{"id":1253,"date":"2022-02-07T11:36:19","date_gmt":"2022-02-07T11:36:19","guid":{"rendered":"https:\/\/kajza.si\/?p=1253"},"modified":"2022-02-07T11:37:42","modified_gmt":"2022-02-07T11:37:42","slug":"meta-kutin","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/kajza.si\/index.php\/2022\/02\/07\/meta-kutin\/","title":{"rendered":"Meta Kutin: V \u010dlove\u0161ki naravi je, da poskusimo uporabiti to, kar \u017ee obstaja"},"content":{"rendered":"\n
\n
\n

Meta Kutin: V \u010dlove\u0161ki naravi je, da poskusimo uporabiti to, kar \u017ee obstaja<\/h2>\n\n\n\n

ponedeljek, 7. februar 2022<\/p>\n\n\n\n

Na tri vpra\u0161anja tokrat odgovarja Meta Kutin, arhitektka<\/strong> z izjemnim posluhom za prostor in ljudi v njem. Meta je leta 2011 v okviru Univerze za tretje \u017eivljenjsko obdobje zasnovala izobra\u017eevalni program, usmerjen k razvijanju kriti\u010dnega odnosa do grajenega prostora. V okviru interdisciplinarnega doktorskega \u0161tudija raziskuje pomen odprtosti prostora na uspe\u0161nost izobra\u017eevanja starej\u0161ih. Vzdr\u017enost posamezne prenove, meni Meta Kutin, je odvisna od konteksta. <\/strong><\/p>\n\n\n\n

Zakaj je prenova dolgoro\u010dno vzdr\u017enej\u0161a opcija kot novogradnja?<\/strong><\/p>\n\n\n\n

Kako bi bilo, \u010de bi vedno za\u010deli vse od za\u010detka? \u010ceprav nas sodobni \u010das pogosto sili prav v to smer, pa vedno mislim, da je v naravi \u010dloveka, da najprej posku\u0161a uporabiti tisto, kar \u017ee obstaja. Stare stavbe nas privla\u010dijo tudi zaradi preizku\u0161enosti re\u0161itev, ki so prestale zob \u010dasa.<\/p>\n\n\n\n

Vzdr\u017enost prenove je, menim, odvisna od konteksta. Stavbe so bile v na\u0161em prostoru zidane tako, da bi trajale, kar pa ni zna\u010dilno za vse kulture. Na Japonskem, na primer, imajo zaradi zgodovinskih, kulturnih in naravnih okoli\u0161\u010din, diametralno nasproten pogled na to, kaj pomeni, da je nekaj trajno. Ohranjajo znanja, bolj kot pa materijo samo.<\/p>\n\n\n\n

Bernard Tschumi je zapisal, da arhitekturo dolo\u010dajo tako njeni zidovi kot tudi dogodki, ki jim je pri\u010da. Vsak prostor, vsak kos pohi\u0161tva je lahko vreden ohranjanja, \u010de v njem prepoznamo nekaj, \u010demur pripi\u0161emo vrednost kot posamezniki ali kot skupnost. Takrat smo pripravljeni narediti veliko funkcionalnih in drugih kompromisov. Vrednost anonimnih lesenih stopnic, po katerih so hodile generacije neke dru\u017eine, je lahko ve\u010dja od vrednosti novih, bolj prakti\u010dnih, celo udobnej\u0161ih. In obratno, kadar pri stiku z nekim prostorom ali predmetom (arhitekturne) dedi\u0161\u010dine ne ob\u010dutimo ni\u010desar, smo pripravljeni vanj grobo pose\u010di. Zato se mi zdi nenehno izobra\u017eevanje in osve\u0161\u010danje stroke in javnosti tako pomembno. \u010ce razume\u0161 arhitekturne re\u0161itve, razloge zanje in njihov pomen za \u010das, v katerem so nastale, si jim bolj naklonjen, jih lahko zagovarja\u0161, varuje\u0161.<\/p>\n\n\n\n

Kaj je prvi korak k temu, da bi \u0161tevilne razpr\u0161eno grajene enodru\u017einske hi\u0161e pri nas prilagodili bivanju starej\u0161ih lastnikov? Kako bi lahko te hi\u0161e \u0161e druga\u010de uporabili?<\/strong><\/p>\n\n\n\n

Vemo, da so omenjene hi\u0161e relativno velike, pogosto prevelike za tistega, ki danes v njih biva, energetsko potratne, ne ponujajo razporeditve prostorov, ki bi podpirala dana\u0161nje potrebe zelo razli\u010dnih na\u010dinov bivanja ljudi. Po eni strani bi bilo tako potrebno sistemati\u010dno raziskati fond teh stavb in stanje, v katerem se nahajajo, po drugi strani pa se tudi bolj posvetiti bivalnim potrebam ljudi, ki so se v zadnjih 30 letih precej spremenile in se \u0161e spreminjajo. Danes \u017eivimo bolj dinami\u010dno, smo bolj mobilni. Bivamo v razli\u010dnih skupnostih, delamo od doma, klasi\u010dnih zaposlitev je vse manj, na\u010din in dinamika dela se je tudi spremenila. Delovno ostajamo aktivni dlje, pri \u010demer ne \u017eivimo ve\u010d nujno v ve\u010dgeneracijskih skupnostih, ki bi si lahko enostavno pomagale, kot so si neko\u010d.<\/p>\n\n\n\n

Na te stavbe zato danes gledam kot na gostitelje za programe, ki se vanje lahko vselijo. Stavbe lahko s prenovo  stavbe prilagodimo za marsikateri nov namen. Zato gre po mojem mnenju najprej za vpra\u0161anje podrobnej\u0161ega razumevanja potreb razli\u010dnih skupin uporabnikov in sposobnost v\u017eivljanja v njihove situacije. Za\u010deti si moramo postavljati prava vpra\u0161anja, \u010desar pa ne moremo brez podatkov, informacij, uvida v resni\u010dne potrebe ljudi, pa naj gre za katerokoli dru\u017ebeno skupno. \u010ce govorim o svoji stroki, se moramo arhitekti, mislim, znati \u0161e bolj pribli\u017eati svojim naro\u010dnikom, si zanje vzeti \u010das in potrpljenje. Znanje, teoretsko in izku\u0161enjsko, je zmeraj mogo\u010de prevesti v dobre politike in dobro projektantsko prakso.<\/p>\n\n\n\n

Pri prilagajanju take hi\u0161e za potrebe starej\u0161ega uporabnika je najpomembnej\u0161e, da je to eden od na\u010dinov, kako lahko starej\u0161i dlje ostanejo v svojem lokalnem okolju. Pri tem je potrebno o prilagoditvi hi\u0161e razmi\u0161ljati \u017ee dovolj zgodaj, ko ima lastnik \u0161e voljo, \u010das, denar, fizi\u010dno energijo za vse spremembe. Pri tem je pomembno, da vemo, da je  obdobje \u017eivljenja po upokojitvi lahko dolgo, in da se bodo tekom tega obdobja potrebe stanovalca \u0161e naprej spreminjale. Spremembe so lahko izvedene na nivoju opremljenosti stanovanja ali pa vklju\u010dujejo tudi posege v nosilno konstrukcijo, instalacije itd. Predvsem so pa zelo individualne in osebne, odvisne od \u017eelja, aspiracij, preteklih izku\u0161enj naro\u010dnika. Zato je najbolje, \u010de spremembe na\u010drtuje skupaj s strokovnjakom, arhitektom.<\/p>\n\n\n\n

Kak\u0161ne prednosti vidite pri projektih sobivanja starej\u0161ih in \u2018srebrnih vasi\u2019 v primerjavi s pre\u017eivljanjem starosti v klasi\u010dnih domovih za starej\u0161e?<\/strong><\/p>\n\n\n\n

Po upokojitvi se \u017eivljenje popolnoma spremeni, najti je potrebno nov ritem, novo zaposlitev za um in telo. In ta \u010das lahko traja tudi \u0161e 30 let ali ve\u010d, v tem \u010dasu pa se bivalne in druge potrebe posameznika \u0161e naprej spreminjajo. Danes se predvsem ukvarjamo z vpra\u0161anjem, kako starej\u0161i lahko \u010dim dlje ostanejo v svojem lokalnem okolju in samostojni. Samostojnost posameznika in ohranjanje njegove vpetosti v dogajanje je la\u017eje zagotoviti v manj\u0161ih skupnostih, kjer so odnosi bolj osebni, povezani. Povezana skupnost lahko do dolo\u010dene mere nadome\u0161\u010da vloge dru\u017eine, kadar mlade generacije bivajo dale\u010d od starej\u0161ih, ali nekatere funkcije, ki jih sicer zagotavljajo institucije.<\/p>\n\n\n\n

Tudi v Ljubljani bomo sicer kmalu dobili prvo malo bivalno skupnost za starej\u0161e, ki bo integrirana  znotraj klasi\u010dne soseske. Razli\u010dnih oblik bivanja starej\u0161ih bi moralo biti ve\u010d.<\/p>\n\n\n\n

Zanimive so tudi mo\u017enosti za samoorganizacijo sobivalne skupnosti starej\u0161ih v enodru\u017einskih hi\u0161ah, o katerih sva govorili \u017ee zgoraj. S tem se \u017ee teoreti\u010dno ukvarjajo posamezni raziskovalci. Sama sem sobivalne skupnosti raziskovala v okviru svojega diplomskega dela. Zaenkrat bi se morali posamezni zainteresirani za tak na\u010din bivanja sami znajti pri formalnih vpra\u0161anjih take organizacije. Kak\u0161na so razmerja med njimi, dol\u017enosti in pravice med njimi in med posameznikom in stavbo. Zaradi spremenjenih \u017eivljenjskih okoli\u0161\u010din posameznikov lahko taka skupnost iznenada razpade. Sobivalne skupnosti polno za\u017eivijo oziroma dosegajo visoko kakovost bivanja takrat, ko bodo\u010di stanovalci skupaj tudi aktivno soustvarjajo svoj bodo\u010di dom in so vklju\u010deni v vse faze na\u010drtovanja, kot skupnost pa sledijo tudi izvajanju del. To terja od vklju\u010denih \u0161e dodaten napor, pripravljenost na sodelovanje in kompromise, odprtost do sprememb, tudi popolnih novosti, predvsem pa zelo zgodnje na\u010drtovanje takega bivanja. Sobivalne skupnosti tako pogosto nastanejo iz posameznikov, ki se \u017ee prej poznajo, imajo morda skupno preteklost ali vsaj podoben slog \u017eivljenja, itd.<\/p>\n\n\n\n

<\/p>\n\n\n\n

Ve\u010d o Meti Kutin in njeni praksi:<\/strong> http:\/\/mkutin.si\/<\/a><\/p>\n\n\n\n

Portretna fotografija: Janez Marolt<\/p>\n\n\n\n

<\/div>\n\n\n
\n\t<\/a>\t\t
\n\t\t
\n\t\t\t\"\"\t\t<\/div>\n\t<\/div>\n\t\t
\n\t\t\t\t
\n\t\t\tMa\u0161a Mertelj in Matic Vrabi\u010d: Dialog med obstoje\u010dim in novim\t\t<\/div>\n\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\tMa\u0161a Mertelj in Matic Vrabi\u010d sta ustanovitelja arhitekturne pisarne Mertelj Vrabi\u010d arhitekti. V svoji praksi k obstoje\u010demu tkivu pristopata s treznim razmislekom in navdihujo\u010do mero drznosti.\t\t<\/div>\n\t\t\t<\/div>\n<\/div>\n\n\n\n
<\/div>\n<\/div><\/div>\n\n\n\n
<\/div><\/div>\n<\/div><\/div><\/div>\n