{"id":3374,"date":"2024-10-28T10:46:24","date_gmt":"2024-10-28T10:46:24","guid":{"rendered":"https:\/\/kajza.si\/?p=3374"},"modified":"2024-10-28T14:41:14","modified_gmt":"2024-10-28T14:41:14","slug":"vlasto-kopac-vse-zgodbe-je-temeljito-dopolnil-ali-napisal-na-novo","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/kajza.si\/index.php\/2024\/10\/28\/vlasto-kopac-vse-zgodbe-je-temeljito-dopolnil-ali-napisal-na-novo\/","title":{"rendered":"Vlasto Kopa\u010d: \u201cVse zgodbe je temeljito dopolnil ali napisal na novo.\u201d"},"content":{"rendered":"\n
\n
\n

Vlasto Kopa\u010d: \u201cVse zgodbe je temeljito dopolnil ali napisal na novo.\u201d<\/strong><\/h2>\n\n\n\n

V ciklu esejev \u2018Vedno znova prenova\u2019 obravnavamo pretekle poglede na dedi\u0161\u010dino skozi raziskavo prakse kanoniziranih slovenskih arhitektov ter zgodovinskega konteksta njihovega ustvarjanja. O Vlastu Kopa\u010du pi\u0161e arhitektka Manca Ko\u0161ir.<\/strong><\/p>\n\n\n\n

\n\n\n\n

Opa\u017eanje te Kopa\u010deve lastnosti se je v pripovedi enega od mojih sogovornikov nana\u0161alo na kontekst bele\u017eenja krajevnih imen v \u201cprisojnih Grintovcih\u201d. Na prostor gora, ki ga dolo\u010dajo navidezna brez\u010dasnost, prostranost in porogljiv odnos njegove dvoli\u010dnosti. Kraj, ki svojemu gostu nudi le konkretne in figurativne skrajnosti. Kako primerno se zdi, da nekdo v napetosti med tak\u0161nimi intenzivnostmi prepozna edinstven prostor miru in najde ob\u010dutek varnosti? Ta skrajnost pu\u0161\u010da globoko sled skozi  \u017eivljenje Vlasta Kopa\u010da. Razvije se v redkega \u010dloveka, za katerega pravijo, da mu je bilo \u201cenako blizu razumevanje visoke umetnosti kot malega \u010dloveka\u201d \u2013 in to lahko izre\u010dejo povsem iskreno in nenarejeno.<\/p>\n\n\n\n

Vlasto Kopa\u010d (1913-2006) je bil alpinist, gorski re\u0161evalec, risar, arhitekt, likovni opremljevalec knjig, grafik, oblikovalec, konservator, kartograf, varuh naravne in kulturne dedi\u0161\u010dine. Pri pregledovanju njegovega obse\u017enega ustvarjalnega opusa se je zelo kmalu izrazil vzorec prepoznavnih osebnih vrednot, ki jih je skozi risbo prena\u0161al v prostor: temeljitost, vsestranskost in jasna sporo\u010dilnost, ki jo je zaradi \u0161irine svojih dejavnosti, znanja ter obrtni\u0161kih talentov na videz zlahka izra\u017eal v svojih projektih. Zdi se, da je njihova materializacija vedno sledila trpki ne\u017enosti in hrabri zavzetosti, v katero ga je pritisnil zahtevni niz \u017eivljenjskih preizku\u0161enj vojne, manka denarja in povojnih procesov.<\/p>\n\n\n\n

V \u010dasu \u0161tudija, na katerega se je vpisal leta 1934, je leta 1937  za\u010del delati pri profesorju Jo\u017eetu Ple\u010dniku, kjer je sodeloval pri mnogih njegovih projektih. Povabljen je bil k udele\u017ebi pri razli\u010dnih delih, kjer je bil prete\u017eno zadol\u017een za re\u0161evanje detajlov izvedbe ter nadzor gradnje. Najve\u010d \u010dasa je pre\u017eivel z na\u010drtovanjem in nadzorom Vrta vseh svetih (\u017dale) in zapornic na Ljubljanici. Vzporedno se je usmeril na izris razli\u010dnih detajlov umetni\u0161ko-obrtni\u0161kih izdelkov in grafi\u010dno opremo knjig. Med vojno je kot \u010dlan Komunisti\u010dne partije deloval v grafi\u010dnem sektorju, kjer je ustvarjal podobe za partizanske letake, ro\u010dno pa je prepisoval in ilustiral knji\u017eice partizanskih pesmi, ki \u0161e danes veljajo za pomemben del zgodovinske dedi\u0161\u010dine. Oktobra 1943 je Kopa\u010da v Ljubljani aretirala Domobranska policija, v za\u010detku leta 1944 pa je bil deportiran v koncentracijsko tabori\u0161\u010de Dachau. \u00bbV delovni zapori sem imel dostop do papirja, peresa in malo \u010drnila. Za\u010del sem risati prizore, predvsem tiste, ki sem jih videl v tabori\u0161\u010du, ko smo stali na appelplatzu. Ko smo v urah prostega \u010dasa hodili po tabori\u0161\u010du, sem opazoval in risal prizore izven zapora. \/…\/ Skupaj z dvema ali tremi drugimi zaporniki smo vse organizirali. Risali smo portrete drugih zapornikov. Risbe so bile namenjene za spomin.\u00ab Re\u0161il je sve\u017eenj oseminsedemdesetih risb, ki jih hrani Muzej novej\u0161e zgodovine Slovenije. Po vrnitvi domov je bil Vlasto Kopa\u010d jeseni 1947 aretiran in v okviru dachauskih procesov obsojen na smrt, kar je bilo kasneje spremenjeno v 20 let zapora, iz katerega je bil pogojno izpu\u0161\u010den leta 1952.<\/p>\n\n\n\n

Njegova poklicna pot se je leta 1957 za\u010dela v Referatu za spomeni\u0161ko varstvo okrajnega ljudskega odbora Ljubljana, kjer je leta 1962 prevzel vodenje Medob\u010dinskega zavoda za spomeni\u0161ko varstvo Ljubljana. S svojo predanostjo je zavod uspe\u0161no vodil do upokojitve, pri \u010demer je skrbel za ohranjanje kulturne dedi\u0161\u010dine in za\u0161\u010dito naravnih vrednosti. Aktivno je sodeloval pri obnovi \u0161tevilnih zgodovinskih objektov ter oblikoval na\u010drte za srednjeve\u0161ke stavbe, cerkve in mestna jedra. Po upokojitvi je svetoval pri prenovah Ple\u010dnikovih \u017dal (1985\u20131992) in tr\u017enice (1994\u20131995), za kar je prejel Ple\u010dnikovo medaljo leta 1992 in Steletovo nagrado leta 1996. V \u010dasu njegovega delovanja je bila razvita metodologija za revitalizacijo mestnih jeder, ki je pripomogla k uspe\u0161nim urbanim prenovam, kot je prenova mestnega jedra v Kamniku. Posebno podro\u010dje njegovega dela so bila spomeni\u0161ka obele\u017eja. Na\u010delno se je zavzemal za dostojno predstavitev obele\u017eij, sam jih je oblikoval prek 120. Po vojni je pogosto zahajal v Kamni\u0161ke planine, kjer se je dru\u017eil z alpinisti, lovci in pastirji. Ta sre\u010danja so mu nudila dragocen navdih za delo. Aktivno je sodeloval pri obnovi planinskih domov, ki so bili med vojnami po\u0161kodovani, zasnoval je zaveti\u0161\u010de v Krnici in bivak pod Skuto, pri \u010demer je skupaj s svojimi planinskimi tovari\u0161i tudi prena\u0161al gradbeni material na vrh gore.<\/p>\n\n\n\n

\"\"
Gradnja pastirskega skladi\u0161\u010da na Velikem stanu. Foto: Vlasto Kopa\u010d.<\/em><\/sub><\/figcaption><\/figure>\n\n\n\n

Oseben slog arhitektka je narekovala risba, njegov nesporen medij izra\u017eanja. Enako dolo\u010dujo\u010d pa je bil tudi njegov izrazit ob\u010dutek za prostor. Kopa\u010d je vedno za\u010dutil pokrajino, po kateri se je gibal. Tudi zaradi tega je vlo\u017eil toliko energije v Veliko planino, verjetno ob\u010de najbolj znano delo, ki je imela zanj poseben pomen. Po vojni je bilo na\u010drtovano ru\u0161enje vseh pastirskih ko\u010d in njihovo nadome\u0161\u010danje z zadru\u017enimi hlevi. Kopa\u010d je vso energijo usmeril v upor proti temu in dosegel, da so se pastirske ko\u010de spomeni\u0161ko zavarovale in obnovile.<\/p>\n\n\n\n

Pastirska arhitektura in na\u010din \u017eivljenja tamkaj\u0161njih prebivalcev sta ga pritegnila \u017ee ob prvem sre\u010danju s planino. Prevzet je bil nad njeno lepoto, vernakularnostjo ter na\u010dinom \u017eivljenja. O\u010darala ga je odprtost pastirskih ko\u010d – brez klju\u010davnic na vratih – ki so takrat poosebljale gostoljubnost in skupnost. Kopa\u010d je skrbno opazoval in fotografiral pastirje pri njihovem delu, pri \u010demer so ga \u0161e posebej pritegnili portreti ljudi. Zanimivo je, kako zavzet je bil pri ohranjanju etnografske dedi\u0161\u010dine tega obmo\u010dja. Prenovo in spomeni\u0161ko varstvo je vedno obravnaval skozi prizmo humanizma in pragmatizma. Avtenti\u010dnost prostora in projekte obnove je vrednotil zelo poglobljeno in s tem odstopal od obi\u010dajne prakse. Razumel je, kako soodvisne so lahko tradicije in socialne strukture nekega prostora v odnosu do njegove arhitekturne vrednosti. Kopa\u010d se je osredoto\u010dil na ohranjanje in revitalizacijo tradicionalne arhitekture, klju\u010dne za ohranjanje kulturne identitete in zgodovinske dedi\u0161\u010dine. Njegovo delo je bilo usmerjeno v za\u0161\u010dito zna\u010dilnih elementov lokalne kulture, kar je bilo pomembno za skupnost in njeno prepoznavnost. Njegova sposobnost sodelovanja z lokalnimi prebivalci, pastirji in alpinisti je omogo\u010dila bolj\u0161e razumevanje potreb in \u017eelja skupnosti, kar je doprineslo k ustreznej\u0161im in bolj uporabnim re\u0161itvam. Ta participativni pristop krepi vezi znotraj skupnosti in prispeva k trajnostnemu razvoju. S svojim delom je domi\u0161ljeno preoblikoval tradicionalne elemente pastirske arhitekture in jih prilagodil sodobnim potrebam, kar ka\u017ee na njegovo sposobnost  in odprtost do usklajevanja tradicije z modernostjo.<\/p>\n\n\n\n

Kot referent Zavoda za spomeni\u0161ko varstvo Ljubljana je predlagal razglasitev obmo\u010dja Velike Planine in Kamni\u0161ke Bistrice za narodni park, kar je s poznej\u0161im odlokom Ob\u010dinskega ljudskega odbora v Kamniku prepre\u010dilo ru\u0161itve, vendar ni zagotovilo popolne za\u0161\u010dite. Ob\u010dinske \u017eelje po gradnji in revitalizaciji planine zunaj pastirske dejavnosti so bile izrazite in neizogibne. Kopa\u010d je s svojim na\u010drtovanjem po\u010ditni\u0161kih naselij in gondolske \u017ei\u010dnice uspe\u0161no usklajeval turisti\u010dni razvoj z ohranjanjem lokalne identitete ter kulturne dedi\u0161\u010dine. Njegov prispevek je klju\u010den za trajnostno integracijo turizma v obstoje\u010de okolje, saj je pri oblikovanju upo\u0161teval avtohtono pastirsko arhitekturo in omogo\u010dil organsko vklju\u010ditev novih objektov. Leta 1954 je tudi sam zgradil pastirsko bajto in s tem ohranjal (zimsko) tradicijo Velike planine, ki je zanj predstavljala simbol povezanosti z naravo, kulturo in arhitekturo. S svojim delom je zagotovil trajen spomenik \u017eivljenju na planini in ljudem, ki so jo oblikovali skozi stoletja. Za prebivalce Kamnika je to verjetno njegovo to najve\u010dje delo. Zame, Ljubljan\u010danko, je verjetno enako na vso mo\u010d pomembna Pot spominov in tovari\u0161tva.<\/p>\n\n\n\n

\"\"
Mladinska delovna akcija na trasi Poti Brdo – Koseze<\/em><\/sub><\/strong>. vir: Mestna knji\u017enica Ljubljana.<\/sub><\/em><\/figcaption><\/figure>\n\n\n\n

Od januarja 1942 do septembra 1943 je Ljubljano obdajalo 33 kilometrov bode\u010de \u017eice in 102 bunkerja. Po osvoboditvi je \u017eica izginila, zakloni\u0161\u010da so bila poru\u0161ena, in v manj kot letu dni so fizi\u010dne sledi ograje skoraj povsem izginile. Leta 1958 je bil z odlokom o varovanju kulturne dedi\u0161\u010dine za\u0161\u010diten le pe\u0161\u010dica preostalih betonskih ostankov. V naslednjih korakih je Kopa\u010d prikazal odli\u010den primer sistemati\u010dne in domiselne obravnave temeljnih konceptov prenove, ki so klju\u010dni za arhitekturo in dru\u017ebo. Njegovo delo temelji na zgodovinskem okviru Ljubljane in njegovih osebnih izku\u0161njah kot arhitekta. Dolo\u010dil in ozna\u010dil je celotno traso na terenu ter zasnoval in pripravil na\u010drte za postavitev 102 spominskih stebrov z napisi ter \u0161estih figurativnih obeliskov ob glavnih mestnih vpadnicah. Kot idejni vodja je uresni\u010dil zamisel o spomeniku okupirani Ljubljani, znanem kot Pot ob \u017eici okupirane Ljubljane.<\/p>\n\n\n\n

Na primeru Poti ob \u017eici je Kopa\u010du uspelo oblikovati prodorno analizo prostorske realnosti, ki je v dolo\u010denem obdobju nosila temen pe\u010dat nasilja in okupacije. Po vojni so ob\u010dinski predstavniki in prebivalci pogosto razpravljali o tem, kako izbrisati spomin na vojne tragedije. Z razumevanjem izrazito ve\u010dplastnih izku\u0161enj, ki so izhajale iz pogubnih obdobij, je Kopa\u010d k nalogi pristopil povsem druga\u010de. S predlogom Poti je izzval pogosto naivno ali pretirano idealizirano samoumevnost arhitekturnega sveta. Njegovi projekti so izra\u017eali temeljito in neomajno razumevanje dru\u017ebene in kulturne resni\u010dnosti, ki se lahko odra\u017ea v arhitekturi. To spoznanje in pristop sta verjetno temeljila na negativnih izku\u0161njah, obrambi, ki jo je nosil v sebi. V tem primeru je bil upor proti more\u010dim ob\u010dutkom tudi upor za prostor, v katerem je prepoznal potencial, da postane nekaj druga\u010dnega, nekaj dostojnega in novega.<\/p>\n\n\n\n

S kriti\u010dno in transformativno prakso je Kopa\u010d razumel, da prostor obupa lahko hkrati postane prostor upora in, potencialno, kon\u010dne osvoboditve. Mejni prehodi v \u017ei\u010dnatem obro\u010du so se z vsako uporabo ponarejenih dokumentov, skrivnim pre\u010dkanjem meje ali tihotapenjem prepovedanih dobrin postopoma oblikovali v prostor tajnega nasprotovanja sistemu. Na nek na\u010din je obmo\u010dje represije postalo logi\u010den arhitekturni objekt odpora \u2013 nekaj, kar arhitektura v svojem bistvu ustvarja. Na prvi pogled se je zdelo, da ohranitev prostora, dana\u0161nje Poti ob \u017eici, z enostavno spremembo njegovega pomena ni mogo\u010da. Toda prav v tem trenutku lahko govorimo o arhitekturi kot dejavnosti prenove in reinvencije, kjer njena strukturna logika omogo\u010da, da se ravna druga\u010de, in ne zgolj v skladu z obstoje\u010dimi okoli\u0161\u010dinami in logiko o\u010ditnega. Univerzalna arhitekturna prenova ne obstaja; vedno gre za specifi\u010den proces, ki se odziva na edinstvene zna\u010dilnosti kraja in \u010dasa. Da bi o tem pisali, jo zagovarjali ali jo ustvarjali, je treba prostor in situacijo razumeti na na\u010din, ki ga je v arhitekturi poosebljal Kopa\u010d.<\/p>\n\n\n\n

Arhitektura upora se za\u010dne z arhitektom, ki se upira. Vlasto Kopa\u010d je s svojimi projekti, delovanjem in sodelovanjem v prostoru na edinstven na\u010din nasprotoval prevladujo\u010dim vrednotam, praksam in te\u017enjam, ki skrbijo za ohranitev duhovne kulture dolo\u010denega prostora. Njegova arhitektura je bila druga\u010dna. Ni verjela v napredek kot aditivno, kumulativno, linearno napredovanje zgodovine ali kot nekaj neizogibnega. Namesto tega je \u017eelela biti u\u010dinkovita v sedanjosti, v dobro tistih, ki ustvarjajo vrednost umetnosti ljudske ustvarjalnosti. Kopa\u010deva arhitektura je bila arhitektura manj\u0161in, ne glede na to, na kak\u0161ni osnovi manj\u0161ina obstaja in kako vrednotimo interese ve\u010dine \u2013 bodisi na ravni velikoplaninskih bajtarjev ali dolo\u010denega naroda. Manj\u0161ine so prepu\u0161\u010dene same sebi, prav tako pa je \u010dlovek v gorah prepu\u0161\u010den sebi. Upira se ustaljenim predstavam o tem, kaj prostor je in kaj lahko v njem po\u010dne. Razume, da je odpor v prostoru minljiv, saj se s spreminjanjem okoli\u0161\u010din spreminja tudi potreba po odporu. Klju\u010dno je le pre\u017eivetje. Pre\u017eiveti morajo prostor, kultura in \u010dlovek.<\/p>\n\n\n\n


Za pogovor, pomo\u010d in usmeritev pri pridobivanju gradiva se iskreno zahvaljujem Martini Male\u0161i\u010d, Toma\u017eu \u0160toka, Neli Grafenauer, Ani Porok in Andreji Humar Gruden.<\/em><\/p>\n\n\n\n

Naslovna fotografija:<\/sub> Kopa\u010dev na\u010drt po\u010ditni\u0161ke hi\u0161e za Veliko planino, tip A5<\/em><\/sub><\/strong>, nedatirano. Dokumentacija MAO.<\/sub><\/em><\/p>\n\n\n\n

Viri:<\/p>\n\n\n\n

Kopa\u010d, Vlasto<\/em><\/sub><\/strong>. Iver\u00ed z Grintovcev. Ljubljana: Planinska zveza Slovenije, 2006. ISBN 961-6156-67-5. COBISS.SI-ID: 226856704.<\/sub><\/em><\/p>\n\n\n\n

Kopa\u010d, Vlasto<\/em><\/sub><\/strong>. Oblikovanje po\u010ditni\u0161kih zaselkov na Veliki planini: diplomska naloga. Ljubljana: [V. Kopa\u010d], 1995. COBISS.SI-ID: 499076<\/sub>.<\/em><\/p>\n\n\n\n

\u017deleznikar, Janja<\/em><\/sub><\/strong> in Humar Gruden, Andreja<\/strong>. Dokumentarni film VLASTO KOPA\u010c<\/sub>.<\/em><\/p>\n\n\n\n

PST, POT, Ljubljana, 1957-1962, 1972-1985, 1985, 2016: Vlasto Kopa\u010d, Bo\u017eo Pengov, Mitja Omersa, Franc Kastelic, Jo\u017ee \u0160toka, Janez Ko\u017eelj.<\/sub><\/em><\/p>\n\n\n\n

Zamenjani pogled: risbe Vlasta Kopa\u010da iz koncentracijskega tabori\u0161\u010da Dachau (1944-1945): razstavni katalog ob 100-letnici rojstva Vlasta Kopa\u010da. KZ-Gedenkst\u00e4te Dachau, Dachau, 27. april – 2. september 2012, Muzej novej\u0161e zgodovine Slovenije, Ljubljana, 1.-30. junij 2013.<\/sub><\/em><\/p>\n\n\n\n

Mladinska delovna akcija na trasi Poti Brdo – Koseze<\/em><\/sub><\/strong>. Mestna knji\u017enica Ljubljana, 1980. COBISS.SI-ID: 261090816.<\/sub><\/em><\/p>\n\n\n\n

Razglednice<\/em><\/sub><\/strong>: dokumentacija MGML, Ple\u010dnikova zbirka.<\/sub><\/em><\/p>\n\n\n\n

Bubnji\u010d, Doris<\/em><\/strong>. \u201cVlasto Kopa\u010d: varuh slovenske kulturne dedi\u0161\u010dine.\u201d Dom\u017ealec, 1. september 2023.<\/em><\/a><\/sub><\/p>\n\n\n\n

\n\n\n\n

Manca Ko\u0161ir<\/strong> je arhitektka, ki se ukvarja z na\u010drtovanjem projektov in mediji. \u0160tudirala je na Univerzi v Ljubljani in Keio University v Tokiu, izku\u0161nje pa je nabirala v slovenskih in japonskih arhitekturnih studiih ter na Zavodu za varstvo kulturne dedi\u0161\u010dine Slovenije. Bila je \u010dlanica uredni\u0161kega odbora revije Outsider Magazine. Bila je tudi raziskovalka v Centru za arhitekturo Slovenije in galeriji Dessa. Leta 2023 je bila mentorica in predavateljica na mostarskem simpoziju o poteh Unescove dedi\u0161\u010dine, organiziranem s podporo Europa Nostra in European Heritage Hub. Trenutno Manca sodeluje s platformo Kaj\u017ea, kjer svetuje v zvezi s prenovo in ponovno uporabo dedi\u0161\u010dine. Je sopartnerka arhitekturnega studia \/KK, ki se osredoto\u010da na projekte prenove, sodeluje pa tudi v ekipi 28. bienala oblikovanja v MAO.<\/sub><\/p>\n\n\n\n

\n\n\n\n

Partner projekta \u2018Vedno znova prenova\u2019 je Zbornica za arhitekturo in prostor Slovenije.<\/sub><\/p>\n\n\n\n

\"\"<\/figure>\n\n\n\n
\n\n\n\n
<\/div>\n\n\n
\n\t<\/a>\t\t
\n\t\t
\n\t\t\t\"\"\t\t<\/div>\n\t<\/div>\n\t\t
\n\t\t\t\t
\n\t\t\tOda odro\u010dnosti\t\t<\/div>\n\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\tZadnja leta se mnogo govori o obnavljanju planinskih ko\u010d po slovenskih gorah, ob \u010demer se \u010dedalje bolj pogosto sli\u0161imo tudi o ‘sodobnem udobju’, ‘ la\u017eji dostopnosti’, ‘enovitosti’ ter ‘zadovoljevanju potreb dana\u0161njega gosta’. \t\t<\/div>\n\t\t\t<\/div>\n<\/div>\n\n\n\n
<\/div>\n<\/div><\/div>\n\n\n\n
<\/div><\/div>\n<\/div><\/div><\/div>\n