{"id":2275,"date":"2023-02-10T13:01:05","date_gmt":"2023-02-10T13:01:05","guid":{"rendered":"https:\/\/kajza.si\/?p=2275"},"modified":"2023-02-12T10:03:49","modified_gmt":"2023-02-12T10:03:49","slug":"andraz-kersic-treba-je-celovito-razumeti-kontekst","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/kajza.si\/index.php\/2023\/02\/10\/andraz-kersic-treba-je-celovito-razumeti-kontekst\/","title":{"rendered":"Andra\u017e Ker\u0161i\u010d: “Treba je celovito razumeti kontekst”"},"content":{"rendered":"\n
\n
\n

Andra\u017e Ker\u0161i\u010d: “Treba je celovito razumeti kontekst” <\/h2>\n\n\n\n

petek, 10. februar 2023<\/p>\n\n\n\n

Andra\u017e Ker\u0161i\u010d predstavlja eno \u010detrtino uspe\u0161nega mladega arhitekturnega biroja a2o2, ki ga poleg njega sestavljajo \u0161e Klara Bohinc, \u017diga Ravnikar in Eva Senekovi\u010d. Njihova odmevna prenova hi\u0161e MM v Dom\u017ealah je bila nominirana za Ple\u010dnikovo nagrado, nagrajena pa z OHS Award, Zlatim svin\u010dnikom ter mednarodnim priznanjem Piranesi. Andra\u017e Ker\u0161i\u010d poleg projektiranja deluje tudi kot sodelavec v seminarju Maru\u0161e Zorec ter pri predmetih Asanacije in adaptacije ter Prenova in konservatorstvo na Fakulteti za arhitekturo. Z Natalijo Lapajne in Matev\u017eem \u010celikom je leta 2019 kuriral razstavo Prenavljamo!!!, ki je izpostavila uspe\u0161ne prenove javnih objektov v zadnjih desetletjih. Njegovo delo prevevajo spo\u0161tovanje do dedi\u0161\u010dine, poglobljeno znanje in neutrudna radovednost. <\/em><\/p>\n\n\n\n

Ali meni\u0161, da je ljubezen do starega, do dedi\u0161\u010dine, lahko privzgojena? Ali lahko spo\u0161tovanje do preteklosti naslednjim rodovom predamo kot vrednoto?<\/strong><\/strong><\/p>\n\n\n\n

V\u010deraj sem poslu\u0161al prispevek Miklav\u017ea Komelja o Pasolinijevi Medeji. Nekje se sklicuje na Pasolinijeve filme in navaja, da ima zgodovina sama na sebi neskon\u010dno mo\u010d avtokracije. Tako mo\u010dna je, da predestinira \u010dlovekov pogled na svet in nase samo. Kako to \u010dloveka izoblikuje? \u010ce si do neke mere pripravljen sprejemati impulze iz okolice in opaziti nekaj, kar je presunljivo lepo, zna\u0161 to tudi ceniti. Nekateri imajo \u017ee kot otroci izjemno mo\u010d opazovanja in zaznavanja lepote, vendar smo si med seboj razli\u010dni, zato vsak v prostoru okoli sebe prepozna svoje zakonitosti, svojo lepoto. Zato mislim, da na to vpra\u0161anje pravzaprav ni enozna\u010dnega odgovora.<\/p>\n\n\n\n

Dedi\u0161\u010dina pravzaprav tudi ni enako kot zgodovina. Dedi\u0161\u010dina je nekaj, kar nastaja, kar soustvarjamo s tem, ko reagiramo v \u010dasu. Jo pa vsak na nek na\u010din raz\u0161irja tudi izven materialnega s tem, kako deluje in pomenom, ki jo v njej prepozna. To se mi zdi prebojna mo\u010d dedi\u0161\u010dine: da jo lahko vsaki\u010d na novo odkrije\u0161.<\/p>\n\n\n\n

Torej meni\u0161, da tukaj ni zunanjih, objektivnih kriterijev za prepoznavanje kakovosti, gre za subjektivno prepoznavanje vrednosti, lepote?<\/strong><\/strong><\/p>\n\n\n\n

Subjektivno prepoznavanje je le nadgradnja znanja, tega, da mora \u010dlovek najprej ogromno vedeti. Treba se je izobraziti, spoznati pojme in koncepte, s katerimi operira\u0161, preden lahko za\u010dne\u0161 o njih soditi.<\/p>\n\n\n\n

\u010cut za estetiko, pa tudi za ohranjanje preteklosti, je treba torej najprej izmojstriti, skalibrirati?<\/strong><\/strong><\/p>\n\n\n\n

Ali pa razvijati svoje talente. Dar opazovanja se mi zdi ena najpomembnej\u0161ih stvari pri arhitektu \u2013 da se med sprehodom po mestu ozira\u0161 navzgor, da zna\u0161 prepoznati delo nekoga, ki je bil tu pred tabo. \u010ce ne zna\u0161 ceniti prostora v katerem si, v katerem deluje\u0161, tudi tvoja arhitektura ne bo v sozvo\u010dju z njim, tvoje delo ne bo harmoni\u010dno. Najprej pa mora\u0161 razumeti, kaj sploh gleda\u0161 \u2013 zato pa je potrebna neka predhodna akumulacija znanja.<\/p>\n\n\n\n

Morda <\/strong>\u0161e raz\u0161irim prvo vpra\u0161anje: ali je z raz\u0161irjenim izobra\u017eevanjem in osve\u0161\u010danjem pri ljudeh, ki se z arhitekturo in stavbno dedi\u0161\u010dino ne ukvarjajo profesionalno, mogo\u010de vzbuditi afiniteto do njenega ohranjanja?<\/strong><\/strong><\/p>\n\n\n\n

Mislim, da je naloga arhitekta tudi to, da izobra\u017euje. Pri dedi\u0161\u010dini je najve\u010dji problem ravno to, da javnost ni dobro ozave\u0161\u010dena. V odnos do dedi\u0161\u010dine moramo vlagati delo, znanje, trud, tako kot takrat, kadar spoznavamo novo osebo ali pa se u\u010dimo nov jezik. Vsakdo lahko prepozna vrednost v dedi\u0161\u010dini, \u010de je le opremljen z znanjem, \u010de mu nekdo v roke potisne slovar, da lahko razume, s \u010dim ima pravzaprav opravka. Da razume, zakaj so re\u010di narejene to\u010dno tako, kot so. Zakaj so baro\u010dna okna to\u010dno taka, zakaj jih ne moremo zamenjati s tistimi s plasti\u010dnimi okvirji. \u0160e vsako stranko smo posku\u0161ali prepri\u010dati, naj ohrani \u0161katlasta lesena okna \u2013 redko nam uspe. <\/p>\n\n\n\n

Ti deluje<\/strong>\u0161 izobra\u017eevalno \u2013 si tako pedagog, projektant kot raziskovalec. Kako se te tri dejavnosti dopolnjujejo, kako lovi\u0161 ravnovesje med njimi?<\/strong>
Pri zdru\u017eevanju teh vlog obstajajo tako prednosti kot slabosti. Imam veliko sre\u010do, ker delujem v kolektivih, ki jim lahko zelo zaupam, tako da sem lahko na vseh treh podro\u010djih samo en del ekipe. Sicer pa mislim, da je vsak projektant tudi razmi\u0161ljujo\u010da oseba, to pa se lahko izra\u017ea na razli\u010dne na\u010dine: morda s pisanjem, kuriranjem, s pedago\u0161kim delom ali \u010dim tretjim. Poleg tega, da je naloga arhitekta, da izobra\u017euje, menim, da je njegova prva naloga tudi, da se u\u010di.<\/p>\n\n\n\n

V tvojem delu sem zaznala rde\u010do nit, ki bi jo lahko poimenovali identiteta: tako odkrivanje in ohranjanje obstoje\u010de identitete prostora kot tudi plastenje in gradnja nove identitete. Kako gleda\u0161 na to ugotovitev?<\/strong><\/strong><\/p>\n\n\n\n

Identiteta je zelo krhka. Zlahka jo razbije\u0161 in zelo te\u017eko ponovno zgradi\u0161. Menim, da nanjo premalo pazimo. Ko se v mestu zamenja barva fasade, ko se spremeni vsebina neke hi\u0161e, ko zapre trgovino nekdo, ki jo je imel v lasti petdeset let \u2013 takrat se identiteta spremeni in nikdar ve\u010d ne bo enaka. To je seveda organski proces. Pri prenovi je nekoliko druga\u010de, ker identiteto pravzaprav ustvarjamo na novo; oziroma je ne ustvarjamo mi, arhitekti, temve\u010d uporabnik. Mi mu damo okvir za bivanje, poka\u017eemo mo\u017enosti in jih odpremo, vendar pa jih vedno razvije in gradi nekdo drug. S svojimi posegi odpremo vrata za delovanje nekoga, ki ni prvotni uporabnik stavbe. Na neki to\u010dki pa moramo ‘svoj’ projekt znova prepustiti toku zgodovine. V tem vidim blazno lepoto na\u0161ega poklica, ki jo najbr\u017e marsikdo ne jemlje tako.<\/p>\n\n\n\n

Zanimiva se mi je zdela misel o tem, da s posegom prenove novemu uporabniku odpremo vrata, da pravzaprav omogo\u010dimo vstop v zgodovinsko substanco. Brez tega posega, tudi \u010de je minimalen, morda \u017eivljenje v popolnoma ohranjeni, popolnoma restavrirani zgodovinski stabi najbr\u017e ne bi bilo mogo\u010de \u2013 identiteta je lahko tudi zelo omejujo\u010d<\/strong>a. <\/strong><\/strong><\/p>\n\n\n\n

Prav gotovo. Mislim, da je naslab\u0161a prenova tista, ki stavbo obsodi na usodo deponirane umetnine. Kot pravi Svetozar Kri\u017eaj: \u201c\u010ce stavbo s prenovo ubije\u0161, z njo ne more\u0161 vzpostaviti dialoga.\u201d \u010ce stavbo odli\u010dno konservira\u0161, pa jo na ta ra\u010dun odtuji\u0161, \u017eivljenju, odtuji\u0161 splo\u0161ni javnosti, potem si naredil te\u017eko popravljivo \u0161kodo.<\/p>\n\n\n\n

Kje se po tvojem mnenju prekri\u017eata vlogi konservatorja in arhitekta? Kako se lahko stroki dopolnjujeta?<\/strong><\/strong><\/p>\n\n\n\n

Menim, da je na tem podro\u010dju v zadnjih desetletjih pri\u0161lo do klju\u010dnih sprememb. Arhitekti se nagibajo v smer ohranjanja. Ko tudi Rem Koolhaas za\u010dne govoriti o tem, da je prenova prilo\u017enost za ohranjanje dedi\u0161\u010dine, se je treba vpra\u0161ati, kak\u0161no je danes stali\u0161\u010de arhitekture kot stroke. Konservatorji na drugi strani i\u0161\u010dejo kreativne poti za promocijo in upravljanje dedi\u0161\u010dine, je ne le ohranjajo, temve\u010d promovirajo in izobra\u017eujejo. Mislim, da imamo arhitekti in konservatorji zelo podobne cilje in se v klju\u010dnih stali\u0161\u010dih strinjamo. \u017delimo, da se dedi\u0161\u010dina ohrani, ohranila pa se bo tako, da bo dobila novo \u017eivljenje. Na\u0161a skupna naloga je, da v tem novem \u017eivljenju za\u0161\u010ditimo in ohranimo tiste elemente, ki so pri\u010devalno najmo\u010dnej\u0161i, da je integriteta spomenika neokrnjena.<\/p>\n\n\n\n

Konservatorji in arhitekti lahko eni drugim zelo pomagamo pri vzpostavljanju novih vidikov. Menim, da je pomembno, da smo oboji odprti za dialog. Pri nas na Fakulteti je, denimo, bistveno premalo poudarka na umetnostni zgodovini, na kompoziciji, klasi\u010dni literaturi, dialektiki in zgodbah preteklosti, v \u010demer so konservatorji bolje podkovani. Smo pa zelo dobri v re\u0161evanju problemov. Bistvenega pomena je, da v dialogu prepoznamo sogovornikove kakovosti in dopustimo, da nam odpre nove poglede, nova mi\u0161ljenja. Nujno bi bilo, da je tak\u0161nih medstrokovnih sodelovanj vedno ve\u010d, ne le s konservatorji, temve\u010d denimo tudi s krajinskimi arhitekti.<\/p>\n\n\n\n

Zdi se, da se s popularizacijo prenove, ki pronica v medije in postaja trend, vzpostavlja tudi svojevrstna estetika prenove, ki pa ni vedno dobra ali smotrna. Ni vedno avtenti\u010dna, \u010deprav se za tak\u0161no izdaja. Pogosto projektanti izbirajo elemente, ki naj bi poudarili ‘zgodovinskost’ objekta, denimo neometane kamnite stene, \u010deprav je bila mogo\u010de stavba ve\u010dino svojega obstoja ometana. <\/strong><\/strong><\/p>\n\n\n\n

Treba je celovito razumeti kontekst. Pri nas v biroju se vsake naloge lotimo tako, da temeljito razi\u0161\u010demo kontekst, se poglobimo dale\u010d v zgodovino, da bi razumeli, zakaj neka prostorska tvorba danes obstaja na to\u010dno tak\u0161en na\u010din. Potem pa je s tem znanjem in z orodji, ki sva jih omenjala na za\u010detku, treba presoditi, kaj je za pri\u010devalno vrednost stavbe najbolje. \u010ce gre za baro\u010dno stavbo, denimo, ki je bila od za\u010detka ometana \u2013 je za njeno \u017eivljenje danes ve\u010d vredno to, da ostane tak\u0161na, kot je bila v baroku, ali da razgali svoje stene v nekem novem kontekstu dana\u0161njega dne? Oba odgovora sta mogo\u010da. Ne bi rekel, da se je nujno postaviti na okope, temve\u010d je bolje presojati vsak primer zase.<\/p>\n\n\n\n

V veliko primerih pa je glede tega doktrina zelo jasna. Pravila glede ohranjanja stavb so jasno zapisana in tudi pri nas bi jih morali dosledno upo\u0161tevati, ter se namesto na osebno mnenje bolj pogosto sklicevati na preverjena dognanja stroke.<\/p>\n\n\n\n

Kako meni\u0161, da bi bilo treba spodbujati prenovo ne le med kon\u010dnimi uporabniki, za kar se vsi skupaj zelo trudimo, temve\u010d tudi med arhitekti? Zdi se, da kljub splo\u0161ni osve\u0161\u010denosti stroke \u0161tevilni posamezniki \u0161e zmerom operirajo po liniji najmanj\u0161ega odpora, predlagajo ru\u0161itve, se zatekajo k vpra\u0161ljivim novogradnjam. <\/strong><\/strong><\/p>\n\n\n\n

Zakaj so v Veliki Britaniji, recimo, videti stvari urejene? Zakaj so v \u0160vici videti stvari urejene? V prvi vrsti za vsem skupaj gotovo stoji zelo strog urbanizem, stroga pravila, kjer je vsak poseg v prostor stvar dialoga. Ne temelji pa vse na zakonodaji, gre prav gotovo za stvar mentalitete. Mogo\u010de gre tu del zaslug za na\u0161e stanje pripisati izobra\u017eevalnim institucijam, ki pri nas vzgajajo arhitekte. Konec koncev vse te stavbe, ki kazijo pokrajino, sprojektirajo arhitekti. Se pri nas v izobra\u017eevalnem procesu morda \u0161e zmerom preve\u010d poudarja nujnost tega, da arhitekt postre\u017ee z novo, inovativno, sve\u017eo re\u0161itvijo, da doda svoj avtorski pe\u010dat? Morda, \u010deprav se mi osebno to sploh ne zdi pomembno. Mislim, da je ob vstopanju v dialog z dedi\u0161\u010dino in obstoje\u010dim kontekstom v\u010dasih nujno ostati zelo skromen in spo\u0161tljiv.<\/p>\n\n\n\n

<\/p>\n\n\n\n

Pogovarjala se je: Ajda Bra\u010di\u010d<\/p>\n\n\n\n

Fotografija: Ur\u0161ula Novak<\/p>\n\n\n\n

<\/div>\n\n\n
\n\t<\/a>\t\t
\n\t\t
\n\t\t\t\"\"\t\t<\/div>\n\t<\/div>\n\t\t
\n\t\t\t\t
\n\t\t\tDr. \u017diva Deu: Pogre\u0161am prostorsko vzgojo in spo\u0161tljivej\u0161i odnos do dedi\u0161\u010dine\t\t<\/div>\n\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\tProf. dr. \u017diva Deu je ena izmed oseb, ki so za prepoznavnost lokalne stavbne dedi\u0161\u010dine in promocijo prenove naredile najve\u010d. Prva redna profesorica na ljubljanski Fakulteti za arhitekturo je v \u010dasu svojega aktivnega ukvarjanja s temo arhitekturne dedi\u0161\u010dine napisala nebroj knjig in priro\u010dnikov, sodelovala v \u0161tevilnih strokovnih skupinah in vodila \u0161tevilne projekte. Obnavljala in prenavljala je tudi kot projektantka v praksi. \t\t<\/div>\n\t\t\t<\/div>\n<\/div>\n\n\n\n
<\/div>\n<\/div><\/div>\n\n\n\n
<\/div><\/div>\n<\/div><\/div><\/div>\n