{"id":3301,"date":"2024-08-31T07:03:37","date_gmt":"2024-08-31T07:03:37","guid":{"rendered":"https:\/\/kajza.si\/?p=3301"},"modified":"2024-08-31T07:03:39","modified_gmt":"2024-08-31T07:03:39","slug":"marusa-zorec-za-vsakih-20-kvadratov-eno-drevo","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/kajza.si\/index.php\/2024\/08\/31\/marusa-zorec-za-vsakih-20-kvadratov-eno-drevo\/","title":{"rendered":"Maru\u0161a Zorec: “Za vsakih 20 kvadratov eno drevo”"},"content":{"rendered":"\n
\n
\n

Maru\u0161a Zorec: “Za vsakih 20 kvadratov eno drevo”<\/h2>\n\n\n\n

Pi\u0161e: Ne\u017ea Kokol<\/p>\n\n\n\n

Z Maru\u0161o Zorec, eno najve\u010djih sodobnih arhitektk, sva se pogovarjali po prejemu medalje Heinrich Tessenow, ki jo je maja letos prejela v Dortmundu. Za arhitektko stojijo \u0161tevilne vrhunske prenove zgodovinskih objektov pa tudi izjemne kreativne re\u0161itve novej\u0161ih urbanisti\u010dnih zasnov. Ob prilo\u017enosti sva se pogovarjali o vra\u010danju ljubezni do lokalnega, pomenu pode\u017eelja v odnosu do stanovanjske krize, potrebi po postavljanju pravil in o odgovornosti arhitekta do posameznika ter skupnosti.<\/strong><\/p>\n\n\n\n

Arhitektura je zmeraj manj vezana na fizi\u010dne stavbe, kar je \u0161e posebej razvidno iz projektov, predstavljenih na ve\u010djih arhitekturnih festivalih, kot sta \u010dika\u0161ki in bene\u0161ki bienale. Obenem pa je zaradi prenaseljenosti zemlje zmeraj bolj vezana tudi na fizi\u010dni prostor, ki je pa – kar radi pozabljamo – \u0161e kako omejen. Kaj arhitektura predstavlja za vas?<\/strong><\/p>\n\n\n\n

To je zelo zanimivo vpra\u0161anje. Mislim, da sta oba vidika zelo pomembna, \u010deprav je morda materialni prostor tisti, ki na \u010dloveku pusti najmo\u010dnej\u0161i prvi vtis. In vendar je v tem materialnem prostoru v resnici zelo veliko nematerialnega, ki pa pomembno pripomore k dojemanju prostora. Eden mojih trenutno najmo\u010dnej\u0161ih vtisov je prvo jutranje kopanje na pomolu bohinjskega jezera, kjer je poleg materialnega sveta, s \u010dimer mislim na gledali\u0161ko pokrajino, ki jezero obdaja, tudi zelo mo\u010dna in raznolika svetloba, ki pa se stalno spreminja. Brez nje tudi konkretnih elementov, ki jih najprej zaznamo, ne bi zares bilo. \u010cetudi zveni morda arhai\u010dno, sta za vsako stvar \u017ee od nekdaj obstajala dva pola: naravni, v tem primeru svetloba, ter socialni moment, s katerim se zdaj v arhitekturi \u0161e posebej veliko ukvarjamo. \u010ce ti materialni del nudi zavetje ali pa izpostavljenost v prostoru, predstavlja socialni del ob\u010dutek samote, ki je v skupnosti prav tako zelo pomemben. Ta dvojnost je v resnici klju\u010dna. \u010ce govorimo o gentrifikaciji, moramo na primer pomisliti tudi na prostor, na katerega je pojav vezan, in na njegove lastnosti.<\/p>\n\n\n\n


Mnogo izmed arhitektov arhitekturo uporablja kot orodje, namenjeno pu\u0161\u010danju lastnega pe\u010data, napajanju potrebe po neminljivosti. Iz tega vidika je prenova izjemno eti\u010dno dejanje. Ali mora arhitektura slu\u017eiti \u010dloveku?<\/strong><\/p>\n\n\n\n

Mislim, da arhitektura v prvi vrsti slu\u017ei posamezniku, ob tem pa seveda skupnosti, vsekakor pa ne arhitektu. Seveda je to proces, skozi katerega se tudi arhitekt kot \u010dlovek razvija, navdu\u0161uje in \u010duti dolo\u010den ponos, vendar se mi osebno zdi veliko bolj pomembno, ali sem ustvarila prostor, v katerem lahko neka skupnost za\u017eivi oz. prostor, v katerem se lahko posameznik prepozna. Bolj kot v tem, da ga prepozna kot fizi\u010dno, materialno ali formalno pojavnost v prostoru, se mi zdi pomembno, da mu deluje prijetno. V kon\u010dni fazi igrata pri tem, da postane prostor nekomu dom, pomembno vlogo tudi praznina in atmosfera. Seveda arhitektura nagovori tudi s formo, npr. z obliko strehe, s tem, kak\u0161na je fasada, iz kak\u0161nih materialov je, tako da abstrakcija sama po sebi \u0161e zdale\u010d ni dovolj. Materialnost, ki verjetno najbolj predstavlja lastni pe\u010dat, ki ste ga prej omenili, vsekakor igra prav tako pomembno vlogo pri tem, kako se ljudje nekje po\u010dutijo, nikakor pa ne bi smelo izhajati iz \u017eelje po lastnem uspehu oz. pojavnosti.<\/p>\n\n\n\n

Obenem je prenova veliko bolj ekolo\u0161ki proces kot so novogradnje, zaradi \u010desar je na nek na\u010din celo bolj moderna! Kaj je vas poneslo v renovacijske vode?<\/strong><\/p>\n\n\n\n

Res je. S prenovo sem se za\u010dela ukvarjati pred pribli\u017eno tridesetimi leti in \u0161e to \u010disto po naklju\u010dju. Nikoli prej si nisem \u017eelela delati \u010desa specifi\u010dnega, kot so na primer stanovanjske hi\u0161e ali prenova, temve\u010d sem bila zmeraj odprta za vse, kar mi je pri\u0161lo naproti. Za\u010deli smo s Se\u010do pri Portoro\u017eu, kjer smo prenavljali neko staro vilo, sledilo je nekaj nerealizirnih projektov in nato Fran\u010di\u0161kansko kapelo. Vsem pa je bilo skupno, da se ukvarjajo z \u017ee obstoje\u010dim, kar me je posebej pritegnilo \u017ee samo zato, ker me je \u017ee od nekdaj zanimala zgodovina. To izhaja \u0161e iz mojega odra\u0161\u010danja v Ru\u0161ah, na katere sem prostorsko izjemno navezana. Zmeraj sem imela rada stare prostore in moram priznati, da me \u0161e vedno izjemno navdihujejo. S\u010dasoma pa seveda dobi\u0161 tudi dolo\u010deno znanje in reference, \u010deprav se v resnici vsakega projekta lotimo prav od za\u010detka, ne da bi sledili dolo\u010denim pravilom. Sodelovanje z zavodi za spomeni\u0161ko varstvo mi je \u0161e posebej intrigantno, saj dela projekte veliko bolj napete, bolj nepredvidljive, obenem pa postavlja dolo\u010dene omejitve, s katerimi se mora\u0161 nau\u010diti delati. Morda je iz tega vidika celo zahtevnej\u0161e narediti \u010disto novo hi\u0161o – kako ji bo\u0161 namre\u010d vdahnil toliko karakterja, kot ga ima nek star, \u017ee obstoje\u010d prostor?<\/p>\n\n\n\n

Kako se v procesu renovacije odlo\u010dite, kaj je treba ohraniti in kaj prilagoditi sodobni uporabi?<\/strong><\/p>\n\n\n\n

V resnici nimam neke metode, ki bi se je dr\u017eala, saj je vsak objekt druga\u010den, ali pa vsaj v razli\u010dnih stanjih obstoje\u010dega. Na za\u010detku smo ciljali na to, da bi stari deli ohranjali vlogo neke \u010ditljive celote, kar pa ni zmeraj izvedljivo, saj ima\u0161 v\u010dasih na primer samo dva uporabna zidova, vmes pa ni\u010d. Ali pa je, nasprotno, uporabna cela hi\u0161a, ki v projekt \u017ee od za\u010detka prina\u0161a neizmerno vrednost, kot je bilo na primer pri obnovi \u0160vicarije. Na vsakem primeru posebej i\u0161\u010demo neko kohezijo starega in novega, neko sobivanje, ki je lahko komplementarno ali pa v dolo\u010denem konstruktivnem dialogu, da se na primer novo napaja v starem, v materialnosti, barvi, strukturi ali pa artikulaciji.<\/p>\n\n\n\n

Pri \u0160vicariji kaj dosti novega sploh ni bilo mogo\u010de dodati, zato pa smo \u0161e toliko bolj natan\u010dno preu\u010devali, kako se novi elementi pogovarjajo z ritmom, z materialnostjo in z barvami starega. V Ormo\u017eu, kjer smo prenavljali grajsko pristavo, pa je bilo na primer veliko ve\u010d prostora tudi za novosti. Tam smo se osredoto\u010dali predvsem na to, kako stari elementi ustvarjajo neke vrste nosilno strukturo ter kako z vna\u0161anjem novih, vmesnih in nadomestnih objektov, sestaviti vse skupaj v neko \u010dutljivo in organizacijsko logi\u010dno celoto. Do neke mere pa igra pomembno vlogo seveda tudi intuicija. Ko sem bila nazadnje v \u0160vici, so me na ETH-ju vpra\u0161ali podobno vpra\u0161anje glede metode dela, pa nisem znala zares pojasniti druga\u010de, kot da se prepustim, pustim da me nek prostor navdu\u0161i. Seveda nato naredim bolj temeljito raziskavo, s katero pojasnim, zakaj je dolo\u010dene elemente vredno izpostaviti, vendar je to \u0161ele drugi korak. Pred nekaj leti smo se ukvarjali z gradom Viltu\u0161 in \u010detudi mi kot objekt ni posebej ljub, pa v sebi skriva ogromno plasti zgodovine, ki smo jih na\u0161li \u0161ele med raziskovanjem. Interier je poln barv in vzorcev, dialoga materialov, kot ga ima tudi \u0160vicarija in \u010de se zdaj spomnim na ta objekt, imam pred o\u010dmi najprej tisto stopni\u0161\u010de, kerami\u010dna tla in dolo\u010dene prostore … to so tisti vtisi, ki jih \u017eeli\u0161 potem nekako izpostaviti. Tukaj ne gre za racionalno vrednotenje od to\u010dke do to\u010dke, na primer starostno, vrednostno ipd., ampak gre za hierarhi\u010dnost, ki je deloma seveda tudi posledica neke intuicije in navdu\u0161enja, obenem pa tudi argumentacije, ki dokazuje, da je nekaj arhitekturno res neprecenljiv oz. klju\u010den element v sami celoti objekta.<\/p>\n\n\n\n

Kot mnoge dr\u017eave je tudi Slovenijo doletela stanovanjska kriza, obenem pa kljub pomanjkanju bivali\u0161\u010d ostaja ogromno hi\u0161 praznih. Ve\u010dkrat ste omenili, da je va\u0161a najljub\u0161a arhitektura iz \u0161estdesetih let, ki jo je danes zaslediti tudi v mnogih hi\u0161ah na pode\u017eelju, v katerih pa najve\u010dkrat prebivajo osamljeni starej\u0161i pari, vdove in vdovci. Zdi se, da bi lahko obe te\u017eavi re\u0161ili prav z renovacijo in spreminjanjem namembnosti teh za mnoge prevelikih in predragih hi\u0161 v ve\u010dstanovanjske objekte.<\/strong><\/p>\n\n\n\n

To je zelo zanimiva ideja. Se tudi popolnoma strinjam; zmeraj me malce zaboli, ko se vozim po Sloveniji in vidim povsod te \u00a0velike hi\u0161e, ki so prazne, \u010deprav je arhitektura prekrasna. \u010ce se po pode\u017eelju vozi\u0161 proti Gori\u010dkemu, je opazno, da so vasi napol prazne, obenem pa polne starih doma\u010dij, ki bi bile popolne za kak\u0161ne mlade dru\u017eine. Boli me, da se to zapu\u0161\u010da … prebivalci se selijo v Avstrijo ali pa v ve\u010dje centre, s tem pa se posledi\u010dno izgublja tudi nacionalna dedi\u0161\u010dina. Namesto, da bi posku\u0161ali uporabiti to, kar nam je \u017ee na voljo, raje intenzivo gradimo v \u017ee prenasi\u010denih mestih in povrhu vsega \u0161e slabo arhitekturo. Sama sem proti trenutni stanovanjski politiki, ker se mi zdi, da ni dobro prostorsko zasnovana, saj sloni predvsem na uporabi betona in deluje bolj v korist gradbincem, ki imajo \u017ee tako ali tako ogromne profite, kot skupnosti, za katero bi naj bila v osnovi namenjena. Od vsega denarja, ki bo \u0161el v socialna oz. neprofitna stanovanja, bo 50% \u0161e zmeraj \u0161lo tistemu, ki jih gradi, kar se mi zdi nepo\u0161teno in slabo. Prvi\u010d, ker s tem bogatimo gradbena podjetja, drugi\u010d pa, ker hkrati ne re\u0161ujemo problema na\u0161ega pode\u017eelja. Mislim, da je prav to eden ve\u010djih problemov, ki pa se ga nobena vlada do sedaj ni zares lotila. Smo na repu samooskrbe s hrano, slovenskega kmeta ne spodbujamo \u017ee od druge svetovne vojne, kot tudi ne \u017eivljenja na pode\u017eelju. Namesto tega vlagamo v protifitabilne panoge, kot je gradbena, ki je mimogrede najbolj dobi\u010dkonosna panoga pri nas. \u010ce bi vlagali ve\u010d v razvoj pode\u017eelja, potem tudi ne bi potrebovali toliko stanovanj v Ljubljani, obenem pa deli dr\u017eave, kot je Gori\u010dko, ne bi po\u010dasi propadali zaradi pomanjkanja prebivalstva. Ne zdi se mi, da pretiravam, ko re\u010dem, da s trenutno politiko pode\u017eelje na\u010drtno siroma\u0161imo, s \u010dimer pa mu na nek na\u010din odvzemamo tudi dolo\u010deno spo\u0161tovanje. S tem mislim tako na ljudi, ki tam prebivajo, kot tudi na arhitekturno dedi\u0161\u010dino. Sploh se ne zavedamo, da \u017eivljenje v mestu ho\u010de\u0161 ali no\u010de\u0161 ponuja ni\u017ejo kakovost bivanja kot tisto izven mesta. In to ne samo v kontekstu kakovosti gradnje, temve\u010d tudi \u017eivljenjskega sloga, pa \u010deprav tudi sama bivam v Ljubljani. Ko pa grem na obisk v Ru\u0161e, od koder prihajam, opa\u017eam, da ljudje tam \u017eivijo veliko bolj izpolnjeno \u017eivljenje, kot mi tukaj. Predvsem se ne posve\u010da zgolj delu, saj je velik poudarek tudi na skupnosti, naravi in prostemu \u010dasu.<\/p>\n\n\n\n

Rekla bi, da je trenutna situacija v Sloveniji vendarle nek za\u010daran krog, saj se dale\u010d najve\u010d investira v Ljubljano, zaradii \u010desar je tukaj ve\u010d prilo\u017enosti tako za delo kot za dru\u017eenje, mladim pa tako ne preostane drugega, kot da se preselijo v prestolnico, \u010detudi si tega morda ne morejo ve\u010d privo\u0161\u010diti. Obenem pa kot demografija niso za\u017eeleni, saj ne omogo\u010dajo tolik\u0161nih profitov, kot recimo investitorji, \u0161e posebej tuji … <\/strong><\/p>\n\n\n\n

Mislim, da bi bilo super organizirati moderiran pogovor s temi, ki so odgovorni za gradnjo stanovanj. Zdi se mi, da je trenutna ekipa vseeno razmeroma odprta za pogovor. Super je, da se nekaj dogaja v smeri stanovanjske politike, vendar si \u017eelim, da bi pobuda zajela tudi \u0161ir\u0161e podro\u010dje, torej \u017ee prej omenjenega pode\u017eelja, in da se ne bi ukvarjala zgolj z vpra\u0161anjem zagotavljanja strehe nad glavo. Demografsko sliko bi bilo na nek na\u010din treba spraviti v ravnovesje. Vpra\u0161anje torej ostaja, kaj narediti, da bodo tudi ljudje na Gori\u010dkem – ali pa v Beli krajini – \u017eiveli dostojno? Pred \u010dasom smo imeli z birojem delavnico v manj\u0161i osnovni \u0161oli v Prekmurju, ki jo je pred pribli\u017eno desetimi leti obiskovalo 400 otrok, zdaj jih je pa 120, saj so se star\u0161i zaradi bolj\u0161ih delovnih pogojev preselili v Mursko Soboto, Maribor, Ljubljano ali pa v Avstrijo. Podobno je na Bledu, od koder se je v zadnjih nekaj letih izselilo ve\u010d sto ljudi, saj je vse usmerjeno v turizem, ni\u010d pa v lokalno skupnost.  <\/p>\n\n\n\n

Rem Koolhaas je bil eden izmed mnogih zvezdni\u0161kih arhitektov, ki so svoj pogled v zadnjem \u010dasu usmerili na pode\u017eelje. Kljub temu bi te\u017eko spregledali, da je s svojim pristopom slednje kve\u010djemu eksotiziral, ko je posku\u0161al mestne modele delovanja prenesti v okolje, ki govori popolnoma drug jezik. Zelo je treba biti previden pri tem, na kak na\u010din posega\u0161 v obstoje\u010de stvari, obenem pa premisliti, katera je zares neka dolgotrajna re\u0161itev.<\/strong><\/p>\n\n\n\n

Se strinjam. Koolhaas je sicer zelo zanimiv, saj usmerja arhitekturo v dolo\u010dene teme, ki jim ljudje nato sledijo. Tudi David Chipperfield se na primer trenutno ukvarja s pode\u017eeljem Galicije, vendar obstaja vpra\u0161anje, do katere mere ti arhitekturni zvezdniki zares poznajo okolje, v katero posegajo. Saj tudi zase ne bi mogla re\u010di, da pode\u017eelje poznam, \u010deprav od tam prihajam, vendar sem ga okusila na zelo svojevrsten na\u010din, ki pa ne odseva popolnoma njegove resni\u010dne celote.<\/p>\n\n\n\n

\u010ce <\/strong>vse \u017ee od za\u010detkov modernizma podlegamo dolo\u010deni futuristi\u010dno obarvani ideji prekinitve s preteklostjo in malikovanju neke vrste tabule rase arhitekture, ki se najbolje odra\u017ea prav skozi t.i. white cube<\/em> prostore. V zadnjih desetletjih pa se zdi, da je pod vplivom tehnokratske megalomanije poznega kapitalizma za\u010delo \u0161teti samo \u0161e tisto, kar je novo in tisto, kar je \u201eve\u010d\u201d. Kljub temu pa v zadnjem \u010dasu paralelno na popularnosti vse bolj pridobiva tudi trend obujanja tradicije in iskanja avtenti\u010dnosti <\/strong>v lokalnem. <\/strong>Na kak na\u010din lahko ta dva ekstrema sobivata?<\/strong><\/p>\n\n\n\n

Modernizem je vsekakor prinesel neke vrednote, brez katerih bi mnogi izmed nas \u017eiveli slab\u0161e, kot \u017eivimo zdaj. Za primer lahko dam \u017ee okno, ki v moji dnevni sobi sega do tal, kar mi omogo\u010da \u010dudovit pogled na javor, v katerem neizmerno u\u017eivam. Teh kvalitet je ve\u010d, tudi odprt prostor, \u010detudi se je v primeru moje h\u010derke izkazalo, da so vrata izjemno za\u017eelen element (smeh). Seveda pa \u017eiveti po na\u010delih modernizma v mogih primerih ni (bilo) najbolj udobno, \u0161e posebej, kar se ti\u010de doma\u010dnosti. Za nastanek dobre arhitekture je po mojem mnenju zmeraj najbolj\u0161a kombinacija. \u017dal pa takih primerov ni veliko. V\u010deraj sem v Mostu na So\u010di fotografirala trgovino Mercator, ki je locirana v stavbi iz \u0161estdesetih let in jasno je, da je arhitekturno dobro zasnovana. Od novej\u0161ih projektov moram izpostaviti rezultate nate\u010daja za hi\u0161e v poplavljenih obmo\u010djih, ki so naravnost fantasti\u010dni. Vsi nagrajeni projekti so naredili dvokapno streho z ve\u010d ali manj podobnim naklonom in brez nepotrebnih fr\u010dad. Enostavna dvokapnica je po mojem mnenju najlep\u0161i urejevalec prostora; dolga, ozka streha, ki je podobno usmerjena, podobnih naklonov in barv, to naredi prostor resni\u010dno lep. Moji star\u0161i so to \u0161e posebej izpostavili ob ogledu dirke Tour de France, kjer sta v zra\u010dnih posnetkih izrazito opazni poenotenost arhitekturnega sloga in hkratna nerazpr\u0161enost objektov. Mislim, da bi bilo treba napisati preprosta, vendar obvezujo\u010da pravila za prenovo in za novogradnjo, ki bi jasno zarisala, kaj je dovoljeno in kaj ne. Ni\u010d prizidkov! Moj predlog bi bil tudi, da je potrebno za vsakih 20 kvadratov zasaditi eno drevo, saj se vse prepogosto dogaja, da gradijo hi\u0161e popolnoma brez zelenja \u2013 veste kak\u0161na vro\u010dina je to poleti? Najhuje pa je seveda, ko ljudje kupijo hi\u0161o, nato pa posekajo \u017ee obstoje\u010da drevesa in po mo\u017enosti \u0161e zgradijo neko kvazi modernisti\u010dno \u0161katlo, oble\u010deno z esalom. Kljub velikemu trudu sem zelo razo\u010darana tudi nad svojim anga\u017emajem na fakulteti, ker se \u0161e vedno gradi res slabo arhitekturo … nekaj je seveda samograditeljstvo, nekaj pa je tudi vdanost kolegov v usodo, s \u010dimer mislim, da jih vodijo dolo\u010deni predpisi, na primer pohlep po ekolo\u0161kem denarju. \u0160tudentom pogosto ka\u017eem hi\u0161o, ki je bila v reviji Delo in dom objavljena kot primer dobre prakse, \u010deprav je bila v resnici vse prej kot to. Neka gospa je kupila hi\u0161ico po\u0161tarice Minke, \u010dudovito dvokapnico z majhnimi okni, starimi vrati in fr\u010dado. Potem pa je predala projekt v roke mojstrom, ki naj bi jo prenovili. \u0160tudente rada vpra\u0161am, koliko menijo, da je razlik med stanjem pred in po prenovi, saj sem prepri\u010dana, da jih je ve\u010d kot 50. Vse, kar je tej hi\u0161i dajalo zna\u010daj, je bilo odstranjeno. Tako je, kot da bi obrazu odvzel obrvi, si podalj\u0161al u\u0161esa, dolo\u010dene dele odebelil in skraj\u0161al, nato pa ga posku\u0161al primerjati s prvotnim. Edino, kar je pri tej hi\u0161i ostalo avtenti\u010dnega, so bila vrata. Mogo\u010de je problem tudi v gradbenih firmah, ki preprosto ne vejo, da je mogo\u010de tudi arhitektura iz \u0161estdesetih nekaj, kar ima lahko vrednost.<\/p>\n\n\n\n

Ko se ravno pogovarjava o pomenu pravil in svobode: \u010detudi podpirate dolo\u010dene omejitve, pa zagovarjate svobodo prostora, miselni okvir, ki za razliko od modernizma, \u010de na primer pomislimo na Corbusiejevih 5 pravil arhitekture, \u010dloveku <\/strong>vseeno ne diktira na\u010dina bivanja, temve\u010d odpira mo\u017enosti svobodne in kreativne nastanitve ter uporabe. Sklepam, da ste, <\/strong>tudi ko pride do fluorscentno vijoli\u010dnih hi\u0161 na pode\u017eelju, bolj na strani meja?<\/strong><\/p>\n\n\n\n

Fasada hi\u0161e in njen zunanji prostor sta gotovo last vseh; tudi to bi moralo biti nekje zapisano. V resnici lastnina \u0161e ne pomeni popolne svobode. \u010ce pobarva\u0161 hi\u0161o v barve mo\u010derada, s tem v resnici rani\u0161 soseda, ki jo je primoran gledati, ne sebe. Ta neodgovornost do okolice se mi zdi grda, pravzaprav tudi nespo\u0161tljiva. Pravila, ki obstajajo, so premalo stroga, \u010desar ne morem dovolj poudariti. Primer take prakse, ki deluje, je Triglavski narodni park, kjer je biro Bevk Perovi\u0107 na obmo\u010dju Bohinjskega jezera zgradil novo hi\u0161o z vsemi zahtevami, ki jih park postavlja. Ima dvokapno streho, napu\u0161\u010de, leseno fasado … pri\u0161la je celo na naslovnico revije El Croquis, ene najpresti\u017enej\u0161ih revij v svetu arhitekture. \u010ce zna\u0161, se da \u0161e znotraj tako rigindnih pravil narediti res dobro arhitekturo, zato ne mislim, da bi pravila arhitektom nujno povzro\u010dala preglavice; naj se potrudijo, naj se u\u010dijo in trenirajo! Mi vlagamo v izobrazbo \u0161tudentov zelo veliko napora, je pa res, da v nekaterih detajlih ne more\u0161 tako dale\u010d, kot bi morda \u017eelel, saj imajo nekateri \u017ee ob prihodu na faks zelo izdelano osebnost in gredo posledi\u010dno v neko svojo smer, na katero pa pogosto nimamo zares ve\u010d vpliva. Sicer sem bila zmeraj zagovornik ideje, da mora biti arhitektura zgrajena v duhu \u010dasa, v katerem nastane, da torej ne more\u0161 danes graditi arhitekture tako, kot bi bila grajena pred 100 ali 200 leti, ampak glede na to, koliko slabih arhitektov imamo v Sloveniji trenutno, bi raje videla, da bi zgradili hi\u0161o, ki je na primer posnetek hi\u0161e iz 19. stoletja, kot da se posve\u010dajo slabo zasnovanim novim hi\u0161am z ravno streho, \u010de tega ne znajo zares in \u010de s tem uni\u010dijo skladnost dolo\u010denega podro\u010dja, konteksta. Problem je, da pri nas nimamo nobene urbanisti\u010dne komisije, temve\u010d zgolj dolo\u010dila, ki pa so dale\u010d preve\u010d ohlapna.<\/p>\n\n\n\n

\u010ce se \u0161e malo pomudiva pri svobodi: sodelovali ste tudi na 16. bene\u0161kem arhitekturnem bienalu, ki je leta 2018 potekal pod naslovom Free space. Tja ste bili povabljeni osebno, torej mimo nacionalnih predstavitev, kar je \u0161e eden izmed mnogih dokazov, da je va\u0161a arhitektura kljub svoji iskreni prizemljenosti prepoznavna ne samo v Sloveniji, temve\u010d tudi mednarodno.<\/strong><\/p>\n\n\n\n

Mislim, da so dolo\u010dene vrednote dobre arhitekture univerzalne. O navezanosti na prostor in odnosu do zgodovine govorita tudi Grafton arhitektki, Yvonne Farrell in Shelley McNamara, pa tudi mnogi drugi uveljavljeni arhitekti. Priznati moram, da imam ve\u010d kolegov oz. somi\u0161ljenikov v tujini kot doma, saj nas povezuje predvsem skupna ob\u010dutljivost do prostora. \u010cetudi jih na primer zanima modernizem, i\u0161\u010dejo prava razmerja med tem, kaj je to, kar je avtorsko in kaj tisto, kar je vredno spo\u0161tovati. Ta vrsta arhitekture ni tista, ki bi za vsako ceno \u017eelela biti zvezdni\u0161ka, ampak \u017eeli v ljudeh prebuditi neko vznemirjenje, naklonjenost. Je arhitektura, ki opazi, vendar se hkrati tudi pogovarja s prostorom, s \u010dimer slu\u017ei tako kontekstu, kot tudi \u010dloveku.<\/p>\n\n\n\n

Eden izmed teoretikov prostora, od katerega pogosto \u010drpate navdih, je Christopher Alexander. Skupaj z Jane Jacobs in mnogi drugi pisatelji ter arhitekti zagovarja pristop mesta, namenjenega ljudem, o \u010demer se danes v \u010dasu disneyfikacije in turistizacije mest ponovno vse ve\u010d govori. Mesto je lahko namre\u010d mrtvo tudi, \u010de je polno ljudi.<\/strong><\/p>\n\n\n\n

Turizem ima ve\u010d dimenzij, kot jih morda do\u017eivljamo. Tudi turisti sami se premalo zavedajo, da bi v neki kulturni izmenjavi lahko dobili veliko ve\u010d kot samo to, da z vodi\u010dem obi\u0161\u010dejo glavne znamenitosti mesta. Menim, da je prav to me\u0161anje turistov in lokalne skupnosti tisto, kar je dobrodo\u0161lo. Sama iskreno rada sre\u010dam tujce in jih z veseljem peljem po Ljubljani, vendar pa na tej to\u010dki ne grem ve\u010d rada skozi center mesta, \u010de to ni nujno. Moti me, da se ne morem peljati domov vzdol\u017e Ljubljanice, brez da bi se prebijala \u010dez mno\u017eice ljudi. Obenem pa je mesto prostor izmenjave, socializacije, inspiracije, navdiha, debat, ki rojevajo nekaj novega. \u010ce tega sploh ni, si \u010disto izoliran, kar pa tudi ni dobro. Turizem bi v resnici lahko ponudil ve\u010d v smislu izmenjave nekih specifik, ki jih vsak prostor ponuja: \u010de gremo na primer na potovanje, je najlep\u0161e, \u010de nas vodi po mestu nekdo, ki tam tudi \u017eivi. To je za mene absolutno druga\u010dna in veliko vrednej\u0161a izku\u0161nja. \u017de vrsto let hodim na morje v manj\u0161i kraj, kjer \u017eivim pri neki dru\u017eini, s katero kuhamo, se pogovarjamo, do neke mere pa smo se tako prisiljeni tudi prilagoditi njihovemu ritmu \u017eivljenja. To pomeni vstajati zgodaj, jesti kosilo ob 12. uri, nato po\u010divati, se ob \u0161tirih ponovno zbrati ob kavi, sledi siesta, nato pa pogovori in dru\u017eenje do sedmih. Morje v resnici sploh ni pomembno; kar \u0161teje, je pravzaprav ta sprememba \u017eivljenja, ki omogo\u010da neke druge navade, vpoglede in izku\u0161nje. Na\u0161 prostor lahko ponudi veliko, saj je blizu Balkana, od koder izvira sposobnost , da znamo biti gostoljubni, da imamo neke specifike, ki jih drugje morda ne najde\u0161. Zdi se mi, da je treba znati razlo\u010diti, kaj je prava mera, saj smo vendarle vsi veseli in ponosni, da pride toliko ljudi s takim veseljem v na\u0161o dr\u017eavo. Kljub temu pa niso vsi prostori namenjeni tovrstnemu vdoru, saj potrebujemo tudi prostore samote, ki se jih ne da kupiti in ne bi smeli biti naprodaj. V\u010dasih izpade, kot da sami ne cenimo zares tega, zaradi \u010desar ljudje prihajajo k nam. Zaslepljeni stremimo k spremembam in \u00bbnapredku\u00ab, ob \u010demer spregledamo, da nekateri prostori ne rabijo nobenega posega. Nau\u010diti se moramo ustaviti in oceniti, ali nekaj res potrebuje \u00bbizbolj\u0161avo\u00ab.<\/p>\n\n\n\n

V zbirki esejev z naslovom Times Square Red, Times Square Blue, Samuel R. Delany<\/strong> prikazuje enega prvih primerov gentrifikacije. Govori o tem, kako je bila v devetdesetih \u017eivost in kompleksnost dolo\u010denega predela New Yorka izbrisana v imenu \u201c\u010disto\u010de\u201d in \u201cdru\u017einskih vrednot\u201d, kjer ni bilo ve\u010d \u201cprostora\u201d za dolo\u010dene, \u010detudi priljubljene komponentne mesta, kot so med drugim eroti\u010dna kina.<\/strong><\/p>\n\n\n\n

Ljubljana je preve\u010d \u010dista. Kolegi iz Hrva\u0161ke so mi zaupali, da se tudi za na\u0161o arhitekturo govori, da je preve\u010d lepa, preve\u010d perfekcionisti\u010dna \u2013 in seveda zelo draga, kar se mi zdi izjemno zanimivo. V resnici se mora vsaka skupnost, vsako mesto z \u017eupanom oz. \u017eupanjo na \u010delu odlo\u010diti, kaj so njihove vrednote. Mislim, da smo v\u010dasih vsi preve\u010d v zaviti v lastne kokone, da bi se zavedali raznolikosti sveta okoli nas in obenem dojeli, da tam razvoj ni dober ne za nas, ne za na\u0161a eti\u010dna stali\u0161\u010da, kaj \u0161ele za na\u0161e otroke. \u010cedalje bolj izgubljamo ob\u010dutek za empatijo, za razumevanje druga\u010dnosti in za dejstvo, da je treba ljudem ponuditi \u010dim bolj\u0161e pogoje za \u017eivljenje. \u017dalostno se mi zdi, da se raznolikosti tako bojimo, ko pa je v resnici prav ona tista, ki svet bogati.<\/p>\n\n\n\n

Tudi v tem lahko najdemo <\/strong>zametke arhitekture nadzora, o kateri je govoril tudi filozof Michel Foucault. Sicer pa se danes izra\u017ea na razli\u010dne na\u010dine, poleg porasta CCTV kamer in <\/strong>drugih neposrednih na\u010dinov nadzora, do privatizacije javnih povr\u0161in in t.i. sovra\u017ene arhitekture (hostile architecture), ki dolo\u010denemu delu prebivalstva onemogo\u010da uporabo.<\/strong><\/p>\n\n\n\n

Zelo dobra knjiga, ki opisuje boj mest proti brezdomcem je Mesto za vse (A City for All, Jo Beall)<\/em>. Po mojem mnenju bi morala arhitektura izra\u017eati gostoljubje do vseh pripadnikov dru\u017ebe: do starej\u0161ih, gibalno oviranih in drugih skupin prebivalcev. Prostor bi moral biti svoboden in odprt, vsaj tako sama razumem koncept freespace<\/em>. Je pa to tudi nekaj, kar ni nikjer zapisano. Noben investitor se s tem zares ne soo\u010da, niti se za to ne bori bolj, kot je nujno. Po\u010dasi sicer dobivamo tudi dolo\u010dena zapisana pravila, vendar za javni prostor dvomim, da zares obstajajo, saj ga je bilo tekom \u010dasa veliko privatiziranega, \u0161e ve\u010d pa tudi izgubljenega. Mogo\u010de se je teh na\u010del v resnici \u0161e najbolje lotila prav Ljubljana, ki je javni prostor resni\u010dno odprla za njegove uporabnike. \u010ce se samo spomnim, kako je bil Kongresni trg parkiri\u0161\u010de, polno avtobusov in avtomobilov, danes pa je to zame najlep\u0161i mestni trg, \u0161e posebej, ko je prazen. V smislu dostopnosti je Ljubljana zelo primerna tudi za invalide, ob\u010dina pa veliko dela na dodatnem izbolj\u0161anju razmer in \u0161irjenju javnega zavedanja. Podobno je tudi z nekaterimi drugimi mesti, kot je na primer Radovljica, kjer je poleti tudi rokodelski festival\u00a0in takrat se vidi, da to mesto res \u017eivi. Podobno je s \u0160kofjo Loko, vse bolj pa tudi z Mariborom. Zdaj, ko se je obmo\u010dje ob Dravi na Lentu raz\u0161irilo, je toliko bolj opazno, da je javni prostor nekaj, kar potrebujemo, da je to prostor sre\u010devanja in gostoljubja.<\/p>\n\n\n\n

Izmed Alexandrovih del \u0161e posebej izpostavljate knjigo Govorica vzorcev<\/em>, v kateri avtor zapi\u0161e, da \u201cve\u010dine \u010dudovitih krajev na svetu niso ustvarili arhitekti, ampak ljudje.\u201d Do katere mere je po va\u0161em mnenju arhitekt v slu\u017ebi uporabnika? Kaj pa tisti zna\u010dilen stave, da \u201cuporabnik ne ve, kaj ho\u010de?\u201d<\/strong><\/p>\n\n\n\n

Strinjam se s tem, da je vloga arhitekta pokazati klientu, kako dolo\u010deno idejo prenesti v prostor. Klient mora znati povedati, kaj \u017eeli, arhitekt pa mora poslu\u0161ati, obenem pa prostorski okvir razviti tako, da bo dober za oba, za uporabnika in prostor, v katerem na primer hi\u0161a stoji. Arhitekt se mora tudi zavedati \u0161ir\u0161ega konteksta: \u010de \u017eeli klient imeti hi\u0161o z ravno streho in steklenimi ograjami, mora arhitekt razumeti, kaj se obstoje\u010demu prostoru prilega, hkrati pa mora mu omogo\u010diti balkon, \u010de ga ho\u010de imeti. Ali pa ga prepri\u010dati, \u010de tako meni, da to tipolo\u0161ko ni sprejemljivo. Mislim, da arhitekti vidimo veliko ve\u010d stvari, kot si jih znajo ljudje predstavljati. Privatnih projektov nisem delala veliko, vendar opa\u017eam, da ima\u0161 kot arhitekt pri njih manj mo\u017enosti lastne kreative, kot pri javnih, saj ti stranke ne pustijo pogosto veliko svobode. Imam pa sicer dve res dobri izku\u0161nji, kjer smo se z lastniki skozi dolg dialog uspeli sporazumeti do mere, da je pri\u0161lo tudi do manj vsakdanjih kreativnih re\u0161itev. Pri eni izmed hi\u0161 smo zasnovali kro\u017eni tloris v obliki osmice, zaradi \u010desar lahko na razli\u010dne na\u010dine prehodi\u0161 skozi celo hi\u0161o. Povedali so mi, da njihov dedek prihaja tja posebej zato, da se lahko sprehaja (smeh). Drug projekt pa je bila hi\u0161a, ki so jo \u017eeleli podreti, zaradi \u010desar sem od projekta odstopila, ker bi jo sama raje pustila. \u017deleli so jo nadzidati, pa sem pojasnila, da je to tako, kot \u010de bi si Frankenstein podalj\u0161al glavo. Ker so resni\u010dno potrebovali ve\u010djo hi\u0161o, smo na koncu podalj\u0161ali streho, eno sobo poru\u0161ili, stari del, vklju\u010dno s fasado in dvokapnico, pa smo pustili. \u010cez nekaj \u010dasa me je lastnik poklical in mi povedal, da je izjemno hvale\u017een, da smo ohranili stari del hi\u0161e, saj se je nanjo neizmerno navezal. To so prav posebni trenutki zadovoljstva, namre\u010d ko naredi\u0161 nekaj, v \u010demer ljudje vidijo posebno vrednost, zaradi \u010desar znajo prostor potem tudi naseliti. Arhitekti delamo nek prostorski okvir, ki zajema komunikacijo, organizacijo, poglede, svetlobo ipd., potem pa je na ljudeh, da najdejo na\u010dine, kako to izkoristiti. Vsem mojim projektom je na primer skupno, da se trudimo imeti povsod dnevno svetlobo, da ni treba pri\u017eigati lu\u010di. Tako je tudi s Ple\u010dnikovo hi\u0161o, vendar tam pogosto pozabijo odpreti polkna, s \u010dimer se prekine ta krog svetlobe. Vloga arhitekta je tudi, da uporabnika nau\u010di izkoristiti hi\u0161o v smislu mo\u017enosti in svobode, ki jo ponuja.<\/p>\n\n\n\n

Poskrbeli ste tudi za obnovo Fichtenauove hi\u0161e na Glavnem trgu Novega mesta. Stanovanja, ki so namenjena mladim in mladim dru\u017einam, so pritegnila veliko pozornosti, saj se redko zgodi, da bi bil lokalnim prebivalcem, \u0161e posebej pa socialno \u0161ibkejsim, omogo\u010den tak \u201cprivilegij\u201d.<\/strong><\/p>\n\n\n\n

To je res \u010dudovita stavba. Pobudo je dal \u017eupan, mi pa smo jo seveda takoj zagrabili. Ob\u010dina je dobila to hi\u0161o kot darilo nekega zagreb\u0161kega gospoda, ki jo je podedoval. Hi\u0161a je bila v zelo slabem stanju, vendar so bila za projekt pridobljena dolo\u010dena sredstva, ki so bila, kolikor razmumem, vezana na mlade dru\u017eine. Isto\u010dasno so v Novem Mestu prenavljali glavni trg, zato je \u017eupan predlagal, da bi v sredi\u0161\u010de ponovno pripeljali mlade, kar se mi zdi zelo lepa misel. Ta hi\u0161a je imela izvorno v vsaki eta\u017ei dve stanovanji, kar smo nato razdelili v \u0161tiri, uredili pa smo tudi notranje dvori\u0161\u010de, ki bi lahko slu\u017eilo dru\u017eenju. Na\u0161a ideja je bila, da se lahko tam igrajo otroci, si naredijo piknik, grejo ven na trg … vendar je zdaj projekt od ob\u010dine prevzel stanovanjski sklad, uredili naj bi \u0161e mansardo, tako da upam, da bo osnovna ideja ostala in bo resni\u010dno namenjeno mladim.<\/p>\n\n\n\n

\u201cStvar tehtanja in premisleka je, kaj prostor zares potrebuje, da \u017eivi in da ima nek naboj. V\u010dasih potrebuje samo malo \u010drto, da pride iz njega novo \u017eivljenje, da ga ljudje zaznaj<\/em><\/strong>o<\/em>,\u201d ste neko\u010d zapisali. \u017de nekaj let so izjemno popularni lokalni skupnostni projekti, ki se radi pohvalijo s transparentnostjo in inkluzivnostjo, vendar jim pogosto primanjkuje \u010dasa za vzpostavitev globljih vezi in razvijanjem idej na podlagi potreb ljudi, za katere naj bi bil prostor namenjen. Tudi pri va\u0161em projektu v Strojni na Koro\u0161kem ste ugotovili, da bi morali biti prebivalcem za dejanske rezultate fizi\u010dno na voljo, jim pomagati in se do neke mere tudi vklju\u010diti v skupnost.<\/strong><\/p>\n\n\n\n

\u010cas si je potrebno vzeti. V okviru projekta, ki ga delamo na Dvo\u0159akovi ulici v Mariboru, smo obljubili, da bomo imeli s tam \u017eive\u010do skupnostjo pogovor; da bomo prebivalce vpra\u0161ali, kaj dolgoro\u010dno potrebujejo, obenem pa bi izvedli tudi moderirano delavnico, kjer bi lahko iskali skupne re\u0161itve. Sosedi so namre\u010d zelo proti temu projektu, saj ne \u017eelijo sprememb v njihovem trenutnem okolju, zato sem obljubila, da se bomo skupaj pogovarjali o tem, kaj lahko ta projekt skupnosti da. Te\u017eava je v tem, da tudi sama ne bi \u017eelela ru\u0161iti obstoje\u010de stavbe, vendar nate\u010daj zahteva, da jo podremo, saj sicer ne bi bilo mogo\u010de dobiti na\u010drtovanih 65 stanovanj. Drug problem pa je vpra\u0161anje, kaj lahko s to hi\u0161o skupnosti ponudimo. Borimo se, da bi imeli tam stanovanja za Son\u010dek in da bi v pritli\u010dju obdr\u017eali nek skupnostni prostor, ki bi ga lahko stanovalci vodili sami, na primer prirejali rojstnodnevne zabave in podobne aktivnosti. Vpra\u0161anje pa je, ali se bodo vlagatelji sploh strinjali z investiranjem v toliko prostora, saj bi imeli morda tam raje shrambo za svoje stanovalce. Ni zmeraj lahko, vendar smo imeli kljub temu do zdaj \u017ee ve\u010d moderiranih delavnic z raznimi skupnostmi, ki so bile prekrasna izku\u0161nja. Na Jezerskem smo imeli z ob\u010dani delavnico, kjer smo dali najprej platformo otrokom, da povejo, kaj je njim na v njihovem kraju v\u0161e\u010d, potem so svoje mnenje ter vizijo pojasnili \u0161e odrasli, nato pa smo svoja opa\u017eanja razlo\u017eili \u0161e mi. Najte\u017eje pri teh delavnicah pa je, da se z ljudmi pogosto strinja\u0161 v re\u0161itvah, ki pa jih je obenem zelo te\u017eko izpeljati. Tudi na Koro\u0161kem smo imeli delavnico s prebivalci Strojne, ki je bila zelo lepa in \u010dustvena, ko pa so \u0161tudenti izrisali predloge, so bili ti za ljudi preve\u010d abstraktni in jih preprosto niso razumeli. Arhitektura je v procesu nastajanja precej neoprijemljiva, \u0161e posebej pa v na\u010dinu komuniciranja, zato se jo je pomembno nau\u010diti predstaviti na na\u010din, da jo lahko razume tudi ne\u0161olan posameznik.<\/p>\n\n\n\n

Ko ste ravno omenili \u0161tudente: v zadnjem \u010dasu je predvsem med mlaj\u0161imi generacijami vse ve\u010dji porast t.i. doomerizma, tj. pesimisti\u010den pogled na prihodnost planeta in \u010dlove\u0161tva. \u010ceprav so mnoge te\u017eave <\/strong>\u0161e kako resni\u010dne in sveta \u017eal ne moremo spremeniti, pa pogosto pozabljamo, da lahko s svojimi dejanji \u0161e kako vplivamo na prostor okoli sebe; to dokazuje tudi va\u0161a arhitekturna praksa. Pred nekaj leti ste v intervjuju kot eno izmed prednosti pri \u0161tudentih opisali njihovo neobremenjenost z realnostjo. Bi rekli, da to pri sodobnih generacijah \u0161e zmeraj dr\u017ei?<\/strong><\/p>\n\n\n\n

To je resni\u010dno zelo zanimivo. Ko sem \u0161e sama \u0161tudirala, se sploh nismo ukvarjali z realisti\u010dnimi projekti, temve\u010d smo predvsem eksperimentirali. Nasploh bi rekla, da nismo imeli veliko stika z realnostjo. Danes pa je to prisotno zgolj med \u0161tudenti prvega letnika, nad katerimi sem zmeraj znova izjemno navdu\u0161ena! Bli\u017eje kot so pa diplomi, bolj dolgo\u010dasne so njihove ideje, preve\u010d so realisti\u010dne. Obenem pa so si stvari med seboj dokaj podobne, kot da jim manjka poguma, nekega \u0161ir\u0161ega in bolj poglobljenega uvida v odnosu do dolo\u010denih problematik. Zato se strinjam, da med \u0161tudenti mogo\u010de ni dovolj tega vizionarskega aspekta, vendar je tudi res, da ta ni zmeraj dobro sprejet. \u017de pri nas so mnogi profesorji vztrajali, da je treba ideje upodobiti v dolo\u010deni formi, vendar dejanska vizionarskost pomeni veliko ve\u010d od same oblike stavbe, tako da mislim, da bi morali temu posve\u010dati ve\u010d pozornosti. Ne vem pa, kako bi \u0161lo to sistemsko skozi, kako bi se realiziralo v praksi \u2013 \u0161e posebej v Sloveniji, kjer smo v marsi\u010dem na nivoju kamene dobe.<\/p>\n\n\n\n

\u010ce polistamo po katalogih trenutno najpopularnej\u0161ih ponudnikov stanovanjskih objektov, opazimo, da so razlike v dizajnu modelov minimalne. Izgleda, da smo kljub bogati zgodovini in kulturi arhitekture trenutno v obdobju, ko sta udobje in varnost pomembnej\u0161a od avtenti\u010dnosti in drznosti. Porast \u017eelje po anonimnosti prostorov, ki naj bi obenem izra\u017eali doma\u010dnost, se \u0161e posebej mo\u010dno izra\u017ea v t.i. airbnb dizajnu, opazen pa je tudi v drugih industrijah, kot sta npr. modna ter avtomobilska.<\/strong><\/p>\n\n\n\n

Mislim, da se je zelo pomembno osredoto\u010diti na pojavnost hi\u0161e tako zunaj kot znotraj. In tukaj \u0161tejejo vsi detajli: od tega, kak\u0161en ima hi\u0161a vhod, do tega, kako do njega pridemo, kak\u0161no je okno, ki gleda na ulico, pa soba, skozi katero se vidi zunanjost. Glede tega je pisanje Cristopherja Alexandra res zanimivo, saj deluje kot neke vrste kuharska knjiga – za naro\u010dnike \u0161e toliko bolj kot za arhitekte. Kar pa se ti\u010de teh poenotenih Airbnb dizajnov pa ljudem pomojem predstavljajo neko varnost. \u010credni nagon se zmeraj znova izka\u017ee za \u0161e kako resni\u010dnega, vendar se mi v zvezi s tem niti ne zdi zares smiselno polemizirati ali pa kritizirati, temve\u010d je treba ljudem pokazati, kaj predstavlja resni\u010dno kvaliteto bivanja. Razmi\u0161ljala sem, da bi arhitekte prosila za opise njihovih najljub\u0161ih prostorov in jih nato zbrala v eno knjigo. Sama na primer rada sedim v svojem kotu in skozi okno opazujem drevo, ki je pozimi pokrito s snegom, spomladi pa na njem sedijo kosi, in opazujem, kako se prostor s spremembo tega pogleda spreminja tudi sam. To so morda majhne stvari, ampak hitro lahko vidi\u0161, da prav te naredijo najve\u010d. Ko smo bili s \u0161tudenti pred nekaj leti na Portugalskem, smo bivali v biv\u0161em samostanu, ki ga je prenovil Eduardo Souto de Moura, vendar je ob tem pustil izvorno ru\u0161evino, kjer so danes sobe z restavracijo. Ko smo bili en ve\u010der vsi skupaj na ve\u010derji, sem odkrila koncept okrogle mize in moram priznati, da me je \u010disto obsedel. Za tako mizo je vsak enak, ker za razliko od na\u0161e klasi\u010dne mize tukaj ni nikoga na \u010delu, zaradi \u010desar so tudi pogovori veliko bolj naravni in organski. Na koncu je vse v detajlih, predvsem pa v tem, kako \u010dlovek prostor naseli.<\/p>\n\n\n\n

V va\u0161em delu <\/strong>predstavlja pogled izjemno velik del<\/strong> in sicer ne le iz vidika estetike, temve\u010d tudi mo\u010di in vrednosti <\/strong>vizualnega<\/strong>. Kak\u0161no vlogo v va\u0161em \u017eivljenju oz. ustvarjalnem procesu igra umetnost<\/strong>?<\/strong><\/p>\n\n\n\n

Najve\u010djo vlogo ima verjetno literatura. Mislim, da se s predstavniki razli\u010dnih kulturnih smeri premalo povezujemo, predvsem pa tudi premalo pogovarjamo, \u010deprav je med na\u0161imi deli veliko povezav. S kolegom Matja\u017eem Bol\u010dino sva \u017ee ve\u010dkrat razmi\u0161ljala, da bi organizirala pogovorne ve\u010dere, na katere bi povabili na primer pesnika in arhitekta, ki bi se pogovarjala o neki temi, recimo o svetlobi in podobnih abstraktnih stvareh. Tudi v okviru bene\u0161kega bienala smo imeli podobne teme in tudi tja smo povabili razli\u010dne ljudi, od pesnic in pesnikov, do filozofov in drugih, nato pa smo izbrali nekaj tekstov in se o njih pogovarjali. To bi v taki ali druga\u010dni obliki z veseljem ponovila. Idej je ogromno, samo organizirati se je treba! In najti \u010das …<\/p>\n\n\n\n

<\/div>\n\n\n
\n\t<\/a>\t\t
\n\t\t
\n\t\t\t\"\"\t\t<\/div>\n\t<\/div>\n\t\t
\n\t\t\t\t
\n\t\t\tAndra\u017e Ker\u0161i\u010d: “Treba je celovito razumeti kontekst”\t\t<\/div>\n\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\tAndra\u017e Ker\u0161i\u010d predstavlja eno \u010detrtino uspe\u0161nega mladega arhitekturnega biroja a2o2, ki ga poleg njega sestavljajo \u0161e Klara Bohinc, \u017diga Ravnikar in Eva Senekovi\u010d. Njihova odmevna prenova hi\u0161e MM v Dom\u017ealah je bila nominirana za Ple\u010dnikovo nagrado, nagrajena pa z OHS Award, Zlatim svin\u010dnikom ter mednarodno priznanje Piranesi.\t\t<\/div>\n\t\t\t<\/div>\n<\/div>\n\n\n\n
<\/div>\n\n\n\n
\n<\/div><\/div>\n\n\n\n
<\/div><\/div>\n<\/div><\/div><\/div>\n