Petra Marinko, Non Tox Uni Kum: Material je lahko popolnoma skladen z zakonodajo, pa še vedno predstavlja obremenitev za zdravje ljudi
Petra Marinko je arhitektka, ki jo je pot skozi poslovne vode in od dela z zdravo kozmetiko pripeljala do zagovorništva zdravih, netoksičnih gradbenih materialov. Ustanovila je Non Tox Uni Kum, edinstveno organizacijo, ki se ukvarja s svetovanjem, načrtovanjem in izobraževanjem na področju zdravih gradbenih materialov. Nivo sodelovanj in akcij sega od globalnega New Yorka do domačih Trbovelj. Njihov cilj, pravi Petra Marinko, je preprost: “ustvarjati prostore, ki so prijaznejši do zdravja, brez nepotrebnih toksičnih obremenitev, ter omogočiti arhitektom, načrtovalcem, da to dimenzijo vključijo že v začetne faze načrtovanja.«
Kako se je razvilo tvoje zanimanje za zdrave gradbene materiale? Bi lahko na kratko opisala pot, ki te je vodila do sem?
Prostor me je vedno zanimal kot občutek. Kot nekaj, kar tiho, a vztrajno vpliva na naše stanje ter se vsakega posameznika dotakne na svoj način. Spraševala sem se, zakaj se nekje umirimo, drugje pa ne, zakaj nekateri prostori nosijo toplino, drugi napetost. Ta vprašanja so me spremljala dolgo, preden sem razumela, da odgovor pogosto leži v materialih.
Iz arhitekture me je pot za nekaj let vodila v gospodarstvo. Ko sem oblikovala tudi blagovne znamke in produkte, sem veliko časa preživela med sestavinami in materiali in se ukvarjala s tem, da zagotavljamo njihovo neškodljivost. To je bil svet, v katerem sem se učila strategije, jasnosti, odgovornosti do uporabnika in predvsem razumevanja, kako močno lahko nekaj vpliva na človeka, kaj pride v stik z našim telesom in kakšen vpliv tam pušča. Takrat sem prvič zares razumela, kako hitro lahko spregledamo snovi, ki nas obkrožajo, in kako malo o njih pravzaprav vemo.
Prav tam se je zgodil prelom. Najprej takrat, ko sem ugotovila, da ni vse, kar je dovoljeno, tudi zares varno za uporabo. In bolj sem raziskovala in se izobraževala, večji šok je bil, kaj vse uporabljamo, pa tega sploh ne vemo. Ko enkrat to spoznaš, ni več poti nazaj. Ko od blizu vidiš, koliko skrbnosti, preverjanja in znanja je bilo potrebnega, da so izdelki narejeni brez sestavin, ki bi nam lahko škodile, se spremeni tudi kritični odnos in zaupanje do drugih izdelkov.
Tako sem drugače začela gledati tudi na prostor, na okolje, ki se dotika celotnega človeka. Z razumevanjem vpliva snovi, kritičnim pogledom na izbiro materialov in kemijo prostora pa je bil nekako logičen in zelo naraven tudi moj korak nazaj k arhitekturi..
Začela sem opažati, da se v prostoru veliko pogovarjamo o estetiki, funkciji, trendih, o vizualnih in tehničnih lastnostih materialov, zelo redko pa je na mizi vprašanje, iz česa vse je nekaj narejeno, katere kemikalije material vsebuje in sprošča in kako te snovi dolgoročno vplivajo na zdravje. To je postalo vodilno vprašanje mojega dela in ključno pri tem, kako danes dojemam prostor.
Če smo pozorni na to, kar nanašamo nase, zakaj ne bi bili pozorni na tisto, kar vsak dan vdihavamo, se dotikamo, živimo? Prostor je postal še bolj oseben, ne več samo arhitektura, ampak okolje, ki oblikuje nas in naše zdravje.
Kaj je Non Tox Uni Kum in za kaj se zavzema?
Non Tox Uni Kum je gibanje, ki postavlja zdravje človeka v središče arhitekturnega prostora. Zavzema se za bolj pregledne in zdrave odločitve pri materialih, za izbire, ki ne obremenjujejo, temveč ustvarjajo pogoje za bolj zdravo bivanje. V praksi to pomeni povezovanje arhitekture, znanosti in uporabniške izkušnje, da lahko prostor deluje kot okolje, ki človeka in njegovo zdravje podpira, ne ogroža. Pri Non Tox Uni Kum se osredotočamo na materiale z manj škodljivimi kemikalijami, z manj skritimi tveganji in z več jasnosti o tem, kaj dejansko prinašamo v prostore. Naše delo združuje raziskovanje, izobraževanje in praktično svetovanje, od kurirane izbire materialov do razumevanja njihovega dolgoročnega vpliva na telo in počutje.
Non Tox Uni Kum želi arhitekturi dodati manjkajočo plast: zavedanje, da je prostor nekaj, kar vpliva na zdravje. Naš cilj je preprost, a ključen, ustvarjati prostore, ki so prijaznejši do zdravja, brez nepotrebnih toksičnih obremenitev, ter omogočiti arhitektom, načrtovalcem, da to dimenzijo vključijo že v začetne faze načrtovanja.
Z enim stavkom: v arhitekturo prinašamo vrednoto zdravja, ki je pogosto spregledana. Želimo, da je zdravje na mizi že v prvih fazah snovanja prostora, enakovredno estetiki, funkciji, trajnosti, krožnosti, vključenosti … Velikokrat govorimo o rešitvah, ki varujejo planet, pa niso nujno zdrave za človeka. Prav tu poskuša Non Tox Uni Kum narediti preskok: pokazati, da je resnično kakovosten lahko šele prostor, ki varuje človeka, ki v njem živi.
Katere so najpogostejše škodljive snovi v našem grajenem okolju? Kako se jim lahko izognemo?
Najpogosteje se pojavljajo hlapne organske spojine (VOC), formaldehid, plastifikatorji, PFAS kemikalije, biocidi, topila in različni sintetični dodatki, ki so pogosto skriti v premazih, lepilih, vinilu, laminatih ali izolacijah. Velik del težave je v tem, da so ti elementi nevidni, a jih dejansko vdihavamo ali se jih dotikamo prav vsak dan. Izognemo se jim lahko z natančno izbiro materialov, preverjanjem neodvisnih deklaracij, uporabo naravnih, mineralnih in bioosnovanih materialov, ter z arhitekturo, ki daje prednost zdravju, ne trgu. Včasih so zamenjave res enostavne.
Ali gradbeni strokovnjaki dovolj dobro poznajo lastnosti materialov, ki jih vgrajujejo? Kako povečati ozaveščenost?
Pošten odgovor je ne. Velikokrat ne poznamo niti celotne kemijske sestave, še manj pa dolgoročnih vplivov na zdravje. Stroka je ujeta med roke dobaviteljev, pomanjkljivo zakonodajo in časovni pritisk. Z vprašanjem zdravja se ne ukvarjamo, ker ga enostavno pri materialih ni potrebno osvetliti. Mislim, da je največji problem v tem, da je odgovornost na strani tistega, ki izbira, ne pa tistega, ki proizvaja. Kot je to pri hrani in kozmetiki na strani potrošnika … torej če je tisti, ki izbira, dovolj poučen, bo lahko nek prostor zdrav, v nasprotnem primeru pač ne bo.
Rešitev bi bila kontinuirana izobraževanja, neodvisni laboratoriji znanja, transparentne knjižnice materialov in vključevanje teme zdravih materialov v izobraževalne programe. Ko arhitekt ali izvajalec razumeta, kako močno lahko izbira materiala oblikuje zdravje ljudi, in ko investitor to začne zahtevati, se praksa lahko začne premikati.
Kako pa je z dostopnostjo informacij o materialih? Ali evropska zakonodaja zagotavlja dovolj transparentnosti? Kaj bi bilo treba izboljšati?
Evropska zakonodaja je dobra osnova, vendar ne zagotavlja popolne transparentnosti. Veliko kemikalij se proizvajalcem še vedno ni treba razkriti, dokler določene mejne vrednosti niso presežene. To pomeni, da je v številnih materialih prisotno več škodljivega, kot lahko razberemo iz tehničnih listov. Potrebovali bi strožje standarde razkrivanja sestavin, obvezne toksikološke podatke in jasna pravila, ki bi proizvajalce spodbujala k resnični preglednosti, ne le k lepim marketinškim oznakam. Naslednja težava je, da je v uporabi veliko snovi, ki so povsem dovoljene, pa v praksi niso neškodljive. Primer so vinilne talne obloge, ki lahko vsebujejo mehčala (ftalate), dodana zaradi prožnosti materiala. Ta mehčala so zakonsko dovoljena, a številna spadajo med hude endokrine motilce. Skozi celo življenjsko obdobje se sproščajo v zrak in vežejo na prah, ki ga vsak dan vdihavamo, še posebej so pri tem izpostavljeni otroci, ki so bližje tlem. Material je lahko popolnoma skladen z zakonodajo, pa še vedno predstavlja obremenitev za zdravje ljudi v prostoru. Podobno velja za formaldehid v vezivih ivernih in MDF-plošč. Dovoljene so določene emisijske vrednosti, a formaldehid se še vedno lahko sprošča več let po vgradnji. Ljudje lahko živijo v prostoru, ki je “skladen z normativi”, pa vseeno vdihavajo snov, ki draži dihala ali pa se jih stalno dotikajo in pri občutljivih skupinah je to lahko zelo problematično.
Zdravje ljudi bi moralo biti varovano bolj odločno. Dokler ne bo resnične preglednosti o tem, kaj materiali vsebujejo in kako se obnašajo v prostoru, je uporabnik prepuščen ugibanju, arhitekt pa deluje z omejenimi informacijami in vsega tega niti ne more poznati. Transparentnost ne bi smela biti nadstandard; biti bi morala izhodišče. Šele tako lahko sprejemamo odločitve, ki so resnično informirane in zdrave, ne le skladne.
Non Tox Uni Kum deluje lokalno in mednarodno. Kaj lahko vaše domače Zasavje nauči svet o zdravih materialih?
Zasavje nosi izkušnjo regije, ki je desetletja živela z industrijo, premogom in težkimi pogoji in izjemno obremenitvijo na zdravje ljudi. Prav ta zgodovina nam daje edinstven pogled na snovnost prostora. Vemo, kako zelo lahko okolje vpliva na človeka in kako dragocen je premik k čistosti, preglednosti in bolj zdravim praksam. Zasavje je zato idealen prostor za prehod iz črnega v boljše, bolj zdravo. Ne zato, ker bi imeli popolne pogoje, ampak ker tam res razumemo, kaj pomeni živeti s posledicami prostora, ki ni bil prijazen do zdravja. Iz te izkušnje raste drugačna občutljivost, drugačna odgovornost in predvsem drugačna motivacija za spremembo.
To, kar lahko Zasavje ponudi svetu, je dokaz, da inovacija ne nastane iz privilegijev velikih mest, ampak iz poguma majhnih skupnosti, ki znajo na novo misliti prostor in projekte. Majhne regije imajo prednost: bližino, zaupanje, hitrejšo povezanost in možnost, da spremembo uvedejo bolj neposredno. V Zasavju danes kažemo, da so zdravi materiali in bolj čist prostor lahko izhodišče nove identitete regije, od izčrpanega k regenerativnemu. In da se sprememba pogosto začne tam, kjer je bila potreba po njej najgloblje občutena.
Kako je nastal projekt Zdrave mestne dnevne sobe v Trbovljah? Kakšne materiale ste uporabili in kaj ta prostor pomeni mestu?
Projekt Zdrave mestne dnevne sobe v Trbovljah je nekdanjo prodajalno regenerativno transformiral v prostor, kjer se ljudje lahko zares zadržijo, umirijo in občutijo prijetnost bivanja. V regiji z močno industrijsko preteklostjo je bil to tudi simbolni korak, premik iz temnega v svetlejše, iz izčrpanega v bolj zdravo.
Pri snovanju smo izhajali iz materialov in iz vrednot Novega evropskega Bauhausa: to so lepota, trajnost, vključevanje, kipa smo jim mi dodali skrb za zdravje. Želeli smo pokazati, da je mogoče javni prostor oblikovati na način, ki je estetski in hkrati snovno čist. Zato smo pri prenovi uporabili lepila brez škodljivih kemikalij, apnene omete, linolej namesto vinila na tleh, in krožno uporabljeno pohištvo. Materiale smo izbirali tako, da prostor diha in da je zrak v njem čim bolj čist.
Projekt je bil tudi participativen; skupnost je prostor sooblikovala, predvsem pa ga oblikuje sedaj z vsebino. Zato dnevna soba ni samo arhitekturni objekt, ampak skupni prostor, ki odraža ljudi, ki ga uporabljajo. In vse skupaj ni bilo nič dražje, ni trajalo dlje in vse je bilo narejeno v skladu s pravili javnega naročanja. Torej smo pokazali, da se da. Da se splača, da je že dosegljivo in mogoče.
Za mesto ta prostor pomeni simbol spremembe. Dokazuje, da se lahko že danes javni prostor gradi z mislijo na zdravje in da lahko majhna občina postavi nove, bolj čiste in bolj človeške standarde. To je prostor, ki vrača občutek domačnosti in hkrati odpira vprašanja: zakaj je takšen prostor še vedno izjema?
Na prvem Non Tox Talku si gostila Alison Mears in Leilo Behjat iz Healthy Materials Lab Parsons School of Design. S čim se ukvarja njihov laboratorij?
Healthy Materials Lab je raziskovalni laboratorij, ustanovljen znotraj Parsons School of Design, New School, New York. Gre za enega vodilnih centrov na svetu, ki se sistematično ukvarja z vprašanjem, kako materiali vplivajo na zdravje, in kako lahko arhitektura, oblikovanje ter znanost skupaj ustvarijo bolj zdrava bivalna okolja. Raziskujejo kemijske sestave materialov, razvijajo alternative, spremljajo regulative in pripravljajo orodja, s katerimi lahko arhitekti sprejemajo bolj informirane odločitve.
Z Non Tox Uni Kum z njimi sodelujemo zelo neposredno, skupaj razvijamo projekte, preizkušamo rešitve in prenašamo njihovo akademsko znanje v praktične, izvedljive koncepte. Nekako delujemo kot most: oni prinašajo vrhunsko raziskovalno širino, mi pa jo prepletamo s konkretnimi prostori, lokalnimi potrebami in projekti, ki nastajajo tukaj. To sodelovanje nam omogoča, da iz teorije nastajajo zelo konkretne rešitve, ki jih lahko občutimo v prostoru.
Pomemben del našega partnerstva je tudi dejstvo, da bo Parsons Studio v spomladanskem semestru prevzel območje nekdanje Termoelektrarne Trbovlje kot svoje študijsko polje. Od januarja do maja bodo študenti in profesorji Parsons School of Design raziskovali in razvijali regenerativne, zdrave in konceptualno napredne ideje za TE Trbovlje, na regenerativen in bolj zdrav način, kot ga to velikokrat spregledano območje še ni doživelo.
To je izjemna priložnost za mesto, saj se globalno znanje neposredno prelije v lokalni prostor. In hkrati lepo pokaže, da se teme zdravih materialov, regeneracije in novega pogleda na prostor močno povezujejo – od New Yorka do Trbovelj.
Kje in kdaj se bomo lahko naslednjič srečali z Non Tox Uni Kum?
V naslednjih mesecih pripravljamo novo serijo Non Tox Talks, gostili bomo zanimive goste, sestavljamo razširjeno knjižnico zdravih materialov, s premično Non Tox Pop Up Library točko, pa bomo obiskovali tudi različne kraje in dogodke. Zelo aktivni smo tudi področju izobraževanj, zato nas spremljajte tudi na naših dogodkih Non Tox Days. V Trbovljah smo ustanovili tudi zavod Non Tox Hub, laboratorij znanja, izobraževanja in skupnostnih projektov. Vse informacije o dogodkih bodo pravočasno najavljene na naši spletni strani www.nontoxunikum.com in socialnih medijih. Kamorkoli gremo, gremo z istim namenom: pokazati, da je zdrav prostor temeljna pravica, ne luksuz in da je čas, da začnemo projekte misliti drugače. Z mislijo na zdravje. Za vse.
Pogovarjala se je: Ajda Bračič
Objavo intervjuja je podprla Zbornica za arhitekturo in prostor Slovenije.
