{"id":3954,"date":"2026-02-16T13:15:41","date_gmt":"2026-02-16T13:15:41","guid":{"rendered":"https:\/\/kajza.si\/?p=3954"},"modified":"2026-04-02T09:46:57","modified_gmt":"2026-04-02T09:46:57","slug":"lucija-perko-prenovljena-domacija-na-vipavskem","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/kajza.si\/index.php\/2026\/02\/16\/lucija-perko-prenovljena-domacija-na-vipavskem\/","title":{"rendered":"Lucija Perko: Prenovljena doma\u010dija na Vipavskem"},"content":{"rendered":"\n
\n
\n

Lucija Perko: Prenovljena doma\u010dija na Vipavskem<\/h2>\n\n\n\n

Je to zgodba o doma\u010diji, ki je na\u0161la svoje ljudi \u00ad\u00ad\u2014 ali zgodba o ljudeh, ki so na\u0161li svojo doma\u010dijo? Vsekakor so se med seboj iskali in nikakor ni bilo odlo\u010deno, da se najdejo. Arhitektka Lucija Perko je svojega partnerja spoznala v Italiji, nato sta si \u017eivljenje skupaj ustvarila na Tajskem, pred nekaj leti je tedaj \u017ee \u0161tiri\u010dlansko dru\u017eino pot vodila v Vipavsko dolino, v vas Podraga. \u010ce ne bi bilo ljudi, bi doma\u010dija danes ne bila topel, \u0161armanten dom, morda pa je sploh ve\u010d ne bi bilo.<\/p>\n\n\n\n

\"\"<\/figure>\n\n\n\n

Osrednji prostor prenove je zaenkrat nekdanji skedenj, ki se je s postopnim lu\u0161\u010denjem plasti spremenil v sodobno bivali\u0161\u010de. Bivalni del v pritli\u010dju je bolj javen in se vrti okoli velike doma\u010de mize, na galeriji pa je prostor za bolj umaknjen spalni del. Z borja\u010da je vhod tudi v srebrarsko delavnico in galerijo, kjer Lucija Perko danes ustvarja. Izbrani kosi pohi\u0161tva pri\u010dajo o bogati zgodovini lokalnih krajev kot tudi o pestri in svetovljanski dru\u017einski zgodbi \u2013 vse to na podlagi beline in kamna, ki skupaj pri\u010data o umetelnem iskanju ravnovesja med ohranjanjem in posodabljanjem.<\/p>\n\n\n\n

\"\"<\/figure>\n\n\n\n
\"\"<\/figure>\n\n\n\n
\"\"<\/figure>\n\n\n\n
\"\"<\/figure>\n\n\n\n
\"\"<\/figure>\n\n\n\n

<\/p>\n\n\n\n

Odgovarja: arhitektka Lucija Perko<\/strong><\/p>\n\n\n\n

Razgibana \u017eivljenjska zgodba vas je vodila v Italijo, nato na Tajsko, zdaj ste se ustalili v Vipavski dolini. Kako bi primerjali odnos do prenove in dedi\u0161\u010dine v teh treh okoljih?<\/strong><\/p>\n\n\n\n

\u010ce za\u010dnem z Italijo: njihov odnos do prenov in dedi\u0161\u010dine bi lahko povzela nekako takole: \u00bbza\u0161\u010dititi du\u0161o za vsako ceno … nato pa jo skrbno prilagoditi, da lahko ljudje \u0161e vedno \u017eivijo v njej.\u00ab  To je ponosna, za\u0161\u010ditni\u0161ka (in pa tudi karseda birokratska) de\u017eela \u2013 pa vendar je v vsem tem logika. Dedi\u0161\u010dina je vedno<\/em> na prvem mestu. Italija svoje grajeno okolje vidi kot skupno kulturno dobrino, ne le kot zasebno lastnino, kjer so tudi skromne stavbe lahko zgodovinsko pomembne. Zgodovinska sredi\u0161\u010da (centri storici<\/em>) se obravnavajo kot muzeji na prostem. Najbolj pomemben (in v tem se tudi najbolj razlikujemo od na\u0161ih zahodnih sosedov) pa je javni odnos do dedi\u0161\u010dine: mesta se mo\u010dno identificirajo s svojo arhitekturo, slabe prenove so javno kritizirane, obstaja dru\u017ebeni pritisk, da se nekaj “naredi pravilno”, ne poceni … Tudi majhne vasi se bodo borile za ohranitev svoje vizualne identitete. Javni odnos je nekak\u0161na me\u0161anica ponosa, za\u0161\u010ditni\u0161kega nastroja in navade. Ve\u010dina Italijanov odra\u0161\u010da obkro\u017eena s starodavnimi stvarmi, zato se dedi\u0161\u010dina zdi normalna, jim je pa seveda v veliki meri \u2013 za razliko od nas – tudi privzgojena. Pri nas je zaskrbljujo\u010da predvsem splo\u0161na brezbri\u017enost, pa tudi neznanje, nepovezanost med sektorji, to na\u0161e predal\u010dkanje \u2013 v smislu ”to ni na\u0161a domena” …<\/p>\n\n\n\n

Tajska pa je zgodba zase. Tajski javni odnos do dedi\u0161\u010dine je spo\u0161tljiv, duhoven in pa zelo \u2013 pragmati\u010den,  po tonu se zelo razlikuje od Evrope. Od dedi\u0161\u010dine se pri\u010dakuje, da sobiva s sodobnim \u017eivljenjem, ne pa, da ga zamrzne v \u010dasu. Manj se nana\u0161a na stare stavbe kot artefakte in bolj na kontinuiteto kulture. \u010ce neka struktura \u0161e vedno slu\u017ei svoji duhovni ali dru\u017ebeni vlogi, velja za uspe\u0161no \u2013 tudi \u010de je obnovljena ali popolnoma spremenjena. Niso obremenjeni s tem, da nekaj izgleda staro; za razliko od zahodnega pogleda na dedi\u0161\u010dino, neka rekonstrukcija ne nosi velike stigme. Templje pogosto popravljajo, prepleskajo ali popolnoma obnovijo. Materiali se lahko spremenijo (beton nadomesti les, nove plo\u0161\u010dice nadomestijo stare). Pristnost je opredeljena z obliko, simboliko in uporabo, ne s starostjo. Tempelj, ki je videti \u00bbnov\u00ab, je \u0161e vedno mogo\u010de v celoti upo\u0161tevati kot dedi\u0161\u010dino – saj je to aktiven verski prostori, ne muzeji. To je seveda povezano s tem, da so zgodovinska najdi\u0161\u010da vedno na tak ali druga\u010den na\u010din povezana z budizmom, monarhijo in skupnostnimi obredi. Najpomembnej\u0161i sta pomen in funkcija, ne pa stroga izvirnost.<\/p>\n\n\n\n

V kak\u0161nem stanju je bil skedenj, ko ste se prvi\u010d sre\u010dali z njim? Kaj vas je najbolj veselilo pri prenovi? Zakaj ravno ta skedenj?<\/strong><\/p>\n\n\n\n

Ta skedenj  je bil do pred kratkim ena res neugledna, grda, zabetonirana – \u0161tala. Dr\u017ei se preostalega dela doma\u010dije, vmes pa ju povezuje sicer o\u010darljiv, a na \u017ealost grdo zabetoniran borja\u010d \u2013 en del hi\u0161e je \u017ee bil obnovljen, ampak nas \u010daka \u0161e veliko dela. \u0160tala je bila kot samostojen objekt, brez kleti (hrama) in dodatnih struktur pa\u010d najbolj realisti\u010den kratkoro\u010den cilj. Obnovljena je bila v grobem zelo hitro, detajli pa seveda zahtevajo svoj \u010das. Starih stavb se je potrebno lotiti po\u010dasi. Vsak poseg se bo \u0161ele naknadno v celoti pokazal za (bolj ali manj) pravega, se mi zdi, da je prav, da se spremembe malo ”ule\u017eejo”. Zelo malo je bilo spremenjenega, pravzaprav gre bolj za ”sla\u010denje” nasilnih posegov povojnega obdobja, ko se je hitelo s cementom ”posodabljati” tradicionalne hi\u0161e, kot je na\u0161a. Tako smo npr. odbetonirali vhod v hram, spodaj pa so nas \u010dakale \u010dudovite stare kamnite stopnice. Po\u010dasi celo doma\u010dijo vra\u010damo v prvotno stanje, s prilagoditvami in premi\u0161ljenimi izbolj\u0161avami. V neizmerno veselje mi je vsak kos starega pohi\u0161tva, ki ga izbrskam in ”po\u0161timam”, v\u010dasih si po\u010ditnice organiziramo okrog takih najdb: stole sem privlekla iz vsepovsod, precej stvari je pri\u0161lo z nami iz Tajske, tudi tam smo pridno hodili po bol\u0161jakih. Toliko je starih, kvalitetnih re\u010di, ki \u010dakajo na umestitev \u2013 neke sorte pohi\u0161tvo iz zaveti\u0161\u010da.<\/p>\n\n\n\n

Vsak koti\u010dek va\u0161ega doma izra\u017ea skrb in veselje do prostora. Kak\u0161ne prednosti ponuja \u017eivljenje v prenovljeni hi\u0161i v primerjavi z novogradnjo?<\/strong><\/p>\n\n\n\n

Prenova je edinstvena v tem, da ohrani zgodbo in karakter, ki ju novogradnje praviloma te\u017eko posnemajo. Prostor deluje bolj topel in \u201cdoma\u010d\u201d, ne pa serijsko. V smislu ohranjanja dedi\u0161\u010dine se tu poka\u017ee prilo\u017enost, da naslednji generaciji poda\u0161 ne samo kako, ampak tudi zakaj<\/em> je nekaj vredno ohraniti. Ne gre za nostalgijo, ampak tudi trajnostni na\u010din razmi\u0161ljanja, ki lahko u\u010di potrpe\u017eljivosti, odgovornosti in tudi spo\u0161tovanja dela. V \u0161ir\u0161em smislu je to seveda prispevek k kulturnem spominu, identiteti prostora in izbolj\u0161anju zavedanja pomembnosti kakovosti grajenega okolja.<\/p>\n\n\n\n

Ime projekta: Podraga 18 \u2013 Prenovljena doma\u010dija na Vipavskem<\/p>\n\n\n\n

Avtorica: Lucija Perko<\/p>\n\n\n\n

Leto zaklju\u010dka prenove in trajanje: 2021-2022, 14 mesecev<\/p>\n\n\n\n

Izvajalci: Lucija Perko (zasnova, oprema, razli\u010dna obnovitvena dela, restavriranje pohi\u0161tva, detajli, itd.);<\/p>\n\n\n\n

Brane Ja\u0161evec (izdelava stopnic, podesta, lesenih vrat, zaklju\u010dkov); Giovanni Polistena Stucco Italiano (pastellone stenske in talne obloge v kopalnicah); Okna \u0160emrl (stavbno pohi\u0161tvo)<\/p>\n\n\n\n

Avtorji fotografij: Lucija Perko, Klemen Bizjak Adriafoto, Jana Jocif<\/p>\n\n\n\n

<\/div>\n\n\n
\n\t<\/a>\t\t
\n\t\t
\n\t\t\t\"\"\t\t<\/div>\n\t<\/div>\n\t\t
\n\t\t\t\t
\n\t\t\tVesna Hrvatin: Prenova doma\u010dije v \u0160marjah pri Se\u017eani\t\t<\/div>\n\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\tKra\u0161ka doma\u010dija z letnico 1853 je po kar deset let trajajo\u010di prenovi znova postala dom.\t\t<\/div>\n\t\t\t<\/div>\n<\/div>\n\n\n\n
<\/div>\n<\/div><\/div>\n\n\n\n
<\/div><\/div>\n<\/div><\/div><\/div>\n