{"id":2021,"date":"2022-10-25T12:28:50","date_gmt":"2022-10-25T12:28:50","guid":{"rendered":"https:\/\/kajza.si\/?p=2021"},"modified":"2022-10-25T12:28:51","modified_gmt":"2022-10-25T12:28:51","slug":"vernakularnost-industrijskih-hal","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/kajza.si\/index.php\/2022\/10\/25\/vernakularnost-industrijskih-hal\/","title":{"rendered":"Vernakularnost industrijskih hal"},"content":{"rendered":"\n
\n
\n

Vernakularnost industrijskih hal<\/h2>\n\n\n\n

25. oktober 2022<\/p>\n\n\n\n

Leta 2020, skoraj hkrati z za\u010detkom epidemije, se je v muzeju Guggenheim v New Yorku odprla razstava zvezdni\u0161kega arhitekta Rema Koolhaasa, naslovljena Countryside. The Future<\/em> (\u00bbPode\u017eelje. Prihodnost\u00ab). Arhitekt, ki so ga vse od za\u010detka njegovega delovanja navdihovali in vznemirjali predvsem urbani prostori, megastrukture in velemesta (spomnimo se le njegovega temeljnega dela Delirious New York<\/em>), je s projektom skrenil v navidez povsem novo smer in se lotil raziskovanja tistega dela okolja, ki mu doslej ni posve\u010dal pretirane pozornosti. Poteza je bila kontraverzna in je izzvala prenekatero kritiko, sploh zaradi na\u010dina, na katerega se je Koolhaas odlo\u010dil pode\u017eelje koncipirati. Ob razstavi je iz\u0161la tudi \u017eepna publikacija, v uvodu v katero Koolhaas pode\u017eelje \u2013 torej divja, odro\u010dna ali redko naseljena podro\u010dja, ki zavzemajo veliko ve\u010dino zemeljskega kopnega \u2013 imenuje ‘prezrto kraljestvo’. Nenadno spremembo v pozornosti, ki je arhitektov fokus iz urbanega preusmerila v ruralno, pa je Koolhaas v nekem intervjuju sam pojasnil pribli\u017eno takole: na poti skozi enega izmed ameri\u0161kih pu\u0161\u010davskih predelov so njegovo pozornost pritegnile ogromne proizvodne hale, ume\u0161\u010dene v sredino praznega prostora, dale\u010d od mest in naselij. S preostalo civilizacijo sta jih povezovali le cesta in \u017eelezni\u0161ka proga, po svojih oblikah pa so bile strogo utilitarne, napravljene z mislijo na var\u010dnost in najve\u010djo mo\u017eno u\u010dinkovitost. Arhitektu so se v svojih iz\u010di\u0161\u010denih linijah in preprostosti nenadoma zazdele mogo\u010dne in lepe; zatrdil je celo, da prav tak\u0161ne pravokotne monta\u017ene proizvodne hale, ki jih vsi dobro poznamo tudi s slovenskega pode\u017eelja, s svojo velikostjo in mol\u010de\u010do u\u010dinkovitostjo v \u010dloveku vzbujajo novo obliko sublimne lepote.<\/p>\n\n\n\n

Pode\u017eelje, ki ga Koolhaas drzno razprostre kar \u010dez 98% povr\u0161ine planeta, \u010deprav je to upo\u0161tevaje gladino oceanov in morij bistveno pretirana trditev, je, vsaj s stali\u0161\u010da mesta, \u017ee od nekdaj obravnavano kot servisno obmo\u010dje za mesta. Mesta, kjer se praviloma zgo\u0161\u010data oblast in premo\u017eenje, se napajajo iz velikih pridelovalnih povr\u0161in, ki le\u017eijo na pode\u017eelju. Mesta se v svoje zaledje zatekajo po \u017eivino, polj\u0161\u010dine, surovine, pitno vodo, na pode\u017eelje odhajajo po divjad in gradbeni material. Tradicionalno se k pode\u017eelju obra\u010dajo tudi takrat, ko zaradi zunanjih ali notranjih neravnovesij potrebujejo ve\u010d ljudi \u2013 pa naj bo to zato, da bi jih oboro\u017eila v vojsko ali pa postavila za teko\u010di trak. Obenem mesta na pode\u017eelje umikajo tisto, za kar v mestih ‘ni prostora’ ali pa glede na dru\u017ebene preference v sredi\u0161\u010de ne spada. Tak\u0161ni prostori so \u017ee od antike nekropole in pokopali\u0161\u010da, bivali\u0161\u010da marginaliziranih skupin in revnej\u0161ih slojev ter potencialno nevarna obmo\u010dja, kot so na primer klavnice, strojarne in podobno. Danes so njihovo pozicijo na obrobju mesta zavzeli domovi za stare, industrijske cone in naselja neprofitnih stanovanj. Tak\u0161na izkori\u0161\u010devalsko\/odlagalni\u0161ka narativa razmi\u0161ljanja o pode\u017eelju se logi\u010dno nadaljuje v to, kar v svojem razmi\u0161ljanju o industrijskih halah izpostavlja Koolhaas. Pode\u017eelje danes ostaja servisni prostor mesta, produkcijsko obmo\u010dje, ki mesto tako reko\u010d proizvaja. Proizvodnja hrane in vsakovrstnih dobrin, pa tudi odlaganje odpadnega materiala iz mesta ostaja ena izmed funkcij pode\u017eelja. V tem pogledu industrijska poslopja in tovarni\u0161ki obrati, ki na pode\u017eelju brezsramno zavzemajo velika obmo\u010dja, kakr\u0161nih si v zgo\u0161\u010denem prostoru mesta ne bi mogli prisvojiti, slu\u017eijo podobnemu namenu kot nekdanje kmetije, polja in gozdovi, ki tradicionalno tvorijo pode\u017eelsko krajino. Vendar pa so se, enako kot mesta, ti novi obrati pove\u010dali in industrializirali: kmetije so postale velekmetije, njive so postale monokulturne planta\u017ee in velikanska polja, gozdovi pa organizirane zasaditve, namenjene se\u010dnji.<\/p>\n\n\n\n

Da se podoba pode\u017eelja spreminja, je neizogibno. Oklepanje idili\u010dne podobe gri\u010dev in logov, sredi katerih na plano tu in tam pokuka kamnita zgradba kmetije ali lesen skedenj, je lahko za pode\u017eelje prav tako \u0161kodljivo. S tem fenomenom se na primer soo\u010da veliko ruralnih obmo\u010dij v bolj razvitih evropskih dr\u017eavah, v katerih je pode\u017eelje postalo fantazma, oropana avtenti\u010dnosti in ohranjena le z namenom da slu\u017ei \u0161e eni izmed potreb mesta: po\u010ditku. V iskanju mirnej\u0161ega na\u010dina \u017eivljenja in stika z naravo se tisti mestni prebivalci, ki si to lahko privo\u0161\u010dijo, na pode\u017eelje odpravljajo na po\u010ditnice. Skednji in vinske kleti so postali AirBnb-ji, lastniki doma\u010dij pa niso ve\u010d kmetje, temve\u010d poslovne\u017ei. Namesto letnim ciklom rodovitnosti in propada, rasti in odmiranja novo pode\u017eelje sledi ciklom turisti\u010dnih sezon. Cele vasi se polnijo in praznijo v skladu z dopustni\u0161kimi termini me\u0161\u010danov, ki na pode\u017eelje prihajajo le zato, da bi jih za oknom pri\u010dakal druga\u010den razgled, medtem ko svojega na\u010dina \u017eivljenja niso pripravljeni bistveno spremeniti in ne popustiti pri svoji zahtevi po sodobnem udobju.<\/p>\n\n\n\n

Jasno pa je, da je tako v prostorsko-urejevalski stroki kot tudi v javnem diskurzu \u010dedalje bolj otipljivo zaznavno zanimanje za prihodnost pode\u017eelja. Podnebno krizo, ki je \u017ee dodobra vstopila med silnice, ki oblikujejo svetovno mi\u0161ljenje o pode\u017eelju, je nedavno nadgradila \u0161e kriza zaradi vojne v Ukrajini, zaradi katere se je ustavila globalna dobava \u0161tevilnih surovin, med drugim \u017eita. Zdru\u017eeni narodi opozarjajo, da bi trenutna vojna lahko povzro\u010dila svetovno prehransko krizo, ki bi trajala ve\u010d let. Zahteva po prehranski samooskrbi, s tem pa po mo\u010dnem, avtonomnem in vitalnem pode\u017eelju je nenadoma stopila v ospredje ne le evropskih, temve\u010d \u0161tevilnih svetovnih dr\u017eav. Vra\u010danje v mitologizirano preteklost majhnih kmetij in \u0161irnih polj, ki morda sploh nikdar ni obstajala, ni optimalna opcija. Zastavlja se morda najve\u010dje vpra\u0161anje na\u0161e dobe: kako dobre prakse iz preteklosti, ki so \u0161e danes kontinuirane ali pa so bile pozabljene in znova odkrite, posodobiti in prenesti v dana\u0161nji \u010das? Kako zagotoviti pode\u017eelje, ki bo obenem odgovarjalo na potrebe dana\u0161njih prebivalcev, obenem pa ne bo tonilo v histori\u010dno potvorbo samega sebe?<\/p>\n\n\n\n

S podobnimi vpra\u0161anji se ukvarja tudi pravkar odprti bienale oblikovanja BIO27, ki ga je kurirala londonska strokovnjakinja Jane Withers. Bienale nosi naslov Supervernakularno in raziskuje mo\u017enosti za prenos tradicionalnih in ljudskih znanj v sodoben kontekst in napredne oblikovalske procese. Vernakularnost je izraz, ki se najve\u010d uporablja v arhitekturi in antropologiji in ozna\u010duje tiste prakse in izdelke, ki so skozi stoletja nastali med ljudmi brez o\u010ditnega avtorja. Gre za procese, ki so se izpopolnili z vedno vnovi\u010dnim izbolj\u0161evanjem, v katerem je bilo malo prostora za napake. Zaradi te\u017ekih \u017eivljenjskih pogojev na pode\u017eelju je moral vsak objekt kar najbolje izpolnjevati svoje naloge, vsaka stavba optimalno oskrbovati svoje prebivalce in vsak proces proizvesti kar najmanj odpadka. Na razstavi sre\u010damo \u0161tevilne izdelke in prakse z vsega sveta, ki se v svoji zasnovi opirajo na tiso\u010dletna ljudska znanja in uporabljajo naravne materiale. Stremijo h kro\u017enemu gospodarstvu in lokalnim verigam samooskrbe. Zdi se, da je prav koncept vernakularnosti, ki je seveda glede na okolje vsakokrat druga\u010den, tisti odgovor, ki ga pode\u017eelje prihodnosti i\u0161\u010de in zahteva. V tem pogledu je vra\u010danje h konceptu vernakularnosti nadvse smiselno \u2013 le vnovi\u010d bi mu bilo treba napraviti mesto v dana\u0161njem svetu oblikovanja.<\/p>\n\n\n\n

\u010ce razmi\u0161ljamo tako, lahko Koolhaasu v njegovi fascinaciji nad proizvodnimi halami sredi ni\u010desar do neke mere pritrdimo. Ti objekti so zares zasnovani po na\u010delih najvi\u0161je funkcionalnosti, v svetu, ki mu vlada zaslu\u017eek, pa je vsaka napaka lahko usodna, in zato prav kot v tradicionalnih pode\u017eelskih skupnostih tudi v proizvodnih multinacionalkah ves \u010das poteka neumorna optimizacija procesov. Ali so torej industrijske hale dana\u0161nja vernakularnosti? Seveda ne. Vselej namre\u010d pogrnejo na izpitu trajnosti, lokalne samooskrbe in sonaravnosti. \u010ce kot Koolhaas opazujemo dana\u0161nje pode\u017eelje, lahko kve\u010djemu pravilno diagnosticiramo njegovo stanje, ne moremo pa ugotoviti, kak\u0161ne bi bile primerne alternative. Zato se je na\u010delom, ki jih vna\u0161a pojem vernakularnosti, vsekakor vredno posvetiti, \u010detudi na predruga\u010den in spremenjenemu svetu primeren na\u010din. Med prvimi koraki k temu bi lahko bilo vnovi\u010dno vzpostavljanje lokalnosti kot edinega smotrnega obsega delovanja \u2013 torej vzpodbujanje fizi\u010dne vezanosti hrane, surovin in populacije na dolo\u010den geografski prostor. Tudi pojem pode\u017eelja je v tem pogledu zavajajo\u010d, saj je pode\u017eelje, kljub \u017ee omenjenim 98% zemeljske povr\u0161ine, ki naj bi jih obsegalo, vsepovsod druga\u010dno. Da bi se izognili absolutizmu globalnosti, lahko morda za\u010dnemo \u017ee s tem, da pojem pode\u017eelja bistveno bolj lokalno opredelimo in se posvetimo specifi\u010dnim te\u017eavam in regeneraciji, ki jo zahteva vsako posami\u010dno lokalno okolje.<\/p>\n\n\n\n

<\/p>\n\n\n\n

Kolumna je bila v raz\u0161irjeni obliki februarja 2022 prvotno objavljena v reviji Hi\u0161e v okviru stalne Kaj\u017eine kolumne.<\/strong><\/p>\n\n\n\n

Napisala: Ajda Bra\u010di\u010d<\/p>\n\n\n\n

<\/div>\n\n\n
\n\t<\/a>\t\t
\n\t\t
\n\t\t\t\"\"\t\t<\/div>\n\t<\/div>\n\t\t
\n\t\t\t\t
\n\t\t\tJavno dobro med \u010dlove\u0161kim in naravnim\t\t<\/div>\n\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\tZanimivo pa je, da je med spremembo zakonodaje o gradnji, ko je leta 2018 Zakon o graditvi objektov nadomestil novi Gradbeni zakon, iz njega pojem javnega dobrega povsem izginil. \u010ce je v ZGO-1 grajeno javno dobro urejal 212. \u010dlen, pa tak\u0161nega \u010dlena, niti omembe termina ‘javno dobro’ v GZ ne najdemo.\t\t<\/div>\n\t\t\t<\/div>\n<\/div>\n\n\n\n
<\/div>\n<\/div><\/div>\n\n\n\n
<\/div><\/div>\n<\/div><\/div><\/div>\n