Janja Brodar in Goran Rupnik, RIBA: Prenoviti ali ne? To ne sme biti vprašanje
torek, 2. maj 2023
Janja Brodar in Goran Rupnik sta arhitekta, ustanovitelja biroja RIBA arhitekti, ki se pri svojem delu nemalokrat srečujeta s prenovo. Odstiranje plasti zgodovine pogosto uporabljata kot pripovedno metodo za arhitekturno materializacijo zgodbe neke hiše. “Prenoviti ali ne,” sta prepričana, “ne bi smelo biti vprašanje.” Tokrat odgovarjata na Kajžina tri vprašanja o prenovi.
Zakaj je prenova dolgoročno vzdržnejša opcija kot novogradnja?
Pričakovana doba hiš je seveda mnogo daljša kot človeško življenje. In če so hiše, ki jih prenavljamo, mlajše od 100 let, so praktično še najstnice. Ali prenoviti ali ne torej ne sme biti vprašanje. Prenova je vzdržnejša od novogradnje v ekološkem in materialnem smislu zato, ker noben material ne nastane iz nič in se tudi ne povrne v nič. Količina zidovja ni mala stvar! In teren, ki je že steptan, temelji, ki so že izvedeni, dostopne poti, kanalizacijski vodi, odvod padavin, zazelenitev okolice…
Drugi pomemben vidik, zakaj prenavljati, je projektantski. Prenova investitorje in projektante primora v večjo prilagodljivost, čarobnost. S prenovo dobimo bolj presenetljive, organske prostore kot z novogradnjo in v njih se lažje udomačimo. Pri obstoječi hiši jasno občutimo, pred katero steno bi lahko postavili mizo in kje najboljše poganja solata. Stare hiše tudi večkrat stojijo v strnjenih naseljih, kjer so robni pogoji znani in se jim lahko prilagodimo. Kar se romantike tiče, pa sploh ni dvoma. Pri novogradnji se moramo zelo truditi, da arhitekturno čistost (ali banalnost) napolnimo s toliko duha, kot ga ima pozorno prenovljeni objekt.
Kaj je prva stvar, na katero ste pozorni, ko se srečate z novim objektom, namenjenim za prenovo?
Kakšen je občutek v hiši in okoli nje ter v kako dobrem stanju je konstrukcija. Kaj vse nam ponuja. Če gre za kvalitetno stavbno dediščino pa tudi, kakšna je njena obstoječa likovna vrednost in kakšne so spomeniškovarstvene zahteve.
Kako v primerih, ko se lotevate posega v stavbno dediščino, kot arhitektka iščete ravnovesje med ohranjanjem in predelavo, med avtorskim pristopom in poudarjanjem obstoječega?
Včasih se izkaže, da je avtorski pristop že to, da uspemo prepričati stranko, da obstoječe sploh ohrani. Stranke morajo biti zelo zavedne, da ne podležejo gradbinski mantri ‘bolje vreči vse ven zdaj, pa bo potem mir, to bo samo par jurjev več.’
Potem se rušijo tla, estrihi, iz petnajst let starih hiš trgamo ven ogromne panoramske stene, masivne bukove parkete, radiatorje in in vse inštalacije. Da bomo le lahko imeli talno gretje.
Če se to zgodi, potem je naš avtorski pristop tudi to, da odstranjenim materialom poskušamo najti novega lastnika. Mislim, da je na tem področju v Sloveniji še veliko priložnosti.
