prostor za korak nazaj.
Tudi pri projektu za pokrito otroško igrišče Mala ulica smo dobro sodelovali. Tam so bila na južni fasadi okna, nastala po obdobju, ki se ga je želelo prezentirati. Čeprav smo najprej dobili negativen odgovor, smo tekom komunikacije uspeli doseči drugačna, za objekt povsem netipična, okrogla okna. Ker je bilo prej to javno mestno kopališče, (zdaj preimenovano v mestno igrišče), je zaradi kurjave za ogrevanje vode v sredini stavbe potekal visok dimnik, ki so nam ga dovolili nadomestiti s stopniščnim jaškom, pod pogojem, da se zunanji del dimnika ohrani. Tako smo pridobili veliko notranjih površin in menim, da je Družinski center Mala ulica še danes zelo lep projekt. Strokovne delegacije z vsega sveta ga obiskujejo kot primer dobre prakse notranjega igrišča.
Je ta prostor tudi zato tako uspešen, ker najmlajše vzgaja o prostoru, o arhitekturi?
Družinski center Mala ulica je pravzaprav pomanjšano mesto, Ljubljana v malem. S soavtorico Špelo Kuhar sva želeli, da bi prav vsak element prostora za otroka ponujal neko možnost za učenje, za raziskovanje. Veliko opreme je avtorske ali večnamenske, otroci lahko plezajo, se spuščajo po toboganu, lestvi, mreži, gredo v labirint … in se vmes učijo. Obstoječi objekt je imel okna zelo visoko, zato smo načrtovali podest, imenovan poligon, kamor lahko otroci zlezejo in pokukajo skozi ta okna. Vsi prostori interierja, tudi sanitarije, so kot igralnica, ki sama od sebe spodbuja kreativnost, vzgaja in uči. Celoten interier je tudi prestal uradni preizkus varnostnih standardov. Ta projekt ne bi bil mogoč brez Eve Strmljan Kreslin, ki si je za tak prostor na Mestni občini Ljubljana prizadevala več kot desetletje. Otroci so pogosto tako navdušeni, da ne pustijo, da bi jih starši odpeljali domov.
Kako pa za prenovo navdušiti širšo javnost? Vi ste bili med začetniki pri Mesecu oblikovanja, o arhitekturi pisali za Dnevnik in podobno. Kako pomembna je medijska podprtost?
Javnost lahko navdušimo z dobrimi primeri, ki jih lahko vidijo v živo ali pa preko objav v raznovrstnih medijih in na platformah. Sama ves čas pišem za kakšen medij, že od časa študija. To počnem z veseljem, pišem tako o arhitekturi kot o oblikovanju. Kot strokovna sodelavka sem sodelovala tudi v oddaji prenova doma na nacionalni televiziji. Šlo je za prenove posameznih prostorov, ki smo jih izvedli v času snemanja, in zdelo se mi je pomembno, da v vsako izmed prenov umestim tudi en slovenski oblikovalski kos, v oddaji pa smo potem predstavili še oblikovalca. Pisala sem za revijo Hiše in za Kontrast, ki je zdaj žal ne izhajata več. Zdaj pišem za Piranesi … zdi se mi pomembno, da se o oblikovanju, arhitekturi in prenovi govori in piše na vseh nivojih, v vseh medijih, tako strokovnih kot širših in bolj poljudnih. Več let sem bila redna sodelavka Dnevnika – cela stran v Dnevniku je bila vedno dobro brana, ljudje so se mi po prebranem oglašali, razvijale so se debate. Žal so uredniške politike takšne, da se kultura izrinja, ohranja pa se politiko, gospodarstvo in šport.
Pogovarjala se je Ajda Bračič
Portretna fotografija: Miran Kambič
Objavo intervjuja je podprla Zbornica za arhitekturo in prostor Slovenije.
