{"id":3598,"date":"2025-07-15T09:28:27","date_gmt":"2025-07-15T09:28:27","guid":{"rendered":"https:\/\/kajza.si\/?p=3598"},"modified":"2025-07-25T07:25:07","modified_gmt":"2025-07-25T07:25:07","slug":"3598","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/kajza.si\/index.php\/2025\/07\/15\/3598\/","title":{"rendered":"Aleksander Ostan in Nata\u0161a Pavlin: Pognati korenine in se hkrati nau\u010diti leteti"},"content":{"rendered":"\n
\n
\n

Aleksander Ostan in Nata\u0161a Pavlin: Pognati korenine in se hkrati nau\u010diti leteti<\/h2>\n\n\n\n

Z Aleksandrom Ostanom in Nata\u0161o Pavlin iz ateljeja Ostan Pavlin sem se nekega poletnega popoldneva pred Kinodvorom pogovarjala o celovitem pristopu k prenovi, o tem, kako je slednja kot veja arhitekture v zadnjih tridesetih letih pridobila na pomenu in kako vidita njeno prihodnost. Arhitekta stojita za \u0161tevilnimi vrhunskimi prenovami zgodovinskih objektov, pa tudi izjemnimi re\u0161itvami novej\u0161ih urbanisti\u010dnih zasnov, med drugim za dru\u017einsko kapelo v Bovcu, koli\u0161\u010darsko naselbino z muzejem na Igu, kolesarsko potjo in brvmi na Rju v Bohinju, nagrajenim projektom prenove kamnoloma v Podutiku in drugimi. Obenem sta tudi organizatorja ve\u010dih participatornih projektov, skozi katere povezujeta mlade arhitekte, strokovnjake z raznolikih podro\u010dij ter lokalno skupnost. Ob koncu pogovora smo se pomudili \u0161e pri vlogi pedagoga, polo\u017eaju mladih arhitektov in pomenu sodelovanja.<\/strong><\/p>\n\n\n\n

Pogovarjala se je: Ne\u017ea Kokol<\/p>\n\n\n\n\n\n

Va\u0161 atelje je bil ustanovljen leta 1997\u00ad \u2013 kako sta se za\u010dela zanimati za prenovo v \u010dasu, ko to \u0161e ni bilo aktualno?<\/strong><\/p>\n\n\n\n

Aleksander: Z Nata\u0161o sva atelje ustanovila ob koncu prej\u0161njega tiso\u010dletja, vendar smo \u017ee pred tem v okviru mre\u017ee prijateljev arhitektov in umetnikov, pa tudi znanstvenikov delovali kot neformalna skupina Odprti krog, Dru\u0161tvo Sestava idr. Z njimi smo organizirali tudi participatorne delavnice, ki smo jih preimenovali v deja<\/em>vnice, saj pri njih ni \u0161lo zgolj za delo, temve\u010d osve\u0161\u010deno, dejavno dr\u017eo v odnosu do prostora. Analogno sva jih na mednarodnih poletnih \u0161olah arhitekture preimenovala v work-shares <\/em>namesto le work-shops, saj niso imele ni\u010d skupnega z anglosaksonskim nakupovanjem. Leta 1994 smo imeli prvo tako dejavnico v Gornji Radgoni in zatem v Bovcu; za za\u010detek se mi je zdelo najbolje, da gremo v kraje, kjer sem pre\u017eivel del svoje mladosti, saj so me tam ljudje poznali in zato la\u017eje sprejeli, kot  mladi strokovnjaki smo se takoreko\u010d vra\u010dali domov. Kasneje smo potovali \u0161e v mnoge druge kraje, na primer v Bohinj, Maribor, \u010crnomelj, s sabo pa smo zmeraj pripeljali tudi \u0161tudente in mentorje, arhitekte, urbaniste, krajinske arhitekte, ekologe, arheologe, ekonomiste, saj smo se \u017eeleli projektov lotiti \u010dim bolj celovito in interdisciplinarno. Porodil se je izjemno zanimiv \u017eiv laboratorij, v okviru katerega smo intenzivno sodelovali tudi z lokalnimi skupnostmi, tako z upravo, civilno dru\u017ebo, kot tudi zainteresirano javnostjo nasploh. Po dogovoru z ob\u010dinami smo imeli v vsakem kraju enotedenske delavnice, predavanja, okrogle mize in delo na terenu, kar je pomenilo predvsem spoznavanje geneze kraja in odkrivanje, kje in kdaj se je prekinila smiselna oz. logi\u010dna kontinuiteta njegovega urbanega razvoja. Za razliko od novih so bila stara naselja v prostor namre\u010d ume\u0161\u010dena z neko modrostjo oz. notranjo logiko v navezavi na kulturno krajino in naravne danosti od topografije, vodnih elementov, stika geografskih sistemov, kot npr. Slovenskih goric in Panonske ni\u017eine pri Radgoni. To je bil zelo zanimiv poskus, pri katerem smo si kot neke vrste mantro zastavili misel, da se morajo mesta \u2014 namesto da bi se \u0161e naprej \u0161irila v odprti prostor \u2014 ponovno obrniti vase, v svojo zgodovino in v svoje izvorno urbano tkivo ter pri\u010deti procese prenove oz. reurbanizacije. Ta sled za\u010detkov se je predvsem po drugi svetovni vojni po\u010dasi pri\u010dela izgubljati in je vodila v postopno degradacijo prostora. Razlogi za to so bili mnogoteri: nekaj je bilo ideolo\u0161kih, saj se je gradil \u00bbnov svet z novim \u010dlovekom\u00ab, del Evrope je bil po\u0161kodovan ali poru\u0161en, prevladovala je modernizacija z odvodi poenostavljenega modernizma. Hkrati na provinci ni bilo osve\u0161\u010dene stroke, svoje pa je dodala \u0161e neizobra\u017eenost in nekonsistentnosi ljudi na pomembnih polo\u017eajih. Tudi prostorski akti so izhajali bolj iz papirja kot iz stvarnosti, ve\u010dkrat so bili pripravljeni brez pravega posluha za naravne in kulturne danosti ter brez celostne raziskave prostora. Na dejavnicah smo sku\u0161ali v sodelovanju odkrivati, kje so bile storjene klju\u010dne napake v razvoju kraja, od prometa do stanovanjskih tipologij, od kulturne dedi\u0161\u010dine do zelenega sistema, ter kako jih je mogo\u010de sanirati oz. naselje najbolje celiti v odnosu do njegove morfologije in okoli\u0161ke kulturne krajine. Iskali smo torej neke celovite dolgoro\u010dne scenarije oz. vizije, vse od ekolo\u0161ko trajnostnih pa do bolj realisti\u010dnih, ki bi jih bile ob\u010dine te velikosti zmo\u017ene postopoma izvajati.<\/p>\n\n\n\n

V sodelovanju s prijatelji iz Odprtega kroga in dru\u0161tva Sestava smo v devetdesetih snovali tudi prvo res odmevno prenovo pri nas, namre\u010d transformacijo biv\u0161ih zaporov na Metelkovi v hostel in kulturni center. Dolgoletni \u00bbwork in progress\u00ab, pri katerem je sodelovalo ve\u010d kot 80 arhitektov, umetnikov in kriti\u010dnih intelektualcev, se je zaklju\u010dil v novem tiso\u010dletju z mednarodno zelo uspe\u0161no realizacijo Celice, ki \u0161e danes predstavlja neke vrste elementarni manifest, kaj celovita prenova z zelo mo\u010dno zgodbo lahko prinese v nek dru\u017ebeni in konkretni prostor.<\/p>\n\n\n\n

Nata\u0161a: Do dejavnic je lahko pri\u0161lo tudi zato, ker je po na\u0161i pobudi nekdo s \u0161ir\u0161o kulturo na ob\u010dini prepoznal, da je za njihov kraj oz. naselje potrebno nekaj storiti. Predlogi, ki jih je Sa\u0161a s prijatelji ponudil, so bili na\u010deloma sicer dobro sprejeti, vendar se je bilo potrebno z njimi ukvarjati tudi po delavnicah, zato je bilo pomembno, \u010de so imeli na ob\u010dini nekoga, ki je s procesom urejanja mesta nadaljeval. Ljudi smo sku\u0161ali izobra\u017eevati s svojim znanjem, pristopom, pogledom in entuziazmom, da bi tudi sami prepoznali kvalitete v svojih naseljih in tudi uvideli, da se da s krajem nekaj dobrega narediti. Hkrati smo se tudi mi u\u010dili od prebivalcev, ki so nam odkrivali zna\u010dilnosti in skrivnosti svojih krajev. Le na na\u010din dialoga lahko mesto z ljudmi vred deluje kot primer pozitivne in skupnostne spremembe. A \u017eal so se mnoge ideje po za\u010detnem entuziazmu ve\u010dkrat pospravile v predal in se v realnosti prostora in odnosu do njega ni mnogo spremenilo.<\/p>\n\n\n\n

Aleksander: Mesta so, po mojem mnenju, najpolj kompleksni odrazi \u010dlove\u0161ke kulturne zgodovine ter izjemni pri\u010devalci preteklosti, seveda pa tudi zrcala sedanjosti! V okviru dejavnic se je nabralo ogromno interdisciplinarnega znanja, ki se je zlilo v bivalno posodo dolo\u010denega kraja. To participativno \u00bbin-situ\u00ab metodologijo smo morali odkrivati in razvijati sami, saj fakulteta takrat \u0161e ni ponujala \u010desa podobnega. Tradicija Fakultete za arhitekturo UL je bila predvsem modernisti\u010dna, kasneje za kratek \u010das tudi postmodernisti\u010dna, kar je oboje lahko zanimivo, vendar je modernizem zagovarjal oster rez s preteklostjo, postmoderna pa je zgodovino dojemala preve\u010d povr\u0161no kot nekriti\u010dno ropotarnico stilov in arhitekturnih elementov. Na\u0161 povojni \u00bbregionalni modernizem\u00ab je bil v nekaterih aspektih zelo inventiven in zanimiv, a je za naselbinsko kulturo na\u0161ih krajev ve\u010dinoma ponujal histori\u010dnemu komplementarni urbanizem, ki je bil generiran iz arhitekture prostostoje\u010dih objektov, blokov, stolpnic ali individualnih hi\u0161, ki so samostojno plavali v odprtem prostoru oz. niso ve\u010d premogli tistega urbanega veznega tkiva, ki bi jih povezoval v pravo skupnost.<\/p>\n\n\n\n

Na\u0161a ideja seveda ni bila, da naj mesta zasnujejo nek mimesis <\/em>oz. kopijo srednjeve\u0161kega mesta, saj \u017eivimo v sodobnem \u010dasu, ki ima druge potrebe in standarde, temve\u010d da se iz razumevanja osnovne urbane ali ruralne matrice in njenih principov razvije nekaj novega, ki sve\u017ee reinterpretira staro. Ker je bil razvoj mest ve\u010dkrat prekinjen in vedno znova noveliran, tako skozi razvoj prometne mre\u017ee, druga\u010dne morfologije in urbanizma, nesorazmerij med javnim in zasebnim itd., smo se v raziskavah morali dotakniti mnogih nivojev in aspektov naselij. Med drugim se je bilo potrebno posvetovati z arheologi, ki so nam predstavili prve stratigrafske plasti mesta, s pomo\u010djo katerih smo lahko razumeli in na\u010drtovali, na kak na\u010din te plasti in njihove spremembe najbolje integrirati v obstoje\u010di prostor. Prebivalci so bili nad odkritji in energijo, ki se je ob delavnicah spro\u0161\u010dala, navdu\u0161eni, saj smo jim na ta na\u010din odprli dolo\u010dene registre v dojemanju okolice, ki so se jim sicer zdeli vsakodnevno samoumevni. Ve\u010dina ljudi hodi skozi svoj okoli\u0161 samodejno in ga dojema kot danega, ne da bi se zavedali, da za vsako ureditvijo, stavbo ali trgom stoji kopica skrbno pretehtanih in na\u010drtovanih odlo\u010ditev. Ko ta spoznanja ozavestijo, v njih prepoznajo svojo zgodovino in identiteto, so ponosni nanje in iz njih \u010drpajo veliko naklonjenost, zagon in tudi socialno kohezijo. Takrat projekte prenove svojega kraja podprejo tudi javno.<\/p>\n\n\n\n

S\u010dasoma so te \u017eive delavnice zaradi pomanjkanja podpore politike izzvenele, v nekaterih krajih pa tudi ni bilo dovolj mo\u010dnega intelektualnega oz. kulturnega potenciala, ki bi zmogel peljati nastavljene zgodbe naprej, tako institucionalno, od zgoraj navzdol, kot tudi civilno-dru\u017ebeno, od spodaj navzgor.  Vsake toliko se zgodi, da kdo nov na upravi naleti na zbornike na\u0161ih dejavnic izpred trideset let in bi jih rad pri\u010del razvijati dalje ali posamezne projekte udejaniti. S svojim pristopom smo spremembe paradigme ponujali prezgodaj, saj smo v \u010dasu, ko se za to ni \u0161e skoraj nih\u010de zanimal, procese reurbanizacije in prenove poudarjali kot zavezo, ki bi morala imeti v zakonodaji prioriteto pred novogradnjami, vsaj v mestnih ali va\u0161kih jedrih, kjer bi to bilo vsekakor smiselno. Vendar so novogradnje za interese kapitala \u0161e vedno bolj zanimive, saj se taka gradnja zdi bolj enostavna, z manj komplikacijami v postopkih, profiti pa zato ve\u010dji in hitrej\u0161i. Obstoje\u010de zgradbe imajo namre\u010d na videz ve\u010d birokratskih ovir, med drugim lastni\u0161kih problemov, omejitev iz prostorskih aktov, v\u010dasih s strogimi pogoji konservatorjev itd., zato se je investitorjem la\u017eje usmeriti na nove, \u00bbgreenfield\u00ab lokacije. Le redkokdo pa problematiko vidi bolj celovito in v kontekstu \u017eivljenjskega ciklusa stavbe: prenova je na\u010deloma namre\u010d cenej\u0161a, pu\u0161\u010da bistveno manj\u0161i oglji\u010dni odtis, stare stavbe so bolj zdrave, saj so narejene iz naravnih materialov, imajo ve\u010dplastne spomine, ve\u010dinoma pa so tudi do\u017eivljajsko bolj bogate in kompleksne od prete\u017eno shematskih novih. Situacija pa se spreminja: pritiski zaradi stanja sveta, ki se nahaja v multiplih metakrizah (klimatska  in ekolo\u0161ka, stanovanjska in socialna, migrantska in voja\u0161ka itd.), se zrcalijo tudi na na\u0161em, prostorskem podro\u010dju, kar razbiramo tudi n.pr. pri razli\u010dnih usmerjevalnih akcijah v Evropi, kot so n.pr. Novi evropski Bauhaus, pobude za t.i. Baukultur (kulturo gradnje), ki vse bolj poudarjajo tudi potrebo po visoki kakovosti bivanja v zelenih in inkluzivnih mestih z visoko kvalitetno arhitekturo.<\/p>\n\n\n\n

Stanje v na\u0161em prostoru, \u010de ga do\u017eivlja\u0161 kot senzibilen ob\u010dan, kaj \u0161ele kot kriti\u010den strokovnjak, te vedno znova zelo zaboli. Zaradi neverjetnega prostorskega kaosa, ki se je z liberalizacijo in privatizacijo po osamosvojitvi \u0161e dodatno zgostil, so zna\u010dilnosti na\u0161ih kulturnih krajin in naselij v njih ponekod popolnoma zabrisane. Sicer smo \u017eepna dr\u017eava z izjemno diverziteto: od flore in favne, kulturnih in jezikovnih pa tja do naselbinskih in antropolo\u0161kih vzorcev bivanja, a marsikaj od tega smo skozi recentno zgodovino zanemarili, zato smo se zna\u0161li v situaciji, ko re\u0161ujemo, kar se re\u0161iti da. Zato je \u0161e kako pomembno, da se zavest o prenovi, ki je bila pred tridesetimi leti, ko sva z Nata\u0161o za\u010dela z ateljejem, popolnoma spregledana, \u010dim bolj raz\u0161iri, tako v lai\u010dni javnosti, kot tudi v stroki. Za razliko od splo\u0161nega mnenja prenova namre\u010d ni dra\u017eja, temve\u010d glede na trenutno ceno novih stanovanj pogosto celo vidno cenej\u0161a. Kljub temu pa pri nas \u017eal \u0161e zmeraj prevladuje mentaliteta, da je hi\u0161o la\u017eje zru\u0161iti in zgradit na novo.<\/p>\n\n\n\n

\"\"
Arhitekturno-urbanisti\u010dna delavnica Murska Sobota sever; reurbanizacija degradiranega obmo\u010dja (2009)<\/sub><\/figcaption><\/figure>\n\n\n\n
\"\"
Nate\u010daj za celostno reurbanizacijo degradiranega obmo\u010dja nekdanjega kamnoloma v Podutiku (2009, prva nagrada)<\/sub><\/figcaption><\/figure>\n\n\n\n

To izhaja iz slovenskega privilegija prostora; marsikje si zaradi pomanjkanja slednjega tega ne morejo ve\u010d privo\u0161\u010diti, kar gre posledi\u010dno v prid prenovi kot dolgoro\u010dni re\u0161itvi pomanjkanja stanovanj, s \u010dimer se soo\u010damo na globalni ravni.<\/strong><\/p>\n\n\n\n

Aleksander: Po zadnjih analizah imamo na ravni dr\u017eave nekaj ve\u010d kot 150.000 praznih stanovanj. Manj\u0161a zgodovinska mesta, torej brez Ljubljane in Maribora, imajo v povpre\u010dju okrog 3000 stanovanj v javni<\/em> lasti, torej v lasti ob\u010din in ne v zasebni, kjer jih je \u0161e veliko ve\u010d. Ob\u010dine se tega problema, ki je hkrati ustvarjalni in socialni izziv, zelo redko aktivno lotevajo.<\/p>\n\n\n\n

Nata\u0161a: Mislim, da razlog v glavnem ti\u010di v tem, da stoji za vsem tem zelo veliko dela, tako strokovnega, kot tudi administrativnega. Najprej je namre\u010d potrebno urediti vse zakonske okvirje in podlage, \u0161ele potem lahko s temi praznimi stanovanji sploh nekaj naredi\u0161.<\/p>\n\n\n\n

Aleksander: A zadnje \u010dase kljub temu vidimo nekaj vzpodbudnih primerov, ki smo jih denimo do\u017eiveli v okviru \u0160ole prenove in izbora najlep\u0161e prenovljenih hi\u0161 v Sloveniji: razen zasebnih lastnikov, ki se v\u010dasih sami ali skupaj s konservatorkami\/ji z lastnimi sredstvi desetletja trudijo, da bi ohranili dedi\u0161\u010dino ter jo tudi z ob\u010dutkom prenovili, smo videli premike tudi v nekaterih mestih. Novo mesto je denimo kakovostno prenovilo histori\u010dno hi\u0161o na svojem Glavnem trgu za potrebe stanovanj za mlade, Koper pa je prenovil Servitski samostan za razli\u010dne dru\u017ebene skupine predvsem starej\u0161ih, ki v njem danes lahko bivajo in ustvarjajo.<\/p>\n\n\n\n

\"\"<\/figure>\n\n\n\n
\"\"
Celovita prenova Pre\u0161ernove doma\u010dije v Vrbi; (\u0161e v teku; prej in potem; 2023-2025…); foto N. Pavlin.<\/sub><\/figcaption><\/figure>\n\n\n\n

Za tovrstnimi projekti mora stati zelo eti\u010dna oseba, saj je stvari veliko la\u017eje predati v roke tujih investitorjev, kot razvijati skupnost.<\/strong><\/p>\n\n\n\n

Aleksander: Eti\u010dni kriterij, ki ga omenjate, je klju\u010dnega pomena, \u017eal pa se pri nas relativno \u0161ibko menifestira, tako pri naro\u010dnikih, kot tudi pri stroki. Namesto da bi odgovorne polo\u017eaje pri odlo\u010danju zasedali ljudje, ki se zavedajo pomena kulture, umetnosti in zgodovine, te naloge pogosto izpolnjujejo ljudje, ki nimajo visokih kriterijev, niso iz stroke ali pa so v svojih pogledih zelo togi. Na ob\u010dinah ni veliko arhitektov, urbanistov in krajinskih arhitektov, \u0161e manj pa je takih, ki so zares neodvisni, pokon\u010dni in vztrajni. \u010ce pa kdo na za\u010detku morda tak je, mu dajo hitro vedeti, da bo zamenjan, \u010de ne bo \u00bbsodeloval\u00ab. Izberejo se tisti servilni, za katere se ve, da bodo podpirali ideje \u017eupana, \u010detudi so te za mesto lahko \u0161kodljive. A pokon\u010dne dr\u017ee te tudi fakulteta ne more nau\u010diti, \u010deprav se nekateri trudimo v tej smeri, vse preve\u010d je pragmati\u010dnega oportunizma. Tudi dru\u0161tva in stanovska zbornica (ZAPS) premorejo svoj eti\u010dni kodeks, a je lahko razlika med zapisanimi visokimi standardi in njihovo dejansko uporabo oz. aplikacijo ob nekem primeru zelo velika …<\/p>\n\n\n\n

Nata\u0161a: Na\u010deloma mora\u0161 najprej sam vedeti, do kam lahko gre\u0161 pri kak\u0161ni dilemi, ki je eti\u010dne narave. Sam se mora\u0161 znati zrelo odlo\u010diti, kaj je prav in kaj ne. Projektanti so ve\u010dkrat pripravljeni storiti marsikaj spornega, da pridejo do projekta. \u017dal torej tudi znotraj stroke, kot povsod, obstajajo na eni strani na\u010delne, na drugi pa oportune in servilne osebe ter podjetja. <\/p>\n\n\n\n

Aleksander: Res je. Tekom dejavnic smo vsake toliko naleteli na \u017eupanje in \u017eupane, ki so se zavedali, da s svojim krajem ne morejo razpolagati zgolj skozi interese hitrih profitov, kot z delni\u0161ko dru\u017ebo ali kot zagotavljanje novih mandatov ipd. S takimi se je dalo pogovoriti in iti globlje kot sicer. \u010ce pa je bil na ob\u010dini prisoten \u0161e kdo iz stroke, ki je razumel problematiko in je zanjo vodil projekte, se je dalo z majhnimi koraki ob\u010dinskih prora\u010dunov, na primer z eno malo prenovo letno, priti precej dale\u010d. Tak pristop se je potem manifestiral kot poskus celovitega delovanja v prostoru kraja.<\/p>\n\n\n\n

Vzporedno pa smo posku\u0161ali ljudi ozave\u0161\u010dati tudi o naravi materialov. Stara naselja in  hi\u0161e so bile zgrajene iz naravnih, avtohtonih materialov, ki so bili prisotni v regiji: prete\u017eno kamnite stavbe na Krasu, kamnite in lesene na Gorenjskem, butane (grajene z zemljo) ali cimprane (grajene z lesom in zemljo) v Panonski ni\u017eini in tako dalje. Vsi ti materiali so ob\u010dutno bolj zdravi od ve\u010dine sodobnih, saj je situacija v hi\u0161i, ki ima 70 cm \u0161iroke kamnite, ope\u010dnate ali zidove iz zemlje, energetsko precej bolj\u0161a kot pa v tanki armiranobetonski hi\u0161i, ki deluje kot Faradayeva kletka, kaj \u0161ele, \u010de je slednja oblo\u017eena \u0161e s \u0161tevilnimi kovinskimi ali umetnimi oblogami ter spornimi izolativnimi materiali. Na ta na\u010din se zunanji svet te\u017eje pove\u017ee z notranjim, kar se ne ka\u017ee le pri respiratornih simptomih.<\/p>\n\n\n\n

S temi temami se natan\u010dneje ukvarja disciplina \u00bbgradbene biologije\u00ab, ki bi jo morali vsaj malo poznati tudi arhitekti, sistemsko pa \u0161e posebej odlo\u010devalci na nivoju dr\u017eave. Slednji razumejo \u017eal zgolj jezik ekonomije, zato bi bilo nujno, da bi ozavestili, da je merilo za kakovost bivanja med drugim tudi t.i. gradbena patologija. To pa pomeni, da na nekaterih obmo\u010djih, v nekaterih zgradbah in materialih ljudje pogosteje zbolevajo, za kar ni kriv le azbest, temve\u010d se v sodobnih zgradbah skriva cela vrsta sinteti\u010dnih veziv, lepil, izolacij in drugih snovi, ki so za zdravje lahko problemati\u010dne. Seveda smo ljudje na te vplive razli\u010dno ob\u010dutljivi, nekateri imajo pa\u010d \u00bbdebelo ko\u017eo\u00ab, ponavadi pa najprej zbolijo bolj senzibilni. Manj bo torej bolnih prebivalcev, manj bo treba investirati v dr\u017eavno zdravstveno blagajno!<\/p>\n\n\n\n

Nata\u0161a: Kot vemo tudi iz drugih primerov, pa igrajo pri odlo\u010danju o zdravju \u017eal veliko vlogo tudi razli\u010dni lobiji, npr. farmacevtski, pa tisti korporativni iz gradbene industrije, trgovine itd., ki imajo vsi neke svoje partikularne interese.<\/p>\n\n\n\n

Aleksander, letos ste bili<\/strong> tudi kurator arh<\/strong>itekturne konference v Portoro\u017eu, pri kateri je bila ena izmed osrednjih tem tudi preseganje monopola betona z gradnjo z zemljo.<\/strong><\/p>\n\n\n\n

Aleksander: Razumljivo dejstvo je, da se da skozi bolj alternativne, ne mainstream dogodke, samostojne ali v okviru ve\u010djih konferenc, la\u017eje nakazati celovite scenarije in projekte, ki se ukvarjajo z re\u0161evanjem planeta skozi urbanizem, arhitekturo, krajinsko arhitekturo, skozi na\u010din gradnje, njeno materialnost, eti\u010dno odgovornost ipd. Vsi ti aspekti so v kriznem \u010dasu, v katerem \u017eivimo, klju\u010dni, \u010de \u017eelimo prepre\u010diti, da bi na\u0161 planet \u00ad\u2013 in z njim \u010dlove\u0161tvo \u00ad\u2013 nadaljeval pot proti distopi\u010dni, katastrofi\u010dni bodo\u010dnosti. V morju \u0161ir\u0161ega gradbenega sektorja smo arhitekti v kapitalskem smislu zgolj male ribice, a smo nepogre\u0161ljivi in probleme, \u010de smo odgovorni, re\u0161ujemo predvsem dogovorno, kreativno in celovito. To pa pri tistih odlo\u010devalcih, ki gledajo predvsem na svoje partikularne interese, seveda ni za\u017eeljeno, opozarjanje na pere\u010de problematike je vedno tudi dru\u017ebeno pogojeno in se ne omejuje zgolj na praktikalije gradnje, njene finance ali na njene politi\u010dne u\u010dinke. Kot stroka smo kriti\u010dni arhitekti in urbanisti zato marsikomu trn v peti; seveda si investitorji bolj \u017eelijo servilnost na vseh ravneh, ne pa da jih opozarjamo na sporne aspekte nekega na\u010drtovanega projekta. A kot arhitekt lahko tudi oportunisti\u010dno poskrbi\u0161 predvsem za \u00bbgradnjo\u00ab svoje kariere in zanjo sklepa\u0161 tudi \u00bbfaustovske pogodbe\u00ab, a obi\u010dajno je tak\u0161na dr\u017ea vsaj dolgoro\u010dno sporna tako v smislu eti\u010dnosti, kriti\u010dnosti, nenazadnje pa tudi idejne oz. konceptualne izpraznjenosti.<\/p>\n\n\n\n

\"\"<\/figure>\n\n\n\n
\"\"
AOP; Prenova stanovanjske hi\u0161e V Ljubljani (arheologija zidov; prej in potem; 2023-2025…). foto A.Ostan<\/sub><\/figcaption><\/figure>\n\n\n\n

\u010ce se \u0161e malce vrnemo k materialom: v svoji praksi starej\u0161e oz. osnovne materiale, kot sta kamen in les, kljub vsemu kombinirate s sodobnej\u0161imi, npr. plo\u010devino in betonom. Zakaj?<\/strong><\/p>\n\n\n\n

Aleksander: V osnovi nismo in ne moremo biti a priori proti sodobnim materialom: \u017eivimo tukaj in zdaj, v sodobnem svetu, ki se vsakodnevno in rapidno spreminja. Hkrati \u017eivimo tudi v Sloveniji, ne pa na Danskem ali v \u0160vici, kjer so tako eti\u010dni, bivalni in tehni\u010dni standardi, kot tudi arhitekturna in politi\u010dna kultura ter zavest o okoljskih problematiki veliko bolj razviti. Kompromise moramo redno sprejemati \u0161e posebej pri gradnji novih stavb, saj dosti sodelujemo z manj\u0161imi ob\u010dinami, pri katerih je ob\u010dinski prora\u010dun zelo omejen. Danes je v izvedbenem smislu na voljo malo morje izbir in mo\u017enosti, zato situacijo te\u017eko primerjamo s preteklostjo, ko je bilo \u0161tevilo materialov izrazito okrnjeno, mojstri pa so zelo dobro vedeli, kako jih smiselno uporabiti. V ateljeju se veliko ukvarjamo z leseno gradnjo \u2014 les je velik ponor CO2<\/sub> \u2014, in sploh na obmo\u010djih, kjer je lesa veliko, stremimo k temu, da les postane ali ostane osnovni okvir za bivanje. Dobro pretehtana kombinacija betona in lesa pa je tudi v estetskem smislu lahko zelo lepa in u\u010dinkovita.<\/p>\n\n\n\n

Zelo blizu nam je tudi zemlja, ki je pravzaprav najbolj elementaren, pa tudi cenen material, saj ga lahko pridobimo kar na parceli, na kateri gradimo: v svoji hi\u0161i smo pred tridesetimi leti prvi\u010d izvedli glinene omete ter u\u010dinkovite in taktilne tradicionalne tehnike, kot je \u00bbtadelakt\u00ab, a na sodoben na\u010din. Vendar \u010das za naro\u010dnike \u0161e vedno ni bil prav\u0161nji, niso bili dovolj pogumni, da bi tvegali, saj tak\u0161nim \u00bbeksperimentom\u00ab ni bila naklonjena niti zakonodaja: statika, po\u017ear in podobno so za varnost objektov ob\u010dutljive teme. Takrat pa \u0161e ni bilo niti usposobljenih izvajalcev, pa \u0161e cene so bile primerjalno visoke.<\/p>\n\n\n\n

Zato smo v stavbe pa\u010d integrirali tudi sodobne materiale in sicer na na\u010din, da je bila raba osmi\u0161ljena, seveda tam, kjer je bilo to potrebno. Ponekod mora\u0161 staro leseno stavbo pa\u010d oja\u010dati z jeklenimi nosilci, da lahko obstoji in zadosti sodobnim standardom.<\/p>\n\n\n\n

Seveda pa je vse vedno odvisno tudi od konteksta: \u010de snuje\u0161 bivalni objekt, je material bolj bistven, saj skupaj z njim prebivalci dihamo in vibriramo, obenem pa je hi\u0161a tudi elementarno zaveti\u0161\u010de, kamor se umakne\u0161 pred hitrim tempom in kaosom sveta. Dom je pravzaprav \u2014 poleg narave, umetnosti in svetih prostorov \u2014  tudi edina tak\u0161na fizi\u010dna in duhovna lupina, zato se pri njej, \u010de je le mogo\u010de, potrudimo za naravne materiale, za celovito prenovo ali vsaj za razli\u010dne dodane plasti v lesu, zemlji, kamnu, opeki … seveda vse v dialogu in sodelovanju z naro\u010dniki.<\/p>\n\n\n\n

Ko pa snujemo poslovni objekt, kjer ljudje pre\u017eivijo le nekaj ur na dan, je pristop za odtenek druga\u010den. Obi\u010dajno so tudi zahteve investitorjev in njihovi ekonomski pogoji bolj omejeni oz. definirani. A taki projekti so za nas pravzaprav redki, zdaj imamo \u017ee tako profiliran vrednostni sistem, da si lahko privo\u0161\u010dimo delati skoraj le na temah, ki nas res pokli\u010dejo: to so predvsem naravna in kulturna dedi\u0161\u010dina, programsko izjemne stavbe ali kompleksi, celovite ureditve v odprtih prostorih, zanimive razstave ali socialne teme, kjer gre za povezovanje skupnosti ipd. V ve\u010dini teh primerov je uporaba trajnostnih materialov zelo pomembna, seveda pa ne gre brez npr. stekla, ki nas v sodobnih zasnovah u\u010dinkovito povezuje z zunanjim prostorom, pa tudi brez betona in jekla, ki sta v pravi meri in rabi lahko tako estetsko, kot tudi taktilno zelo zanimiva materiala.<\/p>\n\n\n\n

Nata\u0161a: Kontekst je pri vsem skupaj bistven, zelo pomembno je namre\u010d, v kateri oz. kak\u0161en prostor vstopa\u0161, kaj je njegova vsebina, ali gre za prenovo ali novogradnjo itd. Pri premisleku o zasnovi izhaja\u0161 tudi iz vpra\u0161anja, kaj ti izbrani prostor oz. lokacija ponuja v materialnem smislu. V ateljeju se, kolikor se le da, dr\u017eimo na\u010del trajnosti, \u010detudi je ta beseda v sodobnih \u010dasih precej zlorabljena. Uporablja se namre\u010d kot pomo\u010d pri argumentaciji vse sodobne arhitekture, tudi tam, kjer je le majhen del objekta zasnovan trajnostno, saj se tak\u0161na oznaka v promocijskem smislu lahko dobro obnese, ali pa je tudi bli\u017enjica za prejem zelene lu\u010di za gradnjo. Mi pa se v projekte prenove podajamo z idejami odkrivanja plasti  \u2014 \u010de \u017eelite, lahko tudi na na\u010din plastenja \u010debule \u2014 v te\u017enji, da bi ohranili \u010dim ve\u010d elementov izvirne strukture. Z betonom in jeklom vstopa\u0161 v staro stavbo res samo tam, kjer je to konstrukcijsko potrebno, kjer mora\u0161 utrditi neko starej\u0161o strukturo, na primer iz kamna, opeke ali lesa. S plastenjem odkriva\u0161 govorico prostora in objekta, zaradi \u010desar lahko k prenovi pristopa\u0161 raziskovalno in to tako racionalno, kot tudi intuitivno. Sem zelo vizualen \u010dlovek, zato si prostor projekta, njegovo materialnost in barve, najprej predstavljam v glavi. S Sa\u0161om zato lahko zelo dobro sodelujeva, saj se v pristopih dopolnjujeva, medtem ko je on najprej v konceptih, proporcih in kompozicijah,  lahko jaz skozi zgodbo predstavim dolo\u010dene taktilne, materialne in teksturne aspekte zasnove, ki jih zna on predstaviti tudi v skici. To ne pomeni, da sama ne znam skicirati (smeh), risbo cenim in prakticiram \u017ee od nekdaj; najino skupno ustvarjanje se skozi sorodnosti in razlike postopoma izlu\u0161\u010di v celoto.<\/p>\n\n\n\n

Kar sem \u017eelela poudariti je, da nam, \u010de smo dovolj senzibilni, prostor pri prenovi \u017ee sam po sebi pripoveduje, katere materiale naj uporabimo in katere detajle naj \u0161e posebej izpostavimo.<\/p>\n\n\n\n

\"\"
AOP; Zakladnica; prenova degradiranega prostora ob gradu v \u010crnomlju; vstopna to\u010dka za interpretacijo kulturne in naravne dedi\u0161\u010dine ob\u010dine \u010crnomelj (2020); foto Virginia Vrecl<\/sub><\/figcaption><\/figure>\n\n\n\n
\"\"
AOP; drevesna hi\u0161ka v mestnem gozdu v Celju (2015); foto A. Ostan<\/sub><\/figcaption><\/figure>\n\n\n\n

Interpretacijski center na Igu, ki prikazuje prazgodovinsko kulturo koli\u0161\u010d in naravo Ljubljanskega barja, je zgrajen ob stari ka\u0161\u010di, ki ste se jo namesto ru\u0161itve raje odlo\u010dili prenoviti. Na kak na\u010din se odlo\u010date, katere elemente pustiti kot vitalne dele stavbe in katere opustiti pri prenovi?<\/strong><\/p>\n\n\n\n

Nata\u0161a: Vse, kar stoji in je v gradbenem smislu manj po\u0161kodovano, lahko ohranimo. Za ka\u0161\u010do smo se res borili, saj so jo \u017eeleli poru\u0161iti. Precej \u010dasa in energije smo porabili, da smo jim uspeli razlo\u017eiti, zakaj bi jo bilo smiselno ohraniti in prenoviti, kako lahko kombinacija starega in novega \u2014 prav ta dialog in preplet\u00ad\u00ad \u2014 predstavlja ve\u010djo kvaliteto kot zgolj vsak objekt zase. Med zasebnimi in javnimi projekti so ponekod skoraj diametralno nasprotna pravila igre: pri individualnem objektu se lahko na primer odlo\u010di\u0161 za stare lesene stopnice brez ograje, kar pa je pri javnem objektu nemogo\u010de tako z vidika zakonodaje kot seveda z vidika odgovornosti in varnosti. Pri njih je zato k izvorni zasnovi pogosto potrebno dodajati dolo\u010dene nove elemente, ki za tovrstni objekt niso zna\u010dilni. S tak\u0161nimi temami se v resnici kar precej ukvarja\u0161. Kreativnost re\u0161itev se v\u010dasih odra\u017ea tudi v tem, koliko manevrskega prostora si uspe\u0161 ustvariti v okviru ve\u010dkrat tudi togih pravil in zakonov.<\/p>\n\n\n\n

Aleksander: Ka\u0161\u010da ni bila spomeni\u0161ko za\u0161\u010ditena, v lasti jo je imel zasebnik, ki jo je v preteklosti \u017ee precej predelal, tako da stavba ni ve\u010d pri\u010devala o svoji prvotni zasnovi. Kasneje jo je odkupila ob\u010dina, a ko se je ugotovilo, da bo prav tam lokacija bodo\u010dega muzeja, so se odlo\u010dili, da jo podrejo. In tu se pri\u010dne prvo poslanstvo arhitekta, praviloma v plodnem sodelovanju s strokovnjaki\/njami z ZVKDS: ohraniti \u010dim ve\u010d kakovostnih starih stavb, s tem pa tudi zgodovinski spomin v na\u0161ih naseljih. Ko smo \u017eupana, ki je bil razumen mo\u017e, prepri\u010dali, da stavbe ne poru\u0161ijo, smo jo skozi prenovo pribli\u017eali izvornemu stanju in dodali \u0161e nekatere detajle iz arhivskih referenc, s katerimi je objekt za\u017eivel v avtenti\u010dni lu\u010di dedi\u0161\u010dine. Ob tem pa smo takoreko\u010d \u00bbzastonj\u00ab pridobili tudi tri nadstropja dodatnega prostora in jih povezali z novim objektom muzeja, pri katerem  smo bili precej omejeni s kvadraturami. Nato pa se je pokazal problem, kako uskladiti razli\u010dno stratificirane vi\u0161inske razlike med sodobno in staro hi\u0161o, ampak kot je rekla \u017ee Nata\u0161a, so to tiste vrste arhitekturni in funkcionalni izzivi, ki nas pri prenovah prav tako zaposlujejo.<\/p>\n\n\n\n

\"\"
AOP; Koli\u0161\u010darska naselbina na Barju (interpretacija) s spremljajo\u010dimi objekti, dostopnimi potmi in urbano opremo (2023); foto Miha \u017dlindra<\/sub><\/figcaption><\/figure>\n\n\n\n
\"\"
AOP; Morostig; Muzej za interpretacijo kulturne (koli\u0161\u010da) in naravne (Barje) dedi\u0161\u010dine na Igu (2023); foto Virginia Vrecl<\/sub><\/figcaption><\/figure>\n\n\n\n

Ko ste ravno omenjali javne in zasebne projekte: pri prenovi mnogih ob\u010dinskih stavb arhitekte izbere ob\u010dina in sicer na podlagi cene, ne pa tudi primernosti. Mnogokrat sli\u0161imo, da upravljalci prostora, pogosto razne kulturne in\u0161titucije, nimajo dovolj besede pri odlo\u010ditvah o prenovi, njeni izvajalci pa niso podrobneje seznanjeni s samim kontekstom prostora, niti jih slednji nujno ne zanima. Koliko \u0161kode lahko naredi tovrsten pristop nosilcem kulturne dedi\u0161\u010dine?<\/strong><\/p>\n\n\n\n

Aleksander: S pravnega vidika javni nate\u010daj za izbiro najbolj\u0161e re\u0161itve pri prenovi zaenkrat ni obvezen. Prenova  ne pogojuje le dolo\u010dene senzibilnosti, temve\u010d tudi znanja in izku\u0161nje, kako k stari substanci pristopiti na na\u010din, da ne izgubi svoje pri\u010devalnosti, ter kako v ta ve\u010dplastni kontekst umestiti \u0161e sloj sodobnosti. Ta dialog je lahko izjemno zanimiv, vendar se ga je potrebno lotiti res previdno, le malo arhitektov je namre\u010d dovolj izobra\u017eenih in ob\u010dutljivih zanj. \u010ce bi npr. prejeli nate\u010dajne re\u0161itve za obstoje\u010do stavbo in njeno prenovo, bi se razlike med elaborati \u2014 za razliko od novogradenj \u2014 lahko prepoznavale tudi v le minimalnih finesah, za branje katerih bi bilo potrebno imeti zelo ob\u010dutljivo in kompetentno ocenjevalno komisijo. Verjetno ne bi potrebovali le nekega dodatnega izobra\u017eevanja, ampak tudi licenco za posege v dedi\u0161\u010dino, kakr\u0161ne imajo v tradicionalno kulturnih sredinah. Kolikor vem, podobne teme, torej nate\u010daje in licence za prenove, zadnje \u010dase preizpra\u0161uje tudi na\u0161a zbornica.<\/p>\n\n\n\n

Seveda pa je \u0161e pred omenjenimi prvi problem ta, da se na ravni lokalnih skupnosti, v\u010dasih pa tudi dr\u017eave, tako projektanta, kot tudi izvajalca za prenovo vse preve\u010dkrat izbira le po kriteriju najni\u017eje cene, kar lahko privede do bolj ali manj nestrokovnih odlo\u010ditev na dedi\u0161\u010dinskih objektih.<\/p>\n\n\n\n

Nata\u0161a: Reference igrajo tukaj \u0161e posebej pomembno vlogo, saj na podlagi njih lahko natan\u010dneje izvemo, kaj pri\u010dakovati, ko damo projekt v roke nekemu biroju. Ta na\u010din pa je lahko tudi problemati\u010den za mlade arhitekte, ki se \u0161ele profilirajo, \u0161e nimajo potrebnih referenc in zato lahko tudi izpadejo iz konkurence. Odgovor na va\u0161e vpra\u0161anje je, skratka, kar ve\u010dplasten. Po eni strani so nate\u010daji zaenkrat najbolj\u0161i na\u010din, kako pridobiti najbolj\u0161o re\u0161itev, po drugi strani se lahko tudi tam zgodi, da naro\u010dnik dobi za projektanta nekoga, ki v zelo ob\u010dutljiv prostor vstopi s (pre)mo\u010dno strukturo in potem tudi ni odprt za pogovor in usklajevanja z njim. To je potem lahko tudi izgubljena prilo\u017enost za kakovostno sodelovanje. Najbolje bi bilo- \u010de bi to bilo seveda mogo\u010de- od projekta do projekta natan\u010dno oceniti, kako pristopiti! Ampak \u010dasa za to ponavadi ni, obi\u010dajno se zelo mudi za razli\u010dne razpise in to takoreko\u010d zadnje dni! Zelo dobro je, \u010de je na ob\u010dini zaposlen nekdo, ki je dovolj informiran in ob\u010dutljiv za tovrstne projekte in ki ve, kateri biroji imajo primeren opus za pristop k tovrstnim prenovam. Potem se jih nekaj lahko tudi povabi za ponudbo in se s tem zagotovi, da se pridobi za temo ustreznega arhitekta.<\/p>\n\n\n\n

Aleksander: Za tak\u0161ne manj\u0161e primere na ravni lokalnih skupnosti bi bilo smiselno izpeljati tudi interni, vabljeni nate\u010daj med denimo tremi za prenovo kompetentnimi projektanti. Ali pa izbiro re\u0161iti v odprtem postopku s predlogi in pogovori: v Belgiji imajo na primer dr\u017eavnega arhitekta, ki pomaga organizirati posebne nate\u010daje za na nacionalni ali mestni ravni pomembne projekte. Tako \u017ee v predselekciji izberejo arhitekte, ki so se sposobni spopadati s tovrstnimi projekti, znotraj teh pa se na odprt na\u010din skozi predloge re\u0161itev in pogovore odlo\u010dijo, kdo bi bil najbolj\u0161a izbira. \u010ce pa zgolj zaradi najni\u017eje cene izberemo projektanta ali izvajalca, se to skoraj praviloma izka\u017ee za slabo odlo\u010ditev, \u0161e posebej, \u010de je ponudba prenizka oz. na ravni nelojalne konkurence.<\/p>\n\n\n\n

Take in podobne teme ka\u017eejo na nezavedanje, s kak\u0161no dedi\u0161\u010dino razpolagamo in kaj nam ta v kulturnem in identifikacijskem smislu pomeni. Zelo zgovorne primere tak\u0161ne mentalitete premoremo kar v Ljubljani, ki bi morala biti kot prestolnica, v kateri se nahaja tudi najvi\u0161ja gostota kakovostnih strokovnjakov, zgled za ostale kraje v Sloveniji. Lahko na\u0161tejemo vsaj nekaj alarmantnih primerov povsem neustrezne prenove, ki pa jo kot tako mesto \u00bbpiarovsko prodaja\u00ab: kronski primer je \u017ee leta projekt t.i. \u00bbprenove\u00ab Ple\u010dnikovega stadiona, ki ga nikakor ne moremo imenovati prenova in demonstrira izjemno invaziven pristop k zelo ob\u010dutljivemu spomeniku. Mali paviljon oz. glorieta je edino, kar bi od Ple\u010dnika zares ostalo: razen mno\u017eice gara\u017enih eta\u017e pod stadionom bi dana\u0161nji prostor z novimi mega tribunami, stolpnicami in vilabloki postal povsem nerazpoznaven, tako v merilu, kot tudi v programu in arhitekturi. Podobno se je \u017eal \u017ee zgodilo z novo, generi\u010dno megastrukturo Ilirije, ki je pod sabo ne samo povozila delujo\u010de, v merilu zadr\u017eano Bloudkovo kopali\u0161\u010de, temve\u010d je park Tivoli tukaj povsem odrezala od mesta.<\/p>\n\n\n\n

Mestu in njegovim prebivalcem in obiskovalcem pa s strani mestne uprave \u017ee od leta 2006 grozi tudi gara\u017ea pod osrednjo ljubljansko tr\u017enico, paradigmatsko \u017ee davno pre\u017eiveli, banalni infrastrukturni projekt, ki bi spodkopal in ogrozil izjemno arheolo\u0161ko, arhitekturno in socialno dedi\u0161\u010dino na najbolj vitalnem prostoru znotraj srednjeve\u0161kega mestnega jedra. In \u010deprav je ve\u010dina stroke in prebivalcev proti tak\u0161nemu razdejanju, ki bi verjetno trajalo mnogo let in med katerim bi tr\u017enica lahko povsem zamrla, naro\u010dnik pri njem \u0161e kar naprej trmasto vztraja, seveda s svojo zelo partikularno agendo, ki pa nima nobenih prepri\u010dljivih strokovnih ali \u010dlove\u0161kih argumentov. \u017de vsaj 30 let namre\u010d obstaja tudi bistveno bolj celovita in ob\u010dutno cenej\u0161a alternativa, radialna gara\u017ea pod grajskim gri\u010dem, ki bi napajala celotno mestno jedro. Le-ta ne le da ne bi posegla v obmo\u010dje UNESCO in druge vrhunske dedi\u0161\u010dine na in ob Vodnikovem trgu, temve\u010d bi omogo\u010dila, da bi obstoje\u010da tr\u017enica \u2014 ob manj\u0161ih, smiselnih prenovah, seveda brez gara\u017ee \u2014 s svojim polnim \u017eivljenjem dihala \u0161e naprej.<\/p>\n\n\n\n

Tovrstno invazivnost je mogo\u010de zaslediti tudi med velikimi imeni. Rem Koolhaas je eden mnogih zvezdni\u0161kih arhitektov, ki svoj pogled v zadnjem \u010dasu usmerjajo na pode\u017eelje. Zelo je treba biti previden pri tem, na kak na\u010din posega\u0161 v obstoje\u010de stvari, obenem pa premisliti, katera je zares neka dolgotrajna re\u0161itev. Kaj je torej nova paradigma?<\/strong><\/p>\n\n\n\n

Nata\u0161a: Koolhaas do vsega, \u010desar se loti, prakticira precej \u00bbkolonialen\u00ab pristop. Tako vstopa v vse prostore, pred tem v globalno mesto na vseh kontinentih, zdaj \u0161e na globalno pode\u017eelje.<\/p>\n\n\n\n

Aleksander: Koolhaas je zelo specifi\u010dna figura, ki jo lahko spremljamo \u017ee vse od njegovih za\u010detkov, od prebojne publikacije Delirious New York <\/em>v poznih sedemdesetih, pa vse do danes, torej \u017ee skoraj pol stoletja. Je zelo hiter, elokventen in bister opazovalec sveta okoli sebe, predvsem pa zelo uspe\u0161en globalni arhitekturni \u00bbtrendsetter\u00ab, ki je v polje arhitekture vstopil iz PR-ja oz. iz obmo\u010dja pisanja scenarijev. Vse njegovo delovanje je, gledano s stali\u0161\u010da \u00bbtrajnostnega ravnovesja stvari\u00ab, zato precej mejno in je do njegovih mobilizacijskih akcij priporo\u010dljivo ostati budno kriti\u010den, saj mnoge med njimi generirajo predvsem marketin\u0161ke pobude. V sistemu zvezdni\u0161kih arhitektov so trendi ve\u010dinoma pogojeni s kapitalom in njegovimi interesi: po padcu Berlinskega zidu v \u010dasih velike tranzicije in propulzivne globalizacije je Koolhaas trdil, da pode\u017eelja ni, da je ves svet eno samo mesto, da histori\u010dno mesto ne obstaja in da so najbolj\u0161a mesta pravzaprav letali\u0161\u010da. Tudi urbanizma po njegovem mnenju ni bilo, omniprezentna je bila le arhitektura.<\/p>\n\n\n\n

V za\u010detku 2020 pa je s sodelavci iz AMO, na videz presenetljivo, v sami sr\u010diki hiper urbanosti, v New Yorku postavil veliko razstavo \u00bbCountryside: The Future\u00ab, pri kateri je spoznal, da ima dovolj fiksacije na totalno urbanizacijo in da je zaradi nje svet takoreko\u010d na robu kolapsa. Nenadoma je postalo pode\u017eelje bolj zanimivo in futuristi\u010dno od vseh oblik mest, tudi od t.i. \u00bbsmart city-ja\u00ab. Zdi se, da se je gospod malo umiril oz. da prihaja v zrela, bolj modra leta …<\/p>\n\n\n\n

Rem je bil vedno velik zagovornik novega, v \u010demer je sodobni naslednik Le Corbusierja, ki je bil za svoje ideje pripravljen poru\u0161iti celo center Pariza. Tudi pri nas ni bilo pred leti kaj bistveno druga\u010de: pri nate\u010daju za veliko dedi\u0161\u010dino Toba\u010dne tovarne, na samem robu mestnega sredi\u0161\u010da, so, namesto da bi jo predvsem prenovili in s pravo mero nadgradili ter dopolnili s sodobnimi arhitekturnimi posegi, arhitekti in naro\u010dniki zagovarjali neke vrste carte blanche<\/em>. Zmagala je re\u0161itev s poru\u0161enim ve\u010djim delom Toba\u010dne in z 9+1 neboti\u010dniki, postavljenimi v regularni kartezijanski mre\u017ei. K sre\u010di lastnikom doslej ni uspelo poru\u0161iti celotne Toba\u010dne, le zadnji del, niti jim ni uspelo zgraditi hotela ali neboti\u010dnikov. A glede na stanje duha v mestu \u0161e vedno ne moremo biti optimisti\u010dni.<\/p>\n\n\n\n

Nata\u0161a: Na leto\u0161nji konferenci v Portoro\u017eu je nastopil tudi mednarodno priznani predavatelj, ki se je odlo\u010dil, da bo kot krajinski arhitekt sodeloval samo \u0161e z osve\u0161\u010denimi  investitorji, ki v okoljih izjemnih, ob\u010dutljivih kulturnih krajin sveta v resnici skoraj ne bodo ve\u010d gradili ali kaj bistvenega spreminjali, ampak jih bodo z minimalnimi, sonaravnimi posegi ohranjali in kultivirali za zanamce. To bi v ob\u010dutljivem, razumevajo\u010dem svetu lahko bila tudi moja mantra. Navsezadnje je vse odvisno od zornega kota: to, da nekaj kakovostnega ohrani\u0161, ti lahko prinese ogromno dobrobiti po \u010disto drugih merilih vrednotenja, kot pa denimo to, da naredi\u0161 nek tujek, ki sicer prinese dodatne kvadrature, a hkrati uni\u010di vrednosti prostora. Skozi kakovostno prenovo se ozra\u017ea tako posebna ob\u010duljivost do prostora, kot tudi zavest o trajnosti iz vidika energije, ekologije, ekonomije, sociale, materialov, oglji\u010dnega odtisa itd.<\/p>\n\n\n\n

Aleksander: Seveda je tudi res, da prenova marsikje zares ni mogo\u010da in da je treba zato odpirati tudi nadaljnjo pot smiselnim novogradnjam in njihovim inovacijam. In \u010deprav premoremo skoraj povsod ogromne zaloge obstoje\u010dih stavb, ki bi jih bilo vredno aktivirati v smislu prilagojene ponovne rabe, so socialne in stanovanjske stiske tako doma kot drugod \u0161e pere\u010de in pogojujejo specifi\u010dne, tudi temporalne odgovore, ki so danes, tudi v smislu modelov financiranja, druga\u010dni kot neko\u010d. Zanimivo iskanje onkraj dveh skrajnosti, slumov\/favel ali gated communities, je \u0161e posebej prisotno v t.i. \u00bbtretjem svetu\u00ab, kar je leta 2016 jasno demonstriral tudi takratni kurator Bene\u0161kega bienala, \u010cilenec Alejandro Aravena.<\/p>\n\n\n\n

Kriti\u010dni del stroke se \u017ee nekaj \u010dasa zaveda problemati\u010dnosti pristopa zvezdni\u0161kih arhitektov, a tudi med njimi obstajajo razli\u010dne stopnje ozave\u0161\u010denosti o akutnih problematikah sveta. Kljub polikrizam, ki pestijo na\u0161 planet, je \u0161e danes v arhitekturi klju\u010dno vpra\u0161anje prave mere, ravnovesja in \u00bbgenius loci-ja\u00ab, torej prostorske, programske in socialne ob\u010dutljivosti, s katero se odzivamo na posebne danosti lokacije in njenega naravnega ter kulturnega konteksta. Ne more\u0161 se na enak na\u010din odzvati na kontekst v Belgiji, Sloveniji, na Kitajskem ali v Afriki. Potrebno je znati razumeti in ob\u010dutiti lokalno kulturo, prostorske in bivalne vzorce, v katerih bi radi snovali, \u0161ele nato se lahko senzibilno odzovemo z na\u0161o kreacijo. \u010cas, ko so tudi arhitekti izva\u017eali univerzalne razvojne vzorce povsod po svetu in z njimi \u00bbsolili pamet lokalnemu prebivalstvu\u00ab, je nepreklicno minil.<\/p>\n\n\n\n

Nata\u0161a: Vloga arhitekta ni izkori\u0161\u010danje, temve\u010d dopolnjevanje in nadgradnja \u017ee obstoje\u010dega prostora, pri \u010demer je zelo pomembno tudi zaupanje naro\u010dnika vanj. \u017dal temu ni vedno tako, a \u0161ele v vzajemnem sodelovanju se lahko ustvarijo zelo kakovostne re\u0161itve. Zelo pomemben pa je tudi drugi del ustvarjalnega procesa: po zasnovah, izrisanih in usklajenih projektih, ko naro\u010dniku odda\u0161 svoje na\u010drte, se skozi proces izvedbe delo na terenu in sodelovanje z njim in mojstri \u0161ele prav za\u010denja.<\/p>\n\n\n\n

Aleksander: Ozave\u0161\u010danje je eden klju\u010dnih aspektov prihodnosti prostorske kulture in vseh vrst arhitekture in bi se, v smislu izobra\u017eevanja, moralo odvijati \u017ee na nivoju vrtcev. Za\u010deti bi bilo potrebno zelo zgodaj s prostorsko vzgojo in jo skozi sistem izobra\u017eevanja nadgrajevati do fakultet in v vse\u017eivljenjsko u\u010denje. Vzporedno bi potekale strokovne in civilne pobude osve\u0161\u010danja, kot so n.pr. Igriva arhitektura, Odprte hi\u0161e, Prostoro\u017e in drugi, ali pa ustvarjalne delavnice na lokalnih ravneh in v institucijah razli\u010dnih muzejev ipd. Z njimi se dandanes predvsem arhitekti in ostali entuziasti trudijo osve\u0161\u010dati javnost o pomenu kakovosti bivalnega prostora in vplivom, ki jih ima ta na formiranje osebnosti in skupnosti. Seveda ni univerzalnega recepta za zelo raznolike tematike o razumevanju in do\u017eivljanju prostora in \u010dasa, poti do njih so mnoge, a \u0161iroko osve\u0161\u010danje je pri tem klju\u010dno. Pri nas, \u0161e bolj pa denimo na Balkanu, je lahko bil v preteklosti kdorkoli samograditelj, mnogokrat celo \u010drnograditelj, kar zna sicer biti zanimiv socialni moment in korektiv, saj si sosedje pomagajo med sabo in s tem lahko formirajo celo neko operativno skupnost. Vendar taki posegi, ki niso strokovno preverjeni in senzibilizirani, potem ve\u010dinoma  gostijo nered v prostoru, kazijo naselja in pokrajine. Razumevanje prostora primarno izhaja iz njegovega globljega, neposrednega zaznavanja, njegova nadgradnja pa se lahko zgodi tudi iz abstraktnih idej ali estetskih teorij. \u017dal se zavest o pomenu prostora na nacionalni, predvsem na odlo\u010devalski ravni le po\u010dasi premika na bolje, a se zadnje \u010dase vsaj v javnosti ve\u010d poudarja skozi razne spletne platforme, revije, podcaste ali socialna omre\u017eja. Prostor nas namre\u010d dolo\u010da v smislu samorealizacije: mi ga oblikujemo, potem pa on vzvratno oblikuje nas. Kakovostno okolje nas odpira in podpira pri kreativnih naporih v \u017eivljenju, tako posameznika, kot tudi skupnost, medtem ko je ogromno energije potrebne za nevtralizacijo opti\u010dnega, hrupnega ali taktilnega kaosa, ki nas obdaja. To so stvari, ki bi jih morali ozavestiti na \u0161ir\u0161i, tudi politi\u010dni, ne le na strokovni ravni.<\/p>\n\n\n\n

Nata\u0161a: Hkrati je pa zelo pomemben tudi socialni moment, trud in poznavanje ljudi, ki v nekem prostoru \u017eivijo, vpra\u0161anje, kak\u0161en je njihov na\u010din \u017eivljenja, kaj jih izpolnjuje in kako si predstavljajo svojo prihodnost… ta komunikacija je pri urejanju prostora klju\u010dna. Ravno danes sem od prijateljice izvedela, da si prebivalci iz poplavnih obmo\u010dij tak\u0161nih hi\u0161, kot so bile za njih zasnovane, pravzaprav ne \u017eelijo zares, \u010deprav so nekatere tudi odli\u010dno zasnovane. Nekaj je torej \u0161lo v tej komunikaciji narobe; morda jim niso dovolj prisluhnili ali jih vpra\u0161ali, kaj si v resnici \u017eelijo, morda niso dovolj raziskali, na kak\u0161en na\u010din se na nekem obmo\u010dju \u017eivi.<\/p>\n\n\n\n

\"\"
AOP; Prenova Trga Vstaje v Ru\u0161ah (2023); foto Miran Kambi\u010d<\/sub><\/figcaption><\/figure>\n\n\n\n
\"\"
AOP; Celovita ureditev grajskih poti ob Celjskem gradu; poti, urbana oprema, igrala, interpretacije (razgledi\u0161\u010de ob gradu nad mestom; 2024); foto A. Ostan<\/sub><\/figcaption><\/figure>\n\n\n\n

Eden izmed ve\u010djih pritiskov je pomanjkanje \u010dasa. Ko se ta zdru\u017ei s pomanjkanjem prostora, pride do porasta samogradnje. In vendar si ob stiski, ki zaradi pomanjkanja bivali\u0161\u010d in previsokih \u017eivljenjskih stro\u0161kov pesti predvsem mlade, \u010desa drugega skoraj ne moremo privo\u0161\u010diti. Posledica tega je pomanjkanje posluha za bolj trajnostne re\u0161itve. Zanimivo je, kako je v nekaterih drugih dr\u017eavah do tovrstnih te\u017eav in poskusov njihovega re\u0161evanja pri\u0161lo \u017ee pred desetletji, pri nas pa ne. <\/strong><\/strong><\/p>\n\n\n\n

Nata\u0161a: Ve\u010dkrat se dogaja, da se pomembne stvari s\u010dasoma pozabijo in pridejo na plano ponovno, ko je malodane \u017ee prepozno. V resnici mi je zanimivo, kako pri nas neke najbolj osnovne stvari \u0161e zmeraj ne funkcionirajo, recimo \u017eelezni\u0161ke povezave. Izbolj\u0161anje le-teh bi bila namre\u010d ena izmed mo\u017enosti za podporo decentralizaciji: javni promet in trajnostna mobilnost bi pomagala vrniti \u017eivljenjski utrip na pode\u017eelje. \u010ce pa danes v Sloveniji \u017eivi\u0161 izven mesta, \u0161e posebej v suburbiji, potrebuje\u0161 vsaj en, \u010de ne celo dva avtomobila, z vra\u010danjem mladih domov pa \u0161e ve\u010d\u00ad. Tega pa si ve\u010dina ljudi ne more privo\u0161\u010diti, predvsem  pa je ta slovenska avto-mobilizacija prostorsko in energetsko potratna in nasploh ne-vzdr\u017ena.<\/p>\n\n\n\n

Naslednja stvar, ki se je po moje premalo zavedamo, tako posamezniki, kot tudi dr\u017eava, pa je tema samooskrbnosti. \u010ce bi se \u2014 upajmo sicer, da ne \u2014 karkoli resnega zgodilo, ve\u010dina ljudi verjetno ne bi imela hrane. Ukvarjanje s tem pa vzame veliko \u010dasa, ki ga, kot pravi\u0161, mnogo ljudi ob slu\u017ebah tudi nima.<\/p>\n\n\n\n

Aleksander: Res je, kot pravite, da je za vse premalo \u010dasa. Delamo na mnogih, zelo razli\u010dnih projektih hkrati in to po celi Sloveniji. Marsikaj poteka pod \u010dasovnim pritiskom, ve\u010dkrat skoraj zadnjo minuto, zaradi \u010desar so pogoji za na\u010drtovanje, pa tudi za izvedbo, zelo ote\u017eeni. \u0160e ve\u010dje spremembe lahko pri\u010dakujemo tudi zaradi rapidnega razvoja umetne inteligence, tako zaradi dodatnega kr\u010denja \u010dasa za delo, kot tudi z vidika razpr\u0161ene hierarhije pomenov, ni\u017eanja cen ter ob\u010dutka, da smo arhitekti vse manj potrebni ipd. A dejstvo je, da je ali da bo UI lahko le zelo u\u010dinkovita pomo\u010d za nekatere faze in funkcije projekta, ne more pa nadomestiti na\u0161e ustvarjalnosti, zrele presoje, izku\u0161enj in subtilnih nians pri snovanju v prostoru in \u010dasu, v katerem \u017eivimo.<\/p>\n\n\n\n

Nasploh pa se mnenje stroke v politiki vse manj upo\u0161teva, glede na devetdeseta, s katerimi smo pri\u010deli na\u0161 pogovor, ko se je zdelo, da se \u0161e da kaj premakniti, je to zdaj vedno te\u017eje, tako na dr\u017eavni, kot tudi lokalni ravni … sami verjetno vidite, kdo postavlja ministre in kako kompetentni so. \u010ce pa so morda malo tudi strokovni, pa gotovo niso avtonomni, da bi smeli neodvisno zagovarjati svoja stali\u0161\u010da. Tudi v prostoru je skoraj vse neka igra ve\u010dplastne politi\u010dne in kapitalske aritmetike, ki krmari med zemlji\u0161kimi in gradbenimi \u0161pekulacijami, a ne razmi\u0161lja dolgoro\u010dno z vsemi mo\u017enimi posedicami, ki jih odlo\u010ditve za sabo prinesejo. To je vedno znova o\u010ditno tudi pri velikih dr\u017eavnih projektih, kjer prevaduje zaveza koalicijskim pogodbam in pri katerih se prostor \u017ertvuje ali pa postane plen, od npr. neke Magne pa tja do drugega tira ali tretje razvojne osi.<\/p>\n\n\n\n

Je pa slovenska politika jasen odraz dejstva, da \u0161e vedno ne znamo stopiti skupaj, kadar je to potrebno. Rane iz preteklosti bi morali globinsko zaceliti, da bi lahko sodelovali, kljub razli\u010dnim svetovnim nazorom in ideologijam, \u0161e posebej pri projektih nacionalnega interesa. Upajmo, da mladi ne bodo dedi\u010di teh zgodovinskih travm in kulturnih bojev ter da bodo pametne politike v bli\u017enji bodo\u010dnosti to tudi spoznale, vsi mi pa bomo s tem lahko ustvarjalno zadihali v povezovanju in z bolj polnimi plju\u010di.<\/p>\n\n\n\n

Kot ustvarjalcu in arhitektu pa se mi zdi klju\u010dno, da ne glede na razli\u010dne izzive in potencialne sku\u0161njave ostane\u0161 svobodnega duha in avtonomen, da za vsako ceno vztraja\u0161 pri eti\u010dni dr\u017ei, da si pri projektih vedno strokoven, i\u0161\u010de\u0161 najbolj\u0161e ravnovesje med vsemi silnicami v prostoru in da zagovarja\u0161 to, kar prepozna\u0161 kot klju\u010dno za nek uravnote\u017een razvoj.<\/p>\n\n\n\n

Kako se v vsem tem kaosu znajdejo \u0161tudentje? Kako vidita svojo vlogo pedagoga in kaj se vam zdi pomembno prenesti na mlaj\u0161e generacije?<\/strong><\/p>\n\n\n\n

Aleksander: \u0160tudentje res niso v lahki situaciji, hud psiholo\u0161ki pritisk nanje ustvarja globalno stanje stvari, ve\u010dplastnost in kompleksnost ekonomskih, humanitarnih in ekolo\u0161kih kriz, kar seveda mo\u010dno vpliva tudi na arhitekturo in na gradnjo. Stvari se spreminjajo s tako hitrostjo, da je te\u017eko predvideti, s \u010dim se bodo na\u0161i \u0161tudentje ukvarjali \u010dez dvajset let. Upam samo, da bodo lahko s svojo kreativnostjo sodelovali najprej pri tem, da ta planet sploh izvle\u010demo iz vseh mo\u017enih kriz, vzporedno pa seveda tudi pri tem, da bodo imeli mo\u017enost ustvarjati \u010dim bolj\u0161e pogoje za kakovostno bivanje. Torej je pri vzgoji po eni strani potrebno \u0161e vedno nadaljevati s predajanjem temeljnih starih vrednot, ki jih je civilizacija vseskozi razvijala, a na odprt na\u010din. Kar pomeni neke vrste philosophio perennis<\/em>: vzpodbujanje in razvijanje po\u0161tenosti in pravi\u010dnosti, spo\u0161tovanjem drugega, resnice in dobrote ter nenazadnje najbolj univerzalnega in najglobljega, a te\u017eko merljivega principa, odprte, ve\u010dplastne  ljubezni. Vse to se posledi\u010dno prezrcali tudi v \u00bbve\u010dnostnih\u00ab principih arhitekture, torej v architekturi perennis<\/em>, skozi katero spoznavajo tudi Lepoto kot tisti vitruvijanski \u00bbvenustas\u00ab, ki je dandanes \u017eal vse prepogosto \u017ertvovan.<\/p>\n\n\n\n

Vzporedno s temi temeljnimi vrednotami, ki jih sku\u0161a\u0161 pri sre\u010devanju z mladimi kultivirati, pa mora\u0161 po drugi strani biti z njimi tudi na polno tukaj in zdaj: vzpostavljati odprt, ustvarjalen dialog z njimi, se podajati v \u017eivahna raziskovanja in izvirna iskanja ter jim znati iskreno prisluhniti! Sam se jim sku\u0161am pribli\u017eati na spro\u0161\u010den na\u010din, ve\u010dkrat tudi s pomo\u010djo humorja, ki lahko razelektri sicer preve\u010d akademsko, ex cathedra <\/em>atmosfero.<\/p>\n\n\n\n

Sodobni \u0161tudentje se nam pedagogom ve\u010dkrat zdijo bolj pragmati\u010dni kot smo bili mi, ki smo za\u010deli kot idealisti, z upanjem, da bomo preko na\u0161ega anga\u017emaja, dejavnic in podobnih iniciativ spremenili svet na bolje. Sodobna pragmati\u010dnost pa hkrati tudi ni nujno napa\u010dna, saj morajo v tem svetu z mnogimi odprtimi  bitkami tudi pre\u017eiveti, na frontah pa ni veliko prostora za sanjarjenje. Njihov pragmatizem je torej tudi na\u010din legitimnega postavljanja zase, \u010de le ne izklju\u010duje prej omenjenih bistvenih \u010dlove\u0161kih vrednot.<\/p>\n\n\n\n

Pedagog mora biti pozoren tudi na to, da ne zapade v vzorec, ki trdi, da je bilo v\u010dasih vse bolje, \u010deprav se mu stvari lahko ka\u017eejo na ta na\u010din. Razumeti mora polo\u017eaj mladih danes in njihovo dr\u017eo v pesimisti\u010dnem, distopi\u010dnem svetu brez iluzij, ter redno voditi dialog z njimi kot vir obojestranskih uvidov. Rekel bi, da jim \u0161e zdale\u010d ni vseeno, zato ostajam za mlade, ki prihajajo, optimist. Kot starej\u0161i nosi\u0161 s sabo modrost \u017eivljenjskih izku\u0161enj, oni pa energijo mladosti, prebojnost, tudi zavest, da \u017eivimo v zelo mejnih \u010dasih in vse to se mora vzajemno oplajati, da se lahko izsanjajo in izgradijo izjemne re\u010di. Povezovanje med generacijami je po mojem mnenju klju\u010dno, saj bomo le tako lahko premostili razlike in skupaj prebrodili krize ter ustvarili bolj\u0161o prihodnost.<\/p>\n\n\n\n

Nata\u0161a: Zelo pomembno vlogo na fakulteti naj bi imela tudi pedagogika kot veda, ki povezuje vzgojo in izobra\u017eevanje ter tematizira odnose med u\u010diteljem in u\u010dencem, odraslimi in otroci, med mo\u010dnej\u0161imi in \u0161ibkej\u0161imi itd. Skoznjo in skozi \u0161olski sistem, ki ga moramo stalno izpopolnjevati in prilagajati sodobnim \u010dasom, se prepoznava, v kak\u0161ni dru\u017ebi \u017eivimo. Mislim, da je pri tem klju\u010dno, kako predavatelj in pedagog zna delati s \u0161tudenti, ne pa samo to, kak\u0161no arhitekturo dela, kako znan je in kako ta tehni\u010dni know-how<\/em> prena\u0161a. V pedago\u0161kem procesu se mora poskusiti najti maksimum \u0161tudentovega potenciala in ustvarjalnosti, a za tega ni nujno, da odra\u017ea predavateljev okus oz. pogled na arhitekturo. Rezultat \u0161tudentskega projekta ne sme biti delo profesorja, temve\u010d \u0161tudenta samega, \u010detudi se morda ne strinjata v svojih pogledih.<\/p>\n\n\n\n

Aleksander: Temelji znotraj strokovnega polja so objektivne narave; vse, kar se npr. u\u010dimo iz kulturne dedi\u0161\u010dine, se da prevajati v neke prostorske, kompozicijske, proporcijske in druge principe ter pravila. To naj bi bila po moje tista trdna osnova oz. tisto jedro vedenja, ki naj bi ga \u0161tudent v \u010dasu za ta poklic gotovo prekratkega \u0161tudija moral absorbirati in absolvirati, preden vstopi v prakso.<\/p>\n\n\n\n

Ni pa jih nujno obremenjevati z vsemi mogo\u010dimi tehni\u010dnimi detajli, ki se danes pogosto zahtevajo na faksu, saj se tehnologija gradenj zelo hitro spreminja in se s tem itak intenzivno sre\u010da\u0161 ob delu. A na\u010dela detajliranja seveda mora\u0161 spoznati. Na to osnovno znanje pa vsak posameznik potem dodaja plasti subjektivnega in kreativnega, ki jim je lastno in na ta na\u010din lahko gradi tudi nek prepoznaven avtorski arhitekturni  jezik. Ampak tak\u0161na nadgradnja je ve\u010dinoma mo\u017ena za tiste bolj talentirane, delovne in vztrajne, prese\u017eek, ki si ga vsi ne morejo privo\u0161\u010diti.<\/p>\n\n\n\n

Hkrati pa bi \u0161tudente morali izobraziti do te mere, da bi se zavedali, da se naselbinske, kulturne oz. arhitekturne dedi\u0161\u010dine vseh obdobij, vklju\u010dno s sodobno, pa\u010d ne uni\u010duje, lahko pa se jo dopolnjuje ali nadgrajuje. Da bi obvladali za svoj poklic osnovno abecedo in besedi\u0161\u010de, sintakso in vsaj del semanti\u010dnih globin: kaj ve\u010d se v petih letih \u0161tudija te\u017eko dose\u017ee. Arhitektura je zelo kompleksna veda, pri kateri mora\u0161 po malem biti vse od filozofa do tesarja, od psihologa do zidarja, od slikarja do komunikatorja. Mora\u0161 se vsaj dotakniti oz. malo spoznati eno kopico poklicev, da ima\u0161 nek osnovni pregled nad njimi in nad svojo generalisti\u010dno vlogo pri povezovanju razli\u010dnih strok znotraj projekta. Arhitektura je torej na\u010din \u017eivljenja in vse\u017eivljenjsko u\u010denje tako v teoriji, kot tudi v praksi. Ali \u010de povem metafori\u010dno: \u0161tudentje naj med \u0161tudijem po\u017eenejo globoke korenine, a naj se nau\u010dijo tudi leteti.<\/p>\n\n\n\n

<\/p>\n\n\n\n

Naslovna fotografi<\/sub>ja: Nata\u0161a Pavlin in Aleksander Ostan; Atelje Ostan Pavlin; foto: Vid Rotar<\/sub><\/p>\n\n\n\n

\n\n\n\n

<\/p>\n\n\n\n

Objavo i<\/sub>ntervjuja je podprla Zbornica za arhitekturo in prostor Slovenije.<\/sub><\/p>\n\n\n\n

\"\"<\/figure>\n\n\n\n
<\/div>\n\n\n
\n\t<\/a>\t\t
\n\t\t
\n\t\t\t\"\"\t\t<\/div>\n\t<\/div>\n\t\t
\n\t\t\t\t
\n\t\t\tDr. \u017diva Deu: Pogre\u0161am prostorsko vzgojo in spo\u0161tljivej\u0161i odnos do dedi\u0161\u010dine\t\t<\/div>\n\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\tProf. dr. \u017diva Deu je ena izmed oseb, ki so za prepoznavnost lokalne stavbne dedi\u0161\u010dine in promocijo prenove naredile najve\u010d. Prva redna profesorica na ljubljanski Fakulteti za arhitekturo je v \u010dasu svojega aktivnega ukvarjanja s temo arhitekturne dedi\u0161\u010dine napisala nebroj knjig in priro\u010dnikov, sodelovala v \u0161tevilnih strokovnih skupinah in vodila \u0161tevilne projekte. Obnavljala in prenavljala je tudi kot projektantka v praksi. \t\t<\/div>\n\t\t\t<\/div>\n<\/div>\n\n\n
\n\t<\/a>\t\t
\n\t\t
\n\t\t\t\"\"\t\t<\/div>\n\t<\/div>\n\t\t
\n\t\t\t\t
\n\t\t\tdr. Sonja Ifko: \u00bbTega, \u010demur pravimo dedi\u0161\u010dina, je vedno ve\u010d\u00ab\t\t<\/div>\n\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\tDr. Sonja Ifko je arhitektka, predavateljica na Fakulteti za arhitekturo Univerze v Ljubljani, in predsednica zdru\u017eenja ICOMOS \u2013 Slovenskega nacionalnega zdru\u017eenja za spomenike in spomeni\u0161ka obmo\u010dja. Osnovno podro\u010dje njenega zanimanja je industrijska dedi\u0161\u010dine, katere pomena se, kot pravi, pogosto \u0161e vedno ne zavedamo. \t\t<\/div>\n\t\t\t<\/div>\n<\/div>\n\n\n\n
<\/div>\n<\/div><\/div>\n\n\n\n
<\/div><\/div>\n<\/div><\/div><\/div>\n