Odprti poziv za pisanje esejev: festival Razpoka
Jeseni se z razširjenim programom in poglobljenimi uvidi vrača Razpoka, prvi slovenski festival prenove in trajnostnega bivanja.
Festival Razpoka je namenjen vsem, ki nas veselijo stare hiše in nove ideje. Lastniki starih hiš in navdušenci nad sonaravno gradnjo, vizionarski arhitekti in angažirani konservatorji, zanesenjaški ekologi in navdihnjeni gradbeniki, idealistični študentje in viharniški teoretiki: Razpoka je festival za nas. Je prvi festival, namenjen arhitekturni prenovi in trajnostnemu bivanju v Sloveniji. Razpoka nadaljuje in razširja zamisli, ki jih že od leta 2021 zastopa stičišče Kajža.
Letošnji festival uvaja novost: kuratorski dvojici se bo odslej vsako leto pridružil nov gostujoči sokurator, ki bo sodoben odnos do zgodovine in stavbne dediščine osvetlil na svoj način.
Z velikim veseljem in ponosom sporočamo, da je kot prva mesto gostujoče sokuratorke sprejela vrhunska scenaristka, režiserka in esejistka Helena Koder. Skupaj smo izbrali letošnjo vodilno temo festivala: manjše zlo.
O gostujoči sokuratorki
Helena Koder je študirala romanistiko na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Že med študijem se je zaposlila na Televiziji Ljubljana, kjer je vodila različne oddaje, in bila prva poklicna napovedovalka, po diplomi pa novinarka. Večino svoje profesionalne poti se je na RTV Slovenija ukvarjala s scenarijem in režijo dokumentarnih filmov.
Njen filmski opus obsega več kot petdeset dokumentarcev. Med njenimi najbolj znanimi deli sta Magdalenice gospe Radojke Vrančič (1997) in Obrazi iz Marijanišča (2001). Leta 2022 je za svoje delo prejela Štigličevo nagrado za življenjsko delo na področju dokumentarnega filma. Leta 2024 je izdala svoj literarni prvenec, zbirko esejev, Krošnja z neznanimi sadeži, ki se mu je leta 2026 pridružila druga knjiga z eno najzanimivejših ljubljanskih arhitekturnih zgodb, Kolizej.
Manjše zlo
»Ti, ki izberejo manjše zlo, hitro pozabijo, da so kljub vsemu izbrali zlo,« je zapisala Hannah Arendt. V času, ko se znova spopadamo s številnimi družbenopolitičnimi situacijami, za katere smo menili, da so presežene, vsak dan izbiramo med večjim in manjšim zlom: s svojim delom, strinjanjem, nasprotovanjem, sodelovanjem ali nesodelovanjem, z besedo ali molkom, s svojim življenjem kot takim. Izbiramo, pravi Arendt, saj bi bilo nemoralno, če ne bi izbrali.
Ob vsem tem se zdi, da zgodovina ni več velika učiteljica, pač pa polje osvoboditve ter poligon zavajanj obenem. Kaj izbiramo, ko vstopamo v dialog z lastno preteklostjo? Kako z današnjimi stališči sooblikujemo zgodovinske narative, kako preobražamo njihove snovne ostanke? Ko vstopamo v zgodovinski čas in prostor – kot arhitekti, dokumentaristi, konservatorji, ljudje – ga s svojo dejavnostjo že interpretiramo. Prostor lastninimo, mu postavljamo ceno, ter ga prepuščamo investicijam in stekanju dobička v roke tistih, ki usmerjajo polične in okoljske krize. Arendt vzpon totalitarizmov povezuje s poprejšnjim uničenjem javnih prostorov prostega izražanja ter izmenjave mnenj. Kako lahko na svoboden način vzgajamo prostore diskurza o lastni preteklosti, ne da bi pri tem neetično pripisovali, posploševali, ali razpolagali s krivdo? Ob spopadanju s tovrstnimi vprašanji se kot najpomembnejša znova in znova izkazuje občutljivost: do prostora, do sočloveka, do drugih bitij, do ustvarjanja skupnega spomina.
Snovna, arhitekturna dediščina, ki zaznamuje naš skupni prostor, je za razmislek o takšnih vprašanjih ključna. Ko določimo, kaj si kot družba želimo ohraniti, namreč že izberemo. Ko to poimenujemo za dediščino, izberemo znova. Kaj izbiramo, ko izbiramo dediščino? Je to zgolj manjše zlo, ki vliva lažno tolažbo? Ali obstaja še tretja možnost?
– Andraž Keršič in Ajda Bračič
Ljudje najbrž svojega veka ne moremo preživeti z občutkom, da je vse naše bivanje in delovanje omejeno na povzročanje večjega ali manjšega zla. Ljudje si globoko v sebi želimo, da bi delali dobro. Ne povzročali nobenega zla. Torej se smemo šele, ko definiramo dobro, odločati za manjše zlo. Zakaj sploh lahko na ohranjanje stavbne dediščine – pa tudi dediščine nasploh – gledamo kot na nekaj dobrega? Pustimo ob strani ekonomske ali podnebnovarstvene in druge praktične razloge. Spoštovanje dediščine, njeno vzdrževanje, ohranjanje in skrb zanjo – in torej tudi prenavljanje – vključuje drugega. Drugega v času in prostoru. Skupnost. Odnos do neke stavbe – vzemimo za primer ljubljansko Dramo – nas povezuje v skupnost. Povezuje nas horizontalno v tem trenutku in tem prostoru in vertikalno v času, se pravi povezuje s preteklostjo in prihodnostjo. Pravijo, da je bila v razvoju človeka najbolj odločilna in pomembna lastnost zmožnost sodelovanja in ustvarjanja skupnosti. Dediščina je vezivo skupnosti. Ali vsaj eno od veziv.
– Helena Koder
Odprti poziv za eseje
Vse zainteresirane pisce vabimo, da oddajo svoje izvirno esejistično besedilo kot odziv na temo manjše zlo, predvsem v kontekstu odnosa do nepremične dediščine, arhitekturne prenove, izzivov okoljske in družbene trajnosti ter odnosa do zgodovine.
Besedila naj ne presegajo dolžine 10.000 znakov s presledki. Oddajte jih v .doc ali podobnem besedilnem formatu na e-naslov info@kajza.si. Rok za oddajo je 17.7.2026 do konca dne.
Besedila bo pregledal strokovni uredniški odbor festivala in med prispelimi izdelki izbral 5 besedil, ki bodo objavljena v samostojni publikaciji, ki bo izšla jeseni 2026. Publikacija bo predstavljena na javnem dogodku na festivalu Razpoka oktobra 2026. izbrana besedila bodo honorirana. Izbrani pisci prejmejo tudi izvod publikacije.
Vabljeni k pisanju!
