Kajžarstvo kot način življenja
četrtek, 5. januar 2023
Majhne in stare prostore še vedno povezujemo z revščino in pomanjkanjem. Po tem, ko sem jeseni 2021 ustanovila stičišče za prenovo in trajnostno bivanje Kajža, je kar nekaj znancev zelo hitro izrazilo pomisleke v zvezi z mojo izbiro imena za novoustanovljeno organizacijo. Izraz kajža, je komentirala prijateljica, jo spominja na nekaj starega, dotrajanega, na nekaj majhnega in revnega. Prijatelj pa je ob neki drugi priložnosti navrgel, da je beseda preveč domača, da nima zvena, ki bi ga povezoval z udobjem sodobnega življenja, prej z umazanijo in utesnjenostjo. Kot nekdo, ki se prvič loteva vodenja nevladne organizacije in si iz dna srca želi, da bi zadeva uspela in našla pot do prave skupnosti, sem te prve pomisleke in odzive vzela nadvse resno. Ali lahko ime vpliva na sprejemanje stičišča v javnosti? Mi bo ime, ki se je meni zdelo ljubko, spevno in vsebinsko primerno glede na področje delovanja stičišča, ki se ukvarja predvsem s stanovanjsko dediščino, prej škodilo kot koristilo? Ali lahko nesrečna izbira imena negira vse iskreno prizadevanje in kakovostno delo, ki ga pri Kajži opravljamo?
Kajža je po slovarski definiciji majhna, preprosta hiša, izraz pa se uporablja predvsem v zgodovinskem kontekstu. Včasih se beseda nanaša na celo posestvo, ki je prav tako majhno. Kajžarji so bili kdaj lastniki, še večkrat pa najemniki manjše stanovanjske hiše na posestvu večjih kmetov, gruntarjev, njihovo bivališče pa je poleg objekta z nekaj prostori (izba, črna kuhinja, kamra ipd.) pogosto obsegalo še manjšo njivo, pašnik in nekaj sadnega drevja. V veliki meri so bili kažarji prehransko samooskrbni, včasih pa so za dodaten zaslužek obdelovali tudi gruntarjevo zemljišče kot dninarji. Njihov gmotni položaj ni bil zavidljiv, pa vendar so na teh majhnih posestvih rasle velike kajžarske družine, obdelovale zemljo in skrbele za svoja skromna bivališča. Kajže in njihove prebivalce so izoblikovale zgodovinske okoliščine zgodnjega kapitalizma na slovenskem, pravzaprav so zrasli iz ekonomske nuje. In čeprav je v pomen kajžarstva zares vpisana skromnost, včasih tudi revščina, se mi je po tehtnem premisleku ime Kajža za novo organizacijo, ki se ukvarja s prenovo in spreminjanjem odnosa do stavbne dediščine, zazdelo še primernejše kot prej.
Kajžarstvo zame pomeni način življenja, pri katerem ni ničesar preveč, pa tudi premalo ne. Gre za skrben in premišljen odnos do zemlje, do narave, do surovin, ki so dostopne v neposredni okolici. Gre tudi za sposobnost shajanja z malo, sposobnost preživetja v negostoljubni ekonomski krajini, za obračanje k trajnostnim, vzdržnim praksam, za sposobnost s pridnim delom, iznajdljivostjo in spoštovanjem iz omejenih danosti potegniti ne največ, ne vsega, kar se le da, temveč dovolj. V resnici je takšen način razmišljanja v popolnem nasprotju z vrednotami današnjega dne, ki poveličujejo količino, velikost, raznolikost, izbiro. Če smo morda v zadnjem času zaradi zelenih in trajnostnih lobijev vrednoto materialnega razkošja do neke mere že prerasli, pa količino in obseg še vedno poveličujemo, ko pride do dela ali življenjskega sloga: treba je delati veliko, zaslužiti veliko, biti uspešen, veliko potovati, jesti najboljšo ekološko hrano, kupovati izdelke z napisom trajnostno, ‘netrajnostne’ pa zavreči. V svojo past nas tako znova lovi isti družbeno-ekonomski sistem, ki je povzročil pretirano potrošništvo in energetsko ter materialno razsipnost.
Kajžarsko razmišljanje spominja še na en pristop, ki se je uveljavil v zadnjih desetletjih: to je odrast. Odrast (ang. degrowth) je politična, ekonomska in družbena teorija, ki poskuša opraviti z vsesplošno sprejetimi aksiomi današnje ureditve, kot so potreba po neskončnem napredku, neskončni rasti, neskočnem izkoriščanju virov. Namesto tega odrast predlaga zmanjševanje, krčenje, omejevanje, ki pa niso posledica odrekanja ali omejitev – v tem primeru bi potreba po rasti in razvoju še vedno ostajala vrednota – temveč posledica radikalne spremembe v načinu razmišljanja. V luči zavedanja, da so zmogljivosti našega planeta omejene, odrast prepoznava glavno past aktualne družbeno-ekonomske ureditve: neskončna rast na Zemlji ni mogoča. Odrast predlaga prevrednotenje lastnega življenja na individualni ravni in prestrukturiranje sistemov na globalni ravni. Bruto domači proizvod (BDP), ki se načeloma uporablja kot eden glavnih merilnikov kakovosti življenja in uspešnosti posamezne države, bi po teoriji odrasti morali zamenjati s kriterijem splošnega zadovoljstva v družbi. Normalizirano dostopnost vsakršnih produktov in udobja v razvitem svetu bi po teoriji odrasti morali zamenjati s premišljenim trošenjem, kakovostnimi lokalno proizvedenimi izdelki in splošnim zmanjšanjem potreb. V prostorskem smislu odrast pomeni razmislek o tem, koliko bivalnih površin zares potrebujemo, iz kakšnih materialov gradimo svoje stavbe in v kolikšni meri lahko grajene objekte recikliramo – bodisi s predelavo in podeljevanjem novih namembnosti, ali pa s ponovno uporabo vanje vgrajenega materiala.
Kakšne so minimalne prostorske danosti stanovanja, pri nas narekuje pravilnik o minimalnih tehničnih zahtevah za graditev stanovanjskih stavb in stanovanj. Koncept minimalnih bivalnih standardov, ki poleg prostorskih zahtev obsegajo tudi ustrezno osvetljenost, prezračevanost in dostopnost stanovanja, se je pri nas pojavil med obema vojnama ob splošnem pomanjkanju stanovanj in zagotavlja, da nekateri lakomni investitorji prostorskih zmožnosti določene lokacije ne morejo v nedogled izkoriščati. Zagotavlja tudi, da ima vsaka enota, ki je klasificirana kot stanovanje, vse potrebno za dostojno življenje, in da je standard bivanja v naših stanovanjih zadosten. Vendar minimum tako arhitekti kot stanovalci pogosto dojemajo kot nekaj, čemur se je treba izogniti, kar je treba preseči in izboljšati, predvsem pa – povečati. A zagovarjam mnenje, da je tudi zadostna količina minimalnih bivalnih enot to, kar pri nas potrebujemo. Glede na določeno življenjsko obdobje ali življenjski slog je prav takšno majhno prebivališče lahko za marsikoga idealno. O tem že priča denimo gibanje drobnih hiš (t.i. ‘tiny house movement’), ki izvira iz ZDA in, tako kot pri nas, do neke mere prevprašuje družbeno zaznamovanost življenja v prikolici (‘trailer’). Če so trailer parki v ZDA zaznamovani kot območja revščine, pomanjkanja in nizkega družbenega statusa, je v mobilni hiški urejeno domovanje sprejeto kot nekaj pohvalnega in kot stvar izbire. Trik bi bil, menim, v tem, da bi tudi prikolice in njihove prebivalce jemali na enak način – da bi jim torej priznali njihov delež pri varovanju okolja in izboljševanju pomanjkljivosti aktualne ureditve. Vse se začne z dobrimi zgledi, ki za sabo vlečejo množnice: tako je tudi z majhnimi stanovanji, drobnimi hišami, minimalnimi bivališči. Ko se bo spremenila miselnost, ki nam danes narekuje odpor do naseljevanja majhnih prostorov, bomo v njihovi majhnosti prepoznali prednost, ki nam omogoča povezovanje. Le tam, kjer individualnost ne zadošča, je možnost za gradnjo skupnosti.
Zato predlagam kajžarstvo kot način življenja – ne na način, ki ga narekujejo smernice s spletnih kanalov ali bleščečih strani revij, temveč na način, ki poglobljeno razmišlja o svojem delovanju in se iskreno sprašuje: koliko vsega zares potrebujem in koliko lahko namenim skupnosti?
Kolumna je bila v razširjeni obliki septembra 2022 prvotno objavljena v reviji Hiše v okviru stalne Kajžine kolumne.
Napisala: Ajda Bračič
