Urška Kristina Škerl: Kraški pejsaži
torek, 28. februar 2023
Krajina
Ko govorimo o krajini, se zdi, da vedno govorimo z dveh zorišč. Ali krajini pripadamo, jo opisujemo z osebno afiniteto in praktično izkušnjo bivanja v njej, ali jo s pogledom češljemo kot obiskovalci in se zatikamo ob neugledno postavljen plot, obnovljeno fasado ali spet, čudimo nad skladnostjo te krajine.
Krajína je večplasten pojem, ki v osnovi označuje določeno stanje okolja, ki je nastalo kot skupek odnosov ljudi do okolja, v katerem bivajo ali se drugače nahajajo. Janez Marušič v svoji knjigi O krajini, ustvarjalno varstvo sveta zapiše, da poleg stvarnosti krajina predstavlja »odnos posameznika do nekega prostora in del družbenega in kulturnega diskurza neke družbene stvarnosti, kot izraz duhovnosti ali stanja duha nekega časa«. Krajina je različna od krájine ali pokrajine, ki sta vezani na določen regionalni okvir, se središčita v kraju in pomenita zaključeno geografsko, gospodarsko enoto, upravno ozemlje – je prej potovanje skozi prostor s pogledom, je vse kar pade v okvir, predstavna podoba, vsebina, pejsaž.
Če videz in vsebino krajine načrtuje nekdo od zunaj, je lahko takšen načrt v navzkrižju s potrebami tistih, ki v krajini prebivajo. Na pogorišču Krasa že od novembra lani potekajo pogozdovalne akcije, ki so razburile domačine. Sanacija bi morala biti širše zasnovana, interdisciplinarna ter v sodelovanju z lokalnim prebivalstvom. Ne glede na to, kako katastrofalne so bile nekatere posledice, je požar vseeno »očistil« nekatera zemljišča v zaraščanju, kjer bi si domačini želeli ponovno vzpostaviti pašnike. Ministrstvo za okolje in prostor je medtem naročilo tudi krajinsko zasnovo za območje celotnega Krasa, ki bo morala vključevati strateški načrt za »varstvo pred naravnimi nesrečami, varovanje in razvoj krajine in zavarovanih območij in objektov narave in kulturne dediščine, ohranjanje poseljenosti Krasa in tudi druge potrebne ukrepe«.
Beseda o Krasu
Mitsko krajino, ki so jo soustvarjali verzi Kosovela, vonj borovcev, skale in burja, danes imenujejo Zeleni Kras. V knjigi Aleksandra Panjka, Kulturna krajina in okolje Krasa, zasledimo slikovite opise raznih popotnikov in raziskovalcev skozi ta prostor: Kras je »kamnita kraška nižina, ki v svoji značilni neživi goloti navaja duha k patetičnemu občudovanju«, je »percepcija puščobnosti, ki se začenja oblikovati v topos kamnite pustinje«, je »jalova skalnata dežela«, »stalno pod udarom neprijaznosti najbolj čudaške klime in grozovite sile burje«.
Vendar Kras ni bil od nekdaj gol. Po podatkih, ki jih navaja Panjek, so v 14. stoletju tržaški Kras še prekrivali gozdovi. Prepovedani sta bili sečnja in paša. Obsežnejše krčenje v 15. stoletju omogoči Tržaški statut, ko so zaščitni ukrepi začeli popuščati in je vsak meščan na občinskih gozdovih smel opravljati »karkoli je možno na javnem prostoru«. Hrastovi gozdovi so se krčili zaradi prekomerne sečnje in paše predvsem koz. Prepričanje, da Benetke stojijo na kraških pilotih, Panjek ovrže s tezo, da so sicer krčili gozdove po Jadranu za potrebe Beneške republike, pa vendar so bili hrasti s Krasa premajhni in verjetno prej uporabljeni za ladjevje in kurjavo. Predvsem pa so gozdove krčili domačini za lastne potrebe, pridelavo oglja in apna ter potrebe tržaških prebivalcev. Suha, aridna kamnita krajina naj bi bila posledica neracionalne rabe skupnih virov. Vendar po obsežnejši obravnavi zgodovinskih virov, Panjek ugotavlja da so se domačini dobro zavedali omejitev svojega okolja ter že tako siromašne naravne vire izkoriščali preudarno, na podlagi izkušenj iz prakse.
Pogozdovanje, ki velja za enega največjih posegov spreminjanja celotne krajinske slike pri nas, je doseglo izjemne rezultate. Od začetka obsežnejših pogozdovalnih akcij leta 1865, ko je gozd pokrival 7 odstotkov obdelovalne površine, je do 2. svetovne vojne narasel na 30 odstotkov. Danes je Kras prerasel, sicer s slabo donosnim gozdom, v 50 odstotkih. Povzeto po drugih podatkih v številkah – od leta 1830 do 2000 je površina tal poraščenih z gozdovi na Krasu narasla s 27 tisoč na preko 80 tisoč hektarov, torej za dve tretjini. V lanskoletnem požaru je bilo izgubljenih 2900 hektarov gozdov. Domačini izražajo nestrinjanje z ukrepom pogozdovanja brez širše slike razvoja krajine. Vprašanje prenove krajine ni vprašanje le pogozdovanja. Je vprašanje usmerjanja dejavnosti in ekonomskega razvoja okolja. Pogozdovanje Krasa je že v preteklosti naletelo na odpor prebivalcev. Ti so sami gozdne nasade požigali v znak protesta proti izgubi že tako redkih pašnih in pridelovalnih površin. Želeli so si pogozdovanja z listavci, ki so jih lahko koristili za steljo in pašo, saj nasprotno, pod borovci nič ne raste.
Prej kot pogozdovanje, kot meni Franc Perko, je ozelenitvi Krasa pripomogla sprememba človekove dejavnosti v prostoru. Ob boljši povezljivosti s tujim trgom z nastopom železniške proge, so se izrinjale tradicionalne gospodarske in družbene oblike. Kraška gmajna za pašo se je umaknila gozdovom in travnikom za krmo hlevske živinoreje. Opuščanje reje drobnice je korenito spremenilo videz kulturne krajine. Kljub povečanemu deležu vinogradništva in sadjarstva, delež kmečkega prebivalstva danes šteje 5 odstotkov.
Ekskurzija na Kras
S Krasa imamo ne glede na njegovo majhno kmetijsko donosnost izjemne kulinarične dosežke, denimo teran in pršut zaščitenega geografskega porekla. Zgodba (ki je ne velja vzeti popolnoma resno, pa vendar) pravi, da se je zaradi pogozdovanja mikroklima ponekod spremenila do te mere, da je prej od sonca ožgan teran postal prekisel. Dodajati mu morajo sladkor, da bi dosegel »tradicionalne« vrednosti okusa. Če bori stražijo burjo, lahko ob ostalih klimatskih spremembah tudi na naravno sušen pršut pozabimo. Pri kulturni dediščini se vedno znajdemo v paradoksu, kaj in do katere mere je nekaj avtentično, kaj ohranjati in predvsem zakaj, s kakšno vizijo. Hitro se lahko ujamemo v zanko ustvarjanja »živega muzeja« zavoljo reprezentacije, medtem ko naj bi v kulturni krajini prepoznali dinamičnost celokupa odnosov in zgodovinski razvoj. V kulturni krajini ne gre za domačijo, gre za celotno poselitev, vse prebivalce in obiskovalce in vse kar oni tam počno, s požari in poplavami vred. S tem ne želim zmanjševati teže nastale škode, vendar pa izpostavljam pomislek, da je spreminjanje krajinske slike kot slikanje pejsaža na dolgi rok, ki ga pred zadnjo potezo vedno znova ujame nova naravna ali družbena dinamika. V rižanskem placitu iz 804 je med drugim s strani Tržačanov za nove prišleke Slovane zapisana pritožba, da oni »orjejo na naših njivah in na naših krčevinah, kosijo na naših travnikih, pasejo na naših pašnikih«. Opisali so nas kot barbare, ko smo le ustvarjali kulturno krajino.
Urška Kristina Škerl je krajinska arhitektka, ki kot piska redno sodeluje s platformo Landezine in Radiem Študent. Je pobudnica projekta Javno dobro, ki se ukvarja z mapiranjem in interpretacijo zemljišč, pri nas opredeljenih kot ‘javno dobro’.
