{"id":2356,"date":"2023-02-28T08:06:08","date_gmt":"2023-02-28T08:06:08","guid":{"rendered":"https:\/\/kajza.si\/?p=2356"},"modified":"2023-02-28T08:07:42","modified_gmt":"2023-02-28T08:07:42","slug":"urska-kristina-skerl-kraski-pejsazi","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/kajza.si\/index.php\/2023\/02\/28\/urska-kristina-skerl-kraski-pejsazi\/","title":{"rendered":"Ur\u0161ka Kristina \u0160kerl: Kra\u0161ki pejsa\u017ei"},"content":{"rendered":"\n
\n
\n

Ur\u0161ka Kristina \u0160kerl: Kra\u0161ki pejsa\u017ei<\/h2>\n\n\n\n

torek, 28. februar 2023<\/p>\n\n\n\n

Krajina<\/strong><\/p>\n\n\n\n

Ko govorimo o krajini, se zdi, da vedno govorimo z dveh zori\u0161\u010d. Ali krajini pripadamo, jo opisujemo z osebno afiniteto in prakti\u010dno izku\u0161njo bivanja v njej, ali jo s pogledom \u010de\u0161ljemo kot obiskovalci in se zatikamo ob neugledno postavljen plot, obnovljeno fasado ali spet, \u010dudimo nad skladnostjo te krajine.<\/p>\n\n\n\n

Kraj\u00edna je ve\u010dplasten pojem, ki v osnovi ozna\u010duje dolo\u010deno stanje okolja, ki je nastalo kot skupek odnosov ljudi do okolja, v katerem bivajo ali se druga\u010de nahajajo. Janez Maru\u0161i\u010d v svoji knjigi O krajini, ustvarjalno varstvo sveta<\/em> zapi\u0161e, da poleg stvarnosti krajina predstavlja \u00bbodnos posameznika do nekega prostora in del dru\u017ebenega in kulturnega diskurza neke dru\u017ebene stvarnosti, kot izraz duhovnosti ali stanja duha nekega \u010dasa\u00ab. Krajina je razli\u010dna od kr\u00e1jine ali pokrajine, ki sta vezani na dolo\u010den regionalni okvir, se sredi\u0161\u010dita v kraju in pomenita zaklju\u010deno geografsko, gospodarsko enoto, upravno ozemlje – je prej potovanje skozi prostor s pogledom, je vse kar pade v okvir, predstavna podoba, vsebina, pejsa\u017e.<\/p>\n\n\n\n

\u010ce videz in vsebino krajine na\u010drtuje nekdo od zunaj, je lahko tak\u0161en na\u010drt v navzkri\u017eju s potrebami tistih, ki v krajini prebivajo. Na pogori\u0161\u010du Krasa \u017ee od novembra lani potekajo pogozdovalne akcije, ki so razburile doma\u010dine. Sanacija bi morala biti \u0161ir\u0161e zasnovana, interdisciplinarna ter v sodelovanju z lokalnim prebivalstvom. Ne glede na to, kako katastrofalne so bile nekatere posledice, je po\u017ear vseeno \u00bbo\u010distil\u00ab nekatera zemlji\u0161\u010da v zara\u0161\u010danju, kjer bi si doma\u010dini \u017eeleli ponovno vzpostaviti pa\u0161nike. Ministrstvo za okolje in prostor je medtem naro\u010dilo tudi krajinsko zasnovo za obmo\u010dje celotnega Krasa, ki bo morala vklju\u010devati strate\u0161ki na\u010drt za \u00bbvarstvo pred naravnimi nesre\u010dami, varovanje in razvoj krajine in zavarovanih obmo\u010dij in objektov narave in kulturne dedi\u0161\u010dine, ohranjanje poseljenosti Krasa in tudi druge potrebne ukrepe\u00ab.<\/p>\n\n\n\n

Beseda o Krasu<\/strong><\/p>\n\n\n\n

Mitsko krajino, ki so jo soustvarjali verzi Kosovela, vonj borovcev, skale in burja, danes imenujejo Zeleni Kras. V knjigi Aleksandra Panjka, Kulturna krajina in okolje Krasa<\/em>, zasledimo slikovite opise raznih popotnikov in raziskovalcev skozi ta prostor: Kras je \u00bbkamnita kra\u0161ka ni\u017eina, ki v svoji zna\u010dilni ne\u017eivi goloti navaja duha k pateti\u010dnemu ob\u010dudovanju\u00ab, je \u00bbpercepcija pu\u0161\u010dobnosti, ki se za\u010denja oblikovati v topos kamnite pustinje\u00ab, je \u00bbjalova skalnata de\u017eela\u00ab, \u00bbstalno pod udarom neprijaznosti najbolj \u010duda\u0161ke klime in grozovite sile burje\u00ab.<\/p>\n\n\n\n

Vendar Kras ni bil od nekdaj gol. Po podatkih, ki jih navaja Panjek, so v 14. stoletju tr\u017ea\u0161ki Kras \u0161e prekrivali gozdovi. Prepovedani sta bili se\u010dnja in pa\u0161a. Obse\u017enej\u0161e kr\u010denje v 15. stoletju omogo\u010di Tr\u017ea\u0161ki statut, ko so za\u0161\u010ditni ukrepi za\u010deli popu\u0161\u010dati in je vsak me\u0161\u010dan na ob\u010dinskih gozdovih smel opravljati \u00bbkarkoli je mo\u017eno na javnem prostoru\u00ab. Hrastovi gozdovi so se kr\u010dili zaradi prekomerne se\u010dnje in pa\u0161e predvsem koz. Prepri\u010danje, da Benetke stojijo na kra\u0161kih pilotih, Panjek ovr\u017ee s tezo, da so sicer kr\u010dili gozdove po Jadranu za potrebe Bene\u0161ke republike, pa vendar so bili hrasti s Krasa premajhni in verjetno prej uporabljeni za ladjevje in kurjavo. Predvsem pa so gozdove kr\u010dili doma\u010dini za lastne potrebe, pridelavo oglja in apna ter potrebe tr\u017ea\u0161kih prebivalcev. Suha, aridna kamnita krajina naj bi bila posledica neracionalne rabe skupnih virov. Vendar po obse\u017enej\u0161i obravnavi zgodovinskih virov, Panjek ugotavlja da so se doma\u010dini dobro zavedali omejitev svojega okolja ter \u017ee tako siroma\u0161ne naravne vire izkori\u0161\u010dali preudarno, na podlagi izku\u0161enj iz prakse.<\/p>\n\n\n\n

Pogozdovanje, ki velja za enega najve\u010djih posegov spreminjanja celotne krajinske slike pri nas, je doseglo izjemne rezultate. Od za\u010detka obse\u017enej\u0161ih pogozdovalnih akcij leta 1865, ko je gozd pokrival 7 odstotkov obdelovalne povr\u0161ine, je do 2. svetovne vojne narasel na 30 odstotkov. Danes je Kras prerasel, sicer s slabo donosnim gozdom, v 50 odstotkih. Povzeto po drugih podatkih v \u0161tevilkah – od leta 1830 do 2000 je povr\u0161ina tal pora\u0161\u010denih z gozdovi na Krasu narasla s 27 tiso\u010d na preko 80 tiso\u010d hektarov, torej za dve tretjini. V lanskoletnem po\u017earu je bilo izgubljenih 2900 hektarov gozdov. Doma\u010dini izra\u017eajo nestrinjanje z ukrepom pogozdovanja brez \u0161ir\u0161e slike razvoja krajine. Vpra\u0161anje prenove krajine ni vpra\u0161anje le<\/em> pogozdovanja. Je vpra\u0161anje usmerjanja dejavnosti in ekonomskega razvoja okolja. Pogozdovanje Krasa je \u017ee v preteklosti naletelo na odpor prebivalcev. Ti so sami gozdne nasade po\u017eigali v znak protesta proti izgubi \u017ee tako redkih pa\u0161nih in pridelovalnih povr\u0161in. \u017deleli so si pogozdovanja z listavci, ki so jih lahko koristili za steljo in pa\u0161o, saj nasprotno, pod borovci ni\u010d ne raste.<\/p>\n\n\n\n

Prej kot pogozdovanje, kot meni Franc Perko, je ozelenitvi Krasa pripomogla sprememba \u010dlovekove dejavnosti v prostoru. Ob bolj\u0161i povezljivosti s tujim trgom z nastopom \u017eelezni\u0161ke proge, so se izrinjale tradicionalne gospodarske in dru\u017ebene oblike. Kra\u0161ka gmajna za pa\u0161o se je umaknila gozdovom in travnikom za krmo hlevske \u017eivinoreje. Opu\u0161\u010danje reje drobnice je korenito spremenilo videz kulturne krajine. Kljub pove\u010danemu dele\u017eu vinogradni\u0161tva in sadjarstva, dele\u017e kme\u010dkega prebivalstva danes \u0161teje 5 odstotkov.<\/p>\n\n\n\n

\"\"
Pogozdovanje Krasa leta 1910<\/figcaption><\/figure>\n\n\n\n

Ekskurzija na Kras<\/strong><\/p>\n\n\n\n

S Krasa imamo ne glede na njegovo majhno kmetijsko donosnost izjemne kulinari\u010dne dose\u017eke, denimo teran in pr\u0161ut za\u0161\u010ditenega geografskega porekla. Zgodba (ki je ne velja vzeti popolnoma resno, pa vendar) pravi, da se je zaradi pogozdovanja mikroklima ponekod spremenila do te mere, da je prej od sonca o\u017egan teran postal prekisel. Dodajati mu morajo sladkor, da bi dosegel \u00bbtradicionalne\u00ab vrednosti okusa. \u010ce bori stra\u017eijo burjo, lahko ob ostalih klimatskih spremembah tudi na naravno su\u0161en pr\u0161ut pozabimo. Pri kulturni dedi\u0161\u010dini se vedno znajdemo v paradoksu, kaj in do katere mere je nekaj avtenti\u010dno, kaj ohranjati in predvsem zakaj, s kak\u0161no vizijo. Hitro se lahko ujamemo v zanko ustvarjanja \u00bb\u017eivega muzeja\u00ab zavoljo reprezentacije, medtem ko naj bi v kulturni krajini prepoznali dinami\u010dnost celokupa odnosov in zgodovinski razvoj. V kulturni krajini ne gre za doma\u010dijo, gre za celotno poselitev, vse prebivalce in obiskovalce in vse kar oni tam po\u010dno, s po\u017eari in poplavami vred. S tem ne \u017eelim zmanj\u0161evati te\u017ee nastale \u0161kode, vendar pa izpostavljam pomislek, da je spreminjanje krajinske slike kot slikanje pejsa\u017ea na dolgi rok, ki ga pred zadnjo potezo vedno znova ujame nova naravna ali dru\u017ebena dinamika. V ri\u017eanskem placitu iz 804 je med drugim s strani Tr\u017ea\u010danov za nove pri\u0161leke Slovane zapisana prito\u017eba, da oni \u00bborjejo na na\u0161ih njivah in na na\u0161ih kr\u010devinah, kosijo na na\u0161ih travnikih, pasejo na na\u0161ih pa\u0161nikih\u00ab. Opisali so nas<\/em> kot barbare, ko smo le ustvarjali kulturno krajino.<\/p>\n\n\n\n

Ur\u0161ka Kristina \u0160kerl je krajinska arhitektka, ki kot piska redno sodeluje s platformo Landezine in Radiem \u0160tudent. Je pobudnica projekta Javno dobro<\/a>, ki se ukvarja z mapiranjem in interpretacijo zemlji\u0161\u010d, pri nas opredeljenih kot ‘javno dobro’. <\/em><\/p>\n\n\n\n

<\/div>\n\n\n
\n\t<\/a>\t\t
\n\t\t
\n\t\t\t\"\"\t\t<\/div>\n\t<\/div>\n\t\t
\n\t\t\t\t
\n\t\t\tJanja \u0160u\u0161njar: Hiperlokalno na Kraljevi akademiji\t\t<\/div>\n\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\tVe\u010dina nas ne \u017eivi ve\u010d v manj\u0161ih dru\u017ebah, polnih velikodu\u0161nosti, skrbi, medsebojnega spo\u0161tovanja in skupne \u017eelje po sobivanju. A to ne pomeni, da tako \u017eivljenje ni ve\u010d mogo\u010de. \t\t<\/div>\n\t\t\t<\/div>\n<\/div>\n<\/div><\/div>\n\n\n\n
<\/div><\/div>\n<\/div><\/div><\/div>\n