{"id":1496,"date":"2022-04-11T17:20:41","date_gmt":"2022-04-11T17:20:41","guid":{"rendered":"https:\/\/kajza.si\/?p=1496"},"modified":"2022-04-11T17:20:43","modified_gmt":"2022-04-11T17:20:43","slug":"dr-ziva-deu-pogresam-prostorsko-vzgojo-in-spostljivejsi-odnos-do-dediscine","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/kajza.si\/index.php\/2022\/04\/11\/dr-ziva-deu-pogresam-prostorsko-vzgojo-in-spostljivejsi-odnos-do-dediscine\/","title":{"rendered":"Dr. \u017diva Deu: Pogre\u0161am prostorsko vzgojo in spo\u0161tljivej\u0161i odnos do dedi\u0161\u010dine"},"content":{"rendered":"\n
\n
\n

Dr. \u017diva Deu: Pogre\u0161am prostorsko vzgojo in spo\u0161tljivej\u0161i odnos do dedi\u0161\u010dine<\/strong><\/h2>\n\n\n\n

ponedeljek, 11. april 2022<\/p>\n\n\n\n

Prof. dr. \u017diva Deu je ena izmed oseb, ki so za prepoznavnost lokalne stavbne dedi\u0161\u010dine in promocijo prenove naredile najve\u010d. Prva redna profesorica na ljubljanski Fakulteti za arhitekturo je v \u010dasu svojega aktivnega ukvarjanja s temo arhitekturne dedi\u0161\u010dine napisala nebroj knjig in priro\u010dnikov, sodelovala v \u0161tevilnih strokovnih skupinah in vodila \u0161tevilne projekte. Obnavljala in prenavljala je tudi kot projektantka v praksi. Od leta 2015 sodeluje pri projektu \u0160ola prenove, v katerem je zdru\u017eenih ve\u010d institucij, ki se v slovenskem prostoru ukvarjajo s stavbno dedi\u0161\u010dino. Se je trud obrestoval? Kak\u0161no je dana\u0161nje stanje in ali se je odnos do dedi\u0161\u010dine v zadnjih letih spremenil? Pogovor z dr. \u017divo Deu odgovarja na ta vpra\u0161anja, \u0161e ve\u010d pa jih odpira.<\/strong><\/p>\n\n\n\n

\u0160ola prenove izvajalce in lastnike objektov informira o ustreznem ravnanju s starimi stavbami, zdaj se za promocijo prenove zavzemamo tudi pri Kaj\u017ei. Je tak\u0161en na\u010din informiranja ljudi uspe\u0161en? Kaj bi \u0161e lahko storili?<\/strong><\/p>\n\n\n\n

Veliko posameznikov, ki se prvi\u010d sre\u010dujejo s prenovo, sploh manj\u0161ih, zasebnih investitorjev, se hitro znajde v zadregi, saj jim izvajalci ponudijo le klasi\u010dne storitve. Te pa pogosto ne ustrezajo specifi\u010dnemu objektu, s katerim imajo investitorji opravka. Zato bi se mi zdelo med drugim smiselno napraviti seznam zaupanja vrednih izvajalcev ali pa vzpostaviti nekak\u0161no klepetalnico, v kateri bi si tisti, ki smo ob prenovi \u017ee naleteli na dobre strokovnjake za izvedbo, lahko izmenjali izku\u0161nje.<\/p>\n\n\n\n

Vendar pa imajo tak\u0161ne klepetalnice in nemoderirani forumi tudi svoje pomanjkljivosti. Brez prisotnosti strokovnjaka se tak\u0161en projekt lahko hitro sprevr\u017ee v zbir neutemeljenih, strokovno nepodkovanih in \u0161kodljivih mnenj.<\/strong><\/p>\n\n\n\n

To je pravzaprav ve\u010dno vpra\u0161anje: ali menite, da se da pri nas postopoma privzgojiti toliko prostorske kulture, da bi ljudem lahko zaupali samoprenovo?<\/strong><\/p>\n\n\n\n

V svojem popotovanju po slovenskem prostoru sem sre\u010dala zelo veliko izjemno kakovostnih prenov, ki so jih lastniki izpeljali sami. To pomeni, da so jih sami nadzirali ali pa tudi fizi\u010dno sami izvajali. Vendar so bili ti lastniki ozave\u0161\u010deni, imeli so nekaj izku\u0161enj in so dobro vedeli, kaj \u017eelijo. \u010ce dam banalen primer: nekdo je \u017eelel slamnato streho in je nato toliko \u010dasa brskal in raziskoval, da je pri\u0161el do strokovnjaka, ki mu je znal izdelati kakovostno slamnato streho. \u010ce pa bi bil \u010dlovek neozave\u0161\u010den, neizku\u0161en, bi mu prvi krovec, ki bi pri\u0161el mimo, lahko zabrusil, da je slamnata streha nesmiselna in draga in da naj raje uporabi sodobno kritino. Prenova bi bila povsem druga\u010dna.<\/p>\n\n\n\n

Absolutno sem prista\u0161ica tega, da se dela izvedejo tudi v lastni re\u017eiji. Vendar se mora v tem primeru lastnik izobraziti o tem, kak\u0161no je bilo prvotno stanje, kako so se na stavbi dogajale spremembe, se s stavbo dobro spoznati. To lahko lastniki storijo sami, na to temo imamo kar nekaj knjig, \u010dlankov \u2013 nekaj sem jih napisala tudi sama. Pozdravljam samoiniciativnost lastnikov, vendar pa pogre\u0161am prostorsko vzgojo, vzgojo o tem, da je stavbarstvo toliko del na\u0161e kulturne dedi\u0161\u010dine kot jezik, kot glasba. Na \u0161oli, na kateri danes pou\u010dujem, me \u017ealosti to, da je 80% \u0161tudentov \u0161e zmerom mnenja, da naj se stara hi\u0161a poru\u0161i in zgradi na novo. Ne prepoznajo vrednot spomina, vrednot kulture.<\/p>\n\n\n\n

Pa se vam zdi, da se odnos do stavbne dedi\u0161\u010dine spreminja? V zadnjem \u010dasu je prenova postala skoraj trendovska, o njej se veliko ve\u010d govori.<\/strong><\/p>\n\n\n\n

Ja, mislim, da se odnos obra\u010da na bolje. Vendar pa med svojimi kolegi arhitekti opa\u017eam do konservatorsko-restavratorskega pristopa premalo spo\u0161tljiv odnos. Prevladujejo avtorske prenove, s katerimi se je zbrisalo in za vedno izginilo  vse preve\u010d dedi\u0161\u010dinsko vrednega.<\/p>\n\n\n\n

Po drugi strani pa se mi zdi, da postaja popularna prenova, ki odstira, ali \u0161e bolje poudarja  staro na napa\u010den, nepravilen na\u010din. V slovenski Istri, Primorju in  tudi drugod pri prenovah odstranjujejo  omete s ciljem, da se poka\u017ee kamnita, ope\u010dna ali lesena konstrukcija kot \u00bbpotreben\u00ab dokaz starega. V\u010dasih se doda \u0161e kak\u0161en lesen tram, zato da se ustvari ob\u010dutek nekak\u0161ne doma\u010dijskosti. \u010ce listamo sodobne arhitekturne revije, je v njih vse preve\u010d to\u010dno takih projektov, ki spomina na preteklost povezujejo z grobo in preprosto izdelavo.  Nesmisel. \u010ce se dotaknemo \u0161e enkrat ometov: v 16. je zidana gradnja izpodrinila leseno in vse stavbe, posebej stanovanjske hi\u0161e, so bile ometane. Zakaj? Omet ima svojo funkcijo, \u0161\u010diti kamen ali les, zgladi in polep\u0161a  steno, omogo\u010da la\u017eje \u010di\u0161\u010denje in vzdr\u017eevanje.  Ali pa na primer trenutno modno \u00bbrustikalno\u00ab pohi\u0161tvo iz lesa, ki se ga ob strani \u0161e vedno dr\u017ei lubje \u2013 kak\u0161na neumnost. Odkar \u010dlovek dela z lesom, se je pri oblikovanju pohi\u0161tva trudil, da je bilo le-to izdelano iz \u010dim bolj\u0161ega lesa,  da so bile povr\u0161ine in robovi gladki, prijetni na dotik. Tu se mi zdi, da gremo morda v napa\u010dno smer.<\/p>\n\n\n\n

Res je najpogostej\u0161i pristop arhitektov to, da konstrukcijo najprej o\u010distijo do golega, ta konstrukcija pa naj bi nato predstavljala tisto poglavitno arhitekturno vrednost, avtenti\u010dnost nekega starega objekta. Kako pa presodimo, kaj odstraniti in kaj ohraniti? Kje v zgodovini je meja, ki predpisuje, da je nekaj ‘avtenti\u010dno’?<\/strong><\/p>\n\n\n\n

Moje mnenje je, da se dedi\u0161\u010dina vedno preoblikuje, vedno se nalagajo novi sloji, prihaja do sprememb v bivanjski kulturi. Vse te spremembe so avtenti\u010dne. Obstajalo pa je obdobje, pribli\u017eno v sedemdesetih letih prej\u0161njega stoletja, ko je prihajalo do degradacije dedi\u0161\u010dine. In mislim, da je te posege, ki degradirajo predhodno stanje, smiselno odstraniti. V tistem \u010dasu so, na primer, ladijski pod, krasen, zdrav, trpe\u017een material, ki ga \u0161e danes kujemo v nebo, prekrili s cenenimi materiali tistega \u010dasa \u2013 tapisoni, linoleji. Mislim, da je jasno, da je tak\u0161ne posege nesmiselno \u0161\u010dititi kot dedi\u0161\u010dino. Avtenti\u010dno je tisto, kar je spodaj. Seveda pa je treba pri vsaki prenovi presojati na podlagi specifi\u010dnih razmer.<\/p>\n\n\n\n

Prav to presojanje, kaj ostane in kaj ne, je najbr\u017e najzanimivej\u0161a naloga pri prenovi.<\/strong><\/p>\n\n\n\n

Seveda obstaja razlika, \u010de gre za denimo obnovo Ple\u010dnikove hi\u0161e, kjer je ohranjeno izvorno stanje, zadeva pa deluje kot muzej. Povsem druga\u010de bi bilo, \u010de bi tam notri nekdo \u017eelel dejansko \u017eiveti. Takrat gre za prenovo in je to razsojanje veliko te\u017eje.<\/p>\n\n\n\n

Ena izmed zanimivih dilem se ponuja pri prenovi Pre\u0161ernove rojstne hi\u0161e. Ta ni imela tak\u0161ne podobe, kot jo ima danes, ko sta k njej pristopila Fin\u017egar in Ple\u010dnik. Glede na to, da se po novem razstavni prostor seli v bli\u017enji gospodarski objekt doma\u010dije, se odpira razmislek, ali \u0161\u010dititi njune posege ali doma\u010diji povrniti nekoliko bolj izvorno stanje? Tukaj se kre\u0161ejo mnenja in si najbolj vrhunski strokovnjaki med seboj niso edini.<\/p>\n\n\n\n

Pri tem je pomembna tudi terminologija, ki jo uporabljamo. Med obnovo in prenovo, denimo, obstaja bistvena razlika, pa vendar marsikdo izraza uporablja izmeni\u010dno. Spomnim se, da ste nam o tem predavali prvo uro pri predmetu Prenova in konservatorstvo na fakulteti \u2026<\/strong><\/p>\n\n\n\n

Glede izrazoslovja moramo biti natan\u010dni, da vemo, o \u010dem se pravzaprav pogovarjamo. Zato sem to pri svojih predmetih vedno poudarjala. Na \u0161oli mi v resnici ni bilo lahko. Med kolegi sem dolgo \u010dasa pogre\u0161ala bolj spo\u0161tljiv odnos do prenove, za katerega se mi zdi, da je od\u0161el s prof. Fistrom. Pogosto so bili moji predmeti potisnjeni ob stran, skriti pred \u0161tudenti. Pa tudi prenova, kot se je pou\u010devala na seminarjih, je vedno temeljila na tem, kako v staro hi\u0161o vnesti \u010dim ve\u010d novega, \u010dim ve\u010d avtorskega. Nih\u010de pa \u0161tudentom ni povedal, da so lahko njihovi posegi zelo subtilni, zelo neopazni. Zelo veliko kolegov z mojega podro\u010dja se strinja, da je najbolj\u0161a prenova tista, pri kateri se avtorja sploh ne opazi.<\/p>\n\n\n\n

V zadnjem \u010dasu se premiki glede prenove in obnove pojavljajo tudi na \u0161ir\u0161i strate\u0161ki ravni. Dobili smo Novi evropski Bauhaus, Leeuwardensko in Davo\u0161ko deklaracijo. Menite, da so te direktive v Sloveniji dobro implementirane?<\/strong><\/p>\n\n\n\n

Mislim, da na\u0161a zakonodaja sledi svetovnim smernicam in a\u017eurno vgrajuje cilje, ki jih sprejemajo razna mednarodna zdru\u017eenja in strokovne skupine. Pomembno se mi zdi, da smo na nacionalni ravni prepoznali, da ima prenova prednost \u017ee s stali\u0161\u010da recikliranja in varstva okolja. V Strategiji prostorskega razvoja Slovenije jasno pi\u0161e, da se mora vsaka nova gradnja prilagoditi obstoje\u010demu. Vendar pa je \u017eal v praksi s tem \u010disto druga\u010de. Ne upo\u0161tevajo se zna\u010dilnosti okoli\u0161kih objektov, ne prepozna se pripadnosti prostoru, neki arhitekturni regiji ali krajini. Med stotimi dvokapnimi strehami vasi v ljubljanski kotlini \u0161e zmerom najdemo novogradnjo z izstopajo\u010do ravno streho, ki je tam povsem brez razloga. Zdi se, da so arhitekti \u0161e vedno zastrupljeni s tem, \u010deprav gradbeniki \u017ee desetletja poudarjajo, da ravna streha ni primerna za tukaj\u0161nje podnebje. Za to imamo prevelike temperaturne razlike, hitreje pride do po\u0161kodb, pa \u0161e sanacija je pri ravni strehi bistveno zahtevnej\u0161a kot pri strehi z naklonom. Streha z naklonom poskrbi tudi zato, da sneg zdrsi \u010dim dlje od ostenja in ga s tem ne obremenjuje, jasno je tudi, kako veliko vlogo igra napu\u0161\u010d. Da ne govorimo o tem, kako streha dolo\u010da in zaznamuje nek prostor.<\/p>\n\n\n\n

Za to, da bi ljudi motivirali, da upo\u0161tevajo kontekst prostora, o\u010ditno niso dovolj le zakonska dolo\u010dila s predvidenimi kaznimi. Dvigniti bi bilo treba splo\u0161no prostorsko kulturo. Prenova pa sploh zahteva \u0161e dodatno motivacijo. Ali mislite, da je afiniteta do starega, do prenove, \u010dloveku polo\u017eena v zibko?<\/strong><\/p>\n\n\n\n

V estetiki sta vedno prisotna ta dva pojma: lepo in grdo. Ljudje so se od nekdaj trudili razviti merila, ki bi jasno dolo\u010dila, kje je med tema dvema pojmoma meja. Kljub ugotovitvam stroke pa menim, da imamo vsi ljudje prirojen ob\u010dutek za ocenjevanje: neka podoba, obraz, umetni\u0161ko delo, arhitektura, te lahko v trenutku prvega sre\u010danja pre\u017eame z navdu\u0161enjem ali pa z ob\u010dutkom studa. Ta odnos do estetike je deloma vpisan v na\u0161o \u010dlove\u0161kost, deloma pa je seveda kulturno pogojen in privzgojen glede na okolje, v katerem nekdo odra\u0161\u010da. Jaz moram re\u010di, da so imeli moji star\u0161i ob\u010dutek za dedi\u0161\u010dino, za umetnost, za starine. Spomnim se, da je steno v jedilnici krasila zbirka panjskih kon\u010dnic, na polici je bila urejena majhna zbirka starinskih likalnikov in drugo. Vendar pa se je ta moja afiniteta do starega v \u010dasu \u0161tudija nekoliko izgubila in na za\u010detku svoje poti si nikakor nisem mislila, da se bom ukvarjala ravno s prenovo. Pravzaprav je bilo na za\u010detku mojega \u0161tudija ve\u010dje vpra\u0161anje, kaj \u017eenska v arhitekturi sploh po\u010dne.<\/p>\n\n\n\n

Profesor Mihevc mi je predlagal, naj se usmerim v zunanje ureditve, saj naj bi mi bilo to kot \u017eenski la\u017eje. Upo\u0161tevala sem ga, zato so bila moja prva dela povezana z ureditvami parkov, vrtov. Kasneje sem padla v urbanisti\u010dno na\u010drtovanje, na Zavodu za dru\u017ebeno planiranje smo pripravljali smernice za pripravo urbanisti\u010dnih zasnov, in prek tega je \u010dez \u010das pri\u0161la naloga, naj razi\u0161\u010dem dedi\u0161\u010dino slovenskega prostora. Tako se je vse skupaj za\u010delo. Po dvajsetih, tridesetih letih aktivnega dela na tem podro\u010dju se mi zdi, da je pred nami vsekakor \u0161e veliko dela. Ogromno je tudi projektov v zvezi s stavbno dedi\u0161\u010dino na dr\u017eavni ali meddr\u017eavni ravni, ki so bili dobro zastavljeni, potem pa so ob vsakokratnih menjavah kadrov ali vodstev obstali.<\/p>\n\n\n\n

Tudi sama pogosto naletim na res fantasti\u010dne projekte, ki jih izvajajo slovenske institucije, in skoraj ne morem verjeti, da kaj tak\u0161nega pri nas obstaja. Vendar pa ti projekti navadno obstanejo v kak\u0161nem predalu, ne dela se na promociji, na koncu so sami sebi namen. Zdi se, kot da gre \u2013 sploh ob vzponu evropskih usmeritev v trajnostni razvoj \u2013 v resnici samo za brezciljno \u010drpanje sredstev \u2026<\/strong><\/p>\n\n\n\n

Temu so bile namenjene knjige, ki sem jih napisala o primerih dobre prakse prenov in obnov, in nagivarjajo lai\u010dnega bralca. Mislim, da ni dovolj le ponavljati, da je dobra prenova mogo\u010da, treba je to tudi pokazati. Za odklonilen odnos ljudi je kriva tista parola, ki je ostala iz povojnih \u010dasov: da je staro hi\u0161o bolje poru\u0161iti in za\u010deti znova. To je prepri\u010danje modernizma, ki je \u0161lo dobro v korak s povojno ideologijo, da je s starim svetom treba prekiniti, ga izbrisati. \u017dal pa je to pomenilo, da je propadlo tudi zelo veliko zelo kakovostne stare arhitekture, in da \u0161e danes propada ravno zato, ker imajo ljudje v sebi globoko zakoreninjeno dogmo, da se prenova ne izpla\u010da.<\/p>\n\n\n\n

Res je, stara hi\u0161a je pri dosti ljudeh povsem podzavestno povezana z vlago, umazanijo, rev\u0161\u010dino.<\/strong><\/p>\n\n\n\n

To je \u0161e ena krilatica: da se prenova nikoli ne kon\u010da. Prav vsaka hi\u0161a, tudi novogradnja, pomeni delo \u2013 treba jo je \u010distiti, vzdr\u017eevati, zanjo skrbeti. Tako kot pri\u010deska, kot obleka. Ni\u010d ni ve\u010dno. \u010ce pa se prenove loti\u0161 z napa\u010dnega konca, potem pa se res zna zgoditi, da se ne bo nikoli kon\u010dala.<\/p>\n\n\n\n

Obo\u017eujem dve knjigi, ki ju je napisal slavni finski arhitekt in teoretik Juhani Pallasmaa: Misle\u010da roka in O\u010di ko\u017ee. V slednji jasno pravi, da \u010dlovek za kakovostno bivanje potrebuje povezavo s preteklostjo. To se zgodi ob dotiku stare, zlizane vratne kljuke, ob zvoku \u0161kripanja podnic, ob vonju jabolk iz kleti ali pe\u010denega kruha. Zato se pogosto dobro po\u010dutimo tam, kjer obstaja povezava s spomini. Poleg tega pa je zdaj \u017ee povsem znanstveno dokazano, da naravni materiali, kot so glina, les ali kamen, ki so jih uporabljali tudi pri gradnji v preteklosti, omogo\u010dajo \u010dloveku bolj kakovostno in zdravo bivalno okolje kot pa neprodu\u0161no zaprte novogradnje dana\u0161njega dne, ki z jekleno armaturo ustvarjajo Faradayeve kletke.<\/p>\n\n\n\n

Pogovarjala se je: Ajda Bra\u010di\u010d<\/p>\n\n\n\n

Portretna fotografija: Matja\u017e Deu<\/p>\n\n\n\n

<\/div>\n\n\n
\n\t<\/a>\t\t
\n\t\t
\n\t\t\t\"\"\t\t<\/div>\n\t<\/div>\n\t\t
\n\t\t\t\t
\n\t\t\tMatev\u017e Fran\u010di\u010d: \u00bbPri prenovi smo lahko tudi zelo svobodni, radikalni\u00ab\t\t<\/div>\n\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\tOd Gori\u0161kih Brd do Gori\u010dkega, od romanti\u010dne ru\u0161evine pod Krnom do urbane osve\u017eitve hotela Zlata ladjica v samem sredi\u0161\u010du Ljubljane \u2013 Matev\u017e je mnenja, da prenova ne ponuja ni\u010d manj mo\u017enosti za arhitekturni izraz kot novogradnja, obenem pa je lahko njena arhitekturna vrednost za kon\u010dnega uporabnika mnogo ve\u010dja.\t\t<\/div>\n\t\t\t<\/div>\n<\/div>\n\n\n\n
<\/div>\n<\/div><\/div>\n\n\n\n
<\/div><\/div>\n<\/div><\/div><\/div>\n