{"id":3829,"date":"2025-10-15T13:52:34","date_gmt":"2025-10-15T13:52:34","guid":{"rendered":"https:\/\/kajza.si\/?p=3829"},"modified":"2025-10-15T14:01:24","modified_gmt":"2025-10-15T14:01:24","slug":"mateja-panter-prenarejanje-v-imenu-namisljene-estetike-imenujem-kic","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/kajza.si\/index.php\/2025\/10\/15\/mateja-panter-prenarejanje-v-imenu-namisljene-estetike-imenujem-kic\/","title":{"rendered":"Mateja Panter: “Prenarejanje v imenu nami\u0161ljene estetike imenujem ki\u010d”"},"content":{"rendered":"\n
\n
\n

Mateja Panter: “Prenarejanje v imenu nami\u0161ljene estetike imenujem ki\u010d”<\/h2>\n\n\n\n

Mateja Panter je arhitektka, ki od leta 1998 deluje kot samostojna ustvarjalka na podro\u010dju arhitekture, oblikovanja interierja, produktov in grafike, kreativnega svetovanja ter v strokovni publicistiki. Njeni projekti so pogosto interdisciplinarni, njen opus raznolik in pristop eklekti\u010den. Sredi tega bogastva izraza ti\u010di ljubezen do preizku\u0161anja in izumljanja, kakr\u0161no je med drugim pokazala pri prenovah dru\u017einskega centra Mala ulica, stare hi\u0161e v Istri, kavarne Kafe FGG in v prenovi posestva v Dobu, kjer danes z dru\u017eino tudi \u017eivi. <\/h5>\n\n\n\n

<\/p>\n\n\n\n

Kako mo\u010dno<\/strong> in kako dolgo je v va\u0161<\/strong>i praksi prisotna prenova?<\/strong><\/p>\n\n\n\n

\u017de na fakulteti za arhitekturo sem se odlo\u010dila za prenovo, \u010deprav so me vsi spra\u0161evali, kaj po\u010dnem pri prof. Fistru \u2013 vedno sem bila malo izven okvirov, zanimala me je tudi moda, oblikovanje, od\u0161tekano sem se obla\u010dila, bila sem nekako futuristi\u010dna. Ampak zdi se, da je bilo to globoko v meni. Od nekdaj se mi je zdelo, da je kakovosten stavbni fond treba ohranjati, \u017eal mi je bilo, \u010de so ga pustili propadati. Na fakulteti sem se v drugem letniku odlo\u010dila za seminar prof. Fistra \u2013 z mojo pojavnostjo to ni \u0161lo skupaj, seminar je navzven deloval dolgo\u010dasno, ampak prepri\u010dana sem, da sem se odlo\u010dila prav. Seminar kot kolektiv je bil bolj dinami\u010den, kot se je zdelo glede na njegovo vsebino; imeli smo veliko zabav, dobro smo se razumeli. Dr. Darko Likar je bil odli\u010den asistent. Bil pa je prof. Fister tudi zelo na\u010delen – \u010de so drugi profesorji svojim \u0161tudentom pomagali priti do dobrih fakultet za podiplomski \u0161tudij (takrat spleta \u0161e ni bilo), je bilo Fistrovo stali\u0161\u010de, da se mora vsakdo znajti sam, tako kot se je moral on. Po \u0161tudiju sem dve leti pre\u017eivela v Firencah, ki so mi tudi ogromno dale v smislu kulture bivanja. Bila sem navdu\u0161ena nad lepoto mesta. Imela sem dobro dru\u017ebo, s katero smo res veliko obiskovali dobro arhitekturo, vile, stanovanja. Mislim, da se to tudi mo\u010dno pozna pri mojem delu.<\/p>\n\n\n\n

Va\u0161 pristop je zelo eklekti\u010den. Kako pri prenovi dedi\u0161\u010dine kola\u017eirate, me\u0161ate pristope, narative, zgodovinska obdobja?<\/strong><\/p>\n\n\n\n

Odvisno je seveda, ali imamo opravka z za\u0161\u010diteno dedi\u0161\u010dino ali ne. Konservatorji razumejo za\u0161\u010diten objekt kot spomenik, tako da delno razumem njihov druga\u010den pristop. \u010ce ne obdelujem spomenika, imam bolj proste roke, ni potrebno prezentirati enega obdobja in lahko izrazim svojo ustvarjalnost. Predvsem pa se mi zdi pri prenovi pomembno, da ima vsebino, kajti ona ohranja objekt \u017eiv. V\u010dasih imam opravka z naro\u010dniki, ki bi sicer obnavljali, vendar nimajo ideje, kaj bi imeli v objektu in kako potem \u017eiveti z njim. So pa tudi primeri, ko je potrebno sprevideti, da prenova ni smiselna. Prenova lahko pomeni, da se objekt ponovno vklopi v \u017eivljenje \u2013 tako je bilo recimo pri na\u0161em projektu v Dobu, kjer hi\u0161 prej nih\u010de ni opazil, zdaj pa so za va\u0161\u010dane zelo zanimive in so jih dobro sprejeli.<\/p>\n\n\n\n

Kako pa je pri\u0161lo do zamisli, da se lotite prenove posestva na Dobu?<\/strong><\/p>\n\n\n\n

Vedno sem delala prenovo iz nekega notranjega vzgiba. Danes, ko je \u0161tevilo prebivalcev in onesna\u017eenje na Zemlji zelo naraslo, je \u0161e toliko bolj pomembno, da poskusimo obnoviti, preden uzurpiramo nov prostor in nove resurse. V na\u0161i dru\u017eini se je pojavila potreba po ve\u010d bivalnega prostora in smo ugotavljali ter ra\u010dunali, kako naprej. Cene nepremi\u010dnin rastejo in v Ljubljani mora\u0161 biti milijonar, da si lahko privo\u0161\u010di\u0161 stanovanje, kaj \u0161ele hi\u0161o, z dovolj prostora, kakovostno lokacijo in parkirnim mestom. Ko sva z mo\u017eem opazila to posestvo v Dobu, z velikim o\u010darljivim vrtom in ohranjenima hi\u0161ama, sva se relativno hitro odlo\u010dila za nakup. Posestvo se je prodajalo kot zemlji\u0161\u010de, \u010deprav sta na njem stala dva dokaj dobro ohranjena objekta.<\/p>\n\n\n\n

Najprej smo prenavljali stanovanjsko hi\u0161o, ki je danes namenjena oddajanju. Za posege na gospodarskem objektu, kjer danes \u017eivimo mi, pa je bilo potrebno gradbeno dovoljenje in sprememba namembnosti, zato smo morali po\u010dakati, da smo uredili vse formalnosti. Dob kot naselje je spomeni\u0161ko za\u0161\u010diteno urbanisti\u010dno jedro, hi\u0161i pa nista pod varstvom kulturne dedi\u0161\u010dine. Tako smo vseeno morali pridobiti soglasje ZVKDS, sodelovali smo s konservatorji in uskladili zunanjost, predvsem prezra\u010devalne ope\u010dnate line \u010delne fasade.<\/p>\n\n\n\n

V kak\u0161nem stanju so bili t<\/strong>i objekti pred prenovo?<\/strong><\/p>\n\n\n\n

Stanovanjska hi\u0161a je bila zelo dobro ohranjena, \u0161e petnajst let nazaj je bila naseljena. Zanjo so tudi kasneje, vse do prodaje lepo skrbeli, je pa bila prisotna vlaga, v hi\u0161i so bili tlaki v ve\u010d nivojih in \u0161tevilnih materialih – od asfalta preko lesa do vinila; za lesene strope se je izkazalo, da so bili na\u010deti. Hi\u0161a je bila vseljiva v smislu, da bi \u010dlovek imel streho nad glavo, ampak bi v njej zelo te\u017eko kakovostno \u017eivel. Gospodarsko poslopje ni bilo namenjeno bivanju, bilo je brez nekaterih priklju\u010dkov in skoraj brez oken.<\/p>\n\n\n\n

\"\"<\/figure>\n\n\n\n

Mateja Panter – Hi\u0161a 1797, foto: Miran Kambi\u010d<\/p>\n\n\n

\n\t<\/a>\t\t
\n\t\t
\n\t\t\t\"\"\t\t<\/div>\n\t<\/div>\n\t\t
\n\t\t\t\t
\n\t\t\tMateja Panter: Hi\u0161a 1797\t\t<\/div>\n\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\tOb obdelavi stare hi\u0161e v za\u0161\u010ditenem sredi\u0161\u010du naselja Dob je arhitektka Mateja Panter stopila v vlogo naro\u010dnice in na\u010drtovalke hkrati. Rezultat je odli\u010dna prenova tradicionalne stanovanjske hi\u0161e, ki jo je pred tem ve\u010dina okoli\u0161kih prebivalcev \u017ee odpisala.\t\t<\/div>\n\t\t\t<\/div>\n<\/div>\n\n\n\n

Pri snovanju interierjev in prenov torej zgodovinska ustreznost ni tvoje glavno vodilo. Se dr\u017ei\u0161 kak\u0161nih drugih na\u010del ali pravil?<\/strong><\/p>\n\n\n\n

Nekatere stvari morajo biti sodobne, na primer kopalnice, sanitarije, kuhinje, le\u017ei\u0161\u010da. Izogibam se ustvarjanju generi\u010dnih prostorov ali prostorov, podobnim sobam v velikih hotelih. To posku\u0161am prese\u010di v komunikaciji s strankami. \u010ce imajo kak\u0161ne kakovostne stare kose, jih posku\u0161am vklju\u010diti in potem graditi na njih. Kon\u010dna podoba je rezultat \u0161tevilnih vhodnih podatkov, omejitev in kompromisov, na koncu naj bi projekt izra\u017eal pristno do\u017eivetje, ki je tudi estetsko. To velja za vse projekte, tako za dom ali javni ali poslovni prostor … Vsem prostorom posku\u0161am vtisniti individualen pe\u010dat. Vklju\u010dujem naro\u010dnikove spomine, fotografije in predmete, ki izra\u017eajo naro\u010dnikove posebnosti in edinstvenost.<\/p>\n\n\n\n

Ko delam zase, si upam ve\u010d. Na sre\u010do me pri tem dru\u017eina podpira, radi imajo predmete, ki jih izberem in se strinjajo, da bodo \u017eiveli v tak\u0161nem prostoru. Oblikovanje pohi\u0161tva mi je blizu, vedno sem spremljala, kaj se dogaja na sceni in tudi sama projektiram povsem nove pohi\u0161tvene elemente, zbiram zanimive kose, \u010deprav se trudim, da ne bi preve\u010d kopi\u010dila.<\/p>\n\n\n\n

Eno od mojih pravil je, da naj bi bil ambient tudi malo igriv, to mu daje dodano vrednost. Klju\u010dna stvar v tlorisni zasnovi je tudi kro\u017ena komunikacija med prostori. In ni nujno, da je vse popolno. \u010ce so re\u010di malo postrani, malo okru\u0161ene, bo prostor deloval bolj \u017eivo, bolj naseljeno, bolj intimno.<\/p>\n\n\n\n

Zdi se, da imamo pri nas sicer dosti ljubiteljev starih hi\u0161, ki pa vzgajajo nekak\u0161en doma\u010dijski slog, ki je mnogokrat vse prej kot avtenti\u010den. Recimo umetni kamen na fasadi, ki naj bi poudarjal domnevno starost objekta.<\/strong><\/p>\n\n\n\n

Mislim, da je nujno, da se nekaj, kar ni staro, ne pretvarja, da je staro. In da so materiali pristni. Prenarejanje v imenu nami\u0161ljene estetike imenujem ki\u010d.<\/p>\n\n\n\n

Odnos do dedi\u0161\u010dine in do tradicije je povezan z odnosom do lastne identitete. Kako je to pri nas v primerjavi denimo z Italijo, ki jo poznate?<\/strong><\/p>\n\n\n\n

Pri nas starost ena\u010dimo z rev\u0161\u010dino, v\u010dasih celo z zatiranjem. V Italiji je normalno, da je \u010dlovek lastnik starih stvari, da jih \u010duva in ohranja, da je to zapu\u0161\u010dina, ki jo kombinira s sodobnimi elementi. V Sloveniji je v obdobju socializma pri\u0161lo do prekinitve kontinuitete in se \u0161e danes posku\u0161amo tega otresti. A identiteta je prav v dojemanju avtenti\u010dnosti. V hi\u0161i, ki smo jo prenovili v Dobu, je bilo druga\u010dno, netipi\u010dno, novej\u0161e okno. Ozkega pokon\u010dnega okna tudi za svetlobo nismo potrebovali. Zato smo predvideli, da se okno zapre in naredi ni\u0161o za kip Marije. Zadnja prebivalka hi\u0161e je namre\u010d pou\u010devala verouk, vsa hi\u0161a je bila polna verskih slik, kipcev in kri\u017eev. Ko je po prenovi \u0161la mimo neka starej\u0161a va\u0161\u010danka, se je ustavila in skoraj zajokala, da kako je to lepo, da smo celo Marijo vrnili na svoje mesto \u2013 kjer je sploh nikoli ni bilo! Gospa se je tako identificirala s hi\u0161o, da ji je pripisala ve\u010d od dejstev – svoje intimno videnje. Prostorske ureditve, podobe vasi, ohranjene stare hi\u0161e ali detajli imajo mo\u010dno vlogo in vpliv v zavesti ljudi, \u010deprav se morda sami ne zavedajo tega, dokler se kaj ne spremeni.<\/p>\n\n\n\n

Omen<\/strong>il<\/strong>i ste, da ste pri projektu sodelovali tudi z ZVKD. Kako je potekalo to sodelovanje?<\/strong><\/p>\n\n\n\n

Z zavodom oziroma konservatorji vedno dobro sodelujem.Odnos je odvisen od \u010dloveka do \u010dloveka in od obmo\u010dne enote do enote, ampak na\u010deloma so bila na\u0161a sodelovanja vedno zelo konstruktivna. Skozi pogovor pridemo do optimalnih re\u0161itev, res pa je, da tudi sama pogosto predvidim, kdaj je kak\u0161en predlagan poseg pretiran in ga nikoli ne bodo odobrili. Lahko jim ga predlagam a si pustim manevrski prostor za korak nazaj.<\/p>\n\n\n\n

Tudi pri projektu za pokrito otro\u0161ko igri\u0161\u010de Mala ulica smo dobro sodelovali. Tam so bila na ju\u017eni fasadi okna, nastala po obdobju, ki se ga je \u017eelelo prezentirati. \u010ceprav smo najprej dobili negativen odgovor, smo tekom komunikacije uspeli dose\u010di druga\u010dna, za objekt povsem netipi\u010dna, okrogla okna. Ker je bilo prej to javno mestno kopali\u0161\u010de, (zdaj preimenovano v mestno igri\u0161\u010de), je zaradi kurjave za ogrevanje vode v sredini stavbe potekal visok dimnik, ki so nam ga dovolili nadomestiti s stopni\u0161\u010dnim ja\u0161kom, pod pogojem, da se zunanji del dimnika ohrani. Tako smo pridobili veliko notranjih povr\u0161in in menim, da je Dru\u017einski center Mala ulica \u0161e danes zelo lep projekt. Strokovne delegacije z vsega sveta ga obiskujejo kot primer dobre prakse notranjega igri\u0161\u010da.<\/p>\n\n\n\n

\"\"
Dru\u017einski center Mala ulica, foto: Bla\u017e Budja<\/figcaption><\/figure>\n\n\n\n

Je ta prostor tudi zato tako uspe\u0161en, ker najmlaj\u0161e vzgaja o prostoru, o arhitekturi?<\/strong><\/p>\n\n\n\n

Dru\u017einski center Mala ulica je pravzaprav pomanj\u0161ano mesto, Ljubljana v malem. S soavtorico \u0160pelo Kuhar sva \u017eeleli, da bi prav vsak element prostora za otroka ponujal neko mo\u017enost za u\u010denje, za raziskovanje. Veliko opreme je avtorske ali ve\u010dnamenske, otroci lahko plezajo, se spu\u0161\u010dajo po toboganu, lestvi, mre\u017ei, gredo v labirint \u2026 in se vmes u\u010dijo. Obstoje\u010di objekt je imel okna zelo visoko, zato smo na\u010drtovali podest, imenovan poligon, kamor lahko otroci zlezejo in pokukajo skozi ta okna. Vsi prostori interierja, tudi sanitarije, so kot igralnica, ki sama od sebe spodbuja kreativnost, vzgaja in u\u010di. Celoten interier je tudi prestal uradni preizkus varnostnih standardov. Ta projekt ne bi bil mogo\u010d brez Eve Strmljan Kreslin, ki si je za tak prostor na Mestni ob\u010dini Ljubljana prizadevala ve\u010d kot desetletje. Otroci so pogosto tako navdu\u0161eni, da ne pustijo, da bi jih star\u0161i odpeljali domov.<\/p>\n\n\n\n

Kako pa za prenovo navdu\u0161<\/strong>iti \u0161ir\u0161o javnost? Vi ste bili med za\u010detniki pri Mesecu oblikovanja, o arhitekturi pisali za Dnevnik in podobno. Kako pomembna je medijska podprtost?<\/strong><\/p>\n\n\n\n

Javnost lahko navdu\u0161imo z dobrimi primeri, ki jih lahko vidijo v \u017eivo ali pa preko objav v raznovrstnih medijih in na platformah. Sama ves \u010das pi\u0161em za kak\u0161en medij, \u017ee od \u010dasa \u0161tudija. To po\u010dnem z veseljem, pi\u0161em tako o arhitekturi kot o oblikovanju. Kot strokovna sodelavka sem sodelovala tudi v oddaji prenova doma na nacionalni televiziji. \u0160lo je za prenove posameznih prostorov, ki smo jih izvedli v \u010dasu snemanja, in zdelo se mi je pomembno, da v vsako izmed prenov umestim tudi en slovenski oblikovalski kos, v oddaji pa smo potem predstavili \u0161e oblikovalca. Pisala sem za revijo Hi\u0161e in za Kontrast, ki je zdaj \u017eal ne izhajata ve\u010d. Zdaj pi\u0161em za Piranesi … zdi se mi pomembno, da se o oblikovanju, arhitekturi in prenovi govori in pi\u0161e na vseh nivojih, v vseh medijih, tako strokovnih kot \u0161ir\u0161ih in bolj poljudnih. Ve\u010d let sem bila redna sodelavka Dnevnika – cela stran v Dnevniku je bila vedno dobro brana, ljudje so se mi po prebranem ogla\u0161ali, razvijale so se debate. \u017dal so uredni\u0161ke politike tak\u0161ne, da se kultura izrinja, ohranja pa se politiko, gospodarstvo in \u0161port.<\/p>\n\n\n\n

<\/div>\n\n\n\n

Pogovarjala se je Ajda Bra\u010di\u010d<\/p>\n\n\n\n

Portretna fotografija: Miran Kambi\u010d<\/p>\n\n\n\n

\n\n\n\n

Objavo intervjuja je podprla Zbornica za arhitekturo in prostor Slovenije.<\/sub><\/p>\n\n\n\n

\"\"<\/figure>\n\n\n\n
<\/div>\n\n\n
\n\t<\/a>\t\t
\n\t\t
\n\t\t\t\"\"\t\t<\/div>\n\t<\/div>\n\t\t
\n\t\t\t\t
\n\t\t\tAleksander Ostan in Nata\u0161a Pavlin: Pognati korenine in se hkrati nau\u010diti leteti\t\t<\/div>\n\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\tArhitekta stojita za \u0161tevilnimi vrhunskimi prenovami zgodovinskih objektov, pa tudi izjemnimi re\u0161itvami novej\u0161ih urbanisti\u010dnih zasnov, med drugim za dru\u017einsko kapelo v Bovcu, koli\u0161\u010darsko naselbino z muzejem na Igu, kolesarsko potjo in brvmi na Rju v Bohinju, nagrajenim projektom prenove kamnoloma v Podutiku in drugimi. \t\t<\/div>\n\t\t\t<\/div>\n<\/div>\n\n\n\n
<\/div>\n<\/div><\/div>\n\n\n\n
<\/div><\/div>\n<\/div><\/div><\/div>\n