{"id":3386,"date":"2024-11-06T09:02:17","date_gmt":"2024-11-06T09:02:17","guid":{"rendered":"https:\/\/kajza.si\/?p=3386"},"modified":"2024-11-06T15:51:41","modified_gmt":"2024-11-06T15:51:41","slug":"kar-so-nasi-ocetje-dobro-naredili-avtorska-prenova-v-sodobni-slovenski-arhitekturi","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/kajza.si\/index.php\/2024\/11\/06\/kar-so-nasi-ocetje-dobro-naredili-avtorska-prenova-v-sodobni-slovenski-arhitekturi\/","title":{"rendered":"\u201c… kar so na\u0161i o\u010detje dobro naredili\u201d: avtorska prenova v sodobni slovenski arhitekturi"},"content":{"rendered":"\n
\n
\n

\u201c… kar so na\u0161i o\u010detje dobro naredili\u201d: avtorska prenova v sodobni slovenski arhitekturi<\/h2>\n\n\n\n

V ciklu esejev \u2018Vedno znova prenova\u2019 obravnavamo pretekle poglede na dedi\u0161\u010dino skozi raziskavo prakse kanoniziranih slovenskih arhitektov ter zgodovinskega konteksta njihovega ustvarjanja. O sodobni avtorski prenovi pi\u0161e arhitekt Milo\u0161 Kosec.<\/strong><\/p>\n\n\n\n

\n\n\n\n

Slovenska arhitektura je od konca devetdesetih let naprej za\u010dela dosegati novo obdobje mednarodne vidnosti, ki neprekinjeno traja vse do danes. Vzporedno s t.i. Sixpack generacijo, ki je novo slovensko arhitekturo utemeljevala predvsem s suverenimi projekti novogradenj stanovanjskih in dru\u017ebenih stavb, se je kot pomemben in mednarodno prepoznaven prispevek slovenskih arhitektov za\u010dela izrisovati tudi avtorska prenova. Namen kratkega prispevka je o\u010drtati genealogijo sodobne avtorske prenove v slovenski arhitekturi kot dedinje specifi\u010dnega pristopa ljubljanske \u0161ole za arhitekturo do tradicije in konteksta. Za primera sem si izbral deli dveh avtorskih skupin arhitektov, zbranih okrog arhitektke Maru\u0161e Zorec in arhitekta Roka \u017dnidar\u0161i\u010da.<\/p>\n\n\n\n

“\u0160e nikdar nisem podiral, kar so na\u0161i o\u010detje dobro naredili<\/em>.” Znani izrek Jo\u017eeta Ple\u010dnika naj bi nastal na gradbi\u0161\u010du cerkve v Bogojini, ki ni bila samo prvo ve\u010dje naro\u010dilo v domovini po arhitektovi vrnitvi in s tem nekak\u0161en manifest nove slovenske arhitekture po letu 1918, ampak obenem tudi zgrajena manifestacija Ple\u010dnikovega odnosa do tradicije. Ple\u010dnik je z inkorporacijo stare srednjeve\u0161ke cerkvice v novo, mnogo ve\u010djo stavbo, dosegel nenavadno napetost med starim in novim, ki je nato zanj in za njegovo arhitekturno \u0161olo postala konstitutivna zna\u010dilnost  pristopa do prenove.<\/p>\n\n\n\n

\u010ce pustimo ob strani paternalizem \u00bbo\u010detov\u00ab, ki veje iz izjave in je dovolj pogosta zna\u010dilnost ne samo Ple\u010dnika, ampak tudi dobe, v kateri je \u017eivel, izjava nakazuje tendenco prevrednotenja stavbne dedi\u0161\u010dine ne le v lu\u010di umetnostnozgodovinskih zna\u010dilnosti, ampak tudi duhovne dedi\u0161\u010dine prednikov, njihovega dela in, kot bi temu morda rekli danes, osebne investicije v zidove in prostore. Dejstvo, da so staro srednjeve\u0161ko cerkvico, sicer umetnostno razmeroma manj pomemben objekt, financirali in zgradili davni predniki va\u0161\u010danov Bogojine, pa tudi enako pomembno dejstvo, da so v malem prostoru takrat \u0161e \u017eive\u010di va\u0161\u010dani do\u017eivljali ma\u0161e, krste, poroke in pogrebe, je stavbi v Ple\u010dnikovih o\u010deh dalo vsaj tako pomemben duhovni pomen kot bi ga sodba umetnostnega zgodovinarja o pomenu stavbe v trajektoriji slogovnega ali umetnostnega razvoja. Ple\u010dnik od Bogojine naprej pri prenovi ne zasleduje filolo\u0161ke natan\u010dnosti umetnostnozgodovinskih slogov ali jasne lo\u010dnice med starim in novim, ampak ustvarja mnogo manj transparenten avtorski preplet starega in novega, v katerem je dovoljeno z novimi arhitekturnimi intervencijami \u00bbpovzdigniti\u00ab in celo \u00bbposvetiti\u00ab ostanke preteklih dob, ki imajo posebno duhovno vrednost, katere arbiter je brez izjeme arhitekt, torej Ple\u010dnik sam. Vpra\u0161anje \u00bbizvornega stanja\u00ab spomenika zato v Ple\u010dnikovem opusu sploh ni relevantno. S prenovami Rimskega zidu, \u0160anc in cerkve sv. Jerneja v Ljubljani, \u010de omenim samo tri znane primere, je Ple\u010dnik demonstriral svoj pristop, pri katerem je  treba gabarite, obliko in fantazijske intervencije v obstoje\u010do stavbno substanco prilagoditi ne predvsem arheolo\u0161kim ali zgodovinskim dejstvom, ampak duhovnemu pomenu prostora in njegove zgodovine za prihodnost ljudi, ki tu \u017eivijo. Arhitekt kot poklicani posrednik med duhovno in materialno sfero naj bi imel z avtorsko predelavo in  nadgradnjo v\u010dasih prav skromnih materialnih ostankov vrhovno mo\u010d (re)interpretacije dedi\u0161\u010dine. Zato ni tako zelo nelogi\u010dno, kot se nam danes v\u010dasih dozdeva, da je bil Ple\u010dnik pripravljen za izgradnjo slovenskega parlamenta na ljubljanskem grajskem hribu poru\u0161iti celoten srednjeve\u0161ki grad, po drugi strani pa je z ohranitvijo in nadgradnjo umetnostno mnogo manj pomembnih spomenikov ustvarjal izjemne nove avtorske preplete. Ple\u010dnik svojega dela ni razumel samo kot dodajanja ali interpretacije zgodovine, ampak tudi kot podeljevanje dovolj ambiciozne in umetni\u0161ko kakovostne oblike duhovnemu pomenu dedi\u0161\u010dine, kot ga je sam razumel. S Ple\u010dnikovo prenovo se je zgodovina tudi zavestno gradila, ne samo ohranjala, tako da je na videz nizko in nepomembno lahko skozi arhitektovo delo postalo visoko in celo posve\u010deno.<\/p>\n\n\n\n

\"\"
Tloris cerkve Gospodovega vnebohoda v Bogojini, Ple\u010dnikova zbirka, MGML<\/sub><\/figcaption><\/figure>\n\n\n\n

Seveda je tak pristop do prenove \u017ee v dvajsetih letih dvajsetega stoletja pomenil ustvarjanje razkoraka med avtorsko arhitekturno in konservatorsko prenovo (dileme so bile v tistem \u010dasu bolj eksplicitno razgaljene pri Ple\u010dnikovem delu na Pra\u0161kem gradu, kjer je bilo zaradi umetnostnega in zgodovinskega pomena kompleksa, ki ga je predeloval, pa tudi zaradi bolj razvite konservatorske stroke, fronta nasprotnikov Ple\u010dnikovega pristopa bistveno bolje organizirana kot v takratni Sloveniji, kjer je bil najvidnej\u0161i konservator France Stele Ple\u010dnikov osebni prijatelj in neomajni podpornik tudi pri projektih, kot je bila predvidena radikalna prezidava Ljubljanskega gradu, ki so bili nasprotni Steletovim sicer\u0161njim konservatorskim prizadevanjem). Avtorska arhitekturna prenova je tudi v obdobju modernizma ostala pomembna tema slovenskih arhitektov. Predelava osrednjega trakta Ferantovega vrta Edvarda Ravnikarja glede na izkopane anti\u010dne ostanke Emonskega foruma, pa za dana\u0161njo doktrino radikalna prenova cerkve v Rete\u010dah Otona Jugovca sta samo dva primera, ki ka\u017eeta vsaj impliciten vpliv Ple\u010dnikove \u0161ole na svobodno reinterpretacijo dedi\u0161\u010dine tudi pri generacijah slovenskih modernistov.<\/p>\n\n\n\n

Zdi se mi, da lahko v devetdesetih letih prej\u0161njega stoletja za\u010dnemo brati sodobni preporod podobnega arhitekturnega pristopa k avtorski prenovi. Sposobnost arhitekta, da lahko iz razmeroma anonimne stavbne substance s svojo avtorsko intervencijo ustvari prepesnjeno celoto, zvesto duhovnemu, \u010de ne izklju\u010dno materialnemu pomenu stavbe, je klju\u010dna lastnost del, ki se jih bom na kratko dotaknil. Prvo nagrajeno samostojno delo Maru\u0161e Zorec je bila Fran\u010di\u0161\u010dkanska kapela v kleti Fran\u010di\u0161kanskega samostana na Pre\u0161ernovem trgu v Ljubljani, kjer je arhitektka leta 1996 iz obokanih prostorov samostana z o\u010di\u0161\u010denjem prezidav, sodobnimi intervencijami kamna in stekla ter vi\u0161insko manipulacijo prostora ustvarila subtilni ambient nove kapele, odprte neposredno v javni prostor. Bistveni del intervencije je bila prezidava zunanjega kletnega zidu kapele, na mestu katerega je nastal zamik \u2013 cezura v temelju med samostanom in \u010dastitljivo Fran\u010di\u0161kansko cerkvijo, ki je obenem tudi zaklon in vabilo obiskovalcu, da lahko iz vrve\u017ea in hruma osrednjega ljubljanskega trga diskretno vstopi v majhen kontemplativen ambient iz svetlobe in kamna. V novi kapeli so stari oboki in stene klju\u010dni, vendar enakovredni gradniki novega ambienta \u2013 dovolj obi\u010dajne plasti stare gradnje brez posebne umetnostnozgodovinske vrednosti \u0161ele z arhitektkino intervencijo postanejo novo sidri\u0161\u010de zgodovinskega in duhovnega spomina, ki se odpira v prihodnost. Pri tem je zunanji nagovor cezure in zamika na trgu, ki tako podeljuje vidnost sicer izrazito introvertiranemu ambientu, manifestativna izjava vloge arhitekturne intervencije v dedi\u0161\u010dino \u2013 ne samo arhitekturno, ampak tudi duhovno dedi\u0161\u010dino mesta v vrve\u017eu novega potro\u0161ni\u0161tva Ljubljane v devetdesetih. Pre\u0161ernov trg z bli\u017enjo \u010copovo se je namre\u010d ravno v tistih letih po\u010dasi lo\u010deval od svoje vloge prometnega kri\u017ei\u0161\u010da in se preobra\u017eal v turisti\u010dno in komercialno sredi\u0161\u010de centra (lu\u010daj stran se je pribli\u017eno ob istem \u010dasu odprl prvi McDonald’s v mestu). Poznej\u0161a dela Maru\u0161e Zorec in sodelavcev temljijo na avtorskem pristopu do prenove, kjer je branje in vrednotenje obstoje\u010de stavbne substance vedno samo eden izmed enakovrednih delov sestavljanja mozaika nove celote, v kateri arhitektina interpretacija duhovnega izro\u010dila prvotnih graditeljev postaja intrinzi\u010den del nove avtorske celote. Tako kot na primer pri Ple\u010dnikovi Stari cerkvi tudi pri Fran\u010di\u0161kanski kapeli ne gre ve\u010d samo za nujno potrebne intervencije, ki bi osvetlile obstoje\u010de spomeni\u0161ke kvalitete nekega prostora, ampak za avtorsko intervencijo, ki grajeno tkivo prostora povzdigne na raven, primerljivo z arhitektinim razumevanjem duhovnega pomena obravnavanega prostora.<\/p>\n\n\n\n

\"\"
Fran\u010di\u0161kanska kapela, foto: Bogdan Zupan<\/sub><\/figcaption><\/figure>\n\n\n\n

Rok \u017dnidar\u0161i\u010d in Jerneja Fischer Knap sta leta 2009 ustvarila majhno prenovo dolenjske zidanice, ki sta jo poimenovala \u00bbHi\u0161a nasprot’ sonca\u00ab in ki jo lahko razumemo kot Fran\u010di\u0161kanski kapeli primerljiv nastopni manifest pristopa do kulturne dedi\u0161\u010dine. V danem primeru sploh ni \u0161lo za zavarovan objekt, ampak za majhen in tipi\u010den primerek ljudskega stavbarstva, namenjen osnovni infrastrukturi za obdelovanje majhnega vinograda. Funkcionalna in arhitekturno zanimiva nadgradnja, ki je vklju\u010devala vzpostavitev minimalnega sanitarnega servisa, v skladu s  prvotno za\u010dasno sezonsko rabo prostorsko lo\u010denega od starega objekta, je nakazala dekonstrukcijo prostorske celote objekta, poznej\u0161e zna\u010dilnosti prenov objektov kulturne dedi\u0161\u010dine pisarne Medprostor, ki sta jo nekaj let zatem ustanovila oba arhitekta. V nedavno zaklju\u010deni prenovi ve\u010djega alpskega kme\u010dkega posestva v Matkovem kotu blizu avstrijske meje lahko razbiramo vse klju\u010dne avtorske pozicije iz Hi\u0161e nasprot’ sonca, prene\u0161ene v druga\u010den kontekst in ambiciozneje razvite. Prenove posameznih sestavnih delov doma\u010dije v skladu z njihovimi novimi funkcijami, pri \u010demer je v ospredju  koncept ohranjanja doma\u010dije ne samo kot sestava posameznih stavb, ampak tudi prostora med njimi, odlikujejo Vrlov\u010dnikovo doma\u010dijo v Matkovem kotu kot avtorsko branje dedi\u0161\u010dine in graditeljskega dela preteklih generacij, ki je enakovredno formalnim zna\u010dilnostim zavarovane dedi\u0161\u010dine.<\/p>\n\n\n\n

\"\"<\/a>
Vrlov\u010dnikova doma\u010dija, foto: Miran Kambi\u010d<\/sub><\/figcaption><\/figure>\n\n\n\n

Tako kot pri nekaterih Ple\u010dnikovih delih in v avtorskem izrazu Maru\u0161e Zorec lahko tudi pri Vrlov\u010dnikovi doma\u010diji beremo arhitekturne intervencije kot \u00bbposvetitev\u00ab in povzdigovanje obi\u010dajnega v materialni izraz duhovne tradicije, morda celo v avtorsko izjavo o dedovanju stoletne tradicije, ki jo je treba vedno znova na novo graditi in s tem \u0161ele vzpostavljati. Pod ohranjeno enotno streho in v gabaritih kme\u010dke doma\u010dije se iz avtenti\u010dne snovne materije ustvarja dekonstruiran \u00bbarheolo\u0161ki park\u00ab razkritih in odprtih prostorov nekdanje tipi\u010dne kme\u010dke doma\u010dije, v konceptu ne tako zelo druga\u010den od svobodne interpretacije in reinkorporacije stare cerkvice v Bogojini v novo in pomensko bistveno spremenjeno celoto. Ne trdim sicer, da sta zgoraj opisana primera neposredna dedi\u010da Ple\u010dnikovega pristopa; mislim pa, da si je avtorsko tako suveren jezik prenove brez temeljnih kamnov ljubljanske \u0161ole za arhitekturo skoraj nemogo\u010de zamisliti. Verjetno bodo prihodnje raziskave sodobnih slovenskih avtorskih prenov morale podrobno orisati pomen Ple\u010dnikovega razumevanja dela arhitekta kot avtonomnega medija posredovanja materialnega in duhovnega izro\u010dila, ki je tako o\u010ditno vplival na novo generacijo arhitekturnih ustvarjalcev. Odprto vpra\u0161anje pa ostaja, kako bodo prihodnji arhitekti posodobili patriarhalni ton Ple\u010dnikove izjave \u2013 in arhitekture \u2013 v bolj vklju\u010dujo\u010do in za razli\u010dne, tudi spregledane skupine prebivalstva ob\u010dutljivo prenovo. Ali bodo, ko bomo \u00bbo\u010detom\u00ab iz Ple\u010dnikove izjave dodali tudi mame, otroke, slu\u017ein\u010dad, hlapce in dekle, to spremenilo tudi na\u0161 pristop do snovanja in uporabe prenovljene dedi\u0161\u010dine?<\/p>\n\n\n\n

\n\n\n\n

Dr. Milo\u0161 Kosec <\/strong>je arhitekt, ki deluje kot docent, predavatelj in raziskovalec na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani. Leta 2013 je diplomiral na ljubljanski Fakulteti za arhitekturo z diplomsko nalogo, za katero je prejel \u0161tudentsko Ple\u010dnikovo nagrado ter \u0161tudentsko Pre\u0161ernovo nagrado, na londonski Univerzi Birkbeck pa je doktoriral iz pasivnosti v arhitekturi. Je \u010dlan umetni\u0161ko-raziskovalnega kolektiva Nonument.<\/sub><\/p>\n\n\n\n

\n\n\n\n

Partner projekta \u2018Vedno znova prenova\u2019 je Zbornica za arhitekturo in prostor Slovenije.<\/sub><\/p>\n\n\n\n

\"\"<\/figure>\n\n\n\n
<\/div>\n\n\n
\n\t<\/a>\t\t
\n\t\t
\n\t\t\t\"\"\t\t<\/div>\n\t<\/div>\n\t\t
\n\t\t\t\t
\n\t\t\tMedprostor: Doma\u010dija Vrlov\u010dnik\t\t<\/div>\n\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\tOdmaknjen arhitekturni biser v osr\u010dju Kamni\u0161ko-Savinjskih Alp. Na odmaknjenih pobo\u010djih, kjer ima \u017eivljenje \u0161e vedno prilo\u017enost, da te\u010de po\u010dasi in preudarno, s starodavno neomajnostjo gora in vztrajnostjo studencev, so arhitekti iz pisarne Medprostor ustvarili \u010disti arhitekturni prese\u017eek. \t\t<\/div>\n\t\t\t<\/div>\n<\/div>\n\n\n
\n\t<\/a>\t\t
\n\t\t
\n\t\t\t\"\"\t\t<\/div>\n\t<\/div>\n\t\t
\n\t\t\t\t
\n\t\t\tMaru\u0161a Zorec: “Za vsakih 20 kvadratov eno drevo”\t\t<\/div>\n\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\tPogovor z Maru\u0161o Zorec, eno vodilnih svetovnih arhitektk in prejemnico nagrade Heinrich Tessenow\t\t<\/div>\n\t\t\t<\/div>\n<\/div>\n\n\n\n
<\/div>\n<\/div><\/div>\n\n\n\n
<\/div><\/div>\n<\/div><\/div><\/div>\n