Robert Veselko: “Hiša iz ilovice ima taktilnost in značaj, ki ga industrijski materiali težko dosežejo“
Arhitekt Robert Veselko je pri nas prepoznan po številnih projektih gradnje z naravnimi materiali in prenove. Pomen trajnosti v arhitekturi je preizkušal že pred četrt stoletja, ko se je v stroki ob pojmu trajnost še govorilo predvsem o pasivnih hišah in sončnih celicah. V pisarni RVA, ki jo vodi, pri projektih dajejo »poseben pomen tesnemu sodelovanju z naročnikom, uporabi lokalnih materialov in rešitvam za smotrno uporabo energije.« Pogovor z Robertom Veselkom je tekel o prenovi, gradbenih predpisih in ljubezni do premišljene, vzdržljive ter okolju prijazne arhitekture.
Pri svojih projektih se močno poslužujete gradnje z naravnimi materiali, reciklaže in sonaravnih načel. Kaj vas je pripeljalo do takšne usmeritve? Vam je bilo takšno razmišljanje že od nekdaj blizu?
Mislim, da se je moje zanimanje za naravne materiale začelo oblikovati že v času študija. Arhitekturo sem študiral na Tehnični univerzi v Gradcu, kjer je bilo v programu nekaj izbirnih predmetov s področja ekološke gradnje. To področje me je takrat zelo pritegnilo. Pomembno je bilo tudi to, da je v nemškem prostoru že takrat obstajala bogata literatura o naravnih materialih in trajnostni gradnji, kar mi je omogočilo bolj poglobljeno raziskovanje te tematike.
Drug pomemben vpliv je bila moja osebna zgodba. Kot študent sem postal oče in takrat smo iskali možnosti za reševanje lastnega stanovanjskega vprašanja. Našli smo zemljišče, na katerem je stala starejša, močno dotrajana butana hiša. Postala je izhodišče in hkrati navdih. V procesu načrtovanja sem se odločil, da bo tudi nova hiša temeljila na lokalnem materialu, na zemlji.
Pri tem me je posebej pritegnila ideja, da so ljudje nekoč znali iz materiala, ki je bil dobesedno pod nogami, oblikovati domove, prilagojene prostoru, podnebju in svojim skromnim potrebam. Ta preprostost in logika rabe lokalnega materiala se mi je zdela izjemno zanimiva.
Tako sem se lotil raziskovanja in nato še gradnje naše hiše, kot neke vrste eksperimenta sodobne gradnje z zemljo. Od tega je zdaj že več kot 25 let. Takrat je bil to eden prvih sodobnih primerov tovrstne gradnje z zemljo pri nas.
Ta izkušnja mi je dala izjemno veliko. Zdi se mi, da izobraževanje arhitektov pogosto premalo vključuje neposreden stik z materialom in gradbenim procesom. Gradnja lastne hiše je bila zame velika šola. Preko fizičnega dela in neposrednega stika z materiali sem pridobil znanje, ki ga v predavalnici ne moreš usvojiti.
Ali menite, da so trenutni predpisi in postopki v Sloveniji dovolj naklonjeni uporabi naravnih materialov v gradbeništvu? Kje se pojavljajo težave?
Pri tem vprašanju je smiselno ločiti dve skupini naravnih materialov. Prva skupina so materiali, ki so že regulirani in dostopni na trgu kot gradbeni proizvodi. V to skupino sodijo različni naravni konstrukcijski in izolacijski materiali, kot so les, kamen, ilovnati ometi, konoplja, slama in drugi podobni materiali. Takšni materiali imajo ustrezne certifikate, zagotavljajo sledljivost, varnost in skladnost z zakonodajo. Pri njih praviloma ni težav, saj so vključeni v obstoječe regulativne okvire.
Druga skupina pa so materiali, ki niso ponujeni kot certificirani gradbeni proizvodi. Tu imam v mislih že naštete materiale le da so lokalnega izvora in nimajo ustreznih certifikatov ali reciklirane materiale, na primer kamen, oz. opeko iz porušene stare hiše, ki bi ju želeli ponovno uporabiti, ali pa zemljo iz gradbene jame, ki bi jo želeli uporabiti za gradnjo sten novega objekta… Na tem področju zakonodaja še ni dovolj natančna, kar je še posebej problematično pri gradnji zahtevnih objektov.
Pozitivna sprememba pa je nedavno sprejeta novelacija gradbenega zakona, ki uvaja pomemben napredek: omogoča ponovno uporabo gradbenih materialov, ne da bi poprej morali izgubiti status odpadka. To predstavlja pomemben korak naprej na področju recikliranja in krožnega gospodarstva, saj je bilo to področje prej pravno neurejeno.
Pri manj zahtevnih objektih je lažje, saj ni več potrebno predložiti dokazila o zanesljivosti objekta, oziroma certifikatov za vsak vgrajeni material, dovolj je izjava odgovornega nadzornika, da je objekt zgrajen skladno z bistvenimi zahtevami. Pri zahtevnih objektih pa postopki ostajajo strožji, zato je tam potrebna bolj natančna obravnava in dodatna dokazila.
Dodatno težavo vidim na področju subvencioniranja gradnje z naravnimi materiali. Želel bi si več poudarka na sami uporabi naravnih materialov in morda nekoliko manj izključno na energetski učinkovitosti. Trenutno prihaja do absurdnih situacij: hiša, oblečena v stiropor in opremljena z rekuperacijo, ustreza kriterijem subvencije, medtem ko hiša, zgrajena iz naravnih materialov in brez prezračevalne naprave, teh pogojev ne izpolnjuje, čeprav ima slednja bistveno manjši ogljični odtis. Po mojem mnenju bi morali pri dodeljevanju subvencij upoštevati tudi LCA, torej analizo življenjskega cikla materialov, saj ta daje celovitejšo sliko trajnostnosti objekta.
Če povzamem: trenutni predpisi in postopki v Sloveniji za gradnjo iz naravnih materialov niso idealni, a tudi niso tako omejujoči, da bi takšna gradnja zaradi njih bila bistveno otežena. Vsekakor pa je na tem področju še veliko prostora za izboljšave in za oblikovanje spodbud, ki bi trajnostne materiale in gradnjo resnično postavile v ospredje. Po mojem mnenju je velik del izziva tudi v sami stroki in med naročniki, da bi se bolj zavedali pomena gradnje z naravnimi materiali v širšem družbenem in okoljskem kontekstu. Mislim, da je prav tu prostor za napredek: v razumevanju, vrednotenju in spodbujanju pristopov, ki ne gledajo le na tehnične kriterije, ampak tudi na dolgoročne vplive na prostor, skupnost in naravo.
Vi ste torej že pred 25 leti zgradili hišo iz ilovice. Takrat je bilo postopkovno to najbrž še bistveno težje kot danes. Kako je danes živeti v tej hiši?
Res je, hišo smo zgradili pred približno 25 leti. Postopkovno je bilo takrat lažje, vendar ne zato, ker je bila hiša iz ilovice, temveč zato, ker so bili postopki nasploh nekoliko enostavnejši. Zdi se mi, da se z vsako t. i. poenostavitvijo gradbene zakonodaje stvari v praksi še malo bolj zakomplicirajo. Imamo neko posebno nacionalno nagnjenost k prekomerni birokratizaciji vsega, kar je mogoče birokratizirati, kar pa seveda ne pomeni, da so stvari potem boljše, ampak le bolj komplicirane.
Kar se tiče življenja v hiši: četrt stoletja je dovolj dolga preizkusna doba, da se pokažejo vse dobre ali slabe lastnosti takšnega objekta. In moja izkušnja je zelo pozitivna. Hiša se lepo stara, v njej je prijetno živeti, in kot stanovalci se v njej dobro počutimo. Naravni materiali ustvarjajo posebno bivalno kakovost, prijetno mikroklimo in toplino prostora. Hiša ima taktilnost in značaj, ki ga »klasični« industrijski materiali težko dosežejo.
Katere naravne materiale vidite kot najbolj perspektivne za širšo uporabo v urbanem okolju in pri gradnji večjih javnih objektov?
Gotovo je les eden ključnih naravnih materialov, ki se trenutno najpogosteje uporablja pri gradnji večjih javnih objektov v urbanem okolju. Lesena gradnja se je v zadnjih letih močno razvila, tako tehnološko kot organizacijsko. Danes imamo številne primere večetažnih javnih stavb iz lesa po Evropi in svetu. Prednosti so jasne: majhen ogljični odtis, hitro in suho grajenje, visoka stopnja prefabrikacije ter prijetna bivalna in uporabna kakovost prostora. Les tako postaja relevantna alternativa tudi za konstrukcijske sisteme tam, kjer si še pred desetletjem tega skoraj nismo predstavljali.
Poleg lesa pa imajo velik potencial tudi drugi naravni materiali. Zemlja je gotovo eden izmed njih – v različnih oblikah, od ilovnatih ometov do sten iz zbite zemlje, kompozitnih zemeljskih materialov in ilovnatih tlakov. Ti sistemi že dokazujejo, da so primerni za sodobno, trajnostno arhitekturo in da lahko z ustreznim pristopom dosegajo visoke tehnične standarde ter izjemno estetsko in bivalno kakovost.
Zelo perspektivni so tudi materiali na osnovi naravnih vlaken, na primer konopljini kompoziti in vlaknene izolacije iz vlaken konoplje, lesa … Pomemben del prihodnosti vidim tudi v ponovni uporabi materialov, kjer gradnja prehaja iz linearnega sistema v krožni proces.
Seveda je treba upoštevati, da je gradnja večjih, zahtevnih objektov povezana s strožjimi finančnimi, logističnimi in varnostnimi zahtevami, ki jih morajo materiali izpolnjevati. A razvoj gre v pravo smer, imamo vedno več znanja, tehnologij in pozitivnih referenčnih primerov, ki dokazujejo, da je to ne le možno, temveč tudi nujno.
Kaj pa prenova? Ali v zadnjih letih opažate porast zanimanja za prenovo, kakšen odnos imajo do starih hiš naročniki?
Težko govorim na splošno, lahko pa rečem, da v zadnjih letih v pisarni res opažam porast zanimanja za prenove, pogosto tudi v kombinaciji z dozidavami. Naročniki imajo pri tem zelo različna izhodišča in želje. Včasih se zdi, da bi nekateri hišo najraje porušili in na njenem mestu zgradili novo. V takih primerih vedno predlagam, da najprej naredimo temeljito gradbeno-tehnično analizo obstoječega objekta, da realno ocenimo njegovo stanje in potencial. Šele na podlagi konkretnih ugotovitev lahko sprejmemo odločitev, ali je ohranitev smiselna ali ne.
Veliko je odvisno od kakovosti prvotne zasnove, stanja konstrukcije, starosti objekta in možnosti prilagoditev sodobnim bivalnim potrebam. Opažam pa tudi, da je večina naročnikov pri prenovah zelo pragmatičnih. Želijo, da je prenova finančno smiselna in dolgoročno upravičena, kar je seveda povsem razumljivo.
Kljub temu pa sam vedno spodbujam premislek o ohranjanju in prenovi. Prenovljena hiša je skoraj vedno bolj trajnostna rešitev kot novogradnja, tudi, če je nova hiša »ekološka«. Pri prenovi ohranimo del obstoječe strukture, s tem pa bistveno zmanjšamo porabo energije in materialov ter nastanek odpadkov. Poleg tega obstoječe hiše pogosto nosijo v sebi določeno vrednost prostora, zgodbe, konteksta, ki ga je težko poustvariti na novo.
Mislim, da se tudi z družbenega vidika počasi spreminja zavest: vedno bolj razumemo, da trajnost ne pomeni samo gradnje iz naravnih materialov, temveč tudi spoštovanje obstoječega in premišljeno nadgrajevanje tega, kar je že dano v prostoru.
Projekt Hiša po obodu je zasnovan kot reinterpretacija tradicionalne domačije, čeprav so bili nekdanji objekti porušeni, ohranja morfološko logiko nekdanje zasnove. Kaj je bilo vodilo pri oblikovanju te zasnove?
V tem primeru smo se po temeljitem premisleku odločili za odstranitev obstoječih stavb. Razlogov za to je bilo več. Nekdanja domačija je imela v preteklosti bistveno več zemljišča in v tistem kontekstu je bila umestitev hiše smiselna. V današnji parcelaciji pa je objekt stal sredi parcele, na legi, ki ni omogočala kakovostne prostorske organizacije novega programa. Poleg tega je bila obstoječa hiša v razmeroma slabem tehničnem stanju, prostorsko pa ni omogočala ustreznih rešitev, ki jih je naročnik želel.
Običajno se mi zdi smiselno, da najbolj kakovostni del zemljišča ostane odprt in namenjen bivanju na prostem, kot prostor stika z naravo, svetlobo in razgledi. Hišo je zato logično umestiti tja, kjer je zemljišče nekoliko manj kakovostno. Tako ohranimo najboljše površine kot prostor življenja, ne kot prostor pozidave.
Tudi v tem primeru je bila odločitev enaka: hiša je postavljena na rob parcele, kjer oblikuje zavetno obodno strukturo in ustvari jasen okvir zelenega notranjega dvorišča.
Kljub temu, da je bil stari objekt porušen, je predstavljal pomembno izhodišče za zasnovo novega. Ohranjena je bila osnovna morfološka logika nekdanje domačije: prvotni objekt je bil sestavljen iz treh delov, bivalnega, gospodarskega in manjšega dodatnega objekta in tudi nova zasnova sledi tej členitvi ter se oblikuje v tri volumne. Hkrati tipologija ostaja povezana s tradicijo tega prostora, nova hiša reinterpretira podolgovato panonsko hišo, značilno za to okolje.
Kako lahko staro in novo sodelujeta? Kako pri prenovah uravnotežite ohranjanje zgodovinske vrednosti objekta in sodobne potrebe uporabnikov?
Pri prenovah se mi zdi ključno, da staro in novo razumemo kot dva dela iste zgodbe. Ne gre za nasprotje, ampak za dialog med različnimi časovnimi plastmi. Obstoječa struktura nosi zgodovino, identiteto in izkušnjo prostora, medtem ko novo prinaša sodobne potrebe, tehnologijo in način bivanja. Ko med njima vzpostavimo občutljivo ravnotežje, lahko nastane arhitektura, ki je zakoreninjena v prostoru in hkrati odprta v prihodnost.
Pri vsaki obstoječi hiši najprej poskušam razumeti njeno bistvo, kaj je njena arhitekturna vrednost, kaj je njena identiteta, kaj je tisto, kar jo dela vredno ohranitve. Včasih je to tipologija, drugič konstrukcija, proporci, tlorisna logika ali materialnost, včasih pa samo določen zanimiv element ali detajl.
Pomembno je, da prenovljena hiša daje okvir sodobnemu načinu življenja. Prostor mora služiti današnjim potrebam, ne le ohranjati spomin na preteklost. Ključ je v ravnotežju, staro ohranimo tam, kjer nosi vrednost, novo pa dodamo tam, kjer izboljša kakovost bivanja.
Ko je ta odnos uravnotežen, dobimo prostor, ki spoštuje preteklost, a hkrati omogoča sodoben način življenja. To se mi zdi bistvo dobre prenove, da prepoznamo kvalitete preteklosti in jih premišljeno povežemo s potrebami sedanjega časa.
Je za prenovo potrebna prisotnost arhitekta in/ali konservatorja? Ali menite, da se da pri nas postopoma privzgojiti toliko prostorske kulture, da bi ljudem lahko zaupali samoprenovo v skladu s skupnimi načeli in vrednotami?
Mislim, da na to vprašanje ni enostavno odgovoriti in ga ni mogoče posplošiti. Seveda je mogoče, da nekdo brez formalne izobrazbe arhitekta ali konservatorja prenovi objekt zelo premišljeno in kakovostno s spoštovanjem prostora, materialov in tradicije. Obstajajo ljudje z izjemnim občutkom in razumevanjem prostora tudi brez diplome. Po drugi strani pa sama prisotnost arhitekta ali konservatorja še ne zagotavlja dobre in kvalitetne prenove. Kakovost je vedno odvisna od znanja, občutka, odgovornosti in vrednot posameznika.
Kar pa zadeva idejo, da bi lahko pri nas postopoma vzgojili toliko prostorske kulture, da bi lahko prenovo popolnoma prepustili posameznikom brez strokovne podpore, sem žal nekoliko skeptičen. Živimo v času, ko družba pogosto išče hitre, enostavne rešitve za kompleksne probleme. Prenova pa je prav nasprotno, zahteva širok nabor znanj, izkušenj, razumevanje materialov, konstrukcij, zgodovine, zakonodaje, pa tudi občutek za prostor in življenje, ki se bo v njem odvijalo.
Ne gre samo za lepoto ali slog, temveč tudi za varnost, trajnost, konstrukcijsko logiko in odgovornost do prostora, ki je skupna dobrina. Zato verjamem, da je sodelovanje strokovnjakov pri prenovi zelo pomembno, ne kot omejitev, ampak kot podpora naročniku in prostoru.
Namen ni omejevati ustvarjalnosti posameznikov, temveč zagotoviti, da se dediščina, identiteta prostora in kakovost bivanja ohranijo in nadgradijo. Kjer pa se srečata kakovostno strokovno znanje in občutljiv naročnik, tam nastanejo najboljše prenove.
Tudi projekt hiše Ekotako je zanimiv, najbrž gre za enega prvih projektov prenove pri nas, kjer sta lastnika stanje sproti objavljala na spletu. Kaj so še druge posebnosti te hiše? Kako je zaživela danes?
Da, mislim, da kar drži, da je bila to ena prvih prenov pri nas, kjer sta investitorja tako odprto in sproti delila proces gradnje na spletu. To se mi zdi zelo dragoceno, saj takšen vpogled v realen potek prenove marsikomu pomaga pri razumevanju gradnje, pri sprejemanju odločitev in pri pripravi na izzive, ki jih tak proces prinaša. Sploh pri investitorjih, ki so sami močno vključeni v proces gradnje, so informacije iz prve roke izjemno koristne.
Sama hiša je nastala v sodelovanju z arhitektom Iro Zorkom in gre za prenovo manjše delavske hiše s prizidkom v Mariboru iz okoli leta 1930. Osnovno vodilo prenove je bilo ohraniti obstoječe gabarite hiše in njen značaj, obenem pa jo posodobiti in prilagoditi programskim izhodiščem naročnikov.
Posebnost hiše je bila premišljena obravnava obstoječe strukture. Del obstoječih zidov smo iz notranje strani očistili in razkrili, da je polna opeka ponovno zaživela v prostoru in mu dala toplino ter karakter.
Na južni strani smo hiši dodali večje steklene površine. Poleti jih naravno senči okoliška vegetacija sadnega drevja, pozimi pa skozi njih v prostor vstopa nizko zimsko sonce, kar omogoča pasivno pridobivanje toplote.
Projekt je bil izveden fazno, v skladu s finančnimi zmožnostmi investitorjev. Najprej so uredili manjši pritlični del, kjer so začasno živeli, nato pa postopoma prenovili še preostali del hiše in ga povezali v celoto.
Kako hiša živi danes, bi bilo sicer najbolje vprašati kar lastnike — oni ima najbolj sveže informacije. Kolikor vem, se v hiši odlično počutijo in je lepo “zaživela”.
Kako menite, da bi bilo treba spodbujati prenovo ne le med končnimi uporabniki, za kar se vsi skupaj zelo trudimo, temveč tudi med arhitekti? Zdi se, da kljub splošni osveščenosti stroke številni posamezniki še zmerom operirajo po liniji najmanjšega odpora, predlagajo rušitve, se zatekajo k vprašljivim novogradnjam.
Najboljša spodbuda za prenovo so po mojem mnenju dobre prakse. Kakovostno izvedeni projekti, ki pokažejo, da je prenova lahko sodobna, funkcionalna, trajnostna in ekonomsko smiselna, imajo največjo moč prepričevanja. Zelo pomembno pa je tudi, da so ti projekti pravilno predstavljeni in vidni na strokovnih platformah, v medijih, na razstavah, strokovnih dogodkih… Ko prenovo razumemo kot priložnost, ne kot oviro, se začnejo spreminjati tudi odločitve.
Hkrati upam, da bo z mlajšimi generacijami arhitektov prišlo še več razumevanja in zanimanja za prenovo. Mislim, da se zavedanje o odgovornosti do prostora in obstoječe grajene strukture krepi, a pot je še dolga. Še vedno prepogosto vidimo predloge za rušitve preprosto zato, ker je to najlažja ali najhitrejša rešitev in ne nujno najboljša. Prenova je zahtevnejša, terja več znanja, več posluha in več potrpežljivosti.
Glavni izziv pa vidim tudi na sistemski ravni. V Sloveniji nam manjka dobrih mehanizmov finančnih spodbud za prenovo kulturne dediščine in obstoječega fonda stavb. Če bi bili ti instrumenti jasnejši, bolj dostopni in uporabniku prijazni, bi se marsikateri investitor veliko lažje odločil za prenovo namesto za rušitev in novogradnjo. Trenutno je pogosto tako, da se investitor kljub dobrim namenom na koncu odloči pragmatično, ker je sistem postavljen tako, da je rušiti in graditi novo hitreje in ceneje.
Prenova ni le arhitekturno vprašanje, ampak kulturno, okoljsko in ekonomsko. Če želimo, da postane bolj pogosta, premišljena in cenjena praksa, moramo ustvariti okolje, v katerem je prenova ne le vrednota, ampak tudi realno podprta možnost tako za investitorje kot za arhitekte. Ko bodo dobra zakonodaja, finančne spodbude in vidne dobre prakse delovale skupaj, se bo tudi kultura prenove spremenila na bolje.
Pogovarjala se je: Ajda Bračič
Objavo intervjuja je podprla Zbornica za arhitekturo in prostor Slovenije.
