{"id":2321,"date":"2023-02-21T07:31:35","date_gmt":"2023-02-21T07:31:35","guid":{"rendered":"https:\/\/kajza.si\/?p=2321"},"modified":"2023-02-21T08:08:34","modified_gmt":"2023-02-21T08:08:34","slug":"janja-susnjar-hiperlokalno-na-kraljevi-akademiji","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/kajza.si\/index.php\/2023\/02\/21\/janja-susnjar-hiperlokalno-na-kraljevi-akademiji\/","title":{"rendered":"Janja \u0160u\u0161njar: Hiperlokalno na Kraljevi akademiji"},"content":{"rendered":"\n
\n
\n

Janja \u0160u\u0161njar: Hiperlokalno na Kraljevi akademiji<\/h2>\n\n\n\n

torek, 21. februar 2023<\/p>\n\n\n\n

Konec novembra sem na vabilo kuratorke lanskega ljubljanskega bienala oblikovanja (BIO27) Jane Withers odpotovala v London. Na Royal Academy of Arts so namre\u010d gostili \u0161tudijski dan, ki ga je motivirala tokratna tema bienala: Supervernakularno. Kot \u010dlanica kolektiva Robida sem bila pred tem pribli\u017eno eno leto aktivno vklju\u010dena v razmisleke in pogovore, raziskovanja in odkrivanja na podro\u010dju vernakularne arhitekture, regenerativnih sistemov in kultur, dedi\u0161\u010dine ter morda nekoliko pozabljenih modrosti.<\/p>\n\n\n\n

V rde\u010di sobi, polni \u0161tukatur in velikih platen v izrezljanih okvirjih, smo sedli za dolgo mizo, da bi razpravljali o terminu supervernakularno in o principih, ki jih je navdahnila vernakularnost tako v arhitekturi kot v oblikovanju. Kljub vzvi\u0161enemu, formalnemu in skoraj hladnemu prostoru te pomembne londonske ustanove je beseda gladko stekla, zahvaljujo\u010d predvsem skrbno kuriranemu sosledju tem, vnaprej pripravljenim vpra\u0161anjem in za pogovor odprtim posameznikom, predvsem arhitektom in raziskovalcem iz Londona in okolice ter nekaj slovenskim predstavnikom, ki so sodelovali na BIO27. Razpravo o posameznih supervernakularnih na\u010delih oz. usmeritvah so odprle kraj\u0161e predstavitve: Paloma Gormley, ustanoviteljica nevladne organizacije Material Cultures, nas je uvedla v diskusijo o alternativnih materialih ter o njihovi uporabi v regenerativnem oblikovanju, kuratorka Beatrice Leanza se je v razpravi o potecialih supervernakularnosti dotaknila uporabe novih tehnologij in umetne inteligence, meni pa je pripadla tema vzpostavljanja novega hiperlokalizma.<\/em><\/p>\n\n\n\n

S tem pojmom se pred tem nisem pogosto sre\u010dala, kar me je najprej spodbudilo k etimolo\u0161kemu raz\u010dlenjevanju same besede. Domnevala sem, da najverjetneje povzema moje interese in delovanje, a vendar me je prevzelo ve\u010derno brskanje skozi literaturo, ki je omenjala novo osvojen izraz. Kot veliki ljubiteljici jezikov mi je odkrivanje novih besed posebno zadovoljstvo, \u0161e bolj pa me zanima distinkcija posameznih izrazov v odnosu do morda splo\u0161no bolj uporabljenih sopomenk ali pa prevodov.<\/p>\n\n\n\n

Oksfordski slovar navede razlago pridevnika hiperlokalno (ang. hyperlocal) kot nekaj kar se nana\u0161a na vsebino, povezano z dolo\u010deno skupnostjo ali definiranim geografskim obmo\u010djem.  Po za\u010detnem spoznavanju besede mi je kmalu postalo jasno, da se za lokalno specifi\u010dne kvalitete in zna\u010dilnosti ogrevajo na kar nekaj podro\u010djih: denimo v novinarstvu, kulinariki in prehrambeni industriji, vedno pogosteje pa se omenja tudi v arhitekturi in oblikovanju. Oblikovalci, ki se soo\u010dajo z izzivi dana\u0161njega \u010dasa, se spra\u0161ujejo, ali je re\u0161itve za okolje mogo\u010de iskati s kak\u0161nimi drugimi orodji kot le z globalnimi intervencijami in mednarodnimi konvencijami. V svojem delu ne sledijo le klasi\u010dnim, na trgu prisotnim re\u0161itvam, temve\u010d ponovno prebujajo idejo kriti\u010dnega regionalizma ter naslavljajo globalna vpra\u0161anja degradacije okolja s pomo\u010djo hiper lokalnih in hiper specifi\u010dnih raziskav in projektov. Poleg samega konteksta, ki vpliva na oblikovno govorico, se zanimanje oblikovalcev poglablja in \u0161iri na vzroke, ki so vplivali na vernakularno oblikovanje, na skupnost, ki je v prostoru prisotna ter na potrebo po ponovnem povezovanje s krajem, da bi osvojili ob\u010dutek pripadnosti. V arhitekturi se kontekstualizem pogosto ena\u010di z nostalgi\u010dnim regionalizmom, te\u017enje hiperlokalizma pa to definicijo \u0161irijo. Znotraj polja razumevanja se poudarjata unikatnost in specifi\u010dnost dolo\u010denega prostora, ki nudita osnovo za ustvarjanje sodobnega koncepta. Ne gre samo za skladno prileganje kraju, temve\u010d za aktivno odzivanje nanj z namenom dolgoro\u010dnega izbolj\u0161anja, regeneriranja in vzdr\u017eevanja. Vse to pa seveda z mo\u010djo orodij, ki jih nudi sam kraj.<\/p>\n\n\n\n

Po razmisleku ugotovim, da pri hiperlokalnem delovanju vernakularno znanje ni okras, temve\u010d dejansko sredstvo za re\u0161evanje potreb kraja in njegovih prebivalcev, osnovni pripomo\u010dek pri soo\u010danju z vizijo regenerativnega oblikovanja in predvsem skupni jezik, na\u010din sporazumevanja znotraj dolo\u010dene skupnosti.<\/p>\n\n\n\n

V tem zanosu se vra\u010dam v dvorano, le lu\u010daj pro\u010d od Piccadilly Circusa, kjer se je pogovor razvil v \u017eivahno debato o ustvarjanju skupnosti, o ponovnem vzpostavljanju odnosov do obstoje\u010dih krajev, o pomenu prenove, o ustvarjanju novih pomenov znotraj obstoje\u010dih struktur in o tistem, kar me osebno zelo navdu\u0161uje – o pomenu skrbi in vzdr\u017eevanja za sobivanje\u2026<\/p>\n\n\n\n

Kljub odprti razpravi je prostor prestregel nekaj skepti\u010dnih pogledov in izra\u017eenih dvomov v strahu pred posledicami tak\u0161ne vizije v oblikovanju. Zakaj bi bilo arhitektu mar za generiranje skupnosti, zakaj bi mu bilo mar za zgodbe pozabljenih krajev, zakaj bi bil navdu\u0161en nad \u017ee odkrito toplo vodo? Kaj to pomeni za figuro vsemogo\u010dnega razlo\u010devalca dobrega in slabega v dimenzijah prostora, za figuro genialnega posameznika, ki morda pozablja, da je njegovo poslanstvo v razdajanju in razvijanju talenta v dobrobit sopotnikov na planetu? Morda je v tistem trenutku kontekst kraljeve dvorane nekoliko bolj jasno pri\u0161el do izraza.<\/p>\n\n\n\n

Ve\u010dina nas ne \u017eivi ve\u010d v manj\u0161ih dru\u017ebah, polnih velikodu\u0161nosti, skrbi, medsebojnega spo\u0161tovanja in skupne \u017eelje po sobivanju. A to ne pomeni, da tako \u017eivljenje ni ve\u010d mogo\u010de. Kot pi\u0161e Robin Wall Kimmerer v svojem nedavnem eseju The Serviceberry<\/em>: \u201cV na\u0161i mo\u010di je ustvariti tak\u0161ne mre\u017ee soodvisnosti (…) Izbrane skupnosti, ki temeljijo na vzajemnosti in zaupanju, so val prihodnosti, njihova valuta pa je dare\u017eljivost. Pri prehodu na lokalno \u017eivilsko gospodarstvo ne gre le za to, da je hrana ob nakupu sve\u017ea, ne gre le za koli\u010dino kilometrov, oglji\u010dni odtis in organske snovi v tleh. Seveda, gre za vse te stvari, a tudi za globoko \u010dlove\u0161ko \u017eeljo po povezanosti, biti v vzajemnosti z darovi, ki so nam dani.\u201d[1]<\/a><\/p>\n\n\n\n

\n\n\n\n

[1]<\/a> https:\/\/emergencemagazine.org\/essay\/the-serviceberry\/<\/a><\/p>\n\n\n\n

Janja \u0160u\u0161njar je arhitektka, ki v svojem delu raziskuje mo\u017ene na\u010dine sobivanja in vzpostavljanja novih pomenov v obstoje\u010dih strukturah. Vzporedno z zanimanjem za robove in nekoliko pozabljene kraje, posku\u0161a izpostavljati pomen skrbi in razmisleka o vzdr\u017eevanju v oblikovalski praksi. Trenutno \u017eivi in dela v Ljubljani, ob\u010dasno tudi izven nje. Je del kolektiva Robida.<\/em><\/p>\n\n\n\n

<\/div>\n<\/div><\/div>\n\n\n\n
<\/div><\/div>\n<\/div><\/div><\/div>\n